Manager
Hrvaški nogometaš Luka Modrić obsojen na osem mesecev zaradi utaje davkov, skoraj gotovo bo kazen pogojna 2
22.09.2018 11:19
Luka Modrić, najboljši igralec letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva, kapetan hrvaške nogometne reprezentance ter član madridskega Reala, je dosegel sporazum s španskim sodiščem - pri
Več ▼

Luka Modrić, najboljši igralec letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva, kapetan hrvaške nogometne reprezentance ter član madridskega Reala, je dosegel sporazum s španskim sodiščem - pri čemer je priznal krivdo v postopku, v katerem so mu očitali, da je z davčno utajo španski državni proračun oškodoval za 870.728 evrov.

Na začetku leta je že dosegel dogovor s špansko davčno upravo glede poplačila utajenih davkov, ki jih bo torej vračal, zdaj pa je bilo obsojen še na osem mesecev zapora. Zaporna kazen bo skoraj gotovo pogojna, ker je mogoče po določilih španskega prava vse kazni, ki so krajše od dveh let, odslužiti pogojno, poroča hrvaški Index na podlagi poročanja španskega dnevnika El Mundo.

Do utaje davkov v višini nekaj več kot 870 tisoč evrov je prišlo v letih 2013 in 2014, s tem, ko je Modrič prihodke od marketinških pravic (reklame, sponzorstva) prejemal na račun podjetja v Luksemburgu, ki ga je odprl z ženo, da bi se izognil plačilu davkov v Španiji.

Pred tremi dnevi je STA poročala, da je državno tožilstvo v Osijeku vložilo obtožnico proti hrvaškemu nogometnemu reprezentantu in zvezdniku Liverpoola Dejanu Lovrenu zaradi suma lažnega pričanja med sojenjem svetovalcu nogometnega kluba Dinamo Zdravku Mamiću. Lovrena tožilstvo bremeni lažnega pričanja na obravnavi proti Mamiću na osiješkem sodišču septembra lani. Lovren je 1. septembra lani spremenil svoje pričanje v primerjavi z izjavami preiskovalcem leta 2016. Tožilstvo meni, da je sporen finančni del pogodbe pri prestopu Lovrena iz Dinama v francoski Lyon leta 2010. Tožilstvo na svoji spletni strani navaja, da je Lovren kljub opozorilu sodnika, da mora govoriti resnico, "povedal neresnico o podpisu spornega aneksa pogodbe o razdelitvi odškodnine z Mamićem pri prestopu v drug klub." Tožilci trdijo, da Lovren nikoli ni podpisal aneksa pogodbe. Neresnično je pričal tudi o dnevu, ko je odprl poseben bančni račun na Hrvaškem zaradi nakazila denarja iz pogodbe, čeprav je v tem času bil v Franciji, so še omenili.

Osiješko tožilstvo je vložilo obtožnico tudi proti enemu najboljših hrvaških nogometašev in članu Reala Madrida Luki Modriću, prav tako zaradi suma, da je lažno pričal na sojenju Mamiću, je še poročala STA in navedla: "Gre za primer, v katerem je bil Zdravko Mamić junija letos nepravnomočno obsojen na šest let in pol zapora. Sodišče je odločilo, da je z bratom Zoranom Mamićem, nekdanjim glavnim direktorjem in članom uprave Dinama Damirjem Vrbanovićem ter davkarjem Milanom Pernarjem zagrebški klub oškodoval za najmanj 15,3 milijona evrov ter da ni plačal davkov in drugih prispevkov v višini skoraj 1,6 milijona evrov. Poleg Zdravka Mamića so tudi ostali trije bili nepravnomočno obsojeni na zaporne kazni med tremi leti ter štirimi leti in 11 meseci zapora. Če bo sodba pravnomočna, bodo morali vrniti nezakonito pridobljen denar in nepremičnine. Zdravko Mamić je medtem pobegnil v BiH."

Kmetje, pozor! Pravočasno oddajte vlogo za letošnje subvencije
24 min
»Od ponedeljka, 25. februarja, do 6. maja je čas za oddajo t. i. zbirne vloge za letošnje kmetijske subvencije. Kmetje (ali kmetijski svetovalci oziroma drugi pooblaščenci) morajo vlogo obvezno izpolniti in oddati v elektronski obliki,« pravi Miran Mihelič, vršilec dolžnosti generalnega direktorja agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP).
Na članek...

Pozor, krajši rok za rejce drobnice v operaciji dobrobit živali

Izjemoma krajši rok velja za vse, ki bodo uveljavljali subvencijo za operacijo dobrobit živali - drobnica, saj morajo vlogo oddati najpozneje do 3. maja. "Pri poznejši oddaji vloge ne bi izpolnili pogoja o obveznem številu dni paše," pravi Mihelič.

Zamudniki lahko zbirno vlogo oddajo najpozneje do 31. maja, a jim bodo za vsak delovni dan zamude izplačila znižali.

Pomembnejše spremembe

Ena od sprememb je ukinitev izjeme pri registraciji kmetijskih gospodarstev, ki redijo

enega prašiča. To pomeni, da se morajo vse kmetije, tudi tiste z enim prašičem, vpisati v evidenco imetnikov rejnih živali in v register kmetijskih gospodarstev. Poenostavljeno: pridobijo morajo številko KMG MID. Koliko novih kmetij bomo dobili po ukinitvi te izjeme, Mihelič ni želel ugibati. Ocenjuje, da je večina takšnih malih kmetij že v registru kmetijskih gospodarstev, ne pa še v registru imetnikov rejnih živali.

Druga novost je povezana z rejci konjev in drugih kopitarjev. Podatke o kopitarjih, potrebne za letošnje subvencije, bo AKTRP vzela neposredno iz centralnega registra kopitarjev. Zato je pomembno, da imajo rejci točne podatke v registru, sicer lahko ostanejo brez subvencije.

Spremembe pri podpori za zelenjadnice

Tudi pri podpori za zelenjadnice je letos nekaj sprememb. Da kmetje za posamično površino dobijo podporo za zelenjadnice, morajo zelenjadnice na tej površini gojiti najmanj 60 dni. Kdaj bodo gojili vsako vrsto zelenjave, morajo napovedati vnaprej v zbirni vlogi, nova pravila pa jim bodo omogočila, da najmanj tri dni pred vnesenim datumom agenciji sporočijo morebitne spremembe v načrtovani pridelavi.

Mladi kmetje morajo dokazati, da sami vodijo kmetijo

Mladi kmeti bodo morali na zahtevo Evropske komisije predložiti dokazilo, da res vodijo kmetijo. To lahko storijo na tri načine. En je s podpisom posebne izjave, ki jo najdejo tudi na spletnih straneh agencije. Za dokazilo šteje tudi upravičenost vlagatelja do sredstev za mlade prevzemnike iz programa za razvoj podeželja. Tretje dokazilo pa je, da vlagatelj subvencijske vloge za primarno kmetijsko proizvodnjo na svoje ime vodi knjigovodstvo za davčne namene.

Podpora za rejo ogroženih lokalnih pasem živali

Pri kmetijsko-okoljskih plačilih je od letošnjega leta spet mogoče vstopiti v operacijo reje ogroženih lokalnih pasem. Tisti, ki bodo letos prvič vstopili v ukrep kmetijsko-okoljskih plačil, pa se morajo najpozneje do 5. maja udeležiti šesturnega programa prehodnega usposabljanja.

Letos so spremenili obseg območij z omejenimi dejavniki, kjer so težji pogoji za kmetovanje. Nobeno od dozdajšnjih območij ni izpadlo, je pa nekaj novih.

Pri ukrepu navzkrižne skladnosti pa so nekoliko povečali območje, na katerem preverjajo zahteve standarda o ohranjanju prostoživečih ptic.

Kmetje, pozor! Pravočasno oddajte vlogo za letošnje subvencije
Venezuelske lekcije: ali zakaj socializem še vedno ne deluje?
40 min
Uvedba socialističnega ekonomskega reda je nezdružljiva z blaginjo in v praksi tudi dobesedno nemogoča, saj je socialistični ekonomski red do te mere nezdružljiv z naravo človeka, da se, tudi če ga zapišemo na papir, v praksi nikoli ne uveljavi.
Na članek...

V zadnjo fazo svojega obstoja počasi prihaja še en realsocializem. Od leta 2015 do leta 2018 se je iz Venezuele izselilo prek 1,5 milijona Venezuelcev (zadnja zanesljiva ocena na podlagi podatkov iz držav, kamor emigrirajo: 1.63 milijona). Ni jih težko razumeti. Kupna moč povprečnega Venezuelca je na enaki ravni, kot je bila pred 20 leti. Zaradi poslabšanj v zdravstvu je začela najprej stagnirati in nato nazadovati celo življenjska doba (na to statistiko pomembno vplivata višja smrtnost otrok in mater ob porodu). Nekoč najbogatejša država v Latinski Ameriki je postala najrevnejša. Ko je nekaj desetodstotna letna inflacija (ki je bila značilna za večino tega obdobja) najprej prebila 100, nato tisoč, 10 tisoč, konec leta 2019 pa celo 100 tisoč odstotkov (137 tisoč, če smo malo natančnejši), pa je sodu izbilo dno.

Podporniki tovrstnih ekonomskih eksperimentov krčevito grabijo za izgovori. Krive so sankcije, pravijo. Pa četudi se časovnica ne izide: sankcije zadnjih nekaj let so bile namreč usmerjene zgolj proti nekaj posameznikom (večinoma v povezavi s trgovino z drogami), v letu 2018 so se razširile na nekaj deset podjetij in šele januarja 2019 lahko govorimo o kakršnihkoli resnejših sankcijah z gospodarskimi učinki. Kriv je upad cene nafte, pravijo. Pa četudi gre ducatu drugih držav, katerih gospodarstvo je pomembno odvisno od nafte, razmeroma dobro. Sicer pa, cena venezuelske nafte je od leta 2016 do pred kratkim celo naraščala! Leto je končala nekje na isti ravni kot leta 2007, medtem ko je kupna moč na prebivalca od takrat upadla za dobro tretjino.

O Venezueli vam ne pripovedujem, ker bi bila za Slovence neposredno pomembna. Ni. Gospodarsko in politično je dovolj oddaljena, da nas v resnici ne zadeva kaj dosti. A v svetu, kjer se mladim še vedno (ali pa morda celo vse bolj!) pripoveduje, da je socializem nekakšna kul alternativa veljavnemu ekonomskemu redu, se je pomembno upreti diskurzu, ki izkušnje spodletelih realsocializmov poskuša zamegljevati z zmešnjavo pojmov, potvarjanjem dejstev in s preusmerjanjem pozornosti. Rezultat so namreč izkrivljene podobe resničnosti, o kakršnih sem za ta časopis pisal že pred petimi leti. Izkrivljene podobe resničnosti, ko se uspehi relativno liberalnih skandinavskih držav, kjer večina gospodarske aktivnosti steče skozi tržni proces, zapakirajo kot »socializem«, medtem ko se kolapsi realsocializmov poskušajo odmisliti, češ da gre za nekakšna neljuba naključja.

Ljubitelji geopolitike imate pri venezuelski zgodbi marsikaj za preglodati. Od tega, kako je Maduro zadnja leta v zameno za milijardna posojila odprodajal naravne vire in pravice do načrpane nafte Kitajcem in Rusom, do tega, kako zdaj s tem denarjem najema tudi paravojaške plačance, ki ga varujejo, ko mu venezuelska vojska počasi odreka podporo. Ironično, kako se realsocializmi radi sprevržejo v plutokracije najslabše vrste, kajne?

A za slovensko okolje je geopolitična dimenzija precej nepomembna. Za Slovence je Venezuela pomembna skoraj izključno na simbolni ravni. Ali prepoznamo disfunkcionalno avtokracijo in jo zmoremo obsoditi ali ne? Ali že razumemo, zakaj socializem ne deluje, ali še vedno ne?

Avtokracijo zmoremo obsoditi. Preganjanje opozicije, zapiranje kritičnih novinarjev, izsiljevanje volivcev (katerih podržavljene službe so pač še kako odvisne od partijske pripadnosti), rekordno nizka udeležba in ustavna kriza, kjer avtoritarnemu predsedniku nasproti stojita državni zbor in ustavno sodišče (oba organa, ki ju je predsednik sicer poskušal pohabiti), so stvari, ki najdejo podporo pri Putinu, Erdoganu, Rouhaniju, Ši Džinpingu (avtokratom, ki sami počno podobno). Večina slovenske politike pa je očitno vendarle sklenila, da takšne prakse niso združljive z legitimno izvolitvijo (no, Levica je izostala in pač spet kaže svoj pravi obraz). Reakcija je bila za spremembo hvalevredna – brez kakšnega hujskanja k intervencijam, le podpora novim volitvam in prehodnemu vodstvu, ki je v skladu z venezuelskimi institucijami najbolj primerno, da državo popelje do tja.

Z obsodbo socializma po drugi strani gre bolj težko. Med Slovenci in verjetno še vedno tudi med mnogimi Venezuelci, ki si ta hip domišljajo, da je samo Maduro problem. Zato naj spomnim, zakaj socializem ne deluje in ne more delovati.

Ekonomski sistem, ki temelji na večinoma tržnem redu, zaznamujejo: zasebna lastnina produkcijskih sredstev, monetarna kalkulacija (in povezani dobički in izgube) in subjektivna vrednost (torej individualna svoboda pri vrednotenju). Socialisti si prizadevajo za negacijo teh treh (v njihovih očeh krivičnih) elementov in obljubljajo, da bo socializem kljub temu ponudil visoko raven blaginje (izvorno so obljubljali celo, da bo prekosil rezultate trga). A zgodovina socialističnih poskusov je zgodovina spodletelih in pogosto tudi katastrofičnih rezultatov pri doseganju obljub socializma. Venezuela je le zadnji v dolgi seriji poskusov. Mnoge elemente kapitalističnega ekonomskega reda je socialistom sicer večkrat uspelo zamenjati s predlaganimi nadomestki (najbližje popolni odpravi zasebne lastnine produkcijskih sredstev so na primer prišli v vojnem socializmu Leninove Rusije), a to ni vodilo v obljubljeno blaginjo, temveč v revščino in represijo osnovnih svoboščin. Vnovič in zopet in znova.

Takšni rezultati ne le da niso presenetljivi, so povsem pričakovani. Uvedba socialističnega ekonomskega reda je nezdružljiva z blaginjo in v praksi tudi dobesedno nemogoča, saj je socialistični ekonomski red do te mere nezdružljiv z naravo človeka, da se, tudi če ga zapišemo na papir (de iure), v praksi (de facto) nikoli ne uveljavi. Tako na primer lahko ta ali ona revolucija razglasi odpravo zasebne lastnine produkcijskih dejavnikov, a to lastnino odpravi zgolj de iure. De facto je še vedno nekdo, ki se obnaša kot lastnik (v realsocializmih je bil to pač kak “rdeč komisar”). Razlika je, da dokler zasebna lastnina obstaja de iure, lastninske pravice uveljavljamo transparentno in v skladu z vladavino prava. Ko se ohranijo zgolj de facto, pa izvajanje lastninskih pravic postane netransparentno in podobno odnosom na črnem trgu. Rezultat je mafijska struktura, kjer se rente netransparentnega lastninjenja izkoriščajo prek nasilja ter politične moči in vpliva.

Zato po vsakem poskusu socializma znova slišimo: “Ampak to ni bil pravi socializem!” Seveda ni bil, ker je »pravi socializem« notranje nekoherenten in nerobusten teoretičen konstrukt. Vsakič znova razpade v karikaturo tistega, za kar si večina njegovih podpornikov prizadeva. A ta razpad je predvidljiv rezultat sistemskih pomanjkljivosti socialističnega reda. Pestijo ga problemi motivacijskih struktur (ko bi akterji za njegovo dobro delovanje morali biti nesebična požrtvovalna bitja, ki jim je cilj delovati v splošno dobro), a še pomembneje: socializem vsebuje neprimerno šibkejši epistemičen mehanizem. Epistemični mehanizem, ki v kapitalizmu širom ekonomskega sistema omogoča relativno učinkovito delitev, posredovanje, zbiranje in ustvarjanje informacij, védenja in deljenega razumevanja okoliščin, pomembnih za ekonomsko delovanje, v socializmu (oziroma njegovih približkih) namreč ne deluje.

Zasebna lastnina, monetarna kalkulacija in svobodna izbira (potrošnikov o tem, kaj bodo kupili, podjetnikov o tem, kaj bodo proizvajali in prodajali) omogočajo tržni proces. V tem procesu se subjektivna vrednotenja seštejejo v cene, cene pa komunicirajo relativne redkosti dobrin in storitev in s tem posredujejo signal podjetnikom in porabnikom. Ti iščejo najboljše rešitve za zadovoljitev svojih potreb, pri čemer se pogosto tudi motijo – ne le vrednotenja, ampak tudi pričakovanja so namreč subjektivna, prihodnost pa vselej negotova. Dobički in izgube v tržnem procesu akterjem razgaljajo napake in stalno odkrivajo podjetniške priložnosti. Kapitalistični sistem je robusten ne zato, ker ne bi dopuščal napak, nasprotno, te se v njem pojavljajo ves čas, ampak zato, ker akterjem omogoča, da jih prepoznajo in odpravljajo. Rezultat tržnega procesa je tržni red – specifična situacijska logika, mentalni okvir, spekter v skupnosti deljenih dejstev, ali kakor že želite temu reči –, ki ex ante omogoča oblikovanje množice razumnih pričakovanj in poslovnih/potrošnih načrtov, ex post pa razkriva, kateri od teh načrtov so bili boljši in kateri slabši, s tem pa vodi k njihovemu izboljšanju in med akterji omogoča učenje in posodabljanje vrednotenj, načrtov in razumevanja svoje okolice.

Tržni red je tako od spodaj navzgor emergenten (policentričen) sistem, ki je plod svobodnih odločitev množic in katerega epistemična dognanja presegajo modrost ali védenje kateregakoli od akterjev, ki sistem sestavimo. Je več kot le seštevek svojih sestavnih delov.

Socialistični ekonomski red po drugi strani v ospredje postavlja en centralni načrt. En prav. Je sistem, ki je v najboljšem primeru seštevek svojih sestavnih delov, v praksi pa pogosto še manj kot to. Odpravlja zasebno lastnino sredstev produkcije, s tem pa njihovo vrednotenje v cenah. Monetarna kalkulacija, ki bi ex post razgaljala neoptimalnost izbranega načrta, s tem postane nemogoča (hkrati pa ni več mnoštva različnih načrtov – kot v sistemu svobodne podjetniške pobude –, torej sploh ni jasno, s čim bi rezultate primerjali, da vidimo, ali je poslovni načrt treba popraviti ali ne). Tržni red, znotraj katerega smo lahko oblikovali razumna (četudi negotova) pričakovanja, zamenja kaos, rezultat pa je namesto obljubljene blaginje osiromašenje.

Največji izziv socialističnega modela tako sploh ni računske narave. Obdobje superračunalnikov nas ni pripeljalo nič bližje k rešitvam epistemičnih slabosti socialističnega modela. Primerjanje različnih načrtov in posodabljanje parametrov našega subjektivnega vrednotenja, dojemanja sredstev, ki so nam na voljo, in tvorjenih pričakovanj, se zgodi le v procesu, kjer so dopuščene svobodne izbire in mnoštvo načrtov. Tržni red in tržni proces omogočata in motivirata odkrivanje napak in učenje akterjev. Izziv pred vsakim ekonomskim sistemom, ki bi ju želel nadomestiti, ni zgolj, da nekako zbere informacije o redkosti dobrin in ponudbi in povpraševanju. Nadomestiti bi moral dinamičen proces, skozi katerega se generira in posreduje znanje. Dotlej pa bo tržni proces ostal edini, ki je ljudem omogočil, da blaginjo dosežemo in vzdržujemo kljub svoji zmotljivosti in grešnosti.

Komentarji izražajo stališča avtorja in ne nujno stališča uredništva Financ.

Venezuelske lekcije: ali zakaj socializem še vedno ne deluje?
Pripravite se na trdi brexit, davke in carine
53 min
Paziti boste morali tudi na birokracijo pri DDV, da ne boste plačali več davka, kot je treba
Na članek...

Kaj bo z davki in carinami, če do 29. marca sporazum o brexitu ne bo ratificiran? To, da se pravo EU za posle s podjetji iz Združenega kraljestva (ZK) ali samo za tranzit prek njega ne bo več upoštevalo. Še drugače rečeno: ZK bo za EU takoj postal tretja država, brez prehodnega obdobja, brez ugodnejših carinskih stopenj in posebnih dogovorov. Če ste uvoznik ali izvoznik ali zgolj, če vaš posel poteka prek ZK kot transferne države, boste obremenjeni z birokracijo, carinami, drugačnim plačevanjem davkov, kot ste bili do zdaj.

Evropska komisija je že izdala kratek priročnik, ki bo podjetjem pomagal, da bodo laže načrtovala svoje posle od 30. marca naprej, če se res zgodi trdi brexit.

Kaj vse se bo torej spremenilo?

Kot pojasnjuje evropska komisija, bi izstop ZK iz EU brez sporazuma o izstopu na davčnem in carinskem področju imel predvsem naslednje učinke:

  • pravila za prijavo in plačilo DDV in čezmejna vračila DDV se bodo spremenila;
  • države članice bodo pri uvozu blaga, ki vstopa v EU iz ZK, obračunale DDV. Izvoz v ZK bo oproščen plačila DDV;
  • uporabljale se bodo carinske formalnosti, predložiti bo treba deklaracije in carinski organi bodo lahko zahtevali jamstva za potencialne ali obstoječe carinske dolgove;
  • za blago, ki bo vstopalo v EU iz ZK, se bodo uporabljale carine, in sicer brez preferencialov oziroma ugodnejših carinskih stopenj;
  • prepovedi ali omejitve se bodo lahko uporabljale tudi za nekatero blago, ki vstopa v EU iz ZK, kar pomeni, da bodo morebiti potrebna uvozna ali izvozna dovoljenja;
  • uvozna in izvozna dovoljenja, ki jih izda ZK, v EU (EU-27) ne bodo več veljavna;
  • dovoljenja za carinske poenostavitve ali postopke, kot je carinsko skladiščenje, ki jih izda ZK, v EU (EU-27) ne bodo več veljavna;
  • dovoljenja, ki jih pooblaščenim gospodarskim subjektom izda ZK, v EU (EU-27) ne bodo več veljavna;
  • za gibanje blaga v ZK bo potrebna izvozna deklaracija. Za gibanje trošarinskega blaga v ZK bo morebiti potreben tudi elektronski upravni dokument.

Kako ukrepati, če poslujete v ZK?

»Podjetjem priporočamo, da do 30. marca sprejmejo vse potrebne odločitve in izvedejo vse potrebne ukrepe, da se izognejo motnjam, posebej za primer, če ne bo sklenjen sporazum o izstopu. Poslovanje z Združenim kraljestvom bi v takšnem primeru postalo bolj zapleteno zaradi carinskih postopkov in postopkov, povezanih z DDV,« pravi Veronika Knavs, davčna svetovalka iz odvetniške pisarne Jadek & Pensa.

In kakšne bi lahko bile konkretne težave?

  • Davčni zavezanci iz EU, ki bodo v ZK upravičeni do vračila DDV (denimo nakup blaga pod posebnimi pogoji), pa tam ne bodo registrirani za namene DDV, bodo morali zahtevke za vračilo po novem opraviti po lokalni zakonodaji ZK. Vračil namreč ne bo mogoče več zahtevati po poenotenem postopku v domači državi, zato se tistim davčnim zavezancem, ki imajo pravico do vračila DDV, priporoča, da to uveljavijo čim prej, tako da bo zahtevek rešen še pred 30. marcem 2019.
  • Podjetje, ki je registrirano v EU in zdaj plačuje DDV prek sistema MOSS (Mini One Stop Shop), se bo moralo v primeru trdega brexita za namene DDV registrirati v ZK in oddajati lokalne obračune. Administrativne poenostavitve prek sistema MOSS namreč ne bodo več možne.
  • Učinki se nanašajo tudi na osebe, ki niso zavezanci za DDV – vse trgovsko blago, prejeto po pošti iz ZK, se bo namreč štelo za uvoženo. Torej bodo nanj tudi uvozne dajatve, kar bo spremenilo tudi pogoje spletnega naročanja iz ZK. Če naročate blago, ga torej naročite pravočasno, da bo v EU prispelo še pred 30. marcem 2019.
  • Če davčni zavezanec iz Slovenije prodaja blago davčnemu zavezancu v ZK, bo treba paziti, da se bodo na računu spremenile klavzule, saj se DDV ne bo obračunal po sedežu naročnika (reverse charge oziroma obrnjeno davčno breme), temveč bo z vidika zakonodaje EU uveljavljena oprostitev obračuna DDV zaradi izvoza blaga iz EU.

Kdo bo torej plačal DDV in carino?

Do zdaj je bil pretok blaga med ZK in Slovenijo obravnavan kot znotrajskupnostna dobava blaga, razlaga Knavsova: »Posledično blago ni bilo predmet carinskih postopkov, DDV pa se je obračunaval na podlagi obrnjene davčne obveznosti. Navedeno je pomenilo, da blago, ki je bilo poslano iz ZK davčnemu zavezancu v Slovenijo, ni bilo predmet carinskih postopkov. Slovenski davčni zavezanec je v tem primeru obračunal slovenski DDV na podlagi obrnjene davčne obveznosti. Od zdaj naprej bo tovrstno blago moralo skozi ustrezne carinske postopke in bo predmet carinskih dajatev, DDV pa bo, enako kot zdaj, obračunan pri uvozniku.«

Torej če ste »uvažali« iz ZK, ste plačali DDV tukaj, carine seveda ni bilo. Zdaj boste plačali carino, birokracija pri DDV pa bo drugačna. Pri uvozu boste tako morali izpolniti vse papirje, kot jih zdaj izpolnite pri uvozu iz tretjih držav (nečlanic EU), če želite vračilo vstopnega DDV. Sicer se bo zapletlo, tudi če bi bili do njega upravičeni kot zavezanec za DDV.

Ob izvozu bo DDV moral plačati vaš kupec v Združenem kraljestvu, prav tako carino.

Pripravite se na trdi brexit, davke in carine
Francozi naložili švicarskemu UBS kazen v višini 3,7 milijarde evrov
55 min
Sodišče v Parizu je danes švicarskega bančnega velikana UBS obsodilo zaradi davčne prevare. Naložilo mu je plačilo v višini 3,7 milijarde evrov, kar je doslej najvišja za to dejanje
Več ▼

Sodišče v Parizu je danes švicarskega bančnega velikana UBS obsodilo zaradi davčne prevare. Naložilo mu je plačilo v višini 3,7 milijarde evrov, kar je doslej najvišja za to dejanje izrečena kazen v Franciji. Njeno francosko podružnico je obsodilo sostorilstva in ji naložilo plačilo 15 milijonov evrov. UBS se bo na odločitev sodišča pritožil.

Banka se je pred sodnim procesom pogajala za poravnavo, a s tožilci ni našla skupnega jezika o višini kazni. Sedaj obsodilno sodbo zavrača, saj med drugim trdi, da tega, da nekatere francoske stranke niso prijavile premoženja v Švici, ni vedela, poročajo tuje tiskovne agencije.

Uslužbenci banke naj bi francoske stranke, od bogatih poslovnežev do športnih zvezd, med sprejemi, turnirji v golfu ali koncerti nagovarjali, naj svoj denar skrijejo v Švici. Po ocenah preiskovalcev naj bi okoli 3700 strankam s tem omogočili za več kot 10 milijard evrov davčnih utaj. (STA)

'Vse se je podražilo!!!' Kaj je v zadnjem letu res dražje in kaj še bo 2
1 ura
Ne rastejo le plače - zbrali smo statistične podatke o podražitvah in pocenitvah in napovedih, kaj bo v prihodnjih mesecih dražje
Na članek...

Po dvigu minimalne plače je v javnosti završalo predvsem zaradi posledic – dvig je namreč prinesel tudi povišanje cen nekaterih državnih storitev – denimo vrtcev in domske oskrbe. V Ljubljani je burila podražitev javnega prevoza, odvoza smeti in oskrbe z vodo, v Mariboru je novi župan tudi napovedal podražitve. A v senci teh so se lani dražili tudi nekatere druge storitve in izdelki, spremembe cen pa niso zbudile toliko pozornosti. Pregledali smo, kaj nam je od lanskega januarja dražilo in kaj cenilo življenje ter o kakšnih spremembah cen bomo poročali v prihodnjih mesecih.

Najprej – primerjani podatki zajemajo obdobje med januarjem 2018 in 2019, ker gre za zadnje uradne podatke. V tem obdobju so na statističnem uradu zaznali 1,1-odstotno inflacijo. To ni visoka inflacija – od povprečne na evrskem območju je nižja za 0,3 odstotne točke, za prav toliko je nižja tudi od celoletne lanske inflacije.

Inflacija je tudi občutno nižja od lanske povprečne rasti bruto plač – te so se nominalno povišale za 3,4 odstotka. Zato je še toliko bolj zanimivo, da v javnosti dobiš občutek, kot da so cene strahotno podivjale. Kaj je, torej, težava? Statistiki slabo zaznavajo ali ljudje pretiravamo?

Kaj in za koliko je dražje?

Pogled na seznam izdelkov in storitev, katerih gibanje cen spremlja statistični urad, razkriva, da sta se skoraj dve tretjini s seznama med januarjema 2018 in 2019 podražili. V spodnji tabeli najdete deset tistih, ki so se podražili najbolj.

Med storitvami, ki izstopa, je podražitev ogrevanja. V Šaleški dolini, denimo, je že konec minulega leta veliko slabe volje povzročila Termoelektrarna Šoštanj, ki je megavatno uro proizvedene energije podražil za 17,77 odstotka, nato pa je prebivalce v začetku leta udarilo novo povišanje cen toplotne energije, kot razlog so navedli nakup emisijskih kuponov za letos. In prav primer šaleških občin je plastični oris, zakaj ljudje lani niso še toliko občutili podražitev – v letu lokalnih in predčasnih parlamentarnih volitev sta v Velenju, recimo, občinska komunala in občina odjemalcem pokrila del povišanja cen. Kot je poročal lokalni portal sasa.novice.si, so gospodinjstva tako prihranila okoli 50 evrov na leto, komunala pa bo zaradi dviga cen na mesec imela 150 tisoč evrov izgube, saj odjemalci še vedno plačujejo po starih cenah.

Podobno je bilo pri cenah elektrike – ta se je na letni ravni podražila za 4,3 odstotka, vendar pa so nekateri odjemalci zaradi različnih paketnih pogodb dvige opazili šele na prvi letošnji položnici. In podobno je bilo tudi pri telekomunikacijskih storitvah – tudi te so različni operaterji dvigovali postopoma, po različnih paketih (paketne storitve so sicer na letni ravni dražje za 5,4 odstotka), pa en mesec samo fiksno telefonijo (za 3,4 odstotka), drugega le mobilno telefonijo (na letni ravni je dražja za nekaj manj kot poldrugi odstotek) in spet tretjega le dostop do interneta (na letni ravni dražji za dobrih pet odstotkov).

Kaj je še dražje? Športamo dražje, letimo po višjih cenah, med cenami hrane izrazito odstopa podražitev cen krompirja (kilogram je bil januarja za 14 odstotkov dražji kot v istem mesecu leto prej). Dražji je dopust v Sloveniji (turistični ponudniki so očitno izkoristili turistično rast), za dobro desetino je dražji obisk muzejev, živalskih vrtov in knjižnic, računajo državni statistiki. Še to, gostinske storitve in hoteli pri nas so bili januarja glede na januar 2018 dražje za dobre tri odstotke.

Poštne storitve so dražje za skoraj šest odstotkov in pol, pri tem pa je storitev razvrščanja pisemskih pošiljk dražja za osem odstotkov glede na cene januarja 2018. Dražje niso le storitve ogrevanja, temveč tudi trda goriva - še dobro, da je bila zima dokaj mila, ker so cene višje skoraj za desetino. Skupna kategorija bančnih in poštnih stroškov je dražja za dva odstotka.

Poglejmo še, kaj je dražje, pa se ni uvrstilo med najbolj podražene. Dejanske najemnine, ki jih zabeležijo statistiki, so v zadnjem letu zrasle za sedem odstotkov (pri tem opozorimo, da Furs sporoča, da napovedim, ki bodo že na oko prenizke glede na razmere na trgu, ne bodo več verjeli), dražje je stanovanjsko zavarovanje (za 6,1 odstotka), zasebno zdravstveno pa za dobre tri odstotke, za nekaj manj kot šest odstotkov so dražje zdravstvene storitve pa tudi maslo in storitve pleskarjev, revije in periodični tisk.

Za več kot štiri odstotke dražje kot januarja 2018 plačujemo za perutnino, vodovodarje, zdrave zobe in storitve domov za ostarele (o ceni teh bomo pisali še nekoliko kasneje). Dražje se oblačijo moški (za 4,8 odstotka) in otroci (za 5,7 odstotka) – ženske pa se, vsaj statistično, za 4,6 odstotka ceneje (statistiki pri tem ne navajajo obsega nakupov). Lahko pa sklepamo, da imamo ženske večji vpliv na skupni indeks cen oblačil, saj je ta nižji - oblačila so se v splošnem pocenila za 0,9 odstotka.

Dražja je tudi večina hrane – v povprečju se je kategorija hrane in brezalkoholnih pijač v zadnjem letu sicer podražila zgolj za 0,8 odstotka. Poleg že omenjenih krompirja, masla in perutnine so med bolj podraženimi hrana za dojenčke (4,1 odstotka), zamrznjenih in svežih rib (3,5 oziroma 2,9 odstotka) in nasploh zelenjava (za 3,4 odstotka), pa konditorski izdelki (predvsem sladke pregrehe nas zdaj stanejo 3,4 odstotka več kot januarja lani), moka in kruh (3,3 in 2,9 odstotka). Dražji so tudi ''špricarji" – vino se je v povprečju podražilo za 3,4 odstotka, mineralne vode pa za 3,1 odstotka.

Kaj se ceni, pa nas ne zadovolji?

Približno četrtina spremljanih izdelkov in storitev je po ugotovitvah statistikov cenejših kot v začetku minulega leta. Med stvarmi, ki so bistveno cenejše, imajo pa tudi velik vpliv na končni rezultat v podatku o inflaciji, so pogonska goriva.

Januarja je bil bencin glede na isti mesec leto prej cenejši za 7,4 odstotka, dizelsko gorivo pa za 2,8 odstotka, goriva in maziva skupaj pa v povprečju za 5,5 odstotka. Ob tem dodajmo, da so bili rabljeni avtomobili glede na začetek leta 2018 cenejši za 8,6 odstotka, novi pa se niso podražili niti za pikico. Dražji je bil le prevoz z najetimi avtomobili oziroma taksiji - za 1,6 odstotka. Prav tako so ena redkih zavarovanj, ki so se v zadnjem letu pocenila, zavarovanja, povezana s prevozom, ki so cenejša za 2,7 odstotka.

Kaj je še cenejše? Čokolada – za 2,1 odstotka! Pa suho sadje in oreščki za bolj zdravstveno ozaveščene jedce – za 2,5 odstotka. Čaj (za štiri odstotke), zamrznjeno sadje (za 3,9 odstotka), grelne in klimatske naprave (za 4,2 odstotka), enako so se znižale tudi cene hladilnikov in električnih aparatov za osebno nego.

Cenejši so posteljnina (dobre tri odstotke) pa male živali (4,3 odstotka), in – z živalmi nepovezana kategorija! – igrače (2,7 odstotka). Leposlovne knjige so cenejše za 2,3 odstotka, osebni računalniki pa za nekaj manj kot dva odstotka. Od hrane sta bila januarja glede na leto prej cenejša tudi svinjina (2,1 odstotka) in jogurt (1,7 odstotka), cena sadja pa je upadla za 0,7 odstotka.

Kaj se draži in se bo dražilo letos?

Kako se bodo gibale cene storitev in izdelkov je večinoma, seveda, odvisno od tržnih razmer, zato vseh ne moremo prerokovati. Lahko pa govorimo o tistih, o katerih se je že govorilo, ali pa ki jih regulirajo država, občine ...

Cena javnega potniškega prometa (avtobusnega, železniškega, kombiniranega, pa tudi z žičnicami) se lani ni spreminjala. Se pa, kot rečeno, letos. V Ljubljani se je cena enkratne vozovnice mestnega avtobusa dvignila za 10 centov (8,3 odstotka). Ljubljančani bomo, kot rečeno, plačevali dražje račune za oskrbo z vodo in odvoz smeti, podražitve odvoza smeti je že napovedal tudi mariborski župan Saša Arsenovič.

V Ljubljani – pa tudi nekaterih drugih mestih – še vedno proučujejo tudi možne podražitve vrtcev. Storitve varovanja otrok bodo, odvisno od občin, dražje za od tri do deset odstotkov.

Domovi za ostarele dvigajo cene zaradi višji plač zaposlenih, kot napovedujejo v zvezi upokojencev, pa bo oskrbovance jeseni doletel še en dvig plač. Višje plače bi lahko bile tudi med razlogi za dvige premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in storitve pomoči na domu.

Na položnicah za elektriko se zna po novem znajti pribitek za delovanje ene najbolj zgrešenih državnih naložb, za TEŠ 6, so pa Dnevniku politiki obljubili, da kljub noveli zakona v javni razpravi še ne letos. Nekateri ponudniki, med temi Telekom, so že napovedali podražitev elektrike (Telekom s 1. aprilom, nižjo tarifo za 25, višjo tarifo pa za 15 odstotkov).

Posoške občine so napovedale podražitev dovolilnic za plovbo po Soči in Koritnici, nekatere občine še lahko dvigajo turistično takso, v nekaterih razmišljajo o dražjih pogrebnih storitvah.

Od storitev, katerih cene oblikuje trg, pa je pričakovati tudi nove stroške v bančništvu, sploh če se ECB ne bo odločila za podražitev denarja (več o tem v članku Napovedi se lomijo: zakaj se denar letos morda ne bo podražil) in banke še vedno ne bodo veliko služile s posojanjem denarja, pa tudi v telekomunikacijah, kjer se poslovni modeli tudi nenehno spreminjajo zaradi sprememb v osnovnem biznisu.

Preberite še, kakšne so napovedi za cen nepremičnin: bodo šle gor ali dol?

Kako se kaže vso to jamranje? V spodnjem grafu

To je graf zaupanja potrošnikov, ki je eden od kazalcev gibanja gospodarske rasti. Po novoletni dobri volji smo Slovenci spet bolj pesimistični – slabša pa se nam že vse od lanskega januarja.

'Vse se je podražilo!!!' Kaj je v zadnjem letu res dražje in kaj še bo
Napovedi: cene nepremičnin gor ali dol 1
1 ura

Napovedi: cene nepremičnin gor ali dol
Davka na nepremičnine (še) ne bo. Direkcija za infrastrukturo pa hoče za urejanje potrebnih evidenc nove kadre 4
18.02.2019 13:28
Razlog: nepremičninske evidence so še vedno katastrofa, predvsem glede javne cestne in železniške infrastrukture
Na članek...

Davka na nepremičnine še ne bo. Takšne so neuradne, a zanesljive informacije. Razlog so še vedno neurejene nepremičninske evidence. Kar pomeni, da tudi vrednotenje nepremičnin za potrebe novega davka ne bo opravljeno pravočasno in dovolj zanesljivo.

Na ministrstvu za finance pravijo, da bi sicer želeli nov nepremičninski davek predstaviti že v okviru prihajajočega paketa davčnih sprememb, a priznavajo, da vse evidence še niso urejene dovolj dobro. Tako za uvedbo davka na nepremičnine še vedno obstajajo ovire. Težava so neurejene evidence pri javni cestni in železniški infrastrukturi.

Kot so na ministrstvu povedali za Finance, je najbolj problematično zagotavljanje podatkov o občinskih javnih cestah. Slabi podatki o zemljiščih pod javnimi cestami in železnicami bi lahko bila ovira pri uvajanju novega davka na nepremičnine, če se glede na velik delež te infrastrukture, ki še vedno leži na zasebnih zemljiščih, za taka zemljišča predvidi oprostitev davka. Poenostavljeno: ker bi bilo plačilo davka za ta zemljišča oproščeno, bi lahko nekateri plačevali preveč, saj evidence niso dobre. In bi torej kasneje, ko bi postalo jasno, da bi morali biti oproščeni plačila, lahko terjali davek nazaj. "V tej povezavi se spodbuja občine, da pravočasno izvedejo svojo z zakonom določeno nalogo, saj naj bi bil davek na nepremičnine njihov izvirni vir prihodkov," pravijo na finančnem ministrstvu.

Spomnimo, vlada je načrtovala, da bo davek na nepremičnine sprejet letos, plačevati bi ga začeli s prihodnjim letom. Zdaj tega ne bo. Pričakujemo lahko, da bodo na finančnem ministrstvu, ki ga vodi Andrej Bertoncelj, ter na okoljskem ministrstvu, ki ga vodi Jure Leben, tega še načrtovali, in sicer z eno ali celo dvoletnim zamikom. Po drugi strani pa je dejstvo, da je to že tretja vlada, ki poskuša (neuspešno) speljati novo obdavčevanje nepremičnin. In prav verjetno je, da bo tudi tokrat ostalo le pri poskusih.

Na okoljskem ministrstvu glede evidenc odgovarjajo, da se nepremičninske evidence, za katere je pristojen in jih vodi Gurs, dnevno vzdržujejo in podatki spreminjajo in posodabljajo: "V zadnjih letih so na Gursu oziroma geodetski upravi okrepljene tudi naloge na področju kakovosti podatkov. Opozarjamo pa, da je večji del podatkov, ki so vključeni v množično vrednotenje nepremičnin, odvisni od drugih organov in jih Gurs le povzema. Denimo občine so odgovorne za posredovanje podatkov o podrobnejši namenski rabi zemljišč, podatki o dejanski rabi vodnih zemljišč bodo posredovani s strani ministrstva za okolje in prostor do 1. 6. 2019, podatki o dejanski rabi javne železniške in cestne infrastrukture (državne in občinske ceste) pa bo zagotovilo ministrstvo za infrastrukturo ter občine."

Na direkciji za infrastrukturo že hočejo nove zaposlitve

Na ministrstvu za infrastrukturo oziroma direkciji za infrastrukturo pa dodajajo, da so za zajem podatkov dejanske rabe za državne ceste odgovorna DARS in DRSI, trenutno pa sta pri obeh v teku javna razpisa, na podlagi katerih bo izveden zajem podatkov. Če ne bo zapletov pri postopkih oddaje javnega naročila, bodo podatki do roka, 1. junija 2018, zajeti. Za zajem podatkov o dejanski rabi železniške infrastrukture je odgovorna -infrastruktura, d. o. o. Po zagotovilih upravljavca bodo tudi podatki za železnice zajeti do roka 1. junija 2019, pravijo na direkciji. Za zajem podatkov dejanske rabe za občinske javne ceste pa so odgovorne občine. "Glede na to, da so občine šele v fazi priprav aktivnosti (prvič so bile o obveznosti obveščene aprila leta 2018), povezanih z zajemom dejanske rabe občinskih cest, ocenjujemo, da bo do roka posredovala podatke tretjina občin. Prejete podatke občin bo treba preveriti in vključiti v matično evidenco dejanske rabe cestne in železniške infrastrukture, za kar potrebujemo dodatni kader, ki pa še ni odobren. Za vzpostavitev in vodenje matične evidence je odgovorna Direkcija RS za infrastrukturo, ki do zdaj še ni imela tovrstne naloge. Kljub trenutni nepokritosti novih nalog s kadri na DRSI, ocenjujemo, da bosta do konca leta 2019 dve tretjini občin uspešno oddali podatke o dejanski rabi ter da bodo ti vključeni v matično evidenco.

Kaj bomo torej plačevali?

Namesto enotnega davka na nepremičnine, ki bi bil prihodek občin in bi ga te omejeno lahko zniževale ali zviševale za nekaj desetink odstotka, bomo še vedno plačevali nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ) in davek na premoženje.

Omenjeni dajatvi sta prihodek občin. NUSZ plačujemo skoraj vsi, davek na premoženje pa le občani z večjimi nepremičninami, ločenimi garažami in tisti, ki so lastniki dveh ali več stanovanjskih nepremičnin.

Problem obeh davkov je, da velja popolna zmeda. Evidence so slabe. A zdajšnji dajatvi – NUSZ in davek na premoženje – sta že uveljavljeni in občine lahko nadaljujejo njuno pobiranje.

V zadnjem času omenjenih dajatev lastniki in uporabniki nepremičnin tudi več plačujejo. Občine in Furs, ki je odgovoren za pobiranje dajatev, namreč večkrat preverijo, kakšno je stanje po geodetski upravi. Torej – katere nepremičnine sploh obstajajo in kdo je njihov lastnik. Za potrebe NUSZ in davka na premoženje so evidence še dovolj dobre (čeprav slabe), saj se dajatve plačujejo na drugačnih osnovah in slabe evidence na področju javne cestne in železniške infrastrukture niso takšen problem. Višino določajo občine glede na komunalno opremljenost in lego pri NUSZ. Pa tudi (davek na premoženje) denimo glede na starost nepremičnine, glede na njeno obnovo in materiale.

Glavnino prihodkov od nepremičnin za občine pomeni NUSZ. Letno ga poberejo za okoli 220 milijonov evrov. Davka na premoženje je okoli pet milijonov evrov.

Bodo občine dobile kaj manj? Kaj pa bo z dohodnino?

Nekateri izračuni ministrstva so sicer kazali, da bi občine pobrale okoli 330 milijonov evrov davka na nepremičnine. Torej bi dobile več denarja, kot ga dobijo zdaj z NUSZ, davkom na premoženje in s pristojbinami za vzdrževanje gozdnih cest (tega je sicer zelo malo). Toliko več bi pobrali zato, ker bi širili bazen obdavčitve tudi na nepremičnine, ki zdaj niso (toliko) obremenjene. Ciljali so denimo predvsem na stavbna zemljišča, ki niso pozidana.

Zaradi višjih prihodkov od nepremičnin so tako nekateri ugibali, da bi občine v zameno za to dobile manj od dohodnine, večji delež bi ostal državi. Del dohodnine gre namreč v državni proračun, del pa v občinske. Zato bi država lahko tudi znižala dohodnino in te (v absolutnem znesku) ne bi pobrala nič manj, kot zdaj. Ker zdaj davka na nepremičnine ne bo, nekateri že ocenjujejo, da bo davčna razbremenitev plač nižja, kot bi bila sicer. Predloge davčne optimizacije naj bi sicer finančno ministrstvo pripravilo v mesecu dni.

Davka na nepremičnine (še) ne bo. Direkcija za infrastrukturo pa hoče za urejanje potrebnih evidenc nove kadre
Alenka Bratušek gre po denar za drugi tir tudi k železničarjem
2 uri
Od leta 2020 bodo železniški operaterji plačevali štiri odstotke višjo uporabnino za železniško infrastrukturo; koliko več bo denarja za 2TDK?
Na članek...

Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je ta teden na vlado poslala predlog sklepa podražitve uporabnine za železniško infrastrukturo za štiri odstotke, dodatno zbran denar pa naj bi se prelil na 2TDK. Podražitev bi začela veljati z začetkom leta 2020. Ministrica predlaga, da bi v državnem zboru obravnavali ta zakon po nujnem ali skrajšanem

postopku. Kdaj bo vlada potrdila sklep, še ni jasno, ta teden menda še ne bo na dnevnem redu.

Koliko bo dodatnega denarja?

Vsi prevozniki v železniškem tovornem prometu skupaj bi plačali približno 384 tisoč evrov več na leto, v potniškem prometu pa 216 tisoč evrov na leto, lahko preberemo v predlogu sklepa vlade. Železničarji bi tako v letu 2020 na 2TDK nakazali približno 600 tisoč evrov, piše v predlogu sklepa. V obdobju od 2020 do 2024 bi železniška podjetja za drugi tir prispevala 3,4 milijona evrov, ocenjujejo na ministrstvu za infrastrukturo.

Uporabnina za tovorni promet

Vsi prevozniki v tovornem prometu so lani za uporabnino železniškega omrežja plačali 9,6 milijona evrov. Od tega je največ plačala družba -Tovorni promet, nekaj več kot osem milijonov evrov. Licence za prevoze na železniškem omrežju v Sloveniji imajo poleg družbe SŽ-Tovorni promet tudi podjetja Adria Transport, Luka Koper, Rail Cargo Carrier, Primol – Rail in Ten Rail.

Kdo plačuje uporabnino za potniški promet

V potniškem prometu naj bi lani Slovenske železnice plačale 6,3 milijona evrov uporabnine za prevoze v okviru obvezne javne gospodarske službe, vendar je vlada sprejela sklep, da jim lani ni bilo treba plačati uporabnine, enako naj bi veljalo za letos. SŽ-Potniški promet je opravil tudi nekaj voženj zunaj urnika, denimo Božičkov vlak in podobno, za kar so plačali 60 tisoč evrov uporabnine. Sistem obračunavanja uporabnine se bo z letom 2o20 nekoliko spremenil.

Pojasnilo o nakazilih uporabnine za potniški promet

SŽ-Potniški promet po letu 2020 ne bo več oproščen plačila uporabnine za prevoze potnikov v okviru sistema obveznih gospodarskih javnih služb. Plačeval jo bo družbi SŽ-Infrastruktura, ki je tudi sicer prejemnica uporabnin, ker za lastnika (državo) upravlja in vzdržuje inrastrukturo. Doslej je SŽ-Infrastruktura prejela plačano uporabnino za javni potniški promet neposredno od države (od Direkcije RS za infrastrukturo), SŽ-Potniški promet pa je bil oproščen plačila uporabnine. Po letu 2020 pa bo DRSI nakazal znesek za uporabnino SŽ-Potniškemu prometu v okviru OGJS, SŽ-Potniški promet pa jo bo nakazal SŽ-Infrastrukturi. V bistvu bo šlo za nekoliko drugačno pretakanje javnega denarja. Višjo ceno uporabnine bo tako plačalo ministrstvo oziroma DRSI, pritekla pa bo na 2TDK.

Koga so že udarili računi za drugi tir in koga še bodo

Prvi, ki so jih udarili računi za drugi tir, so tovornjaki in avtobusi, ki že od začetka letošnjega leta plačujejo 15-odstotni pribitek za uporabo avtoceste Ljubljana – Koper in petodstotni pribitek na odseku Ljubljana – Šentrupert. V letošnjem letu bodo prevozniki zaradi tega pribitka plačali približno 12,5 milijona evrov več, denar bo dobila družba 2TDK. Z marcem letošnjega leta bodo prve račune za 2TDK začeli plačevati tudi v Luki Koper in v Petrolu. Prek mehanizma dodatne takse za pretovor, ki je določena v zakonu o drugem tiru, bodo v Luki Koper letos predvidoma plačali okoli šest milijonov evrov. Zaradi dodatne takse na pretovor in dodatnih zaposlitev bo v Luki Koper letos čisti dobiček družbe tretjino manjši kot lani, načrt je 38 milijonov evrov.

Preberite tudi:

Prevoznike bodo udarili računi za drugi tir, plačevali jih bodo 35 let

Ohladitev: kako logisti čutijo negotovost pri naročilih in strah pred brexitom

Luka Koper: letos bodo stroški oklestili dobiček

Alenka Bratušek gre po denar za drugi tir tudi k železničarjem
Izračun: koliko lahko zaslužite z oddajo stanovanja?
3 ure
Niso redki Slovenci, ki sanjajo, da bi kupili stanovanje, ga potem oddajali in tako dobili dostojno penzijo. Na kaj paziti, da zares zaslužite in da sanje niso nočna mora
Na članek...

Nepremičnina - pa Slovencem tako zasijejo oči, kot če jim rečeš avto. Prodajate ali kupujete nepremičnino? Pogrešate ažurne podatke s trga nepremičnin? Vas jezi, da geodetska uprava (Gurs) s precej velikim zamikom objavlja uradne statistike o evidentiranih transakcijah, četrtletne analize pa so že pred časom opustili? Podatke za prestolnico in državo lahko odslej poiščete v reviji Moje finance in v časopisu Finance. Poiskali, analizirali in osmislili smo jih z družbo Capital Genetics. Tokrat odovarjamo na vprašanje, koliko se da zaslužiti z oddajo stanovanja in kakšnih osnovnih napak ne naredite, če hočete, da oddajanje stanovanja ni breme ampak penzija.

Kje so priložnosti

Nakup stanovanja v Ljubljani po zelo ugodni ceni je v tem hipu skoraj misija nemogoče, razen v posebnih primerih. To pa so:

1. Prodaja v stiski: ko nekdo prodaja nepremičnino recimo zaradi selitve ali ločitve. Takšne nepremičnine posredniki najprej ponudijo svojim strankam, ki jih imajo v bazi, šele potem pride na vrsto splet.

2. Manj kakovostne: ko z rabljeno nepremičnino ni vse optimalno, denimo da je stanovanje na slabi lokaciji, je slabo vzdrževano, potrebno prenove, brez balkona, nima parkirišča, je v višjem nadstropju brez dvigala.

3. Neurejena dokumentacija: priložnost je lahko tudi nakup nepremičnine z neurejeno dokumentacijo, recimo brez ali s prekoračenim gradbenim dovoljenjem, pod pogojem, da je legalizacija pravno možna, pa tudi nepremičnin, ki jim je mogoče spremeniti namembnost ali jih dograditi in povečati, dodaja Tratnik, a pozor: »Za take projekte morate imeti posebna znanja s področja legalizacije in pridobivanja dovoljenj, poleg osnov gradbeništva in dobre finančne konstrukcije ter ocene vseh stroškov.«

4. Večje hiše: zaradi pomanjkanja stanovanj pri RE/MAX dobro investicijsko priložnost vidijo tudi v starejših stanovanjih in starejših hišah, ki se lahko preuredijo v dvo- ali večstanovanjske hiše. Starejše hiše so namreč ohranile nižje cene, trenutno pa jih je veliko še naprodaj na Štajerskem, Savinjskem, v Prekmurju, našteva Vesna Čeh: »Pri tem je treba biti pozoren, da lokacijska informacija na tem območju dopušča gradnjo večstanovanjskih stavb in da bodo stanovanja lahko pridobila uporabno dovoljenje, saj v nasprotnem primeru prodaja takšnih stanovanj skorajda ni mogoča.«

​ Danes se malo ljudi odloča za nakup in oddajanje

Izjemne priložnosti za vlaganje v nepremičnine so se pojavile v letih, ko so cene nepremičnin dosegle cenovno dno, torej leta 2014 in 2015. »Takrat so se določene nepremičnine v Ljubljani in drugje po Sloveniji prodajale v izvršilnih postopkih, postopkih prisilnih poravnav, stečajev in likvidacij po izjemno nizkih cenah,« se spominja Prskalo.

Pa tudi sicer so bile dobre nakupne priložnosti. Pred dobrimi tremi leti so se 100 kvadratnih metrov velika nova stanovanja z balkonom in dvema parkirnima mestoma v podzemni garaži v objektu Situla v Ljubljani prodajala za okoli 230 tisoč evrov, kar je 2.300 evrov na kvadratni meter. Do danes je cena poskočila na dobrih 3.500 evrov. Kupcev, ki se zdaj odločajo za za tovrstne naložbene nakupe – torej za oddajanje, je le slabih pet odstotkov, ocenjuje Prskalo.

Več dobite v Mariboru kot v Ljubljani

V primeru dolgoročne oddaje stanovanja v najem lahko pričakujete od 2,5- do 3,5-odstotni letni neto donos na vložena sredstva, ob upoštevanju vseh stroškov, še izračuna. Andraž Brilli iz Capital Genetics pravi, da imajo kar nekaj strank, ki so v preteklosti vlagale v stanovanja v Ljubljani z namenom oddajanja, a so se v zadnjem letu preusmerile na druge kraje po Sloveniji, ker so ugotovile, da je donos tam večji. Recimo v Mariboru od sedem do osem odstotkov. Cena rabljenega stanovanja tam je tisoč evrov za kvadratni meter, najemnina pa ni toliko nižja kot v Ljubljani,« pravi Andraž Brilli iz Capital Genetics.

Vse več je tudi zanimanja za poslovne nepremičnine, ki že imajo dolgoročne najemnike, denimo trgovske ali poslovne centre, pisarne in podobno. Pričakovani donos je okoli sedem odstotkov, kar je malo nad povprečjem v Evropi, pri bivalnih nepremičninah pa je pričakovan donos manjši, še dodaja Vesna Čeh.

Za kupce pa so zanimivi nakupi nepremičnin za delavce iz tujine. Podjetja oziroma fizične osebe zaradi pomanjkanja delovne sile v Sloveniji kupujejo nepremičnine, ki jih pozneje oddajo svojim delavcem iz tujine, dodaja Prskalo.

Izračun: koliko lahko zaslužite z oddajo stanovanja?
Red Bull z rekordnih 5,5 milijarde evrov prihodkov 1
3 ure
Avstrijski proizvajalec energijskih napitkov Red Bull je lani ustvaril 5,5 milijarde evrov prihodkov od prodaje, kar je 3,8 odstotka več kot leto prej in največ doslej. Tudi dobiček iz poslovanja
Več ▼

Avstrijski proizvajalec energijskih napitkov Red Bull je lani ustvaril 5,5 milijarde evrov prihodkov od prodaje, kar je 3,8 odstotka več kot leto prej in največ doslej. Tudi dobiček iz poslovanja je bil "najboljši v zgodovini podjetja", je po poročanju tujih tiskovnih agencij objavila družba.

Družba s sedežem v Salzburgu je lani prodala 6,79 milijarde pločevink red bulla, kar je 7,7 odstotka več kot leto prej. Prodaja je najbolj porasla v Indiji, za 30 odstotkov, ter v Brazliji in vzhodni Evropi, kjer je bila višja za po 22 odstotkov.

Družba, ki je v lasti avstrijskega milijarderja Dietricha Mateschitza in tajske družine Yoovidhya, v 171 državah zaposluje več kot 12.200 ljudi. (STA)

Britanska avtoindustrija na pragu druge smrti
3 ure
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je britanska avtoindustrija doživela prvi udarec, ki so ga rešile tuje znamke. Drugi prihaja z brexitom.
Na članek...

Strah pred brexitom je močno zarezal v britansko avtoindustrijo, ki tako ugaša že drugič v zgodovini. Honda je objavila zaprtje tovarne leta 2021, brez dela bo ostalo sedem do deset tisoč ljudi. O izstopu iz nekdanje zibelke avtoindustrije razmišljajo tudi druge znamke.

Britanska avtoindustrija je bila nekdaj sinonim za rokodelstvo, ekskluzivnost in unikatnost. Rodila je znamke, kot so Rolls-Royce, Bentley, MG, Rover, Triumph, Jaguar, Land Rover in Range Rover, Mini, Lotus, Aston Martin… in še bi lahko naštevali. Znamke, ki še danes puščajo žlahten zven ob izgovarjavi, so se prebudile v prejšnjem stoletju in prebrodile prvo in drugo svetovno vojno.

Začetek prvega konca v šestdesetih letih

Britanska avtoindustrija pa je zaradi olajšanega uvoza tujih znamk, prepočasnega razvoja in prilagoditve modelov (denimo preskok na cenejšo in bolj praktično zasnovo prednjega pogona in namestitve motorja) ter nekonkurenčne cene, slabše zanesljivosti in produktivnosti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začela ugašati.

Britanske znamke so rešili tujci

Zven otoških znamk je sicer ostal, saj so skorajda vse, vsekakor pa vse pomembne britanske avtomobilske znamke kupili tujci. Bentleyja je prevzel Volkswagen, Rolls-Roycea in Minija BMW, Roverja Kitajci, Land Roverja, Range Roverja in Jaguarja indijska Tata in podobno. Britanske znamke so preživele v tujih rokah, nekatere komajda in zadnjih hip pred propadom.

Prvi udarec: prodaja in odhod Roverja

Med prevzemi je sicer najbolj odmeval kitajski nakup Roverja, ki je na Kitajskem zaživel kot Roewe. Zaprtje proizvodnje leta 2005 pa je v Veliki Britaniji terjala šest tisoč delovnih mest.

Prihod japonskih znamk

Medtem so na Otok vstopili drugi igralci, predvsem japonske znamke, ki so izkoristile močan trg, izkušnje delavcev in tehnično znanje na proizvodni, dobaviteljski in akademski ravni ter tam zgradile tovarne, s katerimi so oskrbovale predvsem evropski trg, v nekaterih primerih pa tudi druge. Japonski proizvajalci so prek Otoka prodirali na evropski trg. Najmočnejša med njimi je Nissanova tovarna v Sunderlandu zgrajena leta 1984 s sedem tisoč zaposlenimi. Lani je izdelala 442 tisoč vozil in je pomenila kar četrtino otoške proizvodnje avtomobilov.

Lokacijo tovarn na Otoku je ohranilo še nekaj tradicionalnih znamk, ki imajo britanski potni list zapisan v genih – denimo Aston Martin, Mini (čeprav je ta že v preteklosti prihajal tudi s tekočih trakov na Nizozemskem in iz Magne v Avstriji), Rolls-Royce, Jaguar, Land Rover in Bentley.

Ford z množično proizvodnjo sklopov

Ford ima na Otoku še danes tri tovarne sestavnih delov oziroma sklopov, izdeluje dizelske in bencinske motorje ter menjalnike. Izdelava sklopov je poleg proizvodnje vozil zelo pomemben steber otoške industrije, predlani je izdelala 2,7 milijona motorjev.

Druga usodna prelomnica – brexit

V zadnjih dveh letih pa se je britanska avtoindustrija znova znašla pred prelomnico, do katere jo je pripeljal napovedani brexit – izstop Velike Britanije iz Evropske unije ter posledično dražje in oteženo poslovanje z Evropo. Kaj se bo z brexitom dejansko zgodilo konec marca, še ni znano. A že sam strah in negotovost pred izstopom sta sprožila nekatere usodne poteze za domačo avtoindustrijo.

Strah ni zamajal proizvodnje

Leto 2016 oziroma leto izglasovanega brexita je bilo za britansko avtoindustrijo še razmeroma dobro, vsi proizvajalci skupaj so izdelali 1,6 milijona vozil, 75 odstotkov je bilo izvoženih. Predlanskim se je proizvodnja povzpela na 1,67 milijona vozil (poleg tega še 78 tisoč lahkih dostavnih vozil), lani pa je že upadla na 1,56 milijona kljub siceršnji rasti evropskega trga, kamor je namenjena večina britanske proizvodnje.

Letos prve usodne odločitve

Še lani so proizvajalci le glasno razmišljali o opustitivi modelov, selitvi proizvodnje in podobnem, letos pa je začelo grmeti. Nissan je v začetku februarja preklical namero o proizvodnji naslednje generacije nissana x-traila v britanski tovarni v Sunderlandu, s tem je preklical odločitev, sprejeto po izglasovanju brexita leta 2016. Še večji udarec za otoško avtoindustrijo pa pomeni torkova odločitev japonske Honde, ki je v torek napovedala zaprtje tovarne v Swindonu leta 2021.

Brez službe med sedem in deset tisoč ljudi

Hondina tovarna je še lani izdelala 161 tisoč vozil, neposredno zaposlovala 3.500 ljudi in posredno dajala kruh sedem do deset tisoč delavcev v dobaviteljski verigi. Honda iz Velike Britanije odhaja zaradi brexita ter sproščenega prostotrgovinskega sporazuma med Japonsko in Evropo, kar ji olajšuje izvoz vozil, izdelanih na Japonskem.

Honda leta 2021 zapira tudi zurško tovarno

Honda se je evropskega reza lotila konktretno, saj je včeraj objavila tudi zaprtje tovarne v Turčiji leta 2021, kjer je lani izdelala 38 tisoč modelov civic. Turški trg novih osebnih avtov je lani padel za 35 odstotkov na 612.607 vozil, januarja letos pa je bil padec prodaje kar 59 odstoten. Honda je v izjavi za javnost sicer navedla, da slaboten trg ni razlog za zaprtje tovarne. Zapisala je še, da se bo osredotočila na proizvodnjo in prodajo na največjih treh trgih: Kitajska, Japonska in ZDA.

Slaboten JLR, druge črne napovedi

V slabem položaju se je znašel tudi Jaguar Land Rover, ki ima v Veliki Britaniji tri tovarne. Zaradi upada prodaje in izgube bo moral v prihodnje zmanjšati število zaposlenih za 4.500 po vsem svetu, to bo vsekakor prizadelo tudi otoške tovarne. Ford je napovedal, da sta ogroženi dve otoški tovarni, dvomljiva pa je tudi tovarna PSA v Ellesmere Portu, kjer je novi lastnik Opla oziroma Vauxhalla (Opel v Veliki Britaniji) načrtoval proizvodnjo nove astre.

Britanska avtoindustrija na pragu druge smrti
Spoznajte industrijskega oblikovalca, ki sodeluje pri razvoju hyperloopa 3
4 ure
Jaka Verbič, rLoop: V zadnjih desetletjih ni bilo tehnologije, ki bi ljudem dala toliko misliti kot hyperloop. Nekaj podobnega je bilo v sedemdesetih letih, ko so bile cele generacije otrok in inženirjev navdušene nad vesoljskimi plovili.
Na članek...

Pri hyperloopu skoraj ni nobenega vprašanja, na katero bi lahko odgovorili, ne da bi pri tem načeli tri nova, pravi industrijski oblikovalec Jaka Verbič, ki je del ožje vodstvene ekipe rLoopa. To je globalna razvojna skupina, pri kateri na podlagi crowdsourcinga oziroma množičnega sodelovanja pri reševanju širšega problema dela približno tisoč ljudi iz 56 držav in razvija rešitve za nove tehnologije premikanja. Glavni ustanovitelji rLoopa so trije: Tomas Lambot iz Belgije, Ilyas Vali iz Velike Britanije in Brent Lessard iz Kanade. Jaka Verbič je direktor oblikovanja in član ožje vodstvene ekipe, v kateri je približno 20 ljudi. Pri rLoopu imajo zdaj na mizi dva večja projekta: razvijajo kapsulo za hyperloop, drugi projekt pa je razvoj osebne naprave za letenje, s katero so dobili povabilo na tretjo izmed štirih faz tekmovanja GoFly Prize, ki ga sponzorira Boeing. Skupina rLoop je doslej s svojimi rešitvami za hyperloop dvakrat sodelovala na tekmovanju SpaceX Hyperloop Competition, ki ga organizira Elon Musk v Kaliforniji.

Kako pravzaprav deluje ekipa rLoop?

Ekipa je globalno razpršena in v njej deluje približno tisoč ljudi. Od tega je tedensko aktivnih približno 200 članov, pri posameznih projektih deluje okoli 20 ljudi. Kako se je vse skupaj začelo? Ko je Elon Musk leta 2013 objavil belo knjigo o razvoju hyperloopa, je hkrati začel organizirati tudi tekmovanja SpaceX v Kaliforniji. Supina ljudi, ki so jedro rLoopa, se je spoznala na internetnem forumu Reddit. Ko je bil objavljen prvi razpis za tekmovanje SpaceX, so ugotovili, da imajo tudi sami znanje in da bi se lahko prijavili. V ekipi so ljudje, ki sicer delajo pri SpaceX, pri Tesli, pri Lockheed Martinu, Boeingu, pri agenciji Nasa in drugje. Na tekmovanju so se pomerile ekipe, ki so prišle tja s kapsulami v merilu ena proti štiri, tam so jih spustili po ceveh z znižanim pritiskom ter merili hitrost, varnost in druge parametre. Preden sem se sam pridružil timu, se je ekipa rLoopa že dvakrat udeležila teh tekmovanj in obakrat so bili uspešni. Niso bili ravno absolutni zmagovalci, so pa bili najboljši v nekaterih kategorijah. Zdaj je pred nami naslednji korak, da iz koncepta, ki se je že izkazal na tekmovanju, razvijemo delujoči prototip v pravem merilu.

Po svetu je približno šest ali sedem pobud, kjer se ukvarjajo z razvojem hyperloopa. V čem se vaša razlikuje?

Šest ali sedem je pobud, o katerih se piše, je pa še veliko takšnih, o katerih se ne piše. Najbolj znani sta sicer Virgin Hyperloop, ki ga podpira Richard Branson, in Hyperloop Transportaton Technologies (HTT). Naša glavna razlika je v tem, da so se doslej vsi usmerjali predvsem v razvoj kapsul za prevoz potnikov, zato so projektirali razmeroma male kapsule. Šele zdaj so se začeli več pogovarjati o rešitvah za tovorni promet. Naša rešitev pa ne izhaja niti iz letal niti iz aerodinamičnih superšportnih avtomobilov, temveč sem se vprašal, kako bo videti tovorna lokomotiva čez deset let. Dobili smo zelo aerodinamično rešitev, ki je kljub temu robustna in jo bo mogoče preprosto vzdrževati. Kapsula je oblikovana modularno, kar pomeni, da je mogoče sprednji in zadnji del odstraniti, na sredini pa je mogoče vstaviti bodisi potniško kabino bodisi kapsulo, v kateri je prostor za velik ladijski zabojnik.

Kako ste se znašli v ožjem timu rLoopa?

Za študij industrijskega oblikovanja sem se odločil, ker so me zanimali avtomobili, čolni, kolesa, motorji in vse, kar se premika. Po diplomi sem osem let delal v biroju, kjer smo se ukvarjali z oblikovanjem izdelkov – tudi motociklov in delovnih strojev na kolesih. Nato sem dve leti delal v studiu za oblikovanje plovil, aprila lani pa šel na svoje. Konec leta 2017 sem šel za novoletni dopust v New York in moja punca, ki je arhitektka, je dobila povabilo na zabavo, na katero se mi na začetku ni šlo, ker sem bil utrujen zaradi časovne razlike. Izkazalo se je, da je bilo tam vse polno zanimivih ljudi iz Columbie, MIT, Facebooka, Googla ... Med drugim sem tam spoznal tudi arhitektko Breanno Faye iz rLoopa, in ko sva začela govoriti o hyperloopu, so se mi takoj zasvetile oči. Vprašal sem jo, ali potrebujejo oblikovalca – in tako se je začelo. Zdaj sem direktor oblikovanja pri razvoju kapsule in vodja projekta pri napravi za letenje. Ne gre samo za oblikovanje, ampak za kompleksno sodelovanje z inženirji, ekonomisti, urbanisti in drugimi. Če bi kot oblikovalec samo narisal nekaj prikupnega, to ne bi imelo nobenega pomena.

Kako pogosto sestankujete?

Vsaj enkrat na teden se prek raznih orodij, kot je Google Hangouts, dobimo na sestanku. Vsak dan se usklajujemo prek aplikacije Slack, ki omogoča dobro strukturiranje debat. Pomembni orodji sta tudi Confluence in Jira za vodenje projektov, kjer zapišemo vse zadolžitve za posamezne naloge in določimo roke za izvedbo. Uporabljamo tudi program Autodesk Fusion 360, ki omogoča 3D-oblikovanje v oblaku in vso analitiko. Z ekipo pa smo se prvič srečali v živo pred nekaj meseci, ko smo šli na sestanke po Nizozemski in Nemčiji. To je zelo spremenilo dinamiko, ker sam še vedno funkcioniram tako, da mi je pomembno videti človeka v živo. Opravili smo serijo sestankov s partnerji in sponzorji, hkrati pa prevozili skupaj del Nemčije in Nizozemske in se družili. Večji poudarek je bil sicer na leteči napravi, vendar smo se pogovarjali tudi o H-loopu. Spoznal sem tudi Brenta Lessarda iz Kanade, ki je operativni vodja rLoopa. Po izobrazbi je inženir, zanimajo pa ga tudi novi načini dela, znanstvena fantastika in vpliv tehnoloških inovacij na družbene spremembe. Tudi njemu se zdi nenavadno, da takšen sistem kadrovskega crowdsourcinga sploh deluje – nihče ne razume, da je to mogoče, vendar deluje. Naša največja težava je sicer organizirati delovni sestanek, ker smo v različnih časovnih pasovih: šest ljudi je v delavnicah v Idahu, šest v San Franciscu, jaz sem v Evropi in še en sodelavec v Londonu, nekaj nas je še v Torontu in New Yorku, trije pa so vsak na svojem koncu Indije. Vendar sistem deluje in sponzorji nas podpirajo.

Vendar od tega za zdaj še ne morete preživeti – gre za hobi.

Da. Vendar ker me to zelo zanima, sem se odločil, da bom zraven. V nedeljo zvečer bi lahko sedel za računalnikom in gledal dokumentarce o konstruiranju concorda ali o prvem poletu na Luno in fantaziral, kako dobro bi bilo, če bi tudi jaz počel kaj takšnega. Zato se mi to ne zdi izguba časa. Sodelujem pri projektu, pri katerem sem spoznal veliko zanimivih ljudi, ki so me pripeljali tudi do novih naročil za moje vsakdanje delo. Prepričan pa sem, da bom od tega lahko v prihodnje živel. Okoli hyperloopa se je ustvarilo veliko »hypa« in obstaja veliko zanimanje, da se res zgradi. Naša ekipa ima na mizi konkretne rešitve. Ljudje hočejo to tehnologijo, mi pa imamo na mizi nekaj, kar je vredno ponuditi. Glavna prednost hyperloopa je velika hitrost, ki bo omogočila, da iz velikih mest nastanejo megamesta.

Kako daleč ste zdaj z razvojem prototipa?

Funkcionalni prototip v merilu ena proti štiri je narejen, deluje in je že razstavljen v avli našega pokrovitelja TE Connectivity, ki nas je podpiral že pri razvoju prve naprave za tekmovanje SpaceX. Imamo tudi jasen koncept, kako nadgraditi zdajšnje rešitve za hyperloop.

Kako se financirate?

Za zdaj predvsem z denarjem sponzorjev. Tega je za zdaj dovolj predvsem za materiale, senzorje, računalnike in licence za različne programe, denimo za testiranje aerodinamike in podobno. Vendar se je v zadnjem času zgodilo več stvari, iz katerih sklepamo, da bo iz tega projekta kmalu nastalo nekaj oprijemljivega. Na povsem banalni ravni hyperloop pomeni neko vznemirjenje za človeštvo, ker pomeni razvoj.

Moje osebno mnenje je, da v zadnjih 30 ali 40 letih ni bilo na obzorju nove tehnologije, ki bi dala ljudem toliko misliti kot hyperloop. Mogoče je bilo podobno v šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih letih, ko so bile cele generacije otrok in inženirjev navdušene nad raziskovanjem vesolja in razvojem vesoljskih plovil. Pri hyperloopu gre za povsem novo vrsto transporta, zato je mogoče marsikaj na novo definirati. Na novo se lahko vprašamo, kaj bi bilo bolje narediti drugače. Moja naloga je oblikovati zunanjost in notranjost kapsule, hkrati pa se spraševati o uporabnosti in tem, kaj ljudje zares potrebujejo. Izziv je že dejstvo, da kapsula nima oken in je lahko za potnike klavstrofobična. Pri prevozu tovora pa je pomembno, kako ga čim bolje povezati z drugimi vrstami prevoza.

Mi že imamo delujočo tehnologijo hitrih vlakov, ki lahko potujejo 350 kilometrov ali več na uro. Zakaj ne bi raje razvijali omrežja hitrih vlakov, kjer že imamo varnostne standarde?

Vprašanje je, zakaj bi sploh potrebovali nekaj novega. En razlog je predvsem v hitrosti potovanj. Pri hyperloopu kapsule poganja linearni indukcijski motor, potujejo pa po ceveh, kjer skoraj ni upora in zato porabijo zelo malo energije.

Vendar pa je treba za vzdrževanje skoraj brezzračnega prostora v ceveh porabiti veliko energije.

To je res, a če jih poganjamo z obnovljivimi viri električne energije, je to drugače. Za hitre vlake je treba zgraditi posebne tire in hitro pride do prepletanja. Pri hyperloopu je manj težav z nivojskimi križanji, ker so cevi bodisi na stebrih ali pod zemljo.

Koliko denarja bi potrebovali za gradnjo poskusne trase in kje bi jo postavili?

Glede tega se še usklajujemo. Naša želja je, da to ne bi bil neki mrtvi rokav, temveč da bi testna cev pozneje postala del dejanske infrastrukture. Ne bi želeli kaj takega, kot je naredil Deutsche Bahn, ki je v sedemdesetih letih postavil stezo za maglev (vlak na magnetno levitacijo), ki je zdaj mrtev rokav in ne pelje nikamor. Glede cene gradnje pa se za zdaj ocene preveč razlikujejo, da bi lahko rekli kaj konkretnega.

Iz kakšnega materiala bodo cevi?

Za zdaj kaže, da bodo kovinske, ker je v takšnih ceveh lažje vzdrževati skoraj brezzračni prostor, za kar se bodo uporabljale naprave za izsesavanje zraka. Dejstvo je, da prva rešitev morda še ne bo imela vgrajenih vseh rešitev, ker bi to trajalo predolgo. Bo pa nedvomno vključevala predpripravo za vse nadgradnje v prihodnje.

V neki fazi bo najbrž treba različne rešitve, ki se razvijajo, poenotiti?

Da, v bistvu bo pomemben zlasti razvoj varnostnih standardov. Za zdaj je še veliko vprašanj, kaj vse se lahko zgodi, ko se kapsula po cevi premika s hitrostjo 600 ali 700 milj (približno 1.100 kilometrov) na uro po skoraj brezzračnem prostoru. In kaj, denimo, pomeni, če se cev nekoliko preluknja, kar bi lahko potencialno povzročilo eksplozijo. Za večino teh vprašanj obstajajo rešitve iz drugih panog. Vse to bo treba sestaviti skupaj, predvsem pa se odločiti, kako bo z dimenzijami cevi, kakšni bodo varnostnimi standardi in podobno.

Kakšen pa bo premer cevi?

V beli knjigi Elona Muska je predviden premer šest metrov. Naši izračuni in tudi izračuni drugih kažejo, da bi potrebovali nekoliko širše cevi. Smiselno bi bilo uporabiti dimenzije, ki so čim bližje tipskim, da ne bi izumljali tople vode.

Čez koliko časa se bomo lahko vozili s hyperloopom?

Po naših načrtih bi lahko v dveh letih postavili poskusno traso in začeli testiranja. Za testiranja, optimizacijo in certificiranja si bo treba vzeti kar nekaj časa. Predvidevam, da potrebujemo od pet do deset let za vzpostavitev prve komercialne proge. Treba pa je vedeti, da lahko za začetek postavimo testno cev, v kateri v prvi fazi še ne bo znižanega pritiska, a se po njej kapsula še vedno lahko premika zelo hitro. Če pa želimo hitrosti nad 600 kilometrov na uro, potrebujemo skoraj brezzračni prostor.

Spoznajte industrijskega oblikovalca, ki sodeluje pri razvoju hyperloopa
Japoncem je prekipelo, Honda bo zaprla svoji edini evropski tovarni 10
4 ure
Japonska Honda se leta 2021 umika iz Evrope. Zaprla bo namreč kar dve tovarni, v britanskem Swindonu in v turškem Gebzeju, v obeh tovarnah izdeluje model civic. Zreški GKN Driveline Slovenija doslej ni zaznal večjega upada dobav v Turčijo.
Na članek...

Japonska Honda je sprejela morda usodno odločitev za britansko in turško avtomobilsko industrijo. Leta 2021 bo namreč zaprla kar dve tovarni, v britanskem Swindonu, kjer zaposluje 3.500 ljudi, ki so lani izdelali 161 tisoč vozil, in v turškem Gebzeju, kjer so lani izdelali 38 tisoč vozil.

Britanske tovarne so lani izdelale 1,56 milijona osebnih vozil, 78 tisoč dostavnikov in 2,7 milijona motorjev za avtomobile. Rekord so dosegle leta 2017 s proizvodnjo 1,67 milijona osebnih vozil. Turška avtomobilska industrija je še nekaj večja, leta 2017 je dosegla rekordno proizvodnjo 1,75 milijona osebnih vozil, v prvih 11 mesecih lani pa se je zmanjšala za 9,9 odstotka, na 1,43 milijona vozil.

Hondini vodilni so kot razlog za zaprtje navedli prostotrgovinski sporazum med Evropo in Japonsko, ki domačim proizvajalcem omogoča prost pretok blaga med obema državama brez dodatnih carin, ter prestrukturiranje, ki bo omogočilo boljši izkoristek proizvodnih zmogljivosti japonskih tovarn. Poleg tega se bo Honda osredotočila na trge, kjer dosega večjo prodajo, denimo na Kitajsko, Japonsko in ZDA.

Britanska tovarna je sicer tudi pod pritiskom brexita, morebitnih carin v primeru najbolj črnega scenarija, ki bi pomenil uvedbo carin na avtomobile, izdelane v Veliki Britaniji.

Turčija pa ima druge ovire, lani je prodaja novih avtomobilov upadla za 35 odstotkov, na 612.607. Honda je prodajo sicer povečala za 8,5 odstotka, razlog je priljubljeni model civic, izdelan v turški tovarni. A že januarja letos je Hondina prodaja upadla za 40 odstotkov, celoten trg pa se je skrčil za kar 59 odstotkov. Japonski proizvajalec je v izjavi za javnost sicer zapisal, da slabe razmere v Turčiji niso razlog za zaprtje tovarne.

Zreški GKN Driveline Slovenija za zdaj brez večjega upada naročil

Na turški trg dele dobavlja tudi proizvajalec homokinetičnih zglobov iz Zreč, GKN Driveline Slovenija. Po besedah direktorja družbe dele dobavljajo sestrski družbi GKN Driveline v Turčiji, doslej pa večjega upada naročil še niso zaznali.

V Turčiji imajo tovarne tudi Toyota, Ford, Fiat Chrysler in Renault, a doslej niso napovedali zaprtja tovarn.

Japoncem je prekipelo, Honda bo zaprla svoji edini evropski tovarni
Jankovićev luksuz v Trnovem kupil serijski reševalec Elect 1
4 ure
Komu je Heta prodala stanovanje Damijana Jankovića v trnovskem Močeradu?
Na članek...

Avstrijski Heti je očitno uspelo najti kupca za stanovanje v trnovski stanovanjski stavbi Močerad, v katerem je bival Damijan Janković, starejši sin župana Zorana Jankovića.

Kot je razvidno iz vpisa v zemljiško knjigo, je novi lastnik stanovanja postala družba Paladin, ki je v lasti Jana Beca, najbolj poznanega kot ključnega moža pri potrjevanju prisilnih poravnav treh Electinih družb, s katerimi se te poskušajo znebiti milijonskih dolgov do navadnih upnikov.

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

Janković: S tem nimam nič!

Gre za stanovanje v prvem nadstropju stanovanjskega objekta Močerad v Trnovem, v katerem je 15 nadstandardnih stanovanj. Neto površina stanovanja je 215 kvadratnih metrov, od tega skoraj 32 kvadratnih metrov meri terasa, pripadata pa mu še klet in dve parkirni mesti. Stanovanje je bilo nekoč v lasti Electe, ta pa ga je pozneje prodala Bazi Dante, ki ga je še isti dan po sistemu prodaj in vzemi v najem (»sell and lease back«) prodala Hypo Leasingu. Zdaj ga je po naših neuradnih informacijah od Hete najemal Damijan Janković.

Na Heti informacij v zvezi s prodajo ne dajejo, neuradno pa je slišati, da je Paladin za stanovanje plačal 525 tisoč evrov – oglaševana cena je bila 610 tisoč evrov. "O tem ne vem nič, ne vem, zakaj sprašujete mene. S tem nimam čisto nič," nam je dejal Damijan Janković. Ga kaj skrbi, da bi zaradi prihoda novega lastnika ostal brez stanovanja? "Mene že nekaj časa ni več v Ljubljani, sem v Zambratiji, tako da imam streho nad glavo," pravi Janković.

Kdo je Jan Bec

Jan Bec je lastnik več podjetij, ki so imela glavno vlogo pri reševanju Elect s pomočjo poenostavljenih prisilk. Glavni upnik je Bec postal, ko mu je svojo terjatev do Electe prodal ljubljanski župan Zoran Janković. Prek te terjatve je Bec kot upnik dobil odločilno vlogo pri potrjevanju prisilnih poravnav Electe Naložb, Electe Inženiringa in Electe Holdinga. Svojo voljo je uveljavljal predvsem prek družb Bodi in Glanc.

Kako je Bec prišel do terjatev, je sodišču pred časom pojasnil Damijan Janković, ki se je zagovarjal na očitke Hete, da so terjatve Bečevih družb fiktivne.

"Terjatev Zorana Jankovića izvira iz poslov v letu 2014, ko je prodal celotni delež v Electi Inženiringu in znesek kupnine posodil družbi Electa Holding, družba Glanc pa je terjatev, ki je znašala 6.123.694,55 evra, odkupila za 5.000.000 evrov, Zoran Janković pa je ostal upnik družbe Electa Holding z ločitveno terjatvijo v znesku 1.123.694,55 evra," izhaja iz enega od dokumentov na Ajpes.

Brisanje dolga in prijateljski upniki

Kot smo že pisali, se je s pomočjo poenostavljene prisilke za zdaj uspelo rešiti le Electi Inženiringu. Ob pomoči prijateljskih upnikov je od skupno 18 milijonov evrov dolga Electa odpisala 16,6 milijona evrov. Največji upnik, od katerega je bilo odvisno sprejetje prisilke, je bil s 7,67 milijona evrov terjatve lepotni salon Bodi, nekoč v lasti nekdanje partnerice Damijana Jankovića Mete Logar, danes v lasti Beca, ki je (bil) direktor blejskega hotela Jelovica. Tega so Jankovićevi že pred časom prodali Otmarju Zornu.

A kot smo pisali, Electa inženiring ne izpolnjuje zavez iz načrta finančnega prestrukturiranja, dokumenta, v katerem je predvidela ukrepe za odpravo insolventnosti. V tem je predvidela, da bo lani ustvarila 400 tisoč evrov prihodkov in 85.730 evrov čistega dobička. Namesto tega je lani ustvarila le 38.800 evrov čistih prihodkov od prodaje (manj kot desetino predvidene), namesto 85 tisoč evrov dobička pa je ustvarila okoli 114 tisoč evrov čiste izgube.

Kakšna bo usoda Elect?

S podobnim načrtom in ob pomoči prijateljskih družb, ki jih vodi Jan Bec, je Janković želel insolventnost odpraviti tudi pri Electi Naložbah in Electi Holdingu (mati preostalih Elect), a se za zdaj ni izšlo. Sodišče je ugodilo pritožbi Hete (oziroma hčerinske družbe TCK), ki je Jankoviću očitala zlorabo prisilke. Višje sodišče je zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo prisilko. Zadeva je spet na višjem sodišču, epiloga še ni. Damijan Janković sicer že dlje časa trdi, da terjatev TCK ne obstaja, in napoveduje, da bo to dokazal tudi na sodišču.

Med upniki Elect sta poleg prijateljskih družb tudi Furs in Heta. Furs denimo od Electe Naložb terja 164 tisoč evrov, v primeru potrditve prisilke pa lahko pričakuje le dobrih osem tisočakov poplačila.

Jankovićev luksuz v Trnovem kupil serijski reševalec Elect
Tajni načrt britanske vlade za primer trdega brexita 6
4 ure
Ker je le še 37 dni do datuma za britanski izstop iz EU, načrta, kako naj bi potekal, pa še ni, se vsi pripravljajo na brexit. Britanski tisk pa je razkril, da ima vlada tajni načrt za primer, če bi država EU zapustila brez dogovora.
Na članek...

Pozno popoldne bo v Bruslju britanska premierka Theresa May na vnovičnem srečanju s predsednikom evropske komisije Jeanom-Claudom Junckerjem poskušala izpolniti težavno nalogo, ki so ji jo naložili v britanskem parlamentu: poslali so jo v Bruselj, da bi spremenila že usklajeni izstopni dogovor med Veliko Britanijo (VB) in EU.

Pri tem EU nova pogajanja zavrača, pripravljena je le prilagoditi politično deklaracijo o prihodnjih odnosih med VB in EU po brexitu ali pa morebiti na podaljšanje roka za brexit.

Po drugi strani pa VB vztraja, da želi zapustiti enotni trg ter tudi carinsko unijo, kar je bil razlog za skupno odločitev obeh strani o tako imenovani irski varovalki, ki jo VB zdaj poskuša spremeniti.

Ni torej čudno, da vsi pospešujejo priprave na morebitni trdi brexit. Pri čemer je pred nedavnim britanski tisk razkril, da obstaja tajni vladni načrt za primer trdega brexita.

Tajni vladni načrt: pomoč gospodarstvu

Povezave na dokument vam seveda ne moremo priložiti, smo pa pobrskali, kaj so o tajnem načrtu britanske vlade za primer trdega brexita pisali britanski Telegraph, Financial Times in Guardian. Načrt so pod taktirko vladajoče konservativne stranke po poročanju Guardiana menda začeli pripravljati nekaj tednov po referendumu, ki so ga v državi organizirali 23. junija 2016 in na katerem so s tesno večino volivci podprli britanski izstop iz EU (brexit).

Cilj načrta je (bil) po britanskem poročanju v tem, da bi v medresorskem usklajevanju posebna skupina oblikovala nabor ukrepov, s katerimi bi v primeru trdega brexita, torej neurejenega britanskega izstopa iz EU, poskušali zagotoviti dovolj spodbud, da bi podjetja prepričali, naj ostanejo na Otoku, ter jih spodbudili k novim naložbam.

Deregulacija, znižanje davkov in spodbude za naložbe

Nabor predvidenih ukrepov po britanskem poročanju sega od regulatornih sprememb do davčnih sprememb in je kar obsežen. Na eni strani predvideva, kot so se izrazili pri FT, radikalne ukrepe znižanja carin in davkov, pa tudi bolj konvencionalne ukrepe, kot so izvozne spodbude ter okrepitev javne porabe.

V splošnem, so zapisali pri Telegraphu, je v središče postavljeno nižanje davkov – znižanje davka na dobiček podjetij, dodatne davčne olajšave za spodbujanje naložb ter znižanje DDV.

Obenem po tujem poročanju načrt predvideva možnost znižanja carin. Namreč, trdi brexit pomeni, da bi VB takoj po izstopu iz Evropske unije za njene članice dobila status tretje države, saj bi zapustila enotni trg in evropsko carinsko unijo. To pa pomeni, da bi zanjo nehala veljati evropska carinska pravila (trgovanje med EU in VB zdaj teče brez carin), medsebojno izvoženo/uvoženo blago pa bi bilo predmet carinske kontrole, nadzora – in seveda carinskih dajatev.

Predlog na Otoku je bil, da bi VB svoje carinske stopnje spustila na ničlo in s tem obvarovala britanske porabnike, za katere se bodo drugače uvoženi izdelki podražili. A odločitev ni tako enostavna, saj bi ublažen uvoz lahko prizadel določene britanske proizvajalce ali kmete. Za ponazoritev, za kakšne razsežnosti lahko gre, omenimo, da je VB samo v prvem lanskem polletju uvozila za 23 milijard funtov hrane.

Bruselj znova poziva podjetja k pripravam za trdi brexit

Posebej poudarjeno so v Bruslju podjetja k pripravam na vse scenarije, tudi na možnost, da pride do neurejenega britanskega izstopa iz EU, začeli pozivati že julija lani. Evropska komisija je na posebnem spletišču zbrala tudi vrsto specializiranih obvestil o tem, kakšne spremembe v medsebojnih odnosih med VB in EU je pričakovati v primeru trdega brexita. Besedila so na voljo tudi v slovenščini, med njimi denimo obvestilo o pričakovanih spremembah glede carin ter posredni obdavčitvi (DDV in trošarine).

Tajni načrt britanske vlade za primer trdega brexita
O Italiji malo drugače - zakaj se iz Londona ljudje selijo v Milano 1
5 ur
Italija bogatim posameznikom ponuja davčno zatočišče in bombone, migracije posameznikov, kaj šele posla, pa navkljub davčnim bombonom niso množične
Na članek...

Tako Milano kot London sta finančno, trgovsko in industrijsko središče. London s širšo okolico ima sicer osem milijonov prebivalcev, Milano jih ima po tem merilu in podatku Eurostata za leto 2017 dobre štiri milijone. V Londonu je bilo po podatkih Eurostata leta 2016 477 tisoč podjetij, v Milanu 375 tisoč (v Ljubljani slabih 42 tisoč). London ima falični simbol – kumaro oziroma stolp Swiss Re. Moderna arhitektura Milana ni tako organsko nazorna, tako imajo precej »navaden« Unicreditov finančni stolp. London ima West End, Milano ima Scalo. Milano ima Zadnjo večerjo, London je nima. Iz Milana je dobri dve uri z avtom do Cervinie in potem po smučkah do Zermatta, iz Londona se navadno leti v Ženevo pa potem naprej.

V Italijo je krasno iti na počitnice

Ljudje ravno ne izbirajo kraja bivanja glede na svoje smučarske preference. Pomemben je standard storitev od šole, bolnišnice do hitrega plačilnega prometa in transakcij, pomembne so digitalne kot fizične povezave s svetom in poslom, pomemben je dostop do investitorjev, denarja in omrežja. Ne nazadnje je pomembno tudi, koliko podobnih ljudi živi v izbranem okolju in koliko izstopate.

Italija in Velika Britanija sta ta hip tvegani. Velika Britanija je to postala zaradi politične odločitve o brexitu in kaotičnega izstopa iz EU, Italija pa ima trajnejše in bolj sistemske nevarnosti. Italijani so vse bolj revni, namesto da bi bili bogati. Italijanske težave s proračunom, težave z bankami, težave s tem, da v 20 letih skoraj ni nobene gospodarske rasti, težave z izgubljanjem konkurenčnih prednosti italijanske industrije, izgubljanje inovativnega zagona, težave z izseljevanjem, težave z brezposelnostjo mladih imajo usodnejše posledice za ljudi kot razveza Britanije in EU. Če temu dodamo še italijansko tradicionalno globoko nezaupanje do sodišč in pravne države, je varnost ljudi in posla v Italiji na nizki ravni. V Italijo je krasno iti na počitnice. V Italiji ustvariti z Italijo povezano življenjsko in poslovno prihodnost niso počitnice.

Vendar pa ima Milano za bogataše, ki ne delajo v Italiji, nekaj prednosti pred Londonom.

Prvič: Milano je tako kot Italija EU in zadnja stvar, ki bi jo velik italijanski posel dopustil, je izstop Italije iz evra in EU.

Drugič: Milano ni poceni, je pa Milano cenejši od Londona, Italija je tudi cenejša od Velike Britanije. Ni nujno, da bi bogate in uspešne ljudi razlika v ceni pomembno »prizadela«, pa vendar je bolje, če za svoj denar dobiš več kot manj. Po numbeo.com – to je spletna stran, ki primerja življenjski standard in ceno življenja po posameznih mestih tako, da tudi prostovoljci prispevajo podatke – so življenjski stroški skupaj z najemninami za dobrih 30 odstotkov višji v Londonu kot v Milanu. Pri ceni nepremičnin za nakup so razlike še pomembno večje. Kvadratni meter stanovanja v središču Londona je dvakrat dražji kot v Milanu, govorimo o 15 tisoč evrih v Londonu in sedem tisoč evrov v središču Milana.

Tretjič: Italija bogate tujce – fizične osebe – že nekaj let privablja z nizkimi davki, zdaj je z ugodnim davčnim režimom začela snubiti še bogate upokojence. Pozor, Italija uvaja enotno davčno stopnjo tudi za podjetja, letos za najmanjša, v prihodnje pa bodo skupino upravičencev razširili.

Ni Ronaldo naključno v Italiji – 100 tisoč evrov davka na vse prihodke, ustvarjene v tujini

Da ne igra Ronaldo »zastonj« v Italiji pri Juventusu, ampak tudi zaradi davkov, so se mediji razpisali skorajda takoj ob zamenjavi kluba. Mimogrede, prejšnji mesec je Ronaldo plačal 19 milijonov evrov, da se je izognil zaporu zaradi izogibanja davkom v Španiji.

Italija je posebej ob brexitu pa tudi širše bogatim tujcem pred nekaj leti ponudila davčno zatočišče. In sicer tistim, ki v Italijo prenesejo svoje davčno rezidentstvo in ki v zadnjih devetih letih niso bili rezidenti Italije, ponuja, da na vse prihodke, ustvarjene v tujini, plačajo enotnih 100 tisoč evrov davka. Da, tudi če imate 30 milijonov prihodkov, je davek sto tisoč evrov.

Kar je italijanska posebnost, je, da lahko bogataši v Italijo pripeljejo tudi vse svoje sorodnike, in ne le najbližjih. Sto tisoč evrov je čisto osebni davek in ne pokrije davkov, ki bi jih bili dolžni plačati družinski člani. Vendar tudi zanje obstaja ugodnost – »doplačilo« je enotnih in edinih 25 tisoč evrov na posameznega družinskega člana. Ta režim velja tako za otroke in soproge, pa tudi širše – za tašče, nečake, pradedke in podobno.

S sto tisoč evri so obdavčeni vsi prihodki, ustvarjeni v tujini, razen kapitalskih dobičkov od prodaje podjetij ali kvalificiranih deležev v podjetjih, ki jih upravičenec do ugodnejšega davčnega režima proda v prvih petih letih od sprejema tega davčnega režima. To se obdavčuje posebej. Izključeni so tudi davki na dediščino ali darila, seveda od premoženja v tujini. Davčne ugodnosti trajajo 15 let.

Italija s tem ukrepom ni želela privabiti le bogatih svetovnih zvezdnikov, londonskih menedžerjev in podjetnikov, ukrep je sovpadel tudi s tem, da nekdaj tajni švicarski bančni računi niso več tajni. S tem so Italijani računali predvsem na bogate Ruse. Namen je bil pognati investicije, porabo in privabiti kapital. Italijani so računali, da se bodo bogataši priseljevali v Milano, Benetke in kraje ob severnoitalijanskih jezerih.

Prve vloge oziroma dejanski prenosi davčnega rezidentstva v Italijo na podlagi spremenjenih predpisov so se zgodili lani. Bloomberg je tako februarja 2018 poročal, da je za rezidentstvo in nov davčni režim zaprosilo in je vanj vključenih 150 tujcev. Italijani sicer pravijo, da to ni slabo, pa vendar so računali, da bo že v prvem valu prišlo vsaj tisoč ljudi. In kdo se je priselil? Šlo je v prvi vrsti za ljudi, ki so se preselili iz Združenega kraljestva, Švice, Rusije in Združenih držav Amerike, nekaj je bilo Norvežanov in Nizozemcev. Niso vsi delali v financah, temveč je bilo po navedbah italijanskih politikov tudi nekaj bogatih zbirateljev umetnin.

Letos v Italiji še »odpustki« za bogate tuje upokojence – jug Italije vas čaka

Italija je sprejela tudi režim, kako so obdavčene vse penzije, ki jih posameznik ne dobiva od italijanske države, če v Italijo prenese svoje rezidentstvo.

Posamezniki, ki niso rezidenti Italije in to niso bili niti zadnjih pet let, bodo na vse svoje prihodke zunaj Italije obdavčeni sedemodstotno. Še več, posamezniki so izključeni iz shem o morebitni obdavčitvi svojega finančnega premoženja in nepremičnin v tujini, prav tako jim o tem ni treba poročati. Pomanjkljivost je, da ta ugodni režim velja le pet let. Poleg tega je to davčno zatočišče omejeno le na jug Italije, in sicer velja, če postanete davčni rezident oziroma se preselite na Sicilijo, Kalabrijo, Sardinijo, v Kampanjo, pokrajino Abruci, Bazilikato, Apulijo in Molise. Preseliti pa se je treba v kraj, kjer ni več kot 20 tisoč prebivalcev. Tako zbran denar naj bi šel za univerze in izobraževanje na jugu Italije.

Cilj ukrepa je po eni strani znova naseliti in oživiti območja, od koder se je v zadnjih letih prebivalstvo množično izseljevalo. Po nekaterih podatkih je te regije v 16 letih zapustilo 800 tisoč prebivalcev. Vzor za ta ukrep je Portugalska, ki upokojencem, ki se preselijo k njim, v desetih letih obljublja nič davka; Portugalska je deležna kar nekaj kritik EU na ta račun. Italijanski model pa del politike tudi kritizira, ker je nekonkurenčen portugalskemu. Pet let odpustkov je premalo in sedemodstotna obdavčitev je previsoka.

Ta ukrep seveda ni namenjen denimo slovenskim upokojencem, kjer je povprečna starostna pokojnina za leto 2018 643 evrov, kjer je bila najvišja decembra lani izplačana pokojnina dobrih 2.700 evrov in kjer je le desetina takih, ki od pokojnine plačujejo kaj dohodnine. Akontacija dohodnine je namreč odtegnjena od pokojnin, višjih od 1.095 evrov, z upoštevanjem splošne in pokojninske olajšave. Velika večina slovenskih upokojencev v Sloveniji od pokojnin torej ne plačuje davka.

Je pa tako, če dobivate dovolj visoko slovensko pokojnino, da je obdavčena, in če ste rezident Italije, se vam ta pokojnina ne bo obračunala po viru obdavčitve, torej po slovenskih davkih in režimu, ampak po italijanskih.

Kot piše ZPIZ na svojih spletnih straneh: v primeru obračunavanja akontacije dohodnine od prejemkov, katerih uživalci so rezidenti držav, s katerimi ima Slovenija sklenjen sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, se uživalcem pokojnina obračuna in izplača brez davčnega odtegljaja. Na eni od pokojninskih družb smo preverili tudi, kako se nerezidentom Slovenije plačuje v Sloveniji pridobljena dodatna pokojnina; odgovor je enak, brez davčnega odtegljaja.

To velja za rezidente iz skoraj vseh držav EU – seveda tudi Italije – prav tako pa so v tem režimu Švica, Liechtenstein, Rusija, Srbija, Črna gora, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Izrael, Tajska, Turčija, Kosovo, Ukrajina in Kitajska. Pozor, Švedska, Madžarska, Bolgarija, Romunija, Malta, Luksemburg – čeprav so EU – niso v tem režimu: rezidentom teh držav se pokojnina obdavčuje po viru obdavčitve, torej tako, kot velja v Sloveniji.

Dodajmo še, da letos Italija ni poskrbela le za bogate tuje upokojence, ampak tudi za svoje posebej revnejše upokojence. Italija denimo znižuje zahteve za pokojnino, in sicer je treba delati oziroma v pokojninsko blagajno plačevati 38 let, upokojitvena starost pa je znižana s 67 na 62 let. Seveda bodo nižje tudi pokojnine. Hkrati je Italija tako za revnejše upokojence kot za revnejše druge posameznike določila univerzalni državljanski dohodek – to je 780 evrov. Tako naj bi revščine rešili vsaj pet milijonov Italijanov, teh je sicer 60 milijonov.

Flat tax še za podjetja – letos za mala, potem za velika in tudi družine; DDV se bo poviševal

Italija že letos za male podjetnike, obrtnike, kulturne delavce, samozaposlene – v bistvu za vse ne glede ne dejavnost – uvaja enotno davčno stopnjo 15 odstotkov. Pogoj so prihodki do 65 tisoč evrov.

Novi davčni režim že od letos velja tudi za zagonska podjetja: pet odstotkov od prihodkov.

Leta 2020 bodo flat tax uvedli za poslovne podjeme do sto tisoč evrov, in sicer bo davčna stopnja predvidoma 20-odstotna. Leta 2021 se enotna davčna stopnja seli tudi med prebivalce oziroma med družine in velika podjetja.

In medtem ko Italija napoveduje poenostavitve in nekatere nižje obdavčitve prihodkov tako pri posameznikih kot pri poslu, pa so napovedali višje stopnje DDV. Za leto 2019 sicer tako znižana kot normalna stopnja DDV ostajata nespremenjeni – 10 in 22 odstotkov. Že leta 2020 pa bi se znižana stopnja dvignila na 13 odstotkov in normalna na 25,5 odstotka. Leta 2021 pa bi se normalna zvišala na 26,5 odstotka. Po nižji stopnji so v Italiji seveda obdavčeni hrana, pa tudi pohištvo, materiali in dela za obnovo stanovanja, vozovnice za avtobus, vlak, letalo, zdravila, tudi homeopatska, vstopnice za koncerte, gledališča, kino, naročnina za nacionalno televizijo RAI. Mimogrede, ta je letos 90 evrov, razporejena na 10 obrokov od januarja do oktobra. V Sloveniji je naročnina na RTV SLO skoraj dvakrat višja – 153 evrov. In RTV-prispevek je pri nas oproščen plačila DDV.

So birokratske poenostavitve in enotna davčna stopnja dovolj, da Italija zlošči svoje poslovno, konkurenčno in industrijsko kolesje, da naredi državljane bogatejše in srečnejše, da da mladim prihodnost? Seveda ne. Nekateri ocenjujejo, da bo enotna davčna stopnja polom. Ne zato, ker sistem ne bil primeren, ampak zato, ker so predvidene stopnje obdavčitve še vedno previsoke tako za posameznike kot za podjetja. Tudi višji DDV, ki se mu ne morejo izogniti, če želijo biti finančno disciplinirani, občutek znižanja standarda in revščine ljudi povečuje. Družbeni problem Italije – cena korupcije, slabša kakovost izobraževalnega sistema in slabi rezultati, nezaupanje v pravno državo, v sistem, ustanove– je večji od finančnega problema.

O Italiji malo drugače - zakaj se iz Londona ljudje selijo v Milano
Januarja manj gradbenih dovoljenj za nova stanovanja
5 ur
V Sloveniji je bilo januarja izdanih dva odstotka več gradbenih dovoljenj za stavbe kot decembra, pri čemer je bilo izdanih devet odstotkov več dovoljenj za stanovanjske stavbe in tri odstotke
Več ▼

V Sloveniji je bilo januarja izdanih dva odstotka več gradbenih dovoljenj za stavbe kot decembra, pri čemer je bilo izdanih devet odstotkov več dovoljenj za stanovanjske stavbe in tri odstotke manj dovoljenj za nestanovanjske stavbe. Z izdajo dovoljenj je bilo predvidenih 20 odstotkov manj novih stanovanj kot decembra.

Kot je objavil državni statistični urad, je bilo januarja izdanih 643 gradbenih dovoljenj za stavbe, kar je dva odstotka več kot decembra. Od tega je bilo izdanih 298 dovoljenj za stanovanjske stavbe, kar je devet odstotkov več, in 345 dovoljenj za nestanovanjske stavbe, kar je tri odstotke manj kot mesec prej.

Od gradbenih dovoljenj, izdanih v januarju, jih je bilo 97 odstotkov za novogradnje, tri odstotke pa za spremembo namembnosti.

Predvidena je gradnja 357 stanovanj, kar je 22 odstotkov manj kot decembra. V enostanovanjskih stavbah je načrtovanih 266 stanovanj, to je šest odstotkov več kot decembra, v večstanovanjskih stavbah pa 90 stanovanj, kar je za več kot polovico manj kot decembra. (STA)

TOP ČLANKI - Kaj danes berete
6 ur
1. Stanovanjska bitka v Kopru: ko trg preplavi skoraj 270 novih stanovanj2. Kdo bo letos pod lupo inšpektorjev3. Eksplozija potrošniških posojil prebivalstvu - imamo nov sistemski bančni
Več ▼

1. Stanovanjska bitka v Kopru: ko trg preplavi skoraj 270 novih stanovanj

2. Kdo bo letos pod lupo inšpektorjev

3. Eksplozija potrošniških posojil prebivalstvu - imamo nov sistemski bančni problem?

4. Duh spuščen iz steklenice: začeli so govoriti o zakonu o zapiranju TEŠ in premogovnika

5. Cene stanovanj v Sloveniji: rekordne realno še niso, rastejo pa zelo hitro

d-app-480x258-599d87845658b-599d878468d91.jpg

Finance tudi v aplikacijah:

- namizni računalniki,

- iOS (App Store),

- Android (trgovina Google Play).

Še niste naročnik? Preverite ponudbo

Drugi tir: konzorcij družb Elea IC, SŽ-PP in Irgo Consulting korak bližje do posla za 24 milijonov evrov 1
6 ur
Državna revizijska komisija je zavrnila Geoportalov zahtevek za revizijo razpisa za izdelavo projektov PZI za drugi tir, na 2TDK lahko nadaljujejo s postopkom izbire izvajalca
Na članek...

Državna revizijska komisija je zavrnila zahtevo Geoportala, ki je zahteval revizijo razpisa družbe 2TDK za izdelavo izvedbene projektne dokumentacije za drugi tir (obrazložitev najdete tukaj). Družba 2TDK je razpis objavila novembra lani, Geoportal takrat ni oddal ponudbe. Do odpiranja ponudb 4. januarja letos je prispela ena sama vloga, ki jo je oddal konzorcij ELEA iC, -Projektivno podjetje in Irgo Consulting. Konzorcij bi projekte za izvedbo (PZI) pripravil za 19,9 milijona evrov, skupaj z DDV je znesek 24,3 milijona evrov. Rok za izdelavo dokumentacije PZI je šest mesecev od podpisa pogodbe.

Na 2TDK bodo zdaj nadaljevali s postopki izbire izvajalca za izdelavo PZI, doslej o sprejemu ali zavrnitvi ponudbe niso smeli odločati.

Visoke številke

Kako to, da bo izdelava projektov za izvedbo tako draga? To bo prvi večji projekt ki bo projektiran v BIM okolju, gre za 3D modeliranje v arhitekturi, pojasnjujejo na 2TDK (več o projektiranju v BIM okolju: BIM se končno seli na velika gradbišča). Delno naj bi k visoki ceni prispeval razmeroma kratek rok za izdelavo dokumentacije. Koliko ponujena cena odstopa od ocenjene vrednosti? Na 2TDK ne želijo razkriti, kolikšna je bila njihova ocena stroškov.

Dejstvo je, da vrednost projekta skoraj za dvakrat presega skupne prihodke vseh treh ponudnikov v letu 2017. Pri Elei IC so v letu 2017 dosegli šest milijonov evrov čistih prihodkov, pri SŽ-Projektivnem podjetju 2,8 milijona evrov, pri Irgo Consultingu pa 2,3 milijona evrov.

Rekord drži SŽ-Projektivno podjetje

Za priprave na gradnjo drugega tira smo doslej porabili več kot 60 milijonov evrov, dosedanji rekorder pri poslih je SŽ-Projektivno podjetje, ki je za izdelalo dokumente za pridobivanje gradbenega dovoljenja, za kar so zaračunali 18,8 milijona evrov (več: Iz arhiva: Koliko nas je stal drugi tir, še preden smo zasadili prvo lopato).

V pripravi razpis za premostitev Glinščice

Na 2TDK te dni pripravljajo razpis za gradnjo premostitvenih objektov čez dolino Glinščice, ki sodijo v pripravljalna dela za drugi tir. Gradnja teh objektov je predvidena po sistemu "design & build", kar pomeni, da bo moral izvajalec pripraviti tudi projekte PZI za izvedbo teh objektov, nato pa jih še zgraditi.

Preberite tudi:

Drugi tir: bodo projekti za izvedbo stali 24 milijonov evrov?

Kaj vse še manjka, da bo finančni načrt gradnje drugega tira zaprt?

Drugi tir: konzorcij družb Elea IC, SŽ-PP in Irgo Consulting korak bližje do posla za 24 milijonov evrov
Nasa po novem objavlja dnevna vremenska poročila z Marsa 4
6 ur
Kogar zanima, kakšno je vreme na Marsu, lahko to po novem izve na spletni strani ameriške vesoljske agencije Nasa. Podatke o vremenskih razmerah na rdečem planetu posreduje Nasin rover InSight, ki
Več ▼

Kogar zanima, kakšno je vreme na Marsu, lahko to po novem izve na spletni strani ameriške vesoljske agencije Nasa. Podatke o vremenskih razmerah na rdečem planetu posreduje Nasin rover InSight, ki je na rdečem planetu pristal novembra lani, poroča STA.

V nedeljo, za katero so na voljo najnovejši podatki, je bila najvišja temperatura na Marsu minus 17 stopinj Celzija, najnižja pa minus 95. Vreme na Marsu lahko preverite na tej povezavi.