Manager
Dnevnik: Jure Leben bi se pogovarjal o zaposlitvi na 2TDK 2
18.08.2018 10:21
Državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu Jure Leben se ni prijavil na pravkar potekle kadrovske razpise družbe 2TDK (tudi za vodjo projekta in finančnega svetovalca), se je pa pripravljen
Več ▼

Državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu Jure Leben se ni prijavil na pravkar potekle kadrovske razpise družbe 2TDK (tudi za vodjo projekta in finančnega svetovalca), se je pa pripravljen pogovoriti o svoji morebitni zaposlitvi v družbi, v Dnevniku piše Anja Hreščak. Družba, ki prevzema vodenje projekta drugi tir, bo sicer do konca leta zaposlila vsaj še 11 ljudi.

Do konca avgusta se bodo začela pripravljalna dela za drugi tir, to je ureditev dovodnih cest, čeprav, smo pisali, v zraku še vedno visi polovica sredstev za financiranje. Za zdaj manjka še polovica denarja za financiranje gradnje. Kljub temu bodo objavljeni še številni razpisi. Več o tem v članku Kateri razpisi za #2tir bodo še objavljeni do zaprtja finančne konstrukcije.

O tem, koliko smo že porabili za drugi tir, koliko še bomo, še preden bomo izvedeli, koliko bo zanj kdo plačal, in zakaj se vlada pogaja le z Madžari, če pa je za projekt, tako pravi sama, zainteresirana še kopica drugih držav, ter ali bomo davkoplačevalci (spet) plačali več, kot so obljubljali politiki, pa smo pisali v članku #2tir danes: 'Finančna konstrukcija je robustna in trdna (samo zaprta ni)!' Dela na trasi kljub temu.

Severna Afrika postaja nova avtomobilska proizvodna lokacija
8 min
PSA Peugeot Citroën je ta teden začel proizvodnjo modela 208 v Maroku, kitajski SAIC pa načrtuje gradnjo tovarne v Egiptu
Na članek...

Severna Afrika postaja novo središče za avtomobilske proizvajalce, ki v ta del sveta zaradi rastočega trga in dobre zemljepisne lege – predvsem bližine Evrope – vse pogosteje vstopajo z novimi tovarnami. Tuje neposredne naložbe v severnoafriške države so se od leta 2011 do leta 2016 povečale s 4,5 milijarde na 11 milijard evrov, večino denarja pa so vložili avtomobilski proizvajalci.

Zadnji naložbi sta uresničila oziroma napovedala PSA Peugeot Citroën, ki je ta teden začel proizvodnjo novega peugeota 208, in kitajski SAIC, ki napoveduje postavitev tovarne v Egiptu. Pol milijarde evrov naložbe PSA Peugeot Citroën je tovarno zgradil v Kenitri v Maroku, vanjo je vložil 557 milijonov evrov in določil cilj 200 tisoč vozil letne proizvodnje.

PSA bo v omenjeni tovarni izdeloval vozila na osnovi CMP, torej peugeote 208, 301 in citroëne C-elysee. Večino bo izvozil na skupaj 80 trgov, 301 in C-elysee pa sta namenjena tudi domačemu in okoliškim trgom. Tovarna v Kenitri bo ob polni zmogljivosti zaposlovala 4.500 ljudi, od tega bo 500 inženirjev. V okolici tovarne bo proizvodne enote zgradilo tudi 27 dobaviteljev.

V Maroku domuje tudi Renault oziroma Dacia

Naložba PSA v to afriško državo pa še zdaleč ni edina. Leta 2012 je tovarno z letno zmogljivostjo 400 tisoč vozil v Tangerju na severozahodu Maroka zgradil tudi Renault, v njej pa izdeluje dacie lodgy in dokker. Poleg tega ima tovarno še v Casablanci z letno proizvodno zmogljivostjo 85 tisoč vozil.

Ugodno davčno in logistično okolje

Primerjava: Revoz Vs. dacijina tovarna v Maroku

Zakaj je Maroko tako primerna lokacija za gradnjo tovarn, smo spoznali leta 2014 ob obisku tovarne v Tangerju. Maroko je investitorje privabil z razvojem kontejnerskega in potniškega terminala Tanger Med ob Gibraltarski ožini. Renault je v bližini Tangerja zgradil tovarno dacij in se zavezal, da bo v treh letih ustvaril 40 tisoč neposrednih in posrednih delovnih mest. Francoze so v Maroko privabile tudi druge ugodnosti, denimo brezplačna zemljišča za tovarno, izobraževalni center, ki ga je v celoti financirala maroška kraljevina, odpis davka na dobiček v prvih petih letih in potem znižan davek na dobiček (na 8,75-odstotno stopnjo) med petim in 20. letom delovanja ter seveda poceni delovna sila.

Kitajci prihajajo v Egipt

Za severno Afriko se zanima tudi kitajski SAIC, ki je napovedal gradnjo tovarne avtomobilov znamke MG v Egiptu. SAIC bo avtomobile sestavljal v skupnem podjetju z lokalnim trgovcem Mansour Automotive Group. Avtomobili bodo sprva namenjeni trgom srednje in severne Afrike. Največ vozil izdelajo v Alžiriji Med državami severne Afrike največ avtomobilov izdela Alžirija, ki naj bi do leta 2021 postala drugi največji afriški trg avtomobilov (lani je prodaja zrasla za 25 odstotkov, na 125 tisoč vozil).

V tej državi avtomobile izdelujejo Volks­wagen, Peugeot, Hyundai in Fiat. Največji, 25,5-odstotni delež med njimi ima Renault. Njegov partner Nissan pa je letos skupaj z lokalnim partnerjem, skupino Hasnaoui, napovedal gradnjo tovarne, vredne 145 milijonov evrov. Začetek proizvodnje je načrtovan za prvo polovico leta 2020, delo pa bo dobilo 1.800 ljudi. Letna proizvodna zmogljivost tovarne je 63.500 avtomobilov in lahkih dostavnikov.

Severna Afrika postaja nova avtomobilska proizvodna lokacija
Najbolj brani članki danes
1 ura
1. Med nadzorom dela na črno našli tudi kriptozaslužkarja2. Čedalje verjetnejši kriza in recesija v letu 20203. Kdo je kdo? Tako so se in se še bodo premešali igralci na našem bančnem trgu4.
Več ▼

1. Med nadzorom dela na črno našli tudi kriptozaslužkarja

2. Čedalje verjetnejši kriza in recesija v letu 2020

3. Kdo je kdo? Tako so se in se še bodo premešali igralci na našem bančnem trgu

4. 7 stvari, ki jih morate vedeti, preden kupite stanovanje kot naložbo

5. Jutarnji list: kdo so najbogatejši Hrvati

6. Slovenski paradoks: nočemo tujcev, dajemo jim pa vse več denarja paziti

7. Odziv na tekst odgovorne urednice Simone Toplak z naslovom »Zakaj centralni bančniki zaradi sanacije ne bi smeli biti zaprti in kaj je zelo narobe«, objavljen 24. junija 2019 v časniku Finance na straneh 4–6

8. Tiha mačka za novo poglavje

9. Top službe - Krka išče vodjo področja za davke, službe še v Bruslju, EY, United Groupu in še 13 podjetjih

10. Največji ladjar na svetu Maersk je lani povečal pretovor zabojnikov čez Koper, letos se rast umirja

Vsak evropski avtomobil narejen tudi z orodjem Gorenja Orodjarne
1 ura
Na leto za avtomobilsko industrijo naredijo med 60 in 70 orodij za preoblikovanje pločevine; v nekaj letih želijo vstopiti v segment orodij za zunanje dele avtomobilov
Na članek...

V Gorenju Orodjarni, kjer od lani poleg kompleksnih orodij za preoblikovanje pločevine za avtomobilsko industrijo izdelujejo tudi manjše serije sestavnih delov, želijo v prihodnjih letih izdelčnemu portfelju progresivnih in transfernih orodij za izdelavo strukturnih delov avtomobila dodati še orodja za njihove zunanje dele. In s tem vstopiti v najprestižnejši in najzahtevnejši segment avtomobilske industrije.

Proizvajalci avtomobilov od Evrope do Amerike z orodji, ki jih zanje naredijo v Gorenju Orodjarni, izdelujejo strukturne dele šasije, dele za vrata, sedeže in prtljažnike, je pojasnil Boštjan Dokl Menih, direktor Gorenja Orodjarne.

In dodal, da je v vsakem evropskem avtomobilu vsaj en sestavni del, ki je narejen z orodjem Gorenja Orodjarne.

Orodja izdelujejo za približno 30 različnih kupcev, med katerimi je približno tretjina rednih oziroma takšnih, ki se z naročilom za novo orodje v družbi oglasijo vsako leto ali vsaki dve leti.

Programa Hisensa in Gorenja Orodjarne se ne prepleta

Čeprav je od lani lastnik Gorenja in s tem tudi Gorenja Orodjarne kitajski velikan Hisense, to za delovanje velenjske orodjarne ni pomenilo večjih sprememb, je povedal Boštjan Dokl Menih.

Na Kitajskem ima Hisense dve veliki orodjarni z več kot tisoč zaposlenimi, a ker sta ti usmerjeni v izdelavo orodij za brizganje plastike, se njihove dejavnosti ne prepletajo.

Z avtomobilsko industrijo 70 odstotkov prihodkov

Poleg izdelave orodij za preoblikovanje pločevine za avtomobilsko industrijo, kar je glavna dejavnost družbe – z njo ustvarijo 70 odstotkov prihodkov –, se v Gorenju Orodjarni ukvarjajo še z vzdrževanjem orodij, ki jih v proizvodnem procesu uporablja matično podjetje Gorenje.

Pri tem gre tako za pripravo orodij za proizvodni proces Gorenja kot za popravila orodij zaradi lomov, pa tudi za spremembe na orodjih zaradi novega dizajna gospodinjskih aparatov, je pojasnil Boštjan Dokl Menih. V tem programu dela 25 od skupaj 246 zaposlenih.

V družbi so lani ustvarili blizu 17 milijonov evrov prihodkov, 1,6 milijona evrov EBITDA in 970 tisoč evrov čistega dobička. Ohlajanje na trgu je sicer zaznati, a ker so veliko poslov dobili že v prejšnjem letu, so njihove zmogljivosti do konca julija povsem zasedene, pa tudi za drugo polovico leta naročil ne manjka.

Manjše serije sestavnih delov za sedeže

S serijsko proizvodnjo za avtomobilsko industrijo, ki so jo v svojo dejavnost vključili lani spomladi, so v minulem letu ustvarili približno milijon evrov prihodkov.

Kot je pojasnil Boštjan Dokl Menih, z dvema orodjema, ki so ju naredili za svoja kupca, na stiskalnici, ki jo sicer uporabljajo za preizkušanje delovanja novih orodij, takrat, ko je prosta, izdelujejo manjše serije sestavnih delov za avtomobilske sedeže.

Na leto naredijo približno 300 tisoč kosov teh sestavnih delov, posamezne serije izdelkov pa se gibljejo med osem in deset tisoč kosi.

Vstop v novo dejavnost družbi poleg dodatnega vira prihodkov prinaša tudi pomembne izkušnje. Orodjarji bodo namreč s tem pridobili uvid v delovanje orodja v proizvodnem procesu skozi vso njegovo življenjsko dobo, kar doslej ni bilo mogoče. Z orodjem, ki so ga naredili, so se namreč znova srečali le, če je prišlo do težav pri njegovem delovanju.

Ker so vstopili v segment proizvajalcev avtomobilskih delov, so se odpravili tudi na pot pridobivanja avtomobilskega standarda IATF 16949. Postopek bodo končali v kratkem.

Na leto med 60 in 70 orodij

Izdelava posameznega orodja traja od pol leta pa vse do 14 mesecev. V času našega obiska so denimo usklajevali ponudbo za izdelavo orodja, ki ga bodo kupcu dostavili februarja 2020.

Na leto v družbi izdelajo med 60 in 70 orodij, posamezen projekt jih lahko vključuje več. Tudi pet, ki v dolžino skupaj merijo 20 metrov.

Cene orodij, ki jih izdelujejo v Gorenju Orodjarni, se gibljejo med 80 in 600 tisoč evri. Najdražja orodja niso le največja, so tudi najkompleksnejša, kar pomeni, da je z njimi mogoče izvajati zahtevne operacije preoblikovanja pločevine. Na posameznem orodju je sicer mogoče izvajati tudi do 20 operacij preoblikovanja pločevine.

Ciljajo na orodja za izdelavo zunanjih delov avtomobila

Cilj Gorenja Orodjarne je tudi, da v nekaj letih poleg konstruiranja transfernih in progresivnih orodij za izdelavo strukturnih delov avtomobila vstopijo še v segment orodij za preoblikovanje pločevine za zunanje dele avtomobila, kar je najprestižnejši in najzahtevnejši segment v avtomobilski industriji.

Pri tem ne bo šlo brez naložbe v novo 2.500-tonsko stiskalnico, za katero bodo potrebovali tudi dodaten prostor.

Izhodišče je 3D-model izdelka iz pločevine

Izhodišče izdelave orodja je trirazsežnostni model izdelka iz pločevine, ki ga želi z orodjem narediti proizvajalec. V oddelku operativnega razvoja, ki šteje 25 delavcev, orodje oblikujejo s pomočjo programske opreme ter ob tem pripravijo še metode in simulacije preoblikovanja materiala.

Ko je metoda preoblikovanja usklajena s kupcem, orodje skonstruirajo in natančno določijo tehnološki proces obdelave posameznih komponent orodja za strojno obdelavo.

Srce proizvodnje je strojna obdelava

Strojna obdelava je srce proizvodnje v Gorenju Orodjarni. Tam na računalniško vodenih in klasičnih strojih z rezkanjem, struženjem, brušenjem, vrtanjem, žično in potopno erozijo ter lasersko obdelavo oblikujejo različne kose orodnega jekla. Za kompleksnejša orodja jih je treba obdelati tudi več kot tisoč.

Med 25 stroji je 15 strateških

V strojnem parku Gorenja Orodjarne je približno 25 strojev, med katerimi je 15 strateških. Med zadnje sodi tudi največji stroj, ki meri 6,5 krat 3,5 metra in ki zaradi svoje velikosti omogoča obdelavo sestavnih delov na že sestavljenih orodjih.

V stroj lahko hkrati dajo več že sestavljenih orodij ali več kosov orodnega jekla.

Strojni park redno posodabljajo. V zadnjih letih so ga dopolnili z več petosnimi obdelovalnimi stroji, s katerimi prihranijo precej časa, saj kose jekla manjkrat vpnejo v stroj. Da bi dosegli še večji izkoristek strojnega parka, so začeli meriti čas dejanskega delovanja strojev.

Ko na verigi v zraku niha 12 ton jekla

Poleg obsežnega strojnega parka na obiskovalca močan vtis naredi tudi oddelek sestave novih orodij. Ne le zaradi 12-tonskega dela orodja, ki se je ob našem obisku rahlo pozibaval v zraku na verigi. Ko bo orodje končano, bo tehtalo več kot 20 ton, je povedal Alojz Rebič, vodilni orodjar.

Oddelek sestave novih orodij vtis na obiskovalca naredi predvsem zaradi množice podnožij iz sive litine, v katera so vpeti različni svetleči kosi obdelanega jekla. Pa tudi zaradi orodjarjev, ki med sestavljanjem in preizkušanjem delovanja orodja v ogromni 800-tonski stiskalnici poskrbijo, da to v proizvodnem procesu deluje tako, kot zahtevajo in želijo kupci.

Pri tem je nepogrešljiv oddelek kakovosti, kjer z laserskim in klasičnim merilnim strojem sproti preverjajo tolerance vzorcev, ki jih izdelajo na orodjih. Kako skladnost 3D-modela izdelka in vzorca po točkah preverijo s tipalom, smo lahko opazovali ob našem obisku.

Ustreznost izdelkov preverjajo tudi v posebnih priročnih kontrolnih napravah. Takšnih, kot jih med preverjanjem kakovosti med proizvodnjo uporabljajo proizvajalci sestavnih delov. Tem velikoserijski proizvodni proces namreč ne dovoljuje, da bi kakovost izdelkov preverjali v merilnici, saj bi to vzelo preveč časa.

Pri sestavi orodij več krogov optimizacij

Ko smo ob ogledu proizvodnje ob enem od orodij opazili skupino delavcev med debato, je Boštjan Dokli Menih pojasnil, da je to proces optimizacije orodja. Orodjarji so njegovo delovanje preizkusili na 800-tonski stiskalnici, izdelan kos pločevine izmerili v oddelku kakovosti, zatem pa ugotavljali odstopanja med izdelanim kosom in želenim izdelkom ter iskali možnosti, kako se s spremembami v orodju čim bolj približati želenemu rezultatu.

Kroge optimizacije orodjarji ponavljajo tako dolgo, dokler izdelek ni skladen s trirazsežnostnim modelom, ki je služil kot izhodišče za naročilo orodja.

Ko so z orodjem zadovoljni, sledita končni preizkus njegovega delovanja in izdelava vzorčnih izdelkov. Ko te kupec potrdi, orodje odpremijo kupcu, tam naredijo serijski proizvodni preizkus orodja z vsemi zahtevanimi parametri, ki jih določi kupec. Denimo, s kakšno hitrostjo mora delovati orodje, kar je odvisno od zmogljivosti tamkajšnje stiskalnice, in število izdelanih kosov v serijski proizvodnji, s čimer se dokaže zanesljivost orodja v proizvodnem procesu. Če vse to uspešno prestanejo, sledi primopredaja orodja.

Kupcu pomagajo tudi pri odpravljanju morebitnih težav, ki se pojavijo med proizvodnjo. Hiter odziv, ko je treba reševati težave na terenu, je ena od pomembnih prednosti, ki jih pri Gorenju Orodjarni cenijo njihovi kupci, je povedal sogovornik.

Pomembna je izmenjava informacij v ekipi

Na vprašanje, katere dobre prakse v proizvodnji so še zlasti pomembne za njihovo uspešnost, je Boštjan Dokl Menih odgovoril, da prenos vseh informacij med trajanjem projekta.

Največ izzivov se namreč pokaže na koncu, pri optimizaciji orodja, in vsi ti izzivi so posledica preteklih procesov. Če vseh informacij, ki jih ugotavljajo na koncu projekta, ne prenašajo dobro na vse sodelavce, potem pri naslednjem projektu ne morejo narediti nobenih izboljšav. Ker niso razumeli, kaj se jim je slabega zgodilo tu, se bo to slabo naslednjič ponovilo. Zato je ključno sodelovanje med celo verigo zaposlenih, je poudaril.

Interno potrjevanje projekta v hiši je obvezno

In dodal, da je njihova praksa tudi, da pred vsakim potrjevanjem konstrukcije orodja pri kupcu pripravijo interno potrjevanje v hiši. Pa ne zato, da bi potrjevali, ali so orodje v redu narisali, da kupec ne bi česa zavrnil, ampak zato, da pri tem sodelujejo vsi v projektu. Od razvojnika, tehnologa, strojne obdelave, sestave … Da v tistem trenutku vidijo, ali lahko najdejo boljše rešitve, s katerimi bodo porabili manj ur pri strojni obdelavi, porabili manj materiala, pridobili pri času izdelave orodja.

Interno pravilo Gorenja Orodjarne je, da ni potrjevanja projekta pri kupcu, če ga niso prej potrdili interno, saj se takrat največ naučijo, najdejo še boljše rešitve, je poudaril Boštjan Dokl Menih.

Vsak evropski avtomobil narejen tudi z orodjem Gorenja Orodjarne
Foto: Ales Beno
Naslovne zgodbe Financ
2 uri
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Espeji, kakšne davke boste plačevali po novem, če bo sprejet predlog MF
2 uri
Kaj pomeni omejitev olajšav za davek na dobičke za podjetnike? Precej višje efektivne davčne stopnje
Na članek...

Prejšnji teden objavljeni predlogi nove davčne zakonodaje ministrstva za finance vsaj za zelo uspešne podjetnike (espeje) pomenijo neljubo presenečenje – omejitev priznanih podjetniških olajšav na največ 35 odstotkov davčne osnove lahko pomeni, da bodo efektivno plačevali celo več davka na dobiček, kot bi ga, če bi imeli namesto espeja, denimo, družbo z omejeno odgovornostjo. Pri zadnjih bo veljala omejitev minimalnega plačila davka na dobiček sedem odstotkov. Izjemni podjetniki jo torej lahko odnesejo slabše od podjetij.

V katerem grmu tiči zajec? V razliki med obdavčitvijo podjetij po enotni stopnji in podjetnikov po dohodninski lestvici.

Kakšne so razlike v obdavčitvi in kaj prinašajo spremembe podjetjem in podjetnikom

Vlada namerava omejiti znižanje davčne osnove od dohodka iz dejavnosti in davka na dohodke pravnih oseb, ki se všteva v letno davčno osnovo. Najnižja davčna osnova bo 35 odstotkov obdavčljivega dobička. Konkretno: predlog je, da se uvede omejitev višine znižanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti in dohodka pravnih oseb v davčnem obdobju za zavezance, ki v tekočem davčnem obdobju ne izkazujejo davčne izgube. Torej, če bo imel podjetnik (in podjetje) dobiček, se mu lahko z uveljavljanjem olajšav in pokrivanjem prenesene davčne izgube v določenem davčnem obdobju davčna osnova zniža za največ 65 odstotkov siceršnje osnove od dohodka iz dejavnosti (torej na 35 odstotkov dobička). Zdaj velja, da si lahko zniža celotno osnovo.

Za podjetja omenjena določba z upoštevanjem zvišanja splošne stopnje davka na dohodke pravnih oseb z 19 na 20 odstotkov pomeni, da bo minimalna efektivna obdavčitev družb z dobičkom sedemodstotna. Če bo predlog seveda sprejet.

Kaj pa pomeni ta ureditev za podjetnike, torej za espeje? Za bolj uspešne, ki prikazujejo večji dobiček (prihodki minus odhodki oziroma davčno priznani stroški), takšna omejitev pomeni, da bo minimalna efektivna stopnja lahko tudi višja (izračun, ki nam ga je pripravil Dušan Jeraj iz Taxgroupa, objavljamo v tabeli; upoštevane so tudi predlagane nove dohodninske stopnje). Denimo, minimalna efektivna stopnja bo več kot sedem odstotkov, če bo imel podjetnik okoli sto tisoč evrov dobička. Do razlik med podjetniki in podjetji prihaja zato, ker so podjetniki obdavčeni drugače od podjetij. Davčna osnova podjetnikov (prihodki minus davčno priznani odhodki minus olajšave oziroma dobiček minus olajšave) je obdavčena po dohodninski lestvici. Torej med 16 in 50 odstotki.

Takšnih, z dobičkom sto tisoč evrov in več, je sicer malo. Po bazi Bisnode GVIN ima celotnega poslovnega izida več kot sto tisoč evrov okoli 200 samostojnih podjetnikov. Kaj bodo storili ti? »Tisti z velikimi dobički bodo gotovo še enkrat premislili, ali ne bi bilo smiselno, da se iz statusa podjetnika preoblikujejo v gospodarsko družbo, denimo ustanovijo družbe z omejeno odgovornostjo. Pri tem mislim na tiste z večjimi dobički. Pri primerjavi obdavčitve podjetnika in d. o. o. je namreč poleg efektivne stopnje obdavčitve dobička iz dejavnosti treba upoštevati še dohodnino, ki jo družba plača ob izplačilu dobička družbeniku. Zdaj je 25-odstotna, predlagana je 27,5-odstotna,« pravi Dušan Jeraj.

Kaj kažejo primeri davka za podjetnike po novem

Pri spodnjem izračunu je upoštevana tudi osebna olajšava. Gre za splošno olajšavo (predlagana je 3.500 evrov, zdaj je 3.302,7 evra), ki pripada vsem zavezancem. Nismo pa upoštevali drugih osebnih olajšav, denimo za vzdrževane družinske člane. Pri posebnih olajšavah smo upoštevali maksimalno dovoljeno izkoriščenost, to je do 35 odstotkov dobička. Kot namreč pravi Jeraj, država načeloma ne more in ne namerava omejiti osebnih olajšav, temveč tiste, ki jih podjetnik lahko izkoristi iz dejavnosti. To so (poleg pokrivanja davčnih izgub iz prejšnjih obdobij) še olajšave za vlaganje v opremo, za vlaganja v raziskave in razvoj, za zaposlovanje, za zaposlovanje invalidov, za zavezanca invalida, za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, za donacije.

Kaj pa drugi podjetniki?

Ob tem ne gre pozabiti na vseh preostalih več kot sto tisoč podjetnikov. Veliko med njimi se jim bo glede na danes, posebej če zaposlujejo, vlagajo, položaj močno poslabšal. Saj ne bodo mogli v vsej polnosti izkoristiti olajšav.

Izjema so za zdaj tisti, ki so obdavčeni po normiranih odhodkih (ti pomenijo 80 odstotkov vseh prihodkov) in tako plačajo, ne glede na stroške ali morebitne olajšave, davek, ki ustreza višini štirih odstotkov prihodkov. Plačevati morajo obvezno še prispevke za socialno varnost (tako kot drugi espeji), njihovi prihodki pa ne smejo letno preseči 50 tisoč evrov (oziroma sto tisoč evrov, če so sami polno zaposleni kot espe oziroma imajo vsaj eno osebo polno zaposleno, za katero plačujejo polne prispevke).

Obrtniki se že držijo za glavo

Obrtna zbornica Slovenije (OZS) se ne strinja z dodatno obremenitvijo gospodarstva v luči zvišanja nominalne stopnje davka od dohodkov pravnih oseb, pravijo na zbornici: »Minimalno efektivno obdavčitev podjetij podpiramo v višini treh odstotkov, ob pogoju hkratne poenostavitve izkoriščanja olajšav za raziskave in razvoj ter razširitvi olajšav za vlaganje v tehnološko opremo in proizvodne nepremičnine.« Ob tem dodajajo, da je tudi načrtovana razbremenitev plač nižja od načrtovane: »OZS vztraja pri dvigu neobdavčenega dela plače iz poslovne uspešnosti, najmanj v višini 150 odstotkov povprečne plače. Ministrstvu za finance predlagamo tudi davčno razbremenitev ukrepov v zvezi s promocijo zdravja na delovnem mestu.«

Podobno so predlagali že pred nekaj časa tudi predstavniki drugih gospodarskih in delodajalskih združenj. Na GZS so, denimo, predlagali tudi razbremenitev nagrade za poslovno uspešnost, in to na 150 odstotkov povprečne plače v letu 2020, uvedbo socialne kapice oziroma omejitev plačevanja prispevkov navzgor nad trikratnikom povprečne plače za pokojninsko zavarovanje. Predlagali so še, naj ostane osnovna davčna stopnja za davek na dohodke pravnih oseb 19-odstotna (skrajna je po njihovi oceni 20-odstotna), minimalna efektivna davčna stopnja naj ne bo sedemodstotna, temveč triodstotna.

Espeji, kakšne davke boste plačevali po novem, če bo sprejet predlog MF
Foto: Shutterstock
Zahtevana donosnost za slovenske obveznice vsega 0,2 odstotka 2
3 ure

Drsenje zahtevane donosnosti državnih obveznic držav z evrom se junija nadaljuje, podobno pa spremljamo tudi na drugih trgih. Medtem ko so se trgi še pred meseci spraševali, kdaj bodo centralne banke končno dvignile obrestne mere, se zdaj vrstijo ugibanja o rezih v ZDA, Evropska centralna banka pa zavezuje k še daljšemu obdobju sedanjih rekordno nizkih obresti.

Vse to se zrcali tudi v zahtevani donosnosti za slovensko državno desetletno obveznico. Ta kotira pri 0,2 odstotka zahtevanega donosa (po podatkih Bloomberga, upoštevajoč natančno ročnost do dospetja, celo na 0,181 odstotka). To je najmanj v zgodovini. Spomnimo, pred šestimi leti je bil zahtevani donos na slovenske obveznice skoraj sedemodstoten.

Pribitek na nemško obveznico v zadnjem obdobju ostaja nespremenjen.

Nemška desetletna obveznica, ki je sinonim varne naložbe v Evropi, tako danes kotira na –0,32 odstotka, včeraj pa je pri –0,33 odstotka dosegla zgodovinski minimum. V negativni donos privolijo tudi kupci desetletnih obveznic evrskih držav Nizozemske (–0,15 odstotka), Avstrije (–0,05 odstotka) in Finske (–0,02 odstotka), če bi seveda držali naložbo do dospetja.

Zahtevani donosi obveznic držav, ki med vlagatelji uživajo največ zaupanja, denimo nemške 10-letne, so danes sicer nekoliko zrasli. Finančniki so razlog za to pripisovali izjavi ameriškega ministra za finance Stevna Mnuchina, v kateri izraža upanje za uspešen dogovor o koncu trgovinske vojne.

Zahtevana donosnost za slovenske obveznice vsega 0,2 odstotka
Kako prek DUTB do letala, ki je prevažalo slovenske politike
3 ure
Kakšna zavarovanja so za terjatvami do Linxaira, ki jih prodaja DUTB
Na članek...

DUTB je objavila oglas za prodajo 6,6 milijona evrov terjatev do družbe Linxair, propadlega zasebnega letalskega prevoznika, s katerim se je nekoč prevažal slovenski politični vrh. Terjatve so zavarovane z letalom cessna citation excel, sicer v lasti družbe Ikar Aviation, ki je bila porok podjetju Lixair.

Kot je razvidno iz oglasa DUTB, je letalo, ki ima osem sedežev za prevoz potnikov, v dobrem stanju in je bilo vzdrževano v skladu z evropskimi standardi. Letalo ima stojno višino kabine, opremljeno pa je tudi z videosistemom za spremljanje poleta.

Še enkrat opozorilo: DUTB ne prodaja neposredno letala, temveč terjatve, ki so zavarovane z njim. Ponudbe za nakup zbira do 27. julija, do takrat zainteresirani kupci lahko opravijo skrbni pregled, za sodelovanje v prodajnem postopku pa bodo morali vplačati tudi 50 tisoč evrov varščine. Zmagovalec razpisa bo tisti, ki bo oddal najvišjo ponudbo.

Kje so Linxairova letala?

Linxair je imel do začetka leta 2013 v lasti štiri letala, tri od teh je še pred stečajem v soglasju z upniki prodal. Letalo, s katerim so zavarovane terjatve, ki jih tokrat prodaja DUTB, je kupilo podjetje Ikar Aviation. To je v lasti podjetja Eurocity Janka Zakeršnika in dveh nekdanjih Linxairovih pilotov. Po podatkih iz stečajnih dokumentov je Linxair leta 2013 prodal za 2,5 milijona evrov.

Še eno letalo cessna, ki ni bilo plovno, je po bankrotu Linxaira leta 2014 ostalo v stečajni masi. Letalo je bilo leta 2015 prodano na spletni dražbi nemško-avstrijske dražbene hiše Nebid. Stečajni upravitelj Zlatko Hohnjec je s prodajo iztržil 267 tisoč evrov.

Skupno je bilo v stečaju Linxaira, ki je danes že izbrisan iz sodnega registra, poplačanih dva odstotka od skupaj 23,7 milijona evrov priznanih upniških terjatev.

Prevažali so politike

Linxair je najbolj znan kot letalski prevoznik, ki je zacvetel v času vlade Boruta Pahorja. Podjetje je bilo v večinski lasti podjetja Ganamm, to pa v lasti družine Musić. Po podatkih Erarja je Linxair opravil za več kot 1,9 milijona evrov letalskih prevozov za naročnike iz javnega sektorja, samo kabinet predsednika vlade je letalcu nakazal dobrih 400 tisoč evrov.

V stečaju Linxaira je stečajni upravitelj Zlatko Hohnjec upnikom priznal za 23,7 milijona evrov terjatev. S prodajo mu je uspelo poplačati dva odstotka upniških terjatev. Največja upnica Linxaira je bila DUTB, ki je prijavila za 11,7 milijona evrov terjatev.

Kako prek DUTB do letala, ki je prevažalo slovenske politike
Foto: Liam McManus
Turško gospodarstvo v krčenju, turški logist Ekol pa v razcvetu
4 ure
Tjaša Ivačič, Ekol logistika: Letos bomo prihodke v Sloveniji potrojili
Na članek...

Trgovina med Evropo in Turčijo se je lani po več letih hitre rasti začela krčiti, tečaj turške lire je lani močno upadel, drsenje se je nadaljevalo tudi letos. Pred letom dni je bilo treba za evro odšteti 5,3 turške lire, zdaj že 6,6 turške lire. V prvem četrtletju letos se je turški BDP skrčil za 2,6 odstotka, napovedi do konca leta pa so bolj optimistične. »Gospodarsko rast nameravajo ustvariti predvsem s postopnim povečevanjem domačega povpraševanja, z močnim neto izvozom ter s fiskalno in monetarno politiko za preprečevanje upada vrednosti turške lire. Ne nazadnje k optimizmu pripomore tudi novoizvoljeni župan Istanbula, ki zastopa tradicijo demokracije,« pravi Tjaša Ivačič, vodja operative in poslovnega razvoja pri Ekolu Slovenija.

Letos rast na 750 milijonov evrov

Pri največjem turškem logistu Ekol so kljub krčenju gospodarske rasti in kljub zmanjšanju izvoza iz EU v Turčijo ves čas povečevali prihodke. V letu 2017 je imela skupina 702 milijona evrov prihodkov, lani so zrasli na 710, letos načrtujejo 750 milijonov evrov.

»Za Evropo je Turčija pomemben partner, saj pomeni petega največjega partnerja v izvozu in šestega največjega partnerja v uvozu,« pravi Tjaša Ivačič. Od vseh članic EU s Turčijo največ trguje Nemčija, tako v izvozu kot v uvozu. Izvoz iz EU v Turčijo je lani upadel za 8,9 odstotka, uvoz v EU iz Turčije pa je zrasel za 9,1 odstotka.

Povečujejo obseg poslov v Evropi

Takšni trendi – upad evropskega izvoza v Turčijo in hkrati rast uvoza iz Turčije – so povzročili neravnotežje. »Za logista, kot je Ekol, kjer imamo več kot šest tisoč vozil, pomeni takšno neravnotežje dodatno potrebo po optimizaciji in reorganizaciji. Logisti se praviloma dobro znajdemo v hitro spreminjajočem se okolju, zato smo tudi trgovinski primanjkljaj pri izvozu iz Evrope hitro optimizirali s povečanjem posla v Evropi. Ker se turško gospodarstvo krči, smo poslovni model prilagodili z usmeritvijo v Evropo,« pravi Tjaša Ivačič.

Ekol v Sloveniji: najmočnejša je avtoindustrija

Ekol je začel poslovati v Sloveniji v drugi polovici leta 2017, lani so dosegli 1,5 milijona evrov prihodkov, letos pa načrtujejo, da bodo prihodke potrojili. V tej številki sicer niso zajeti vsi njihovi posli – precej jih vodijo neposredno iz centrale. Glavni posel Ekola je sicer intermodalni prevoz prikolic tovornjakov na trajektih RO-RO iz Istanbula do Trsta, ki jih nato po železnici ali cesti razvozijo po Evropi. Ekol je med drugim večinski lastnik operaterja terminala RO-RO v Trstu. Slovenija je za Ekol strateški trg, ker leži na križišču pomembnih koridorjev, hkrati pa sta v bližini Trst in Koper. Tržni delež Ekola v poslih med Turčijo in Slovenijo je od 30 do 40 odstotkov, gibanje pa je odvisno od nihanja tečaja turške lire.

Po 200 tovornjakov iz Turčije na teden

Vsak teden iz Turčije v Slovenijo pripeljejo približno 200 tovornjakov s sestavnimi deli za avtoindustrijo. Lani so namreč zmagali na pomembnem razpisu za enega vodilnih proizvajalcev v avtoindustriji za območje Turčije, Slovenije in Hrvaške. Pospešeno razvijajo tudi prevoze zbirnih tovorov: med drugim vsak teden organizirajo dva ekspresna zbirnika med Ljubljano in Istanbulom. Če prevzamejo tovor v petek, ga dostavijo kupcu v Turčiji v ponedeljek. Hkrati v Ljubljani organizirajo običajne zbirnike za Nemčijo, Veliko Britanijo, Irsko, Španijo in druge države. Razvili so tudi povsem nov logistični produkt za končne kupce in izdelke iz Slovenije dostavljajo končnim kupcem v Turčiji.

»Slovenija ima kljub razmeroma velikemu izvozu v Turčijo trgovinski primanjkljaj, tako da poskušamo optimizirati transportne poti iz drugih evropskih držav, ki imajo s Turčijo trgovinski presežek,« pravi Tjaša Ivačič.

Logistika pomeni od osem do 12 odstotkov BDP Turčije, predvsem zaradi izvozno usmerjene industrije in geostrateškega položaja Turčije med zahodom in vzhodom.

Turško gospodarstvo v krčenju, turški logist Ekol pa v razcvetu
Foto: Jure Makovec
Nafta v dveh tednih od napada na tankerja pridobila 11 odstotkov
4 ure
Zadnji val podražitev bi prihajajoči torek lahko občutili v slovenskih prodajalnah goriv
Na članek...

Cena 159-litrskega soda nafte brent je danes prvič v juniju presegla vrednost 66 dolarjev. V zadnjih dveh tednih, odkar se je zgodil še vedno nepojasnjen napad na dva tankerja v Hormuški ožini, je cena tako poskočila že za 11 odstotkov.

Današnji skok cene se pripisuje novici o skromnejših zalogah nafte v ZDA od pričakovanj. V zadnjih dneh je podlago rasti črnega zlata dajala dodatno zaostrena retorika med ZDA in Iranom. Zadnji je ob napovedi ameriških sankcij zoper premoženje vodilnih predstavnikov Irana zavrnil možnost diplomatske rešitve konflikta, ameriški predsednik Donald Trump pa te dni govori in tvita o silovitem vojaškem odgovoru na morebitni iranski napad na »karkoli ameriškega«.

Oči uprte v G-20

Prihodnje gibanje cene nafte bo zelo odvisno od pogovorov med voditelji držav G-20, ki bodo potekali ta konec tedna v japonski Osaki. Na eni strani so pričakovanja o prihodnjem povpraševanju po nafti odvisna od omilitve trgovinske (oziroma tehnološke) vojne med ZDA in Kitajsko, k čemur bodo voditelja svetovnih sil poskušali pozvati preostali, ki trpijo posledice zaradi skrhanih odnosov. Na drugi strani pa bodo na vrhu govorili tudi o proizvodnji nafte. Kronski princ Savdske Arabije Mohamed bin Salman se bo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pred zasedanjem držav kartela Opec (in Rusije) pogovarjal o omejitvi proizvodnje nafte. Javnim financam obeh držav namreč trenutne cene nafte, kljub zadnjim rastem, ne ustrezajo.

Se pa pomen nafte za položaj posameznih držav spreminja. Medtem ko je v preteklosti veljalo, da so ZDA močno odvisne od zalivske nafte, to zdaj bolj velja za Kitajsko. Konec minulega leta so namreč ZDA zaradi večletne rasti zmogljivosti proizvodnje nafte – predvsem zaradi nafte iz skrilavca – postale neto izvoznik črnega zlata. Samo zvezna država Teksas danes načrpa toliko nafte kot članice kartela Opec, neupoštevajoč Savdsko Arabijo.

Kaj vse to pomeni za regulirano ceno bencina in dizla?

Rastoče cene nafte pomembno vplivajo tudi na oblikovanje cen pogonskih goriv na mediteranskih borzah. Te so podlaga za izračun reguliranih cen dizla in bencina v slovenskih prodajalnah ob regionalnih cestah. Kot je znano, se je cena minuli torek znižala skoraj za pet centov in pol, kar je ena izmed največjih pocenitev do zdaj. Po osmih trgovalnih dneh pa se zdi, da bi se cena lahko zvišala. Povprečna cena zadnjih osmih dni je namreč za osem odstotkov višja od cene prejšnejga 10-dnevnega obdobja.

Nafta v dveh tednih od napada na tankerja pridobila 11 odstotkov
Foto: Thinkstock
Bližnji vzhod: sovražnik mojega sovražnika ni nujno moj prijatelj 1
5 ur

Aprila 2008 je takratni iranski zunanji minister Manušer Motaki odletel v Rijad, da bi se tam sestal s kraljem Savdske Arabije Abdulahom. Sestanek ni bil niti malo uspešen.

Motaki je želel izboljšati odnose z glavno tekmico njegove države na Bližnjem vzhodu. Namesto tega je od kralja dobil lekcijo o vmešavanju Teherana v palestinske zadeve. Toda »oni so muslimani«, je, sodeč po ameriških diplomatskih depešah, ki jih je objavil Wikileaks, Motaki odgovoril kralju. »Ne, Arabci so,« se je na to odzval kralj. »Kot Perzijci se nimate kaj vmešavati v arabske zadeve.« Kralj je Motakiju rekel, da ima za izboljšanje odnosov leto dni časa.

Abdulah ni čakal tako dolgo, da bi storil naslednjo potezo. Že čez nekaj trenutkov je delegaciji ameriških uradnikov, ki je bila tam na obisku, dejal, da Iranu ni mogoče zaupati, in jo rotil, da – po besedah višjega sodelavca in kot je pisalo v istem, leta 2012 objavljenem zaupnem ameriškem diplomatskem povzetku srečanja – »odrežejo kači glavo« z napadom na iranske jedrske zmogljivosti in uvedbo gospodarskih sankcij proti Iranu. Predsednik Obama ni storil ničesar od tega. Savdska kraljeva družina bo morala skoraj deset let čakati na to, da bo dobila bolj dovzetnega ameriškega predsednika. Pa tudi Abdulah ne bo dočakal te spremembe.

Razlika med Trumpom kandidatom in Trumpom predsednikom

Ko se je Donald Trump leta 2016 potegoval za položaj ameriškega predsednika, ne bi nikoli pomislili, da bo to prav on. Trump je kot predsedniški kandidat glasno kritiziral zapletanja ZDA v tujini, draga vmešavanja v zadeve drugih držav in, kot je temu rekel, ameriške »neskončne vojne«, ki so takrat vključevale 13 let zasedbe Iraka in 15 let Afganistana.

S Trumpom predsednikom so ZDA postale del konfrontacije, ki oblikuje Bližnji vzhod. Konflikt je spleten iz zapletenega prepleta sovraštva glede rase, vere, zgodovine in, seveda, nafte: s Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati in presenetljivim dodatkom Izraela na eni strani ter Iranom in njegovimi zaveznicami Sirijo, Irakom, Hezbolahom v Libanonu in hutijskimi uporniki v Jemnu na drugi. Savdijci in Izraelčani za takšen položaj krivijo Iran in njegova desetletja dolga prizadevanja, da si pridobi vodilni položaj na Bližnjem vzhodu, kakršna je pred stoletji gojilo tudi Perzijsko cesarstvo. Teheran krivi za to stanje skupino ljudi, ki ji pravi B-ekipa: Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja, savdskega kronskega princa Mohameda bin Salmana – sina zdajšnjega vladarja, kralja Salmana bin Abdulaziza, ki je leta 2005 nasledil svojega polbrata Abdulaha – in šejka Združenih arabskih emiratov Mohameda bin Zajeda.

Trumpovo naklonjenost politiki nevmešavanja so spodkopali njegovi najtesnejši zavezniki na Bližnjem vzhodu in člani Bele hiše, kot je Bolton – iz katerega se je predsednik menda celo posmehoval, češ da je zanj vojskovanje zdravilo za skoraj vse zagate zunanje politike. Rezultat je napadalna bližnjevzhodna politika ZDA, ki se vrti večinoma okoli enega samega cilja: podpore Savdski Arabiji in Izraelu ter zaviranju Irana in izvajanju pritiska nanj.

Iran je z ameriško invazijo dobil Irak na srebrnem pladnju

Sovražnost med ZDA in Iranom sega seveda v leto 1979, ko je ajatola Ruhola Homeini izvedel islamsko revolucijo in strmoglavil iranskega šaha, ki ga je podpiral Washington. Iran je po tem razširil svoj vpliv na celotno območje – in to toliko, da s tem zdaj povzroča sive lase Izraelu in zalivskim Arabcem, še posebej, ker je pred leti zaradi vdora ZDA v Irak padla iraška manjšinska vlada sunitskih muslimanov Sadama Huseina. Irak je namreč pod Sadamom pomenil območno protiutež Iranu. Med državama je skoraj osem let tudi divjala vojna, z več sto tisoč žrtvami. S Sadamovim padcem se je moč v Iraku preselila k šiitski večini, dovzetni za vpliv Irana, ki je na Bližnjem vzhodu šiitska velesila.

Navzočnost Irana v Iraku je postala tako vsesplošna, da jo ZDA zdaj uvrščajo med večje varnostne grožnje – in jo navajajo kot razlog, zakaj morajo zapustiti Irak. Grožnje proiranskih milic v Iraku so ZDA lani prisilile k zaprtju ameriškega konzulata v Basri, z nafto bogatem mestu na jugu države. Maja letos so ZDA ukazale vsemu nenujnemu osebju, da zapusti ameriško veleposlaništvo v glavnem mestu Bagdadu. Ali kot je po poročanju Wikileaksa leta 2008 rekel kralj Abdulah: »Nekateri pravijo, da je Iran z ameriško invazijo dobil Irak na srebrnem pladnju.«

Ko je v Siriji leta 2011 med arabsko pomladjo izbruhnila državljanska vojna, se je sirski predsednik Bašar al Asad po pomoč obrnil na Iran in Rusijo. Potem je pobil na stotine tisočev lastnih ljudi in počasi spet zavladal glavnini države. Iran je zaradi njegove krvave zmage še bolj povečal svoj vpliv v regiji. Ohranjanje Asada na oblasti je bilo odločilno za iransko politiko. Sirija je za Iran vedno pomenila kanal za odpremo orožja in podporo njegovemu zastopniku – Hezbolahu v Libanonu.

Netanjahu želi Iranu preprečiti, da bi odprl novo fronto proti Izraelu

Ko se je Trump lani vrnil k svojim prepričanjem o nevmešavanju in ukazal vsem ameriškim četam, da zapustijo Sirijo, je bil med vsemi državami najbolj zaskrbljen Netanjahujev Izrael. Izraelci so – po poročanju ljudi, ki so seznanjeni z zadevo – po objavi umika na vso moč lobirali pri Trumpovi administraciji. Razlog: želeli so, da ZDA še vedno nadzirajo tamkajšnje dejavnosti Irana in ostanejo v državi kot sredstvo zastraševanja. Čeprav Trump ni preklical svojega ukaza, ZDA nadaljujejo operacije v Al Tanfu, vojaškem oporišču v Siriji, za katerega se je Netanjahu bal, da bo postalo zapuščeno.

Izrael se boji, da Iran utrjuje svojo navzočnost v Libanonu s krepitvijo vojaških zmogljivosti v Siriji in podporo skupinam, kot sta Islamski džihad in Hamas v Gazi. Netanjahu je odločen, da bo Iranu preprečil, da bi odprl novo fronto proti Izraelu. Izraelska vojska je pred kratkim izvedla več ducatov napadov na iranske konvoje z orožjem in vojaškim oporiščem v Siriji. (To se je zgodilo po presenetljivem, a kratkem posredovanju Irana, Turčije, ZDA, Rusije in koalicije pod vodstvom Savdijcev proti kalifatu, ki ga je ustanovila Islamska država.)

Največja humanitarna kriza in največji tabu v islamskem svetu

Rivalstvo med Iranom in Savdsko Arabijo se je v takšnih razmerah le še okrepilo. Državljanska vojna v Jemnu, ki se je začela med arabsko pomladjo, je leta 2015 prešla v posredno vojno med Savdsko Arabijo in Iranom, ko so Savdijci in zavezniške zalivske države na severu države posredovali proti šiitskim hutijskim upornikom, ki jih oborožuje in podpira Iran. Bombardiranje pod vodstvom Savdijcev je Jemen potisnilo na rob lakote, zaradi česar je Evropska unija stanje označila za »največjo humanitarno krizo na svetu«.

Z nafto bogatim Savdijcem, katerih kralji so varuhi najpomembnejših islamskih verskih krajev, se je dobrikalo več zaporednih ameriških predsednikov. Iran se je po uvedbi vladavine ajatol in šiitskih teologov leta 1979 poskušal kazati ne le kot duhovna alternativa sunitski hegemoniji, temveč tudi kot glavni protiimperialistični branik v regiji. Ima se za ščit proti ameriški agresiji in vmešavanju ter za branilca pravic Palestincev v razmerju do Izraela. Iranski uradniki, prežeti z revolucionarno vnemo režima, radi poudarjajo, da Savdsko Arabijo vodita denar in zvestoba Washingtonu.

Ko se je Trump udobno namestil v predsedniški stolček, se je njegova administracija začela prilizovati savdskemu prestolonasledniku, princu Mohamedu, na splošno znanemu kot MBS. Obsedenost Savdijcev z Iranom je pod MBS postala tako resna, da se analitiki zdaj sprašujejo, ali bo Savdska Arabija nemara prekršila največji tabu v islamskem svetu – vzpostavitev odnosov z Izraelom.

Otoplitev odnosov med Izraelom in arabskimi državami

Za Izrael ima iranska grožnja tudi dobro stran: otoplitev odnosov z arabskimi zalivskimi državami. Čeprav ni verjetno, da bi Savdska Arabija in Združeni arabski emirati navezali diplomatske stike z Izraelom, še preden bi bil sklenjen mirovni sporazum s Palestinci, pa nekdanje sovražnice med seboj sodelujejo na področju varnosti in obveščevalne dejavnosti, s čimer poskušajo preprečiti poskuse Irana, da bi še bolj razširil svoj vpliv. Arabske države vidijo v Izraelu »nepogrešljivega zaveznika« njihovih prizadevanj v boju proti Iranu in teroristični organizaciji Islamska država, je januarja za brazilsko televizijo Globo TV dejal Netanjahu, ki je to označil za »revolucijo v odnosih z arabskim svetom«.

Izraelska vlada in opozicija sta si glede politike zadrževanja Irana večinoma podali roko. Edini morebitni vir nesloge je jedrski sporazum iz leta 2015, ki ga je pripravila administracija ameriškega predsednika Obame in mu je Netanjahu krčevito nasprotoval. Čeprav je sporazum pri izraelskih snovalcih politik brez izjeme obveljal za slabo kupčijo, so nekateri vendarle menili, da ga je, ko je bil podpisan, bolje ohranjati pri življenju, kot pa se odpraviti na sivo območje, kjer sporazum napol velja in napol ne. Iran se je na Trumpovo odločitev o umiku iz sporazuma maja odzval tako, da je za štirikrat pospešil bogatenje urana nizke kakovosti in zagrozil, da bo zapustil sporazum, ki mu je preprečeval, da bi njegovo bogatenje urana doseglo stopnjo, ki bi mu omogočila izdelavo jedrskega orožja.

Medtem ko Izrael vidi v Iranu grožnjo svojemu obstoju, ima tekmovalnost med Savdsko Arabijo in Iranom nekoliko daljšo brado: njen vzrok je globoko nerazumevanje in nezaupanje med družbama, ki ju kljub zemljepisni bližini ločijo jezik, vera in etnična pripadnost. Savdijci so na Iran, nearabsko muslimansko državo, tradicionalno gledali z mešanico radovednosti in nezaupanja. Medtem ko nekateri Savdijci na razlago islama, kakršno imajo iranski šiiti, gledajo kot na heretično, se na iranski strani pojavlja občutek večvrednosti, ker je Perzija kot nacionalna država precej starejša kot Savdska Arabija. Res, Iranci so ponosni na svojo – čeprav okrnjeno – različico demokracije. Iranski zunanji minister Džavad Zarif je med tem, ko je na veliko hvalil politični sistem svoje države, svojo sosedo zasmehoval, da izvaža terorizem, ki temelji na vahabizmu, islamski doktrini, ki jo podpira Savdska Arabija. Iranski srednji razred se rad posmehuje Savdski Arabiji zaradi njenih bahavih princev, pomanjkanja kakršnekoli predstavniške demokracije in zaradi njenega ravnanja z ženskami. Savdijci so pred kratkim ublažili uradno retoriko o heterodoksiji šiitov, s čimer poskušajo izboljšati odnose s šiitskimi Arabci, ki prevladujejo v iraški politiki. Večja zmernost ima tudi svoj notranjevarnostni vidik: v Savdski Arabiji živi precejšnje število šiitov, večinoma v njeni Vzhodni provinci. In ko smo že pri tem, v Iranu živi na območju Kuzestana velika arabska manjšina.

Uničevalni učinek ameriških sankcij na iransko gospodarstvo

Savdska Arabija in Izrael imata za svoj strah pred Iranom druge, gmotnejše razloge. V nasprotju z drugimi zalivskimi državami, ki so skoraj v celoti odvisne od energetskih prihodkov in delujejo kot velike, neučinkovite socialne države, ima Iran – kljub letom ameriških sankcij, ki naj bi ga ohromile – veliko, raznovrstno in razmeroma razvito gospodarstvo. Iran izdeluje lastne avtomobile, zdravila in obrambno opremo. Njegovo 81-milijonsko prebivalstvo se lahko kosa s turškim in je v povprečju bolje izobraženo. Na lestvici indeksa človeškega razvoja Združenih narodov za leto 2018 je Iran prvi za skupino držav z najvišjim indeksom – na 60. mestu. Turčija je na 64. mestu.

Sicer pa imajo Trumpove sankcije uničevalni učinek na iransko gospodarstvo. Iranska valuta je strmoglavila, cene uvoženega blaga in inflacija pa so zaradi tega zrasle v nebo. Po poročanju iranske državne tiskovne agencije IRNA je konec prejšnjega leta zaradi pomanjkanja surovin in denarja v trdnih valutah začelo zapirati svoja vrata okoli 70 odstotkov majhnih tovarn. Trump je prepričan, da se bo Iran zaradi njegovega »maksimalnega pritiska« sčasoma prisiljen vrniti za pogajalsko mizo, in je že večkrat rekel, da ga bo Iran »poklical«, ko se bo pripravljen pogovarjati. Toda 12 zahtev ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea bi za Iran lahko pomenilo popolno kapitulacijo, pri čemer bi bil Iran prisiljen opustiti ne le svoj jedrski program, temveč se odreči tudi vsem zunanjepolitičnim pridobitvam v regiji. Irančani temu kljubujejo, prepričani, da lahko pričakajo spremembo vodstva ZDA.

Toda hkrati tudi ni mogoče podceniti sposobnosti Irana, da povzroči škodo ZDA in zavezniškim interesom na Bližnjem vzhodu, kot tudi ne možnosti eskalacije vojaškega konflikta. ZDA je za nedavne napade na naftovode v Savdski Arabiji in tankerje, ki so prečkali Hormoško ožino, okrivila iranske zastopnike. Ožina, ki je na svojem najožjem delu široka le 32,2 kilometra, pomeni ključno strateško grlo mednarodne trgovine z nafto. Zunanji minister Savdske Arabije Adel Al Džubeir je maja sredi noči zbral medije na tiskovni konferenci. »Kraljevina Savdska Arabija si ne želi vojne,« je dejal. »Ne bomo pa stali križem rok, če se bodo nadaljevali iranski napadi, in Iran se mora tega zavedati. Žoga je na iranski strani igrišča.«

© Bloomberg Businessweek

Bližnji vzhod: sovražnik mojega sovražnika ni nujno moj prijatelj
Foto: Shutterstock
Ne gnjavi, politika na dopustu 1
6 ur
Je zdravstvena reforma pretežka tema za počitnice? Politika ima, kar se tiče vzdržne ureditve zdravstva, očitno večne počitnice
Na članek...

V zdravstvu vlada navidezno zatišje, a pod površino vre in najpozneje jeseni bo spet vroče. Pa sploh ne zaradi reforme – o tej ni ne duha ne sluha –, ampak zaradi družinskih zdravnikov. Večmesečno dramo z grožnjami o odhodih iz zdravstvenih domov, ki jo je nato uresničilo nekaj posameznikov, je ministrstvo za zdravje pomirilo s hitrim priznanjem znižanega normativa (o številu opredeljenih pacientov oziroma glavarin) na zdravnika.

V kratkem naj bi, kot je obljubil minister za zdravje Aleš Šabeder, sledil še drugi, zahtevnejši korak: dogovor o povečanem financiranju. A ker se izvajalci (zdravstveni domovi in koncesionarji) in zdravniška zbornica na eni strani ter ZZZS kot plačnik na drugi strani seveda ne strinjajo o obsegu dodatnega financiranja družinske medicine, bo na koncu o tem odločala vlada. Kjer pa imajo stranke ne glede na podpisano koalicijsko pogodbo in dogovor z Levico vsaka malo drugačne ideje za zdravstvo, kar vsako odločitev lahko zelo zaplete. Dodatnega denarja iz proračuna vlada seveda ne bo odrinila, bo pa dodatno financiranje naložila javni zdravstveni blagajni.

Družinski zdravniki od politike pričakujejo, da jim bo ZZZS polno plačal znižan normativ, vse opredeljene paciente oziroma glavarinske količnike nad tem normativom pa še dodatno. Če zelo poenostavimo, za enako količino pacientov kot doslej želijo za kakih 30 odstotkov več plačila, hkrati pa še administrativne razbremenitve, določena zdajšnja opravila želijo prevaliti na ZZZS in na kolege specialiste. Razprave o vsem tem bodo še zelo burne.

Že zdaj pa lahko z veliko gotovostjo napovemo, da bodo družinski zdravniki nazadnje dobili letno nekaj deset milijonov evrov več kot doslej. In ob zdajšnji robustni gospodarski rasti in visoki zaposlenosti si javna zdravstvena blagajna, v katero se pospešeno zlivajo obvezni prispevki od plač, to tudi lahko privošči.

A pozor, tako enostavno je le v konjunkturi. Ob ohladitvi ali novi recesiji bodo povišani stroški za družinske zdravnike in že uveljavljen dvig plač in napredovanj zaposlenih v zdravstvu seveda ostali, viri, ki v zelo veliki meri slonijo na prispevkih, pa bodo stagnirali ali usihali. To smo že videli v letih 2010 in 2014. In ponovilo se bo! Z znanimi posledicami, to je z manjšo dostopnostjo do zdravstvenih storitev, z daljšimi čakalnimi vrstami, ki tiste, ki si to lahko privoščijo, silijo v samoplačništvo, preostali pa čakajo in čakajo. Tudi s škodo za zdravje.

V zadnjem desetletju so se izdatki za zdravstvo, ki jih gospodinjstva plačujejo iz žepa, povečali za 44 odstotkov, javni izdatki (iz prispevkov) pa za 34, pišemo v sosednjem članku. Vsi odločevalci to vedo, ali bi vsaj morali vedeti, že leta, pa nismo še nikjer pri zdravstveni reformi: ni drugačne organizacije in upravljanja javnega zdravstva, ni manj koruptivnih nabav materiala, ni drugačnega financiranja zdravstvenega varstva oziroma manjše odvisnosti od gospodarskih ciklov.

Če kdo misli, da je vedno znova napovedana (in neuresničena) ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in priključitev k obveznemu reforma, se seveda moti. S tem bi se Slovenija zgolj oddaljila od novih in se približala starim državam EU. Ne verjamete? Nemčija, Danska, Švedska ali Francija so visoko solidarne, tam znašajo zasebni viri za zdravstvo – to so prostovoljna zavarovanja in plačila iz žepa – samo od 15 do 17 odstotkov vseh izdatkov na prebivalca. Nove članice, na primer Estonija, Poljska, Madžarska, so precej bolj neprijazne, tam je zdravje bolj odvisno od globine žepa, zasebnih virov je kar od 24 do 34 odstotkov! V Sloveniji je trenutno zasebnih virov (iz žepa in iz prostovoljnih zavarovanj, vključno z dopolnilnim) slabih 28 odstotkov.

Če dopolnilno zavarovanje priključimo obveznemu, bo delež zasebnih virov pri nas močno upadel in bo približno tak, kot je v Nemčiji. A to vseeno ne bo vzdržno in dobro urejeno javno zdravstvo, to ne bo reforma, ampak le prelaganje iz desnega v levi žep. Vse težave ostajajo, politika pa je očitno na večnem dopustu.

Cinkarna Celje umika lastne delnice 1
6 ur
Od jutri, 27. junija, bo osnovni kapital Cinkarne Celje razdeljen na 807.977 delnic, to je 6.649 delnic manj kot doslej. Gre za 0,81 odstotka (dosedanjega kapitala) lastnih delnic, ki jih družba po
Več ▼

Od jutri, 27. junija, bo osnovni kapital Cinkarne Celje razdeljen na 807.977 delnic, to je 6.649 delnic manj kot doslej. Gre za 0,81 odstotka (dosedanjega kapitala) lastnih delnic, ki jih družba po sklepu skupščine delničarjev umika. Skupščina delničarjev je sicer upravo, ki jo vodi Tomaž Benčina, v začetku junija pooblastila za nove nakupe do 10 odstotkov kapitala lastnih delnic. Družba lahko lastne delnice pridobiva s posli, sklenjenimi na organiziranem in neorganiziranem trgu vrednostnih papirjev, pri čemer nakupna cena delnic ne sme biti nižja od 170 evrov na delnico in ne višja od 270 evrov na delnico.

Ford puma: iz kupeja v (tudi hibridni) športni crossover
6 ur
Ford je po 17 letih obudil ime puma. Namesto mini kupeja pa to ime zdaj nosi ne tako mini crossover s precej športnimi geni. Zasuk je podoben kot pri mitsubishiju eclipsu oziroma eclipsu cross.
Na članek...

Njena športnoterenska naravnanost je odsev Fordove strategije. Ta pa je, kot kaže, zelo uspešna, saj je Ford lani v Evropi prodal 19 odstotkov več SUV kot predlanskim, tovrstne zasnove je bil vsak peti avto te znamke.

Puma je na tekočih trakovih romunske tovarne v Craiovi po praktičnosti zamenjala enoprostorec B-max, ki je kljub inovativni zasnovi podlegel usmeritvi trga v smeri športnih terencev. V Craiovi Ford izdeluje tudi ecosporta. Podobno se je pred leti zgodilo paru renault modus/captur.

Duhovni naslednik B-maxa v romunski tovarni

Nova puma vstopa v izjemno priljubljen razred B SUV oziroma B crossoverjev in le dopolnjuje nekaj manjši model ecosport. Puma je njegova večja, sodobnejša in po vsej verjetnosti tudi dražja sestra. To, da ima proizvajalec v B SUV segmentu dva predstavnika, pa niti ni nenavadno. Podobno je pri Oplu (crossland X in mokka X) in volkswagnu (T-cross in T-roc).

Nova puma se po merah uvršča nad ecosporta: dolga je 4,18 metra, medosje pa je najbrž podobno tehnično sorodni fiesti, pri kateri si je sposodila tudi armaturno ploščo. Merilniki na njej so popolnoma digitalni in zato zelo prilagodljivi, po diagonali merijo 12,3 palca.

Športen in praktičen

Oblikovno dinamičen crossover s poudarjenimi boki in nekoliko izbočenimi prednjimi lučmi, podobno kot prva puma, je obenem tudi praktičen. Ima namreč največji prtljažnik v razredu. Njegova posebnost je dno, ki ga je mogoča nastavljati po višini v treh ravneh. Pod njim pa je še 80-litrska luknja, ki skupno prostornino poveča na 456 litrov. Prtljažno dno je mogoče potisniti ob hrbtni del zadnjih sedežev in tako dostopati do dodatnega prostora.

»Luknja« za prevoz lončnic

Prtljažnik je, ob podrti zadnji klopi, ki ne tvori povsem ravnega dna, dolg 112 centimetrov, širok 97 in globok 43 centimetrov. Prostor pod dnom pa ponuja 76 centimetrov široko, le centimeter manj dolgo in 30,5 centimetra globoko odprtino. Obenem pa omogoča prevoz do 115 centimetrov visokih predmetov, denimo večjih lončnic ali česa drugega. Obenem je oblečen v trpežno plastiko, ki jo je mogoče pomiti z vodo.

Mehki hibrid s 114 kilovati

Tehnično pumo zaznamuje nov litrski turbo 1.0 ecoboost povezan z 48-voltnim električnim omrežjem in 11,5-kilovatno baterijo, ki tvori mehek hibrid. Skupna moč stroja je 114 kilovatov oziroma 155 konjskih moči. Prednosti mehkega hibrida pa so 50 odstotkov več navora v nižjih vrtljajih, skupaj 20 newtonmetrov večji navor obeh motorjev, devet odstotkov manjša poraba oziroma 5,6 litra na 100 kilometrov in izklop oziroma vklop tretjega valja v le 14 milisekundah, ko to dopuščajo razmere.

Poleg hibrida bo na voljo tudi 1.0 ecoboost z 92 kilovati in 1,5-litrski dizel, po vsej verjetnosti s 70 in 88 kilovati.

Puma ima tudi kopico asistenčnih sistemov. Med njimi radarski tempomat, ki deluje do ustavitve in tudi sam spelje (če je postanek krajši od treh sekund), zadnjo 180-stopinjsko kamero, aktivno parkirnega asistenta in še kaj.

Ford puma: iz kupeja v (tudi hibridni) športni crossover
Foto: Ford
Lidia Glavina ne bo več nadzornica Telekoma 5
6 ur
Lidija Glavina, nekdanja šefinja krovnega upravljavca državnega premoženja SDH, je odstopila iz nadzornega sveta pretežno državnega Telekoma Slovenije. V objavi na Seonetu piše, da gre za
Več ▼

Lidija Glavina, nekdanja šefinja krovnega upravljavca državnega premoženja SDH, je odstopila iz nadzornega sveta pretežno državnega Telekoma Slovenije. V objavi na Seonetu piše, da gre za "osebne razloge", je pa bil odstop pričakovan - tak dogovor, smo razkrili, je bil sklenjen, ko je morala odstopiti s funkcije na SDH.

V Telekomu bodo delničarji predvidoma zasedali 30. avgusta. Praznih je čedalje več nadzorniških mest. Nedavno je odstopil tudi Ljubomir Rajšić. Niso pa izključene še nove menjave v sestavi nadzornikov. Telekom Slovenije ima sicer po statutu devet nadzornikov, kapital zastopa šest nadzornikov. V nadzornem svetu so še Dimitrij Marjanović iz SDH, Bernarda Babič iz Slovenskih železnic, odvetnica Barbara Kűrner Čad in podjetniška svetovalka Barbara Gorjup. Nadzorni svet je bil imenovan v času Cerarjeve vlade.

Dodajmo še, da nadzorni svet tudi še ni imenoval novega predsednika uprave - Rudolf Skobe je odstopil že sredi aprila.

Lidia Glavina ne bo več nadzornica Telekoma
Foto: Jure Makovec
Dnevnik: posmrtninski sklad ZDUS se podira 6
7 ur
Vzajemni posmrtninski sklad Zveze društev upokojencev (ZDUS), ki zagotavlja članom 180 evrov za kritje stroškov pogreba, ni vzdržen, razkriva Dnevnik. Kot piše časnik, se je število
Več ▼

Vzajemni posmrtninski sklad Zveze društev upokojencev (ZDUS), ki zagotavlja članom 180 evrov za kritje stroškov pogreba, ni vzdržen, razkriva Dnevnik. Kot piše časnik, se je število vplačnikov v sklad od leta 2006, ko jih je bilo 105 tisoč ljudi, zaradi smrti in izstopov več kot prepolovilo, več kot polovica članov pa ima neporavnane članarine. Ob tem se, razkriva časnik, zmanjšujejo tudi sredstva sklada - do konca lanskega leta so upadla na 785 tisoč evrov. "Izračun ZDUS iz leta 2017 kaže, da bi sklad brez novih članov počrpal vsa preostala sredstva že na začetku leta 2025, pri čemer bi brez posmrtnin ostalo skoraj 26 tisoč članov," razkriva Dnevnik.

V ZDUS so že pred leti dvignili članarino in posmrtnino, sklad pa v prevzem ponudili več zavarovalnicam, ki pa so ponudbo zavrnile. "Ob dejstvu, da znaša letna članarina 12 evrov, posmrtnina pa (lani) 200 evrov, in upravičeni bojazni, da bo članstvo 'ponorelo', je skupščina ZDUS decembra lani sprva že izglasovan sklep o ukinitvi sklada zavrnila in sprejela predlog predsednika upravnega odbora sklada Janeza Malovrha, da se posmrtnine znižajo na 180 evrov. Malovrh, sicer predsednik Društva upokojencev Trbovlje ter nekdanji predsednik uprave Cementarne Trbovlje in nekdanji trboveljski župan, je sicer prepričan, da je lahko sklad vzdržen še vsaj deset let," piše časnik.

O usodi posmrtninskega sklada bodo spet odločali konec leta.

Dnevnik: posmrtninski sklad ZDUS se podira
Foto: Shutterstock
Raziskava: več kot polovica Kitajcev se zaradi trgovinske vojne izogiba ameriškim izdelkom 3
7 ur
Dobra polovica kitajskih porabnikov se je poskušala izogniti nakupu ameriških izdelkov, da bi tako podprla svojo državo v vse ostrejši trgovinski vojni z ZDA, je pokazala raziskava londonske
Več ▼

Dobra polovica kitajskih porabnikov se je poskušala izogniti nakupu ameriških izdelkov, da bi tako podprla svojo državo v vse ostrejši trgovinski vojni z ZDA, je pokazala raziskava londonske svetovalne družbe Brunswick. Kar 68 odstotkov vprašanih pa je ob tem povedalo, da se je njihovo mnenje o ameriških podjetjih poslabšalo, poroča Reuters.

Raziskava Brunswicka med ameriškimi porabniki je prav tako pokazala poslabšanje mnenja o kitajskih podjetjih, 60 odstotkov vprašanih pa je tudi opazilo višanje cen potrošniških dobrin po uvedbi oziroma dvigu carin.

Inštituti: evrsko območje bo letos zraslo za 1,3 odstotka
7 ur
Gospodarska rast v evrskem območju bo 1,3-odstotna, v zadnji raziskavi ocenjujejo trije raziskovalni inštituti - münchenski ifo, züriški KOF in rimski Istat. To je boljše od napovedi iz aprila,
Več ▼

Gospodarska rast v evrskem območju bo 1,3-odstotna, v zadnji raziskavi ocenjujejo trije raziskovalni inštituti - münchenski ifo, züriški KOF in rimski Istat. To je boljše od napovedi iz aprila, ko so inštituti predvidevali 0,9-odstotno gospodarsko rast.

Industrijska proizvodnja bo po ocenah inštitutov letos upadla za 0,1 odstotka, kar je manj kot je predvidevala aprilska napoved (-0,7 odstotka). Zasebna potrošnja naj bi se letos povečala za 1,4 odstotka (aprilska napoved je predvidevala 1-odstotno rast) .

Investicije naj bi se letos okrepile za 3,5 odstotka (aprilska napoved 1,9 odstotka).

Zasebni izdatki za zdravstvo rasli hitreje kot javni
7 ur
Za zdravstveno varstvo gre 3,52 milijarde evrov na leto, kdo to plača in koliko ter za kaj se denar porabi
Na članek...

Tekoči izdatki za zdravstveno varstvo brez investicij so predlanskim v Sloveniji znašali 3,52 milijarde evrov, kar je za 2,9 odstotka več kot leto prej, zasebni izdatki so rasli hitreje kot javni, kažejo najnovejši in zadnji dostopni podatki statističnega urada. Ker je bila nominalna rast BDP večja od rasti izdatkov za zdravstvo, je delež za zdravstvo v BDP upadel z 8,48 na 8,19 odstotka BDP. In koliko kdo plača za zdravstveno varstvo ter za kaj je porabljen denar?

Zasebnih izdatkov 27,8 odstotka

Viri za financiranje zdravstva so javni in zasebni, prvih je bilo predlanskim v Sloveniji 72,2 odstotka oziroma 2,54 milijarde evrov – to je za 2,2 odstotka več kot leto prej, zasebnih virov pa je bilo 27,8 odstotka ali 979 milijonov evrov, kar je za 4,7 odstotka več.

Če pogledamo najprej zasebne vire: približno petino vseh izdatkov pokrijejo dopolnilna in druga prostovoljna zdravstvena zavarovanja: predlanskim je prišlo iz tega vira skoraj 502 milijona evrov. Še 434 milijonov evrov (12,3 odstotka vseh izdatkov) pa je bilo plačil gospodinjstev iz žepa.

Plačila iz žepa rastejo hitreje kot drugi izdatki

Pri plačilih iz žepa gre večinoma za samoplačniške ambulantne preglede in druge samoplačniške zdravstvene storitve, na primer zobozdravstvene (predlanskim je bilo vseh teh izdatkov za 171 milijonov evrov), še več pa je šlo iz žepa za zdravila brez recepta in drugo medicinsko blago, za očala in podobno (239 milijonov evrov). Dodajmo, da so plačila iz žepa od leta 2006 do 2017 zrasla za 43,6 odstotka, precej bolj kot drugi izdatki.

Vsi zasebni izdatki za zdravstvo so v dobrem desetletju zrasli za 37 odstotkov, javni izdatki pa za 34, več podatkov je v grafu.

Dve tretjini izdatkov pokrijejo socialni prispevki

Glavni javni vir za financiranje zdravstva so seveda obvezni zdravstveni prispevki, ki jih iz bruto plač in na bruto plače plačujejo zaposleni, samozaposleni in drugi zavarovanci ter delodajalci, pa tudi Zpiz za upokojence in drugi skladi socialne varnosti: iz tega naslova je šlo v letu 2017 za izdatke za zdravstvo 2,42 milijarde evrov. Med javne vire sodijo tudi plačila državnega in lokalnih proračunov (torej iz davkov), a tega je bilo predlanskim skupaj le 119 milijonov evrov ali 3,4 odstotka vseh izdatkov za zdravstveno varstvo.

Za kaj je denar porabljen?

  • Za kurativne zdravstvene storitve, torej za zdravljenje, gre največ denarja – 55 odstotkov ali 1,92 milijarde evrov, pri čemer se 1,54 milijarde pokrije večinoma iz prispevkov, 205 milijonov iz prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, 171 milijonov pa plačajo gospodinjstva iz žepa.
  • Za zdravila in drugo medicinsko blago gre nadaljnjih 793 milijonov evrov na leto ali 22,5 odstotka vseh izdatkov (od tega 374 milijonov iz prispevkov, 179 iz prostovoljnih zavarovanj in 239 milijonov iz žepa). Ti izdatki so predlanskim zrasli za 3,1 odstotka.
  • Za dolgotrajno oskrbo gre 521 milijonov evrov na leto, od tega za zdravstveni del 343, za socialni del (ki se sicer ne šteje v izdatke za zdravstveno varstvo) pa 177 milijonov evrov. Oboje je predlanskim zraslo za 4,3 oziroma za 4,4 odstotka glede na leto prej. Dodajmo, da se večina zdravstvenih izdatkov za dolgotrajno oskrbo pokrije iz obveznih prispevkov, medtem ko večino socialnih storitev za starejše plačajo gospodinjstva iz žepa (124 milijonov evrov na leto), državni in lokalni proračuni pa za socialni del dolgotrajne oskrbe prispevajo 53 milijonov evrov na leto.
  • Za preventivne zdravstvene storitve gre 106 milijonov evrov (v letu 2017), za pomožne zdravstvene storitve 162 milijonov, za upravljanje zdravstvenega varstva in zavarovanja 113 in za storitve rehabilitacije 87 milijonov evrov.

Za bolnišnice gre 41 odstotkov vseh izdatkov

Poglejmo še največje izdatke po izvajalcih:

  • Za delovanje in storitve bolnišnic (vključno s plačami zaposlenih) je šlo predlanskim 1,44 milijarde evrov, kar je 41 odstotkov vseh izdatkov za zdravstvo.
  • Izvajalci ambulantnih zdravstvenih storitev (javni zavodi in koncesionarji) so za delovanje in storitve (vključno s plačami) predlani dobili 800 milijonov evrov ali slabih 23 odstotkov izdatkov.
  • Lekarne in drugi (javni) ponudniki medicinskega blaga so dobili 777 milijonov evrov (22 odstotkov), tu gre za plačilo zdravil in osebja.
  • Za ustanove za zdravstveno nego in domove starejših je šlo 233 milijonov evrov oziroma 6,6 odstotka izdatkov.
  • Za splošno zdravstveno administracijo in zavarovanje pa je šlo 115 milijonov evrov ali 3,3 odstotka izdatkov.

Slovenija na 17. mestu v EU-28

Dodajmo še primerjavo, kam z zgoraj opisanim obsegom izdatkov za zdravstvo sodimo v okviru EU. Tako po deležu v BDP kot po znesku za zdravstvo smo bili predlanskim na 17. mestu med 28 državami EU.

Po porabi za zdravstvo je Slovenija z 2.023 evri na prebivalca po kupni moči tik za Portugalsko in pred Češko, po deležu za zdravstvo v BDP (8 odstotkov BDP) pa porabimo nekaj manj kot Bolgarija in Grčija ter nekaj več kot Hrvaška in Madžarska.

V EU-28 je bila v 2017 povprečna poraba za zdravstvo 2.532 evrov na prebivalca ali 8,3 odstotka evropskega BDP, pri čemer najbogatejše države namenjajo za to od 10 do 11,5 odstotka svojih BDP, revnejše pa le okoli 6 odstotkov. OECD sicer objavlja tudi tehtano povprečje, kjer imajo večjo težo podatki večjih držav EU: 2.773 evrov na prebivalca EU oziroma 9,6 odstotka BDP.

Zasebni izdatki za zdravstvo rasli hitreje kot javni
Foto: Shutterstock
Po izlivu kerozina v Hrastovljah - vsaj do petka tovor namesto po železnici po cesti. Večja gneča bo! 10
8 ur

Vsaj do petka bo zaradi iztirjenja vlaka v Hrastovljah v celoti prekinjen promet na progi Koper - Divača, sporočajo iz Slovenskih železnic. Dotlej bodo skušali odpraviti posledice izlitja kerozina in iztirenja, vključno z zamenjavo približno 150 metrov tirov. Najmanj do petka bo tako moten tudi promet tovora iz Luke Koper.

"Stranke spodbujamo k uporabi kamionskih prevozov, zato v naslednjih dneh pričakujemo povečan kamionski promet. Za večjo pretočnost bomo nakladanje in razkladanje kamionov na vseh terminalih omogočili tudi v nočnem času in kadrovsko okrepili službe povezane s procesom vstopov in izstopov kamionov iz pristanišča," pravijo v Luki. Trenutno na odvoz iz Kopra čaka 35 tovornih vlakovnih kompozicij.

Na nekaterih segmentih bo dobava otežena

Zaradi visoke sezone je sicer v nekaterih tovornih segmentih, pravijo prevozniki in logisti, težko zagotoviti hipne menjave pri prevozi tovora. "Nekateri tovori tudi težje prenesejo dražji cestni promet," pravijo naši sogovorniki. Zato lahko podjetja, ki izdelke ali surovine dobavljajo prek Luke Koper pričakujejo tudi kakšne motnje v oskrbi.

Kaj se je zgodilo?

Prečrpavanje kerozina iz šestih iztirjenih vagonov bo predvidoma končano danes do 14. ure, nato bodo vagone odstranili iz predora in sanirali od 150 do 200 metrov poškodovane proge, je po poročanju STA povedal generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes. Pričakuje, da bo promet po odseku znova stekel v petek.

Vzrok nesreče še ni znan. Mes je povedal, da je velika verjetnost, da je bila poškodovana kretnica, manjša verjentost pa, da je bil poškodovan vagon. Človeška napaka je izključena.

Vodoodskrba iz Rižane je varna

Iztek kerozina iz prevrnjenih cistern so sicer zaustavili, po zadnjih ocenah je po nesreči izteklo 10 do 15 tisoč litrov kerozina. Vodooskrba na Obali je trenutno varna in pod nadzorom, so sporočili tudi iz javnega podjetja Rižanski vodovod Koper - povečali so odjem iz sosednjih vodovodov, izločili neposredni odjem iz izvira Rižane in začeli črpati podtalnico iz najnižjih nivojev, vzpostavili so tudi monitoring kakovosti vode.

Po izlivu kerozina v Hrastovljah - vsaj do petka tovor namesto po železnici po cesti. Večja gneča bo!
Foto: Slovenske železnice
Strokovnjakinja: Možnosti za sanacijo po razlitju kerozina ni, ostane monitoring 1
9 ur
V primeru razlitja nevarnih snovi na kraškem območju ni časa in možnosti za sanacijo, je za STA dejala Nataša Viršek Ravbar z Inštituta za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU. Ostane monitoring, kako hitro in v kakšni meri bo onesnaženje doseglo izvir Rižane, še posebej ob intenzivnih padavinah. Bi pa lahko bil vodni vir ogrožen dlje časa.
Na članek...

Ko onesnaženje vstopi v površje na kraškem območju, ni pomoči, je povedala Viršek Ravbarjeva. Na kraju nesreče v enem od izjemno ozkih predorov na enotirni progi čez Kraški rob po njenem vedenju tudi ni lovilcev olj. Kar je šlo v zemljo, je šlo, je navedla.

Dodatna težava je, da je tovorni vlak, iz katerega je po ocenah steklo okoli 10.000 litrov kerozina, iztiril na zaledju izvira Rižane, ki je vodni vir za celotno slovensko obalo.

Na kraškem območju se vodne poti po besedah strokovnjakinje lahko zelo prepletajo. Po dostopnih raziskavah so hitrosti pretakanja voda med 25 in 120 metri na uro, vendar to velja za razmere, ko je zemlja namočena. Ker pa je trenutno sušno poletno obdobje, lahko predvidevajo, da se bo onesnaženje v zgornjem delu vodonosnika ustavilo in čakalo na nadaljnje padavine, da ga potisnejo naprej proti izviru.

Ker ni možnosti za sanacijo, je treba biti pripravljen in spremljati, kdaj se bo onesnaženje na izviru pojavilo.

V primeru snovi, ki so topne v voodi, se lahko onesnaženje pojavi zelo hitro, tudi v obdobju od enega do petih dni. Nafta in naftni derivati v vodi niso topni, zato se lahko onesnaževalo vede povsem drugače, je pojasnila Viršek Ravbarjeva. Kako natančno se bo vedlo, pa se ne da napovedati. Nemogoče je tudi dati napoved, kdaj bo prišlo na izvir, je dodala.

Treba je izvajati stalni monitoring, tudi tega, kakšen delež ocenjene iztekle količine se bo pojavil na izviru. Če se bo pojavil le manjši del, to pomeni, da lahko preostanek čaka nekje v podzemlju na primerne razmere, da se premakne po podzemnih vodnih poteh, je ocenila Viršek Ravbarjeva. To lahko traja tudi tedne, odvisno tudi od vremenskih razmer oziroma od prvih močnejših padavin.

Rižanski vodni vir je tako lahko ogrožen dlje časa, ob vsakih padavinah se lahko onesnaževalo spira v vodo v manjših koncentracijah.

Nekaj podobnega se je zgodilo jeseni leta 1994, ko se je pri Obrovem razlilo plinsko olje. A takrat je kmalu po izlitju deževalo in je onesnaženje na izvir prišlo v treh dneh.

Se pa lahko iz takšnih dogodkov po besedah Viršek Ravbarjeve naučimo, kako zelo je treba paziti na kraški svet in na vodne vire na njem.

Strokovnjakinja: Možnosti za sanacijo po razlitju kerozina ni, ostane monitoring
Foto: Jure Makovec