Manager
Ministrica Vraničar Ermanova: Rebalans proračuna ne bo potreben 3
13.07.2018 17:47
Vlada je po tem, ko je 14. junija po zvišanju denarne socialne pomoči začasno zadržala izvrševanje državnega proračuna, našla sredstva in proračun znova uravnovesila. Rebalans državnega
Več ▼

Vlada je po tem, ko je 14. junija po zvišanju denarne socialne pomoči začasno zadržala izvrševanje državnega proračuna, našla sredstva in proračun znova uravnovesila. Rebalans državnega proračuna tako ni potreben, ukrepi za začasno zadržanje proračuna pa od danes ne veljajo več, je po seji vlade povedala ministrica za finance, ki opravlja tekoče posle, Mateja Vraničar Erman.

"Med trajanjem začasnega zadržanja izvrševanja državnega proračuna je vlada ugotovila, da se je s potrebnimi prerazporeditvami in z višjimi prihodki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od načrtovanih državni proračun ponovno uravnovesil," so po seji vlade sporočili iz vladnega urada za komuniciranje. (STA)

(Intervju) Slovenci moramo končno spoznati, da ima kakovost svojo ceno
13 min
Z agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem smo se pogovarjali o poslovanju slovenske živilskopredelovalne industrije in o njenih glavnih izzivih
Na članek...

Začniva z najbolj aktualno stvarjo. Letošnji maj je bil zelo kisel mesec. Imate podatke s terena, kako je to vplivalo in še vpliva na poslovanje slovenske živilskopredelovalne industrije?

Živilska industrija je posredno odvisna od vremenskih razmer z dveh vidikov. Prvi je povezan z dinamiko povpraševanja, torej s tem, kako vreme vpliva na nas kupce, kaj in koliko bomo kupovali. Drugi vidik pa je, da precejšen del industrije odkupuje kmetijske surovine, katerih cene so močno odvisne od vremenskih razmer in s tem povezanega obsega ponudbe. V tem trenutku je kritično predvsem pri pridelavi zgodnjega sadja, kot so češnje, jagode, marelice in breskve. Že v dobrih letinah v Sloveniji pridelamo razmeroma malo tovrstnega sadja, letos pa bo zaradi neugodnega vremena še slabše. Videli bomo, kako bo z jabolki, ki so pomembna kultura v slovenskem kmetijstvu. Vsekakor vreme kar precej vpliva na živilsko industrijo, saj ima tudi ta zamik vročine specifičen učinek na marsikatero dejavnost. Med njimi so proizvajalci pijač, mesnopredelovalna industrija v žar segmentu in proizvajalci sladoleda, ki so zaradi pozne vročine in prehoda v poletje nekaj prihodkov prav zagotovo že izgubili.

Zanimiv se zdi podatek, da je industrija pijač že v prvem četrtletju, ko vreme še ni bilo odločilni dejavnik, upadla za 4,7 odstotka. Zakaj se je to zgodilo in ali bo upad zaradi slabega vremena v drugem četrtletju še večji?

Glede na specifiko slovenskega sektorja proizvodnje pijač v povezavi z relativno burnim dogajanjem v pivovarstvu v zadnjih treh letih so tovrstne spremembe možne, niso pa dramatične. Verjetno nova lastnica išče optimalno sestavo proizvodnje piva v Sloveniji in zato tudi seli določene programe, nekatere končuje, druge prinaša v Slovenijo. Tako so te spremembe v tako kratkem času verjetno posledica tovrstnih povsem logičnih sprememb proizvodne sestave. V Sloveniji, ki je majhno gospodarstvo, se odločitve velikih stebrnih podjetij zelo hitro izrazijo tudi v makroekonomskih kazalnikih.

Bo upad v prihodnjem četrtletju torej še večji?

Težko rečem. Ta podjetja se lahko odločijo tudi za drugačne programe. Lani se je na primer zelo povečala proizvodnja pijač in na take spremembe se moramo navaditi. Vsi dejavniki, ki vplivajo na te indekse, so zelo raznoliki in pri njihovem komentiranju je treba biti zelo previden.

Prihodki od prodaje živilskopredelovalne industrije so se lani povečali za 0,3 odstotka, v obdobju 2014–2018 pa za 6,7 odstotka. Na prvi pogled to niso ravno visoke stopnje rasti. Kako to komentirate?

Tisti, ki so navajeni na druge tipe industrij, seveda pričakujejo bolj dramatične indekse teh kazalnikov. Ker gre tukaj za zrelo industrijo, je težko pričakovati ekstremne rasti. Res pa je, da je doslej živilskopredelovalna industrija rasla nekoliko hitreje. Drži tudi, da je pri interpretaciji treba pogledati tako spremembo cen kot fizični obseg proizvodnje. Vemo, da sta bila leta 2018 oba indeksa relativno nizka, zato je tudi rast prihodkov majhna. Potrjuje se, da v živilski industriji ne ugotavljamo tako dramatičnih gibanj kot na primer v avtomobilski industriji ali celo v gradbeništvu. Dejstvo je, da industrija živil upada manj v recesiji in raste manj v konjunkturi.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi bili prihodki večji?

Preprosto povedano, možno je le dvoje – ali spremeniti cene ali pa povečati prodane količine. V zadnjem obdobju cene domačih živil pri nas rastejo, ker nekateri Slovenci kljub vsemu ugotavljajo, da je treba za domače poreklo in boljšo kakovost plačati nekoliko več. Količine pa se spreminjajo predvsem zaradi izvoza, ki se povečuje. Živilska industrija je čedalje bolj izvozno usmerjena. Povpraševanje po hrani je precej neelastično in agregate je težko spreminjati.

V ŽPI je lani produktivnost upadla za skoraj tri odstotke. Pravzaprav je bila produktivnost manjša tudi v primerjavi z letom 2014, in sicer za 5,5 odstotka. Zakaj se je to zgodilo?

Če to želimo natančno analizirati, je treba upoštevati dejstvo, da je bil v nekaterih velikih podjetjih velik delež dela opravljenega v obliki storitev agencij za posredovanje dela. Sedaj pa opažamo prenos agencijskih oblik v redne oblike zaposlovanja. Torej gre predvsem za statistični učinek. To pomeni, da so podjetja delo, ki je bilo prej strošek storitev, prestavila med redno zaposlene in je zaradi tega produktivnost upadla.

Kako pa komentirate hkratno lansko povečanje dodane vrednosti na zaposlenega za 5,1 odstotka?

Kot že rečeno, velik delež živilskih podjetij je pri dodani vrednosti močno odvisen od cene primarnih surovin, torej surovin kmetijskega izvora. V tem segmentu pa smo lani ugotovili znižanje nabavnih cen, pri cenah živilskih izdelkov pa ugotavljamo minimalno rast, kar je v kombinaciji pospešilo dodano vrednost. Glede na sestavo slovenske živilske industrije je agregatni učinek možno najti predvsem v pocenitvi vhodnih surovin v mesnopredelovalni in mlečni industriji. Seveda to velja za povprečje leta 2018, v zadnjega pol leta se razmere močno spreminjajo.

Izvozna usmerjenost ŽPI se povečuje. Lani je izvoz zrasel za 3,3 odstotka. Kateri segmenti so najbolj pripomogli k temu in zakaj?

Živilska industrija je lokalni biznis, kot radi rečemo. Živilskih izdelkov se več kot 500 kilometrov preprosto ne splača prevažati. Slovenska živilska industrija ima v primerjavi s povprečjem celotnega gospodarstva v Sloveniji nizek izvozni indeks oziroma šibko izvozno usmerjenost. Industrija na tujih trgih ustvari skoraj 80 odstotkov prihodkov, živilska industrija pa zgolj okoli 28 odstotkov prihodkov. Sliši se občutno manj, vendar je treba poudariti, da je to za živilski sektor razmeroma veliko. Največ živil se proda v domicilni državi. Italijanska industrija na primer izvozi manj kot 10 odstotkov proizvedene hrane.

Česa v Sloveniji največ izvozimo?

Izrazito raste izvoz mesa, predvsem belega mesa in izdelkov iz tega. Raste pa tudi izvoz mleka in mlečnih izdelkov, pekarskih izdelkov in pijač. Vse to so dejavnosti, ki opazno povečujejo mednarodno menjavo. Ima pa ta pozitivni fenomen, torej povečevanje obsega izvoza, tudi manj ugodno plat. Na slovenskem trgu zaradi podivjanosti kupcev in aktivnosti trgovine na drobno kakovostna slovenska hrana ne najde več mesta, zato je živilska industrija prisiljena izvažati. To je po svoje škandalozno in je opazno v manj razvitih državah, kjer kupci še niso umirjeni v svojih vzorcih nakupovanja.

Kako nasploh komentirate sestavo slovenskega izvoza in uvoza hrane?

V Sloveniji imamo precejšen delež navzkrižnega trgovanja, ko enake kategorije hrane hkrati uvažamo in izvažamo. To je neučinkovito in nelogično, saj uvažamo izdelke v najnižjih cenovnih kategorijah in posledično nižje kakovosti. To potrjuje, da je slovenski kupec cenovno izrazito občutljiv, z vidika razumevanja kakovosti hrane in pripadnosti nacionalni ekonomiji pa precej nekompetenten in neiskren. Ja pa res, da moramo k povečevanju uvoza poceni hrane prišteti tudi razvojni primanjkljaj v domači živilski industriji. Vzorci povpraševanja po hrani in model razvoja trgovinskih sistemov je šel v smer popolne instantizacije in anonimizacije ponudbe. Slovenska živilska industrija pa je tukaj izgubila nekaj tempa predvsem, če se izrazim cinično, v hiperprocesiranju. Torej v usvajanju tehnologij, ki omogočajo izrazito ceneno proizvodnjo hrane, ki je na zunaj zelo všečna, na znotraj pa gre velikokrat za izdelke, ki so lahko sporni. Tega slovenska industrija preprosto ne zna proizvajati. Kar se mene tiče, to ni težava, res pa je, da slovenski kupci tega ne razumejo in ne cenijo tako, da bi dajali prednost domačim živilom. Dejstvo je, da je povprečen Slovenec še vedno naiven kupec, za katerega je dovolj, da je hrana v lepi embalaži in dovolj oglaševana, pa jo bo kupil.

Smo Slovenci torej nezreli porabniki?

Slovenci smo izjemno cenovno občutljiv narod, imamo pa o sebi povsem drugačno mnenje in menimo, da smo veliki gurmani in poznavalci hrane. To ne drži. Če smo obsedeni s kuharskimi resničnostnimi šovi in kulinaričnimi žajfnicami, še ne pomeni, da smo gurmani. Odnos do hrane se pokaže v tem, kaj kupuješ in koliko si za kakovost pripravljen plačati, ne v tem, kaj gledaš po televiziji. Očitno je, da smo Slovenci na tem področju še precej nezreli.

Podatek o rasti izvoza je za ŽPI spodbuden, kaj pa to pomeni za slovenski trg oziroma za porabnika – je na njem morda več uvoženih izdelkov, so morda ti slabše kakovosti?

Res je, da uvoz nekoliko upada, a so količine še vedno zelo velike. K nam prihajajo izdelki slabše kakovosti, ki so usmerjeni le v to, da bodo na polici najcenejši. Res pa je tudi, da je trg odprt, kupci pa smo svobodni pri izbiri. Pri tem kaže opozoriti na fenomen mesa, kjer pri analizah vedenja porabnikov ugotavljamo največjo preferenco po lokalnem. Statistika mednarodne trgovine pa kaže, da zelo veliko mesa uvozimo, predvsem svinjine, tudi govedine in perutnine, kar nekaj mesa pa tudi izvozimo. Že večkrat je bilo povedano, da je Slovenija ena od držav, kjer imamo najbolj zgledno živinorejsko prakso, predvsem v organiziranih profesionalnih rejah. V Sloveniji pri reji živali uporabljamo občutno manj antibiotikov kot večina evropskih držav. V Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem na primer uporabijo od dva do trikrat več, na Madžarskem pa kar štirikrat več antibiotikov pri vzreji mesa kot pri nas. In prav iz teh držav k nam prihaja največ uvoženega mesa.

Cene hrane v prodaji na drobno v Sloveniji v zadnjem letu nihajo bolj kot prejšnja tri leta. Kje so vzroki in kako to vpliva na ŽPI?

Slovenija je v zadnjem desetletju dinamičnemu dogajanju na trgu drobnoprodaje živil podvržena še nekoliko bolj kot globalni trg. Vsem trgom je skupen razmah diskontnega prodajnega modela, ki globalno narašča in pomembno spreminja obzorje, po drugi strani pa je specifično dogajanje v Sloveniji zaradi procesov z največjim trgovcem dodatno pripomoglo h kompleksnosti dogajanja. Zdaj se karte mešajo na novo. Spremembe, ki jih vidimo na indeksu maloprodajnih cen, so koktajl vseh teh dogajanj. Jasno pa je, da se stvari vseeno umirjajo in se letos v nasprotju z zadnjim desetletjem cenovna razmerja v verigi stabilizirajo. Dejstvo je tudi, da trgovci, vsaj na simbolni ravni, kažejo predanost slovenskemu poreklu hrani in se to blago bolj ceni. Ali je ta deklarativna pripadnost prispevala k poslovnemu rezultatu v živilskopredelovalni industriji, pa je težko reči.

Kateri so trenutno za slovensko živilskopredelovalno panogo najpomembnejši trendi na svetovnem trgu hrane in zakaj?

Trend je lokalizacija, vse razvite države dajejo prednost lokalnemu. Sposobna in razvojno naravnana podjetja znajo povezati željo po lokalizaciji s trendi industrializacije, kjer je v ospredju množična proizvodnja in hiperprocesiranje. Osebno se s tem konceptom ne strinjam, saj se mi zdi, da je to skregano z osnovno logiko proizvodnje hrane. Ampak to postaja pomemben konstrukt v strategijah vodilnih podjetij. Porabnik ta model sprejema. Nekateri slovenski proizvajalci so ga že uvedli. Opazen je tudi zelo močan vdor trgovskih blagovnih znamk, torej anonimna ponudba, v močni domeni trgovskih verig. Upravljanje lastnih blagovnih znamk je prav tako v središču razvojnih strategij v prodirajočih diskontnikih. Je pa proizvodnja trgovskih znamk, če ni ustrezno upravljana, tudi zelo nevarna poslovna strategija za proizvajalce.

Kako bi se moral ŽPI po vašem tem trendom prilagoditi?

Slovenija ima pri tem velik izziv. Naša kmetijska proizvodnja je v povprečju nekonkurenčna. Imamo nekaj večjih igralcev, ki so izredno napredni in lahko konkurirajo na mednarodnem trgu, a večji del slovenskega kmetijstva potrebuje pomemben napredek, na področju tehnologije in tudi pri organiziranosti. Država je na tem področju pomemben dejavnik in lahko razvoj spodbudi, ga pomembno ustavi ali napačno usmeri. Odličen primer popolnoma neposrečenega posredovanja slovenske države v kmetijstvu je zakonodajni predlog na področju zemljiške politike, kjer želi država največjim zakupnikom omejiti dostop do zemljišč v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč. V večini primerov gre za najboljše in najuspešnejše kmetijske pridelovalce, ki s povezovanjem kooperantov na eni strani in z živilskopredelovalno industrijo na drugi tvorijo tiste redke delujoče vertikalne verige, ki tvorijo stebrne sisteme v slovenskem agroživilstvu. In sedaj ministrstvo s tem nepremišljenim in nestrokovnim predlogom omejuje delovanje teh sistemov, ki so se izgrajevali desetletja. Učinki bodo nedvomno negativni in v nasprotni smeri, kot jih država želi doseči v krovnih strateških dokumentih. Kot bi ljudje, ki so prišli do teh idej, ne živeli v našem realnem prostoru, kjer pospešeno izgubljamo konkurenčno bitko na področju agroživilstva. Kljub temu upam, da bodo te kritične vsebine v zakonodajnem predlogu umaknjene in da bosta prevladali strokovnost in razumnost nad populizmom in razpihovanjem zatohlih ideoloških konfliktov.

Kakšno poslovanje ŽPI napovedujete za letos in kaj so po vašem mnenju največji izzivi v prihodnjih letih?

Izziv je ujeti tempo najboljših držav v regiji, tako na področju tehnologije kot organiziranosti in ureditve sektorja. Pomemben korak mora narediti tudi država, ki mora jasno pokazati, da razume, kako vzpostaviti podporni sistem, ki bo slovenskemu agroživilstvu omogočil preskok na deficitarnih področjih. Za zdaj tu ni veliko narejenega. Treba bo razumeti, kaj so stebrni proizvajalci v kmetijstvu, ki so sploh sposobni slediti dogajanju na evropskem trgu. Ministrstvo, ki se ukvarja s kmetijstvom, se mora začeti zavedati, da gre več kot le za kmetijstvo. Da gre za sistem proizvodnje hrane, ki ne more ločevati na velike in male kmete, ampak mora v ospredje svojih intervencij postaviti sposobne, razvojno naravnane, konkurenčne in povezovalne subjekte. To je temelj za obstoj agroživilstva v Sloveniji.

(Intervju) Slovenci moramo končno spoznati, da ima kakovost svojo ceno
Foto: Jure Makovec
Nove Finance že v aplikaciji
14 min
Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:- namizni računalniki,- iOS (App Store),- Android (trgovina Google Play).Za dostop morate biti prijavljeni z
Več ▼

Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:

- namizni računalniki,

- iOS (App Store),

- Android (trgovina Google Play).

Za dostop morate biti prijavljeni z naročniškim uporabniškim imenom.

Kako uporabljati aplikacijo Finance in kaj vse vam ponuja – preverite v videu.

Še niste naročnik? Preverite ponudbo

Paradoksi in dobrote velikega mercedesa
2 uri
Ob prenovi mercedes-benza razred V, ki je te dni zapeljal na naše ceste, smo se poglobili v njegov položaj na trgu, ki je splošni javnosti precej skrit. O novostih zato spodaj, nekaj jih je, v nadaljevanju pa kratka zgodba o razredu V.
Na članek...

Ni splošno znano, a mercedes-benz razred V je drugi najbolje prodajan mercedes-benz pri nas. Več slovenskih tablic dobi le razred B. Kdo bi si mislil, da je Mercedes postal znamka enoprostorcev in ne limuzin in športnih terencev!?

Še druga opazka. V še zdaleč ni enako vito. V je luksuzen potniški enoprostorec, mercedesov multivan. Vito pa sodi na dostavno stran razreda, ki sliši na črko V. Razlika med V in vitom je večja kot med multivanom in transporterjem. Tudi ob zadnji prenovi, ki je zajela le V, ne pa tudi vita. Ta bo nove motorje in druge spremembe dobil kasneje, v V pa so že sedaj.

Še tretja zanimivost, V je lahko tudi dostavnik oziroma tovorno vozilo. V povprečju ga vanj predela kar desetina slovenskih kupcev, ki si zato poračunajo DDV. Zakaj preprosto ne vzamejo vita? Ker je ta manj razkošen, ima denimo tudi drugačno armaturno ploščo in še kaj.

Gremo nazaj na številke, ki bolje pojasnjujejo pomen razreda V. Ta v Sloveniji letno najde med 150 in 200 kupci, zato je drugi najbolje prodajan Mercedes-Benz v Sloveniji. Takoj za, prav tako enoprostorskim, razredom B.

Lanske številke denimo opozarjajo na 348 razredov B, 160 razredov V (od tega 41 tovornih in 119 potniških) in 192 mercedesov GLC. Ker pa Autocommerce ta model vodi ločeno kot GLC in GLC coupe, je V drugi najbolje prodajani avto te znamke.

V svetu so številke še bolj impresivne. Od leta 2014 je razred V našel približno 209.000 prodanih vozil razreda V, prodajni rekord je dosegel lani, torej leto dni pred prenovo, z okoli 64.000 prodanimi vozili. Razlog za uspeh je širitev prodaje v Azijo, letos pa še v Indijo. Razred V pa ima ena od najmlajših skupin kupcev vozil znamke Mercedes-Benz.

In sedaj o novem V. Ta je v prvi vrsti dobil nove motorje. Pravzaprav motor OM 654, s štirimi valji, prostornino 1,95 litra in dizelsko zasnovo z nepogrešljivim turbo polnilnikom. Stroj je znan iz razreda E. Ponuja se v treh različicah: V 220d ima 120 kilovatov, V 250d 140 kilovatov in najbolj zmogljiv V 300d 176 kilovatov oziroma 239 konjskih moči. Motorji so precej varčnejši kot prej, pri različici V 250d celo za 13 odstotkov. Razpon porabe je od 5,9 do 6,8 litra.

Motorji so v večini primerov, razen pri le zadaj gnanem V 220d, povezani z novim devetstopenjskim samodejnim menjalnikom 9G-tronic. Nove so še barve karoserije in oblika koles.

V kabini so spremembe skromne – spremenjeni so zračniki na armaturni plošči, dodana nova barva usnjenega oblazinjenja in novi vzorci dekorativnih elementov. MBUX boste iskali zaman. Ker je V zgolj prenovljen, ni bil deležen tega inteligentnega sistema.

Na področju aktivne varnosti so novi sistemi crosswind assist, ki pomaga ohranjati smer vožnje pri sunkih bočnega vetra, in sistem, ki zaznava voznikovo utrujenost. V ima tudi aktivno zavorno asistenco, ki zagotavlja samodejno zaviranje pred ovirami, če voznik ne odreagira. Novost pa je še high beam assist plus, ki samodejno nastavlja dolgi snop žarometov in po potrebi izklaplja le določene segmente, tako da ne zaslepi voznikov, ki prihajajo nasproti oziroma vozijo pred nami.

Osveženi V lahko v drugi vrsti spremenite v razred S, saj sta na doplačilnem seznamu posebno razkošna sedeža, opremljena z električnim pomikom, gretjem in hlajenjem, naslonjalom za noge in masažo s tremi programi. Boštjan je sedeže preizkusil in potrjuje, da so resnično udobni, kar še posebej velja tudi za njihovo masažno funkcijo.

Še beseda o cenah. Osnovni V 220d z ročnim menjalnikom stane 43.600 evrov. Doplačilo za dolgo in zelo dolgo različico je skromnih 850 oziroma 1.710 evrov. Večje doplačilo je potrebno za motor, menjalnik in štirikolesni pogon. V 220d 4Matic s samodejnim menjalnikom tako stane skoraj 53.520 tisoč evrov, V 250d dobrih 50 oziroma 56 tisoč (4Matic), V 300d pa še dva tisočaka več. Oprema avantgarde ceno V 220d dvigne na 52.500 evrov, exclusive pa na več kot 86 tisočakov.

V je še naprej na voljo v treh dolžinah; kratki (4,89 metra), podaljšani (5,14 metra) in zelo dolgi (5,37 metra), pri čemer je medosna razdalja pri najdaljši izvedbi za 23 centimetrov daljša kot pri krajših dveh.

Paradoksi in dobrote velikega mercedesa
Foto: Milos Milac
Mehičani časa ne najdejo, ampak si ga vzamejo 4
2 uri

Mehičani zamujajo. A ne zaradi stereotipne latinske ležernosti, brezbriž—nosti ali celo nespoštovanja, kakor bi interpretirali Evropejci. Tujec se mora preprosto navaditi na »mehiški čas« in na pomen besede zdaj – ahorita, ki ima v resnici lahko več pomenov – čez pet minut, jutri ali pa čez teden dni. Odvisno od tega, kaj, kje ali v povezavi s kom ali s čim meriš. Zdi se, da si v Mehiki Einsteinovo teorijo relativnosti razlagajo dobesedno. Čas je tukaj subjektivna kategorija.

O, si že tam?

Tako sem se naučil, da na srečanje pridem uro pozneje od dogovorjene. Ko sem še prihajal točno, sem bil za to tudi »nagrajen«. Gostitelji so bili presenečeni, a iz srca veseli. Edini gost. Zato lahko pomagam pripraviti žar, postaviti mize, če smo »sami domači«, še v trgovino po pijačo. In medtem ko se gostitelj prha, hitro skočim še po meso. Po eni uri pokličem kolega, kdaj pride. »O? Si že tam? Jaz se samo uredim, otrokom dam jesti, in ko pride tašča, 'pičim'. Čez pol ure sem tam.« Pa stanuje 40 minut vožnje od kraja zabave.

Zdaj vem, da dogovorjena ura služi samo kot orientacijska točka, okoli katere poskušaš organizirati svoj čas. In Mehičani se ne dajo. Ne dovolijo, da bi jih okoliščine zmotile v lastnem ritmu in jim krojile življenje. Tudi zato so mehiška srečanja s prijatelji in družino pristna in polna veselja. Brez časovnih omejitev. Kot da bi bili osvobojeni urnih kazalcev.

Manj pod časovnim pritiskom in zato bolj srečni

Čas se ne najde, čas se ustvari. To je tisti koncept, na katerega se Slovenci oziroma Evropejci nasploh težko navadimo – življenje tukaj in zdaj brez slabe vesti pri zamujanju nima nobene zveze z našim nenehnim »zdaj-kmalu-moram-­biti-tam«, našo skrbjo za prihodnost in tesnobnostjo kot »motnjo« modernega človeka. Mehiški ahorita in »bo že« sta zdravilna. Mehičani se po raziskavi Gallup global emotion report, ki meri čustveno stanje ljudi, uvrščajo na četrto mesto med 140 državami po pozitivnem čustvovanju. Samoevalvacija vključuje količino smeha in počitka, občutek spoštovanosti, intelektualno stimulacijo, jezo, stres, žalost, bolečino in skrb. Da so srečni, pred Mehičani še bolj poudarjajo v Paragvaju, Panami in Gvatemali. Severna soseda ZDA se je uvrstila na 39. mesto. Tovrstne raziskave sicer pokažejo posplošeno sliko, ki težko zajame vse razlike med različnimi družbenimi skupinami, še posebej v Latinski Ameriki. A čustveno zadovoljstvo Mehičanov je nedvomno posledica osredotočenosti na ta trenutek ne glede na družbeni status. Zavidanja vreden pogled skozi rožnata očala, še posebej, če človek upošteva ekonomske kazalce in številne družbene probleme v primerjavi z bogatejšimi in razvitejšimi.

Razdalja, merjena v času

Če v Mehiki vprašaš za razdaljo, ti bodo vedno odgovorili v času. »Koliko pa je do najbližje morske obale?« »Tri ure.« »Ne, kilometrov?« »Ne vem, a v treh urah in pol si tam.« Kar se potem po moji uri izkaže za pet. A seveda nikoli ne vem, kdo ima prav – ali razlika nastane zaradi moje razmeroma počasne vožnje in ravno takrat gostega prometa.

Tudi hrana se za naše standarde servira hladna. Mogoče je to povezano z vročino. A ura obedovanja ni natančno določena. Zato slovenski prijatelj pravi, da ne bo nikoli več kuhal za taščo, ker je ta na dogovorjeno kosilo prišla tri ure pozneje. Ni vedel, da ni tako kot v Sloveniji, kjer, če gostitelj reče, da je kosilo ob enih, ni večje žalitve za kuharja, kot če takrat nisi za mizo. Ali pa če prideš in na mizi še ni kosila.

Imajo pa neka druga stroga pravila glede časa. Bolj kot na ure je dan razdeljen na časovno točno določene tri dele. Do dvanajstih se pozdravlja z buenos dias, popoldan z buenas tardes in zvečer z buenas noches. Če se kdo zmoti, se vedno popravi: »A, oprostite, saj je že popoldan!« Šole se ure strogo držijo, brez akademskih petnajst ali »zaradi-­gostega-prometa«. Nič ne pomaga, če zamudiš, ne moreš vstopiti.

Butalci - tako učeni, da druge učijo, česar še sami ne znajo 2
2 uri
Butalci so ena tistih slovenskih knjig, mimo katere Slovenci ne moremo, pa naj nam bo še tako nerodno. Čeprav mineva že 70 let, odkar so prvič izšli v knjižni obliki, so njihove dogodivščine tako žive, kot bi se zgodile včeraj, pardon, danes.
Na članek...

Butalci so uspešnica, ki je ni načel niti zob časa niti družbene spremembe, pa teh na Slovenskem ni bilo malo, saj govorim o celem stoletju, pravi urednica Kondorjeve izdaje Butalcev, pesnica, pisateljica in prevajalka Barbara Simoniti. V knjižni obliki so Butalci kot zbirka zgodb prvič izšli leta 1949 pri Mladinski knjigi, 17 let po smrti pisatelja Frana Milčinskega. Odtlej so jih v različnih oblikah in z različnim izborom pri različnih založbah natisnili že sedemnajstkrat (brez priredb in posameznih zgodb) in veljajo za eno največjih slovenskih knjižnih uspešnic vseh časov. V zbirki Kondor pri Mladinski knjigi so prvič v integralni neokrnjeni obliki izšli leta 2015, v knjigi je 42 butalskih in še dve napol butalski zgodbi. Ilustriral jih je akademski slikar France Podrekar, ilustrator, karikaturist in restavrator, njegove ilustracije pa so se prijele kot izvirne butalske. Sto let zatem, ko je Fran Milčinski prvič objavil pet zgodb o Butalcih v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj, pa so pri Mladinski knjigi izdali še prestižno zbirko zgodb o Butalcih z bogatimi ilustracijami Petra Škerla, enega izmed najboljših slovenskih mlajših ilustratorjev.

Cankarju oprostimo, Milčinskemu težje

Pisatelj Milčinski je sam v živo bral pripovedke, med njimi tudi Butalce, v prvem studiu Radia Ljubljana na Bleiweisovi cesti. Zato je postal celo najbolj priljubljeno ime tega takrat še čisto novega medija na naših tleh. Pri prebiranju zgodb o Butalcih nam je vedno malo nerodno. Medtem ko smo lani z velikim pompom praznovali stoletnico smrti Ivana Cankarja, smo Milčinskega kar nekako spregledali, čeprav je leta 2017 minilo 150 let od njegovega rojstva. »Ivan Cankar si brez dvoma od vseh nas zasluži hvaležnost, čeprav nam tolikokrat ni všeč, še posebej, kadar nam moli zrcalo preblizu našemu obrazu. Ampak takrat si po navadi znamo reči: Pa saj ni mislil name, šentflorjanci naj bi bili v resnici drugi. In tako mu vsak zase in vsi skupaj blagohotno odpuščamo njegovo neizprosnost in gremo samozadostno dalje po strmi in vijugasti šentflorjanski poti. To omenjam zato, ker smo Slovenci nekemu drugemu pisatelju veliko težje odpustili njegovo pisateljsko trpko resnico. Tu mislim na Frana Milčinskega, pravnika, sodnika in vrhunskega pisatelja. Njegovim Butalcem se, odkar imamo svojo državo, vedno bolj grenko smejimo,« nas je ob letošnjem kulturnem prazniku spomnil pisatelj, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer.

V slovenski literarni zgodovini skoraj ­povsem spregledano besedilo

Butalci so seveda knjiga, ki nas nevsiljivo, z inteligentnim humorjem in spretno položenimi ostmi ves čas opozarja na posledice naše (in tuje) ozkoglednosti in zaplankanosti. » V času, ko je satira pri nas vse redkejša ptica, Butalci kritično ost, zavito v robat, a inteligenten humor, uperjajo v našo ksenofobnost, zavist in samozaverovanost. Brati bi jih bilo treba večkrat, da bi lahko gledali nase z veliko mero samoironije, ki nam je tako zelo primanjkuje,« je prepričana Vilma Štritof, dramaturginja in gledališka kritičarka.

Butalci so knjiga, ki nam skozi smeh neprizanesljivo slika naš nacionalni portret, na katerega nismo ravno ponosni. Za Butalce je značilno, da so povsod doma in da jim »nič ne manjka, le pameti nimajo prave«. Tu pa tiči vzrok njihovih slabih in smešnih lastnosti: skoposti, nevoščljivosti, požrešnosti, domišljavosti in nesmiselne tekmovalnosti, da se brezglavo poganjajo za vsem, kar ima sosed, pa če je še tako neumno in nepomembno. Butalci so bili v slovenski literarni zgodovini do nedavna skoraj povsem spregledano besedilo. Akademska literarna veda je knjigo odrivala kot nekaj, kar ni pozornosti vredno. Smo Milčinskega zatajili zato, ker se nam zdijo Butalci zaradi humorja manj relevantna umetniška literatura, ker smo bili pri štetju let površni ali malomarni, se sprašuje Vinko Möderndorfer: »Pisatelja smo namenoma potisnili malce vstran. V resnici se preveč prepoznavamo v druščini Butalcev, da bi knjigo in avtorja lahko brez zadreg slavili in mu priznali, kako nas je zadel v živo. Ne samo butalskega župana in njegovo vaško druščino, pač pa vse nas. Smisel satire je namreč v tem, da zaboli. Satira, ki ne sproži vsaj malo užaljenosti in jeze, je zgrešila svoj cilj. Hkrati pa je satira tudi merilo demokratične tolerance. Dobri politiki se zavedajo moči in resnice satiričnih sporočil. In zrelost nekega naroda se v resnici meri tudi po tem, ali se zna smejati svojim lastnim napakam. Smo Slovenci zrel narod? Ali zgolj užaljeni Butalci?«

Butalske neumnosti so v resnici univerzalne

Glavna značilnost Butalcev je, da so bili napisani bralcem v zabavo. A ko bi bili samo humorno besedilo, se ne bi ohranili tako dolgo. Stoletje branosti je vsekakor obdobje, ki potrjuje trajno kakovost nekega besedila. Butalci so klasično humoristično delo slovenske književnosti in simbol za človeško omejenost. Njihove zgodbe so namenjene kar najširšemu krogu bralcev, čeprav so v prvi vrsti nastale kot zabavne zgodbe za mladino, ne nazadnje je bil Fran Milčinski prvi sodnik za mladinsko prestopništvo v avstroogrski monarhiji. Vendar Butalci niso vezani na starost ali generacijsko pripadnost, pa tudi na narodnost ne. Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik pri Mladinski knjigi, je v svoji spremni besedi k Butalcem z ilustracijami Petra Škerla v ospredje postavil mednarodno dimenzijo knjige; torej te ne gre jemati preozko, izključno kot portret slovenstva, sploh v času, v katerem živimo. Kajti če se ozremo malo okoli sebe, Butalce prepoznamo vsepovsod, pravi Učakar: »Besedilo o Butalcih je spomenik človeški neumnosti. Dogajanje je umeščeno nekam v 'osrednjo slovensko deželo, tam nekje, nekoč', vendar bi ga lahko prestavili kamorkoli na tem svetu, pa bi delovalo avtentično. Vsako okolje premore take neumnosti, kot so opisane v tej knjigi.«

Zakladnica butalskih zgodb ponuja neusahljiv vir premisleka o našem tuzemskem življenju, nadaljuje Möderndorfer: »Slovenci smo res kulturni potomci Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Cirila Kosmača, Prežihovega Voranca in mnogih velikanov umetnosti in kulture … smo pa tudi potomci Butalcev, nespametnih in smešnih, ki pa se lahko čez noč iz zabavnih butalčanov spremenijo v nevarne zarukance. Tanka je meja med zabavnimi klovni in nevarnimi butci. Tega bi se morali zavedati.«

Robotizacija dostave na dom – kdo so pionirji, kaj že deluje, kaj nastaja
2 uri
Googlovo sestrsko podjetje Wing gospodinjstvom z dronom dostavlja blago iz lokalnih trgovin in restavracij, Amazon je v začetku meseca predstavil letalnik prime air.
Na članek...

Tehnološka podjetja si prizadevajo, da bi pakete namesto poštarjev dostavljali leteči ali vozeči roboti. Zapleta pa se pri pridobivanju dovoljenj in odgovoru na vprašanje – kaj, če se pripeti nesreča. Sicer pa imajo roboti veliko prednosti. Zračni se ne morejo zatakniti v popoldanski gneči, lahko delajo ves čas, ob katerikoli uri, in človek težko tekmuje z njimi v hitrosti dostave. Ponekod že potekajo časovno in prostorsko omejeni preizkusi, v enem primeru pa je storitev že na voljo ljudem. Letalnik dostavi izdelek lokalne restavracije ali trgovine bližnjim naročnikom in se nato samodejno vrne na izhodišče.

Wing raznaša v Canberri, že poleti tudi v Helsinkih

Ameriški Wing, Googlovo sestrsko podjetje, storitev že ponuja približno stotim gospodinjstvom v četrti avstralske prestolnice Canberre. Tam obljublja postopno širitev dejavnosti, že to poletje pa naj bi jo zagnal v finski prestolnici Helsinki in v ameriški zvezni državi Virginiji, kjer že ima v žepu ustrezna dovoljenja. Kako težko jih je pridobiti, pove podatek, da so jih avstralske oblasti izdale po 18 mesecih preizkušanja in po več kot tri tisoč uspešnih dostavah. Wing sodeluje z lokalnimi trgovinami in restavracijami. Njegovi letalniki izdelke, ki niso težji od kilograma in pol, dostavljajo do največ deset kilometrov oddaljenih naročnikov, polet v eno smer pa traja deset minut. To je tudi v sorazmerju z avtonomijo tovrstnih zračnih plovil, zaradi tega pa tudi postane razumljivo, zakaj so območja, kjer je storitev na voljo, majhna.

Amazon predstavil letalnik prime air

Wing pa niti približno ni osamljen, vsaj na papirju ima cel kup resnih tekmecev. Najglasnejši je Amazon, ki pa je znan tudi po optimističnih obljubah in stalnem prelaganju začetka delovanja svoje storitve prime air. Tako naj bi po prvih napovedih Amazonovi letalniki okoli frčali že leta 2013. Vendar pa so prav na začetku tega meseca vendarle predstavili letalnik, ki vzleti in pristane navpično, nato pa leti vodoravno. V obeh režimih sočasno uporablja vseh osem pogonskih rotorjev, prednost tega pa ni samo večja hitrost leta, temveč tudi učinkovitejša izraba energije v bateriji. Leti lahko dobre pol ure, pri tem premeri razdaljo do 25 kilometrov in dostavi paket, ki ni težji od dobrih dveh kilogramov. Menda naj bi bilo to dovolj, saj Amazon trdi, da tehta manj od 75 do 90 odstotkov izdelkov, kupljenih prek njih. Če je »paket« težji, potem dostavo prevzame robot na kolesih scout, ki ga prav tako razvija Amazon, podobnega pa tudi nekaj zagonskih podjetij.

UPS ne dostavlja neposredno naročnikom

Od resnejših poskusov robotske dostave omenimo še kurirsko podjetje UPS, ki je letalnik zagonskega podjetja Matternet začelo resno preizkušati konec marca v ameriški zvezni državi Severna Karolina. Dostavljajo, denimo, vzorce krvi. Doseg ima malo več kot 20 kilometrov in lahko nosi tovor do dveh kilogramov. Se pa je UPS zadeve lotil drugače. Ne dostavljajo blaga ljudem, temveč, na primer, zdravila eni od tamkajšnjih bolnišnic.

Storitev dostave naj bi ponujal tudi Uber, vendar njihovi letalniki ne bodo paketov dostavljali neposredno ljudem, temveč najprej vozniku, ki ga bo pripeljal do vrat. S tem bodo rešili težavo, kje lahko pristane, saj bo pristal na strehi avtomobila. Sicer pa naj bi svojo storitev ponudili restavracijam s hitro prehrano.

Strojno učenje in model okolja

Pogoj, da je robot sposoben dostaviti paket na določen naslov, so sposobnost strojnega učenja in podatki celega kupa tipal. Paradoksalno je naloga letalnika celo lažja, saj s kamerami zazna in se izogiba oviram med poletom. V zraku pa jih je manj kot na tleh. Amazon zato za robotsko vozilo izdeluje podroben 3D-model ameriških primestnih naselij tja do najmanjše podrobnosti, hkrati pa uči robotovo umetno inteligenco, kako naj se izogiba oviram oziroma kako naj se odzove na žival ali človeka, ki ju čudna stvar na kolesih pretirano zanima. A eno je to narediti, drugo pa prepričati oblasti, da bo robot v vseh razmerah deloval, kot se od njega pričakuje.

Letalniki tudi za težje tovore

Dostava blaga naročniku pa ni edina oblika transporta, kjer se pričakuje uporaba robotov. Če so lahko majhni, so prav tako lahko veliki in imajo večjo nosilnost. Ideja je, da bi namesto tovornjakov določeno vrsto blaga v mestna središča ali celo med mesti dostavljali večji letalniki. Poleg hitrejše dostave to pomeni tudi manjši negativni vpliv na okolje. Boeingov prototip ima osem rotorjev, ki omogočajo navpičen vzlet in pristanek, prazen tehta 340 kilogramov, nosi lahko 226 kilogramov tovora, doseže višino šest tisoč metrov in hitrost, večjo od 300 kilometrov na uro. Letalnik zagonskega podjetja Natilus pa je velik skoraj deset metrov. Podobne nosilne in hitre tovorne letalnike razvijajo tudi druga podjetja, cilj pa so komercialni poleti že prihodnje leto.

Dostava z roboti bo morda nekoč zaživela tudi pri nas. Prej ali slej bodo dovolj poceni, programska oprema in umetna inteligenca pa bosta omogočili preprosto upravljanje flote.

Robotizacija dostave na dom – kdo so pionirji, kaj že deluje, kaj nastaja
Rok Bavčar, muzej tihotapstva: Dober pogajalec je za 60 kilogramov prešvercane kave dobil golfa!
2 uri
»Cariniki so mi povedali, da je mejo pravzaprav varoval strah. Še jaz se spomnim, da si bil, ko si prišel na mejo, kar malce bolj ponižen,« se spominja Rok Bavčar, kustos novogoriškega muzeja tihotapstva.
Na članek...

Švercanje je še ne tako dolgo nazaj veljalo za nacionalni in adrenalinski šport, s katerim so si Slovenci izboljšali življenjski standard in imeli stik z zahodnim svetom. Glavne »vrline« malega šverca so bile izvirnost, taktika, igra in opazovanje. S primorskim kustosom Rokom Bavčarjem, ki je kar nekaj let raziskoval obmejne zgodbe, povezane s tihotap­stvom po koncu druge svetovne vojne, smo se sprehodili po atraktivnem goriškem muzeju tihotapstva z zanimivimi zgodbami, ki se jih marsikdo spominja še danes.

Nova Gorica očitno ne bo več znana samo po igralništvu, ampak spet tudi po »švercanju«. Zanimanja za obisk muzeja tihotapstva je veliko.

Že samo na dan odprtja si je razstavo ogledalo več kot 200 obiskovalcev, tako da res upam, da bi lahko bili znani tudi po tem (smeh). Ker si tega želimo, so tudi vsi zapisi in videoposnetki v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda, kjer je muzejska zbirka Na šverc!, tudi v italijanskem in angleškem jeziku. Ker pa omenjate igralništvo ... Nova Gorica je denimo za Italijane že od nekdaj zanimiva tudi zaradi goriva, ker je bilo in je še danes cenejše kot v Italiji.

Švercanje se je na tem območju začelo po 2. svetovni vojni, ob oblikovanju izjemno nepremišljene meje med Italijo in Jugoslavijo, ki je sekala hiše, njive in hleve.

Po vzpostavitvi meje so imeli ljudje sicer čas izbrati, na kateri strani bodo živeli, ampak lahko si predstavljamo, da pustiti hišo ni bilo ravno lahko. Če so se hoteli sorodniki videti, so morali prečkati mejo. Na drugo stran meje so morali hoditi obdelovat zemljo, vrtove, njive, vzdrževati gozdove. So pa ti dvolastniki bili po vzpostavitvi meje skoraj edini, ki so lahko nemoteno prehajali mejo s posebnimi dovolilnicami.

Kot prikazujete v muzeju, se je švercanje začelo z vozovi dvolastnikov.

Da. Na vozovih so skrivali marsikaj, v njih so imeli izdolbene luknje, dobrine so skrivali v seno in celo v gnoj … Ženske so denimo skrivale dobrine tudi v laseh, naredile so si takšne pričeske. Na začetku je šlo za čisto osnovne dobrine, ki so bile nujne in jih je primanjkovalo. V Italijo so švercali meso, maslo, žganje, v Jugoslavijo oziroma Slovenijo pa riž, poper, kavo, zelo zaželena so bila tudi zdravila!

Kaj se je spremenilo, ko so obmejni prebivalci z Videmskim sporazumom dobili maloobmejne prepustnice?

Na začetku so lahko ti prebivalci prehajali mejo štirikrat na mesec na določenih mejnih prehodih. Potem so območje podeljenih prepustnic razširili na 10 kilometrov in so lahko tudi drugi iz tega pasu kupovali stvari v Italiji, imeli so možnost videti zahodni svet, v trgovinah je bilo mogoče dobiti veliko bolj zanimive izdelke, izbira je bila večja ...

Ko ljudje ugotovimo, da česa nimamo in kaj vse ima nekdo drug, se spremenimo, kajne?

Nedvomno. In vse te dobrine ljudje začnejo prenašati čez mejo. Ker pa so bile seveda količine na mesec omejene, so se organizirali in kupovali izdelke na več prepustnic.

Kakšne so bile te količinske omejitve?

Z leti in novimi zakoni so se spreminjale. Ampak za občutek – na mesec si lahko nesel recimo kilogram mesa, 12 jajc. Če si hotel opremiti kopalnico, so morali dati ploščice na prepustnico štirje, pet ljudi, da si jih lahko sploh prinesel čez mejo.

Ko je kupna moč Jugoslovanov zrasla, smo vstopili v ero nakupovalnega turizma.

Ja, takrat se začne drugačen šverc. Ni šlo več za izdelke, ki so bili nujni, ampak za tiste, ki jih je super imeti. V resnici cene niti niso bile tako nizke, šlo je bolj za to, da je bila izbira večja, da si imel kavbojke ali uro boljše blagovne znamke. Recimo študentje, ki so bili z goriškega konca, so v prestolnici preprodajali kavbojke, kavo drugim študentom in s tem potem tudi zaslužili. Goričan je šel v Italijo in kupil deset kavbojk. Vseh deset je druge čez druge oblekel in šel čez mejo. Potem jih je prepeljal v Ljubljano, jih osem parov prodal in zaslužil.

Ampak ti zaslužki verjetno niso bili veliki. Kako si lahko zaslužil še več?

Če si švercal dobrine, kot je bilo meso, iz Jugoslavije v Italijo določenemu odjemalcu – mesarju ali družini. Čez mejo si ga prešvercal veliko več, kot je bilo dovoljeno, in zaslužil z lirami, s katerimi so ti plačali. Torej z menjavo valut. Takšnega početja je bilo kar precej.

Kaj pa tisti iz notranjosti države, ki niso imeli prepustnice?

Ti so lahko prečkali mejo samo prek mednarodnega mejnega prehoda, torej ne maloobmejnega tako kot tisti s prepustnicami. Tako da so cariniki točno vedeli, da verjetno nisi prišel samo na kavo, če si prišel za vikend iz Ljubljane (smeh).

Kaj vse so ljudje »naštudirali«, da so pretihotapili želeno blago?

Domačini so zelo dobro poznali carinike in miličnike na meji. Tako so točno vedeli, kdaj je pametno prečkati mejo. Če je bila na meji ženska, so hodili moški, ker jih ženska ni smela pregledati. Gospa iz Mirna mi je povedala, da so si dajali znamenja – če je bila na meji ženska, so imeli odprto okno, da se je na daleč videlo, ali se ti splača iti na mejni prehod. Zima je bila tisti letni čas, ko si lahko več skril pod bundo – si bil pač videti malce bolj obilen.

So se pa verjetno tudi cariniki urili v opazovanju ljudi?

Res je. Imeli so prav posebne tečaje in so tako že na daleč videli, katere avtomobile bodo ustavili. Če je kdo živčno kadil cigarete, odpiral okno, so ga brez dvoma pregledali. Cariniki, s katerimi sem se pogovarjal, so mi povedali, da je mejo pravzaprav varoval strah. Tako so jih tudi učili – v 97 odstotkih mejo varuje strah, preostale tri odstotke pa cariniki, vojska in milica. Še jaz se spomnim, da si bil, ko si prišel na mejo, kar malce bolj ponižen.

Vas je pri raziskovanju te teme, v katero ste zagrizli, kaj presenetilo?

Recimo to, da je v kolektivni zavesti mali šverc nekaj pozitivnega, da je bilo švercanje pravzaprav nekakšna veščina – danes bi temu rekli adrenalinski šport prehajanja čez mejo. Pri pripravi razstave smo dodali tudi kanček humorja, a treba se je zavedati, da ni bilo vse tako srečno.

So bile kakšne dobrine prav prepovedane?

Da. V določenem času so bila to škropiva za trte. Prepovedana je bila tudi literatura, ki je govorila proti režimu. Imeli so sezname, in če so dobili knjige s seznama, so jih zaplenili, ampak verjetno so bile tudi kakšne druge posledice.

Ljudje so pri prečkanju meje nastavljali tudi vabe in tako poskušali prelisičiti carinike …

Zelo zanimiva vaba je bila, da so položili kilogram kave in pol na prvi sedež – torej na vidno mesto, količina pa je čisto malo presegala dovoljeno mejo. Carinik jih je seveda ustavil, oni pa so ga prepričevali in prosili, da je to kava za staro mamo, ki si jo zares želi. In jih je spustil. V prtljažniku pa so švercarji imel tudi več kot 30 kilogramov kave. Bolj izkušeni so denimo poslali na mejni prehod nekoga, ki je bil vaba. Ta človek vaba je želel, da ga carinik pri švercanju zasači, da se bo z njim ukvarjal. Drugi, ki je bil za njim, pa je imel v avtomobilu stvari, ki jih je želel pretihotapiti, carinik pa ga skoraj ni pogledal, ker je bil preveč navdušen, da je dobil švercarja, tistega, ki je bil pred njim.

Kaj pa diplomati?

Imeli so imuniteto. Mejo so lahko prečkali skoraj nemoteno. Neki carinik mi je povedal, da se jim je neki diplomat dalj časa zdel sumljiv. Po dolgotrajnih postopkih, da so lahko vendarle odprli vrata njegovega avtomobila, so potem odkrili velike količine kavbojk. Tako da so tudi oni izkoriščali svoj položaj.

So švercali tudi cariniki?

Sicer mi noben carinik, s katerim sem govoril, tega ni potrdil, ampak mislim, da občasno kateri vendarle je. Si pa tega niso mogli privoščiti veliko početi, ker se to takoj razve. Tisti, ki so imeli takšne apetite, pa so izgubili službo.

Švercanje pa ni bilo omejeno samo na izdelke. Kaj pa valute?

Jugoslovani oziroma Slovenci so imeli sorodnike v Kanadi, ZDA, Švici, Angliji, ki so jim lahko pošiljali denar v tujih valutah. Kar nekaj je bilo tudi takšnih, ki so službeno potovali v tujino. Podjetje ti je zato moralo dati devize. Tako so dobili dolarje, švicarske franke, funte … Na skrivaj so jih odnesli čez mejo v Italijo. Tam pa so potem to valuto zamenjali v lire. Lire so nato odnesli v Jugoslavijo in jih tam pretvorili v dinarje. S to transakcijo si lahko zaslužil 20 odstotkov od glavnice.

So cariniki pregledovali tudi, koliko denarja je v denarnici?

Da, seveda. Ampak se je meja dovoljene vsote skozi čas spreminjala. Odvisna je bila tudi od inflacije v Jugoslaviji. Ženske so imele tudi predalčke v modrčkih, kamor so skrile denar. Eni so ga skrivali v nogavicah, drugi, bolj iznajdljivi, v votle dele kolesa – recimo odprtino sedeža in krmila.

Tudi kava je bila svojevrstna valuta …

V Jugoslaviji se je kava sicer dobila, a je bila slabše kakovosti in bilo je manj izbire. Tudi davek na uvoz kave v Jugoslavijo je bil visok. Navadno se je švercala nepražena kava. Ljudje so si jo potem sami pražili. Poleg tega pa ni nič izdajalsko dišalo, ko so jo švercali čez mejni prehod. Kava je bila posebna valuta. V Jugoslaviji pa je bila tudi zelo zaželena. Z njo se je dalo skrajšati čakalne vrste, natočiti gorivo, ko je bil še sistem »par-nepar«. Neki gospod mi je povedal, da se je dalo s kavo plačati pogostitev na poroki. Gostincu si dal 30 kilogramov kave in si dobil zastonj žur. Neki carinik pa mi je rekel, da se je za 60 kilogramov nepražene kave dalo dobiti tudi golfa.

Kaj pa cigarete? V tistih časih so jih švercali v obe smeri.

(smeh) Da, jugoslovanske cigarete so bile cenejše, zato so jih Italijani kupovali pri nas. Cigarete, ki smo jih mi hodili iskat v Italijo, pa so bile tudi simbol zahodnega sveta – z njimi si bil bolj kul.

Kaj pa so še tihotapili Italijani?

Poleg cigaret in goriva tudi rum ali kubanske cigare ali pa glasbene plošče iz vzhodne Nemčije. Hodili so tudi po žganje, ker ga v Italiji niso smeli kuhati, in meso. Ampak to dvoje smo jim običajno iz Jugoslavije mi prepeljali v Italijo, torej smo prevzeli tveganje nase, in zato lahko postavili višjo ceno. Recimo v nekem trenutku se v Italiji ni dalo dobiti mleka v prahu za otroke in so si pri nas naredili zaloge.

Iz tihotapskih zgodb ste na Goriškem naredili posel. V prostorih, kjer je muzejska zbirka, ste uredili tudi sobo pobega na temo tihotapstva, prodajate majice …

Da, tega projekta smo se lotili malce bolj podjetno, ker si seveda želimo, da je finančno vzdržen. Ne gre samo za klasično razstavo. Želel sem si, da so v ospredju zgodbe, da je čim manj letnic, da teksti niso suhoparni, da so kratki. Vključili smo čutila, kot sta tipanje in vohanje, ker si tako stvari najbolj zapomnimo, torej, da jih izkusimo. Tudi sobo pobega smo zasnovali in sestavili sami. Izziv pa je bil tudi, kako sobo pobega umestiti v razstavni prostor, saj smo želeli, da imajo prostori dvojno funkcijo. Kot muzej pa seveda nismo popolnoma neodvisni.

Po razstavi vodite tudi najmlajše. Vedo, kaj je švercanje?

Razstavo si ogledajo tudi devet- ali desetletniki in večina ve, kaj je švercanje, saj se ta zgodba prenaša iz roda v rod. Je del naše zgodovine.

Intervju je bil v izvirniku objavljen v junijski številki revije Moje finance.

Foto: Jure Makovec

Rok Bavčar, muzej tihotapstva: Dober pogajalec je za 60 kilogramov prešvercane kave dobil golfa!
Pomanjkanje (rednega) seksa ubija
2 uri

Ne le zaradi srda seksualno frustriranih oseb, kot je bil na primer »neprostovoljni celibater« Alek Minassian, ki je ubil deset ljudi. Ali Elliot Rodger, ki jih je ubil šest. Raziskovalki Isse Dahabreh in Jessica Paulus pokažeta, da pomanjkanje rednega seksa ubija tudi zato, ker epizodični oziroma neredni spolni odnosi zvišujejo verjetnost srčnega infarkta in zastoja srca. Kar v luči raziskav, ki kažejo, da ljudje na »zahodu« v povprečju seksajo vse bolj neredno in vse manj, ni nepomembno. Še posebej, ker bi utegnil kdo pričakovati, da bodo zaradi »seksualne osvoboditve« kot posledice revolucije 1968 in vsesplošne seksualizacije vsakdanjega življenja ljudje danes seksali več.

Študija Jean Twenge, Ryna Shermana in Brooke Well kaže, da se je pogostost spolnih odnosov v obdobju 1989–2014 v ZDA zmanjšala za 15 odstotkov, pri čemer se je največji upad zgodil med poročenimi. O opaznem upadu pogostosti spolnih odnosov poroča tudi britanska Nacionalna študija spolnega vedenja in življenjskih slogov (NATSAL), pa primerljiva študija iz Avstralije in Japonske, kjer 46 odstotkov žensk in 25 odstotkov moških poroča, da jih spolni odnos ali ne zanima ali pa da ga celo »prezirajo«. Posledično imajo Japonci, stari od 18 do 49 let, vse manj spolnih odnosov – delež tistih, ki v preteklem mesecu niso imeli spolnih odnosov (moški 48,3 odstotka, ženske 50,1 odstotka), se je tako v samo dveh letih (2013–2015) povečal za pet odstotkov. Pa čeprav je Japonska najbolj osvobojena religijske morale. Vsaj, ko gre za spolnost.

Liberalnejši odnos družbe do spolnosti tako očitno ne vodi do več spolnosti. Razen, ko gre za katoliški kler. Namreč, če verjamemo moralnemu teologu Ivanu Štuhecu, je pojav spolnih deviacij, kar v okviru katoliškega klera vključuje tudi spolnost, treba videti kot posledico (seksualne) revolucije leta 1968. Zaradi česar je, pravi Štuhec, do (potencialnih) storilcev treba biti občutljiv. Gre namreč za žrtve sistema (Manipulacije s spolnimi zlorabami, www.casnik.si, 5. junija 2019).

Kakorkoli, Štuhečeva teza, ki sloni na mnenju upokojenega papeža Benedikta XVI., je napačna ne le zato, ker obstajajo dokazi, da je kler imel z »dotikanjem« nun in otrok težave že pred letom 1968, ampak tudi zato, ker podatki onkraj klera kažejo ravno nasprotno. Da torej ljudje seksajo vse manj. Seksualni osvoboditvi navkljub. Kar sproža vprašanje, zakaj.

Če bi vprašali uvodoma omenjene neprostovoljne celibaterje (tako imenovani incels), bi vam ti odgovorili, da gre za problem »Chad« (seksualno uspešni privlačni »alfa« moški) in »Stacy« (promiskuitetna ženska), kjer zadnja »spi« le s Chadi tega sveta in sanjari le o njih. Vsi drugi so zato »na suhem«. K čemur bi ti isti neprostovoljni celibaterji verjetno dodali še, da je vse skupaj posledica osvoboditve žensk, ki lahko zdaj svobodno izbirajo, s kom bodo imele odnose. Oziroma tega, da ženske ne poznajo več svojih dolžnosti. Da lahko zavračajo spolne odnose, četudi so v odnosu. Ali kot je na forumu (incel.me) zapisal eden izmed njih: »Včasih ženske niso mogle delati, posilstvo v zakonu je bilo mogoče, ženske so bile domače sužnje, zakoni so trajali večno. Včasih so bili dobri časi.«

Presojo, kaj v luči tega pomenijo podatki slovenske raziskave spolnega zdravja žensk, ki so jo izdelali raziskovalci Katedre za družinsko medicino pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in ki kažejo, da skoraj 30 odstotkov vezanih žensk zavrača ali občasno zavrača partnerjeve pobude za spolnost, bom prepustil bralcem. Tako kot tezo neprostovoljnih celibaterjev, ki pravi, da razkroj moderne družbe žene feminizem, ki moškim odvzema možnosti, da bi lahko bili pogosteje uslišani v svojih potrebah in pričakovanjih. Še posebej zato, ker obstajajo druge, verjetno bolj kredibilne razlage tega, kar novinarka Kate Julian imenuje »seksualna recesija« (Why are young people having so little sex? The Atlantic, december 2018).

Psiholog Philip Zimbardo v svoji knjigi Man, Interrupted na primer opozarja, da je glavna težava masturbacija in z njo povezana pornografija, ki ljudem omogoča hitro in enostavno potešitev spolne sle. Pomembno vlogo pri tem naj bi imel internet. Carlo Foreste, direktor italijanskega centra za andrologijo in medicino spolnosti, pravi, da internet ponuja enostaven dostop do pornografije, ki poleg tega, da omogoča potešitev še tako »pestrih« fantazij, vodi tudi do nerealnih predstav o tem, kaj spolnost je oziroma naj bi bila. Foreste sklene, da ima internetna pornografija uničujoče posledice za libido in sposobnost vzburjenja. Tudi zato, ker je »vsakdanja spolnost« v primerjavi s tisto na spletu dolgočasna, bolj »komplicirana« in naporna.

Internet oziroma njegovi učinki pa sežejo še nekoliko dlje. Kot je pokazala nacionalna študija slovenske mladine, ki smo jo leta 2018 izvedli skupaj s kolegi na Oddelku za sociologijo Univerze v Mariboru, je količina časa, ki ga mladi posamezniki preživijo na internetu, povezana tudi z njihovo samopodobo. Kar je pomembno z vidika prej omenjene raziskave spolnega zdravja žensk – največ zavrnitev partnerjevih pobud za spolnost so namreč izrekale prav ženske, ki se ne počutijo dobro v svoji koži. Ki imajo torej slabo samopodobo. Na tem mestu se zdi primeren razmislek, kaj bodo v naša življenja prinesle tehnologija 5G, androizacija spolnih »igrač« in možnost, da si v svetu navidezne resničnosti in polno omrežene obleke oziroma »druge kože« oblikujemo točno takšen spolni odnos, kot je tisti, o katerem fantaziramo.

Med vidnejšimi razlagami upada seksualne aktivnosti so tudi tiste, ki ta upad povezujejo s pritiski storilnostno naravnane družbe, ki med drugim vključuje tudi erozijo ekonomske in socialne varnosti. Prve indikacije tega fenomena so nakazale primerjave spolnega življenja med zahodnimi in vzhodnimi Nemci (eno takšnih primerjav je naredila profesorica na University of Pennsylvania Kristen R. Ghodsee, Why Women Have Better Sex Under Socialism and other arguments for economic independence, Nation Books, 2018), kjer se je na primer pokazalo, da so ženske na »totalitarnem vzhodu« imele orgazme dvakrat pogosteje kot njihove sonarodnjakinje na zahodu. Tozadevno je povedna izpoved, ki je bila pred časom objavljena v časniku New York Times (Why Women Had Better Sex Under Socialism, avgust 2017). Govori o ženski, ki je bila dolga leta samohranilka v Bolgariji in ki pravi, da je bilo njeno življenje pred letom 1989 bolj zadovoljno kot stresno življenje njene hčerke, ki se je rodila konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »Vse, kar dela, je delo in delo, in ko ponoči pride domov, je preveč utrujena, da bi bila z možem. Ampak ni pomembno, ker je tudi on utrujen. Sedijo skupaj pred televizijo kot zombiji. Ko sem bila njenih let, smo imeli veliko več zabave.«

Da sta stres in kariera, poleg izgube ekonomske in socialne varnosti, nekaj, kar pomembno zajeda v čas in druge vire, ki so potrebni za odnose, tudi spolne, kažejo različne študije iz Japonske in ZDA, pa tudi podatki prej omenjene slovenske raziskave – okoli četrtina slovenskih žensk navaja, da je preobremenjenost tista, ki vpliva na njihovo spolno udejstvovanje.

V luči prihajajočih dopustov si zato želim, da bi slednjega vsi preživeli čim bolj »odklopljeno« in s čim manj stresa. In z mislijo, da je socialna država pomembna tudi za nekaj tako »oddaljenega«, kot je naše spolno zdravje.

Zakaj je pametno vlagati v pametne tovarne
2 uri

Na zunaj so tovarne skozi zadnje desetletje tako rekoč nespremenjene. A čeprav spremembe na zunaj niso opazne, se v tovarništvu dogaja tiha revolucija: proizvodnja se povezuje na medmrežje. Po ocenah družbe McKinsey bodo te spremembe do leta 2025 ustvarile kar 3,7 bilijona dolarjev nove vrednosti. Nove tehnologije ter strm upad cen senzorjev in elektronike so podjetjem omogočili, da nadgradijo in med seboj povežejo proizvodno in dobavno verigo v pametno celoto.

Po današnjih ocenah je na internet priključenih okoli 15 milijard senzorjev, do leta 2020 jih bo več kot 50 milijard. Ti senzorji, nameščeni na orodjih in elementih proizvodnih linij, zbirajo podatke in med seboj komunicirajo. Pri tem proizvedejo ogromno podatkov, ki so tako kompleksni, da jih z metodo ostrega pogleda, to je z ročnim pregledovanjem, enostavno ne moremo razumeti. Umetna inteligenca pomaga, da te podatke pretvorimo v znanje in to znanje potem uporabimo za izboljšanje vseh delov proizvodnje.

Umetna inteligenca je danes krovni izraz za programsko opremo, ki se sama nauči, kako najbolje opraviti določeno nalogo in kako se pri tej nalogi sčasoma izboljšati. Na primer, umetna inteligenca je v ozadju programov, ki na fotografijah avtomatsko prepoznajo obraze vaših prijateljev. Ti programi postajajo s časom vse boljši, s tem ko jih »trenirate«, tako da na novih fotografijah označujete svoje prijatelje. Podobni programi so primerni za pregledovanje izdelkov v tovarnah, kar je uporabno za avtomatično nadzorovanje kakovosti proiz­vodnje. Poleg tega umetna inteligenca v pametne tovarne prinese še veliko drugih prednosti. Lahko skrajša čas načrtovanja novih izdelkov, izboljša učinkovitost vnovične uporabe surovin, predvidi in usmerja vzdrževanje naprav ter poišče neučinkovite delovne procese, ki ustvarjajo odpadke in po nepotrebnem višajo materialne stroške.

O uspešni vpeljavi umetne inteligence v proizvodnjo poročajo mnoga velika podjetja. V Siemensu, denimo, so razvili robotski prototip, ki bere in sledi navodilom sistema za računalniško podprto konstruiranje CAD. Robot nato samodejno izdela komponente in jih poveže v končni izdelek. Ta dvoročni robot zgradi izdelek, njegovi roki pa si razdelita delo enako, kot roke uporabljamo ljudje. Najbolj zanimivo je, da robota ni treba vnaprej programirati. Medtem ko običajni roboti ne morejo dešifrirati modelov CAD, lahko Siemensov robot samodejno interpretira različne modele, zato inženirjem ni treba vsakič znova programirati robotskih gibov. To pomeni, da v prihodnosti inženirjem ne bo treba več tednov ali celo več mesecev programirati robotov in vnaprej predvideti vsak premik robotskih rok v proizvodnji. Nasprotno, treba bo le pripraviti opis želenega končnega izdelka in robotski sistem bo samodejno prevedel te specifikacije v program in nato zgradil izdelek. Siemens umetno inteligenco uporablja tudi za napovedovanje, kdaj je najbolje opraviti vzdrževalna dela in popravila na tovarniškem orodju.

Z umetno inteligenco se proizvodnja avtomatizira in pospeši. Z analizo podatkov, zbranih tako znotraj kot tudi zunaj podjetja, jo je možno v realnem času prilagoditi povpraševanju, s čimer se optimizira celotna dobavna veriga. Na primer, umetna inteligenca se že danes uporablja za napovedovanje, kam v skladišče naj se blago postavi, da bo nadaljnji prevoz najlažji. To je seveda smiselno zaradi podobnih razlogov, kot imamo v domači hiši zobno ščetko običajno blizu umivalnika.

Spremembe, ki jih umetna inteligenca prinaša na področje industrije, so primerljive s tistimi, ki jih je pred več kot sto leti prinesla elektrika. Elektrika je za vselej spremenila tovarne. V današnji dobi umetna inteligenca obeta podobno velike spremembe.

Kaj počnejo tehnološki velikani, da ne bodo več takšni energetski požeruhi
2 uri
Amazon, Facebook, Google, Apple in Microsoft so vse bolj deležni kritik, da pomembno prispevajo k podnebnim spremembam. Njihova zmogljiva podatkovna središča ustvarijo že več kot dva odstotka vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov.
Na članek...

Za krivce za korenite podnebne spremembe so običajno ožigosane naftne družbe, pri čemer so velikani na področju fosilnih goriv, kot sta Shell in ExxonMobil, redno deležni ostrih kritik zaradi svoje vloge pri onesnaževanju. Toda pod velikim pritiskom, da prispevajo k podnebnim spremembam, so tudi velika tehnološka podjetja, kot so Amazon, Facebook, Google, Apple in Microsoft. Njihova zmogljiva podatkovna središča – energijsko požrešni proizvajalci toplote, ki shranjujejo vse informacije spletnega sveta – ustvarijo ta hip že več kot dva odstotka vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Zaradi čedalje večje uporabe pretočnih videovsebin in storitev v oblaku pa bi se količina njihovih izpustov v prihodnjih sedmih letih lahko povečala celo za petkrat.

Kot so pokazale raziskave, bi več kot sto milijard z medmrežjem povezanih naprav do leta 2025 utegnilo porabiti 20 odstotkov vse energije na svetu in ustvariti 3,5 odstotka svetovnih izpustov – več kot vsa letala in ladje. To pa pomeni, da bi naša čedalje večja žeja po branju in deljenju informacij na spletu ter uporabi spletnih mest za druženje, kot sta Facebook in Twitter, a tudi Netflix in Amazon Prime, lahko torej dobesedno umorila planet.

Virginija – aleja podatkovnih središč

Vroča destinacija tehnoloških podjetij je, kot pravi Gary Cook, aktivist Greenpeacea za področ­je korporacij, ameriška zvezna država Virginija. V kraju Ashburn, ki leži znotraj tako imenovanega Dullesovega tehnološkega koridorja na severu Virginije, je ta trenutek več kot sto velikih podatkovnih središč. Po njegovi oceni Amazonova podatkovna središča v Virginiji porabijo toliko energije kot vsi domovi v Chicagu.

»Amazon ima v Virginiji skoraj polovico vseh svojih svetovnih podatkovnih središč,« pravi. Njegova organizacija trdi, da meje Virginije, ki je dobila vzdevek Aleja podatkovnih središč, prečka 70 odstotkov vsega svetovnega prometa na medmrežju.

»Podatkovna središča pričakujejo velikansko rast – predvsem zaradi tehnologije 5G in zaradi tega, kar 5G omogoča, pa tudi zaradi interneta stvari, ki je že del naše resničnosti,« pravi. »Zato gradijo večja podatkovna središča – in gradijo jih hitreje.«

Podatkovna središča v hladnejše kraje

Tehnološka podjetja se zatekajo k čedalje bolj obupnim poskusom zmanjšanja količine porabljene energije. Veliko jih je svoja podatkovna središča postavilo v krajih s hladnejšim podnebjem, ker želijo s tem zmanjšati količino vode, ki jo črpajo vanje, da jih hladijo.

Microsoft se je denimo odločil, da svoje podatkovno središče potopi v Severno morje, Google pa, da za hlajenje svojih strežnikov v finskem mestu Hamina uporablja morsko vodo iz Finskega zaliva, medtem ko je Facebook zagnal svoje podatkovno središče na robu arktičnega kroga na Švedskem. Ameriško energetsko podjetje Green Mountain ima podatkovno središče kar v središču gore, hladijo pa ga »mrzle vode norveškega fjorda«.

Najbolj skrajen primer tega je morda World Data Archive, ki svojim odjemalcem zagotavlja, da bodo njihovi podatki na varnem pred eksplozijami jedrskih bomb, ker bodo shranjeni v predelanem, s permafrostom prekritem rudniku na otoku globoko na območju norveških arktičnih gora.

Microsoft načrtuje v dobrem desetletju izpuste zmanjšati za tri četrtine

Sicer pa podatkovna središča, kjerkoli že so, porabijo ogromne količine energije. In ker njihovo število po svetu narašča, so tehnološki velikani, ki stojijo za njimi, seveda deležni tudi čedalje večjega pritiska delničarjev in vlad, ki od njih zahtevajo, da postanejo prijazni do okolja. Veliko se jih je na to odzvalo z velikimi obljubami, da bodo zmanjšali svoj ogljični odtis.

Microsoft načrtuje, da bo do leta 2030 na ravni celotnega podjetja izpuste ogljikovega dioksida zmanjšal za 75 odstotkov. Njegov predsednik Brad Smith je pred kratkim načrt glede zelene energije orisal v svojem blogu in dejal, da je Microsoftu uspelo doseči cilj o 50 odstotkih zelene energije do konca leta 2018. Facebook pravi, da namerava svoj odtis pri toplogrednih plinih zmanjšati za 75 odstotkov in doseči stoodstotno uporabo obnovljivih virov energije do leta 2020.

Amazon: cilj je ogljična nevtralnost

Podobno se je Amazon s svojim načrtom Shipment Zero zavezal, da bo za polovico zmanjšal svoje izpuste, povezane z odpremo pošiljk. Vendar je bil velikan na področju e-trgovine letos že deležen obtožb, da je prelomil obljubo, da bo za svoj oblak uporabljal stoodstotno obnovljive vire energije. Kritike so se nanj zgrnile po tem, ko je Greenpeace poročal, da Amazonova podatkovna središča v Virginiji uporabljajo le 12 odstotkov energije iz obnovljivih virov.

Hčerinsko podjetje Amazon Web Services je v zvezi s tem sporočilo, da poročilo »ni točno« in da Greenpeace ni opravil »ustreznega skrbnega pregleda s preverjanjem dejstev pri AWS pred objavo poročila«. Podjetje je pozneje sporočilo tudi, da je njegov cilj ogljična nevtralnost.

Da je eden od njihovih ciljev ogljična nevtralnost – pri kateri se izpusti podjetja izravnajo z ogljičnimi prihranki drugod –, je potrdilo veliko tehnoloških velikanov. Microsoft pravi, da je ogljično nevtralen že od leta 2012, Google od leta 2007.

Greenpeace: Apple do okolja najbolj prijazno tehnološko podjetje

Po poročanju Appla vse njegove dejavnosti, vključno s podatkovnimi središči, zdaj v celoti poganja čista energija. V poslovnem letu 2018 je za pogon svojih podatkovnih dejavnosti porabil 1,3 milijarde kilovatnih ur zelene elektrike. Greenpeace je leta 2018 Apple označil za tehnološko podjetje, ki je najbolj prijazno do okolja, Microsoft pa za četrto najbolj prijazno. Po Applovih sporočilih se Apple tudi pri partnerskih podjetjih zavzema za to, da bi sledili njegovemu zgledu. »Štiriinštirideset naših proizvodnih partnerjev je zavezanih temu, da vso njihovo proizvodnjo za Apple poganja zelena energija,« je pred nekaj meseci, ko je podjetje objavilo poročilo o svoji sonaravnosti, za Telegraph povedala Lisa Jackson, Applova podpredsednica za okoljske in družbene pobude.

»Napredna, pametna podjetja, ki se osredotočajo na prihodnost, ne na preteklost, verjamejo, da bi morala stati na čelu boja proti podnebnim spremembam, poleg tega pa so prepričana, da bo podnebje resnično vplivalo na njihovo prihodnost in da je čista energija zdaj stroškovno konkurenčna,« je dejala Jacksonova.

Google se je v svojih podatkovnih središčih lotil zmanjšanja ogljične energije tako, da je postavil lastne sončne in vetrne elektrarne. Po lastnih trditvah je svoj cilj o stoodstotni uporabi zelene energije dosegel leta 2017. Zdaj si prizadeva, da bi ta poganjala celotno podjetje.

Toda tako korenite zaveze si lahko privošči le peščica tehnoloških družb. »Vsa podjetja bodo morala storiti še kaj več,« pravi Garry Cook. »Obstaja nabor svetovnih blagovnih znamk, ki te stvari jemljejo resno in ne želijo biti del glavnine problema. Težava pa je v tem, da večina ljudi tega ne vidi. Medmrežje bi bilo lahko dobro orodje za širitev vedenja o tem, a hkrati porabi čedalje več energije.«

Kaj pa, če ne bo dovolj energije iz obnovljivih virov?

Ameriški ponudnik podatkovnih središč Equnix, gostitelj podatkov podjetij, kot so Amazon, Apple, Facebook, je pred kratkim uradno odprl svoje najnovejše londonsko podatkovno središče, ki je stalo 90 milijonov funtov (blizu sto milijonov evrov) in bo hranilo podatke velikih korporacij.

Eric Schwartz, Equnixov direktor za strategijo in razvoj, pravi, da želi njegovo podjetje uporabljati obnovljive vire energije in s povečanjem učinkovitosti naprav doseči, da podatkovna središča ne bodo več izgubljala energije, ki je, na primer, potrebna za gretje in hlajenje. Equinix pričakuje, da bo svoj cilj o 90-odstotnem deležu obnovljive energije dosegel še letos. »Letos v dejavnosti, povezane s povečanjem učinkovitosti, vlagamo najmanj 40 milijonov funtov, več kot smo načrtovali prvotno,« pravi.

Schwartz ocenjuje tudi, da se bo količina podatkov zaradi 5G sicer še »neverjetno hitro« povečala, a da se bo to izravnalo s postopnim izboljševanjem učinkovitosti opreme za njihovo shranjevanje.

Nevarnost, ki tu preži, je, da ne bo dovolj obnovljive energije, s katero bi tehnološka podjetja lahko uspešno nadaljevala uresničevanje svojih trajnostnih načrtov. »Želimo si trajnostnega električnega omrežja,« pravi David Rinard, Equnixov direktor za svetovno sonaravnost. »Ker se korporacije čedalje bolj ukvarjajo z vprašanjem svoje trajnostnosti, se s tem povečuje tudi obremenjenost električnega omrežja.«

Velika Britanija je postala zaželen kraj za gradnjo podatkovnih središč. Equnix se pri tem zgleduje pri Amazonu, Googlu in Microsoftu, ki so tu že prisotni. Vendar bi priljubljenost Velike Britanije pri tehnoloških podjetjih utegnila pomeniti oviro za uresničevanje njenih lastnih trajnostnih načrtov. Velika Britanija mora namreč, kot je razglasila pred časom, do leta 2050 povsem opustiti izpuste toplogrednih plinov, če želi izpolniti pričakovanja pariškega podnebnega sporazuma.

Če ji bo cilj o ničnih izpustih uspelo doseči, bo to, kot trdijo vladni svetovalci, najbolj velikopotezen ukrep katerekoli od držav v boju proti segrevanju ozračja – in tudi tak, ki bi druge države lahko spodbudil, da sledijo njenemu zgledu. Za rešitev tega vprašanja so bile britanski vladi svetovane naložbe v tehnologijo za zajem ogljikovega dioksida, ki te izpuste odstrani iz tovarniškega dima, še preden pride v stik z zunanjim zrakom.

Ker se po vsem svetu povečuje vpliv, ki ga imajo na okolje podatkovna središča, bodo tudi tehnološki velikani morali poskrbeti za to, da bodo še pravočasno postorili dovolj.

© The Interview People

Kdo je podjetnik, ki želi kupiti tri hotele na Pohorju
2 uri
Organizator športnega turizma Miran Ferk, od septembra tudi najemnik hotelov Arena, Bolfenk in Videc, je poskrbel za okoli 10 tisoč prenočitev športnikov v pohorskih hotelih, čeprav glavna sezona za športne priprave traja zgolj dva meseca.
Na članek...

Miran Ferk nikoli ni aktivno igral nogometa, a je prav ta najpomembnejša postranska stvar na svetu pomenila prelomnico v njegovem življenju. Ko se je NK Maribor pred 20 leti prvič v zgodovini skozi kvalifikacije uspešno prebil v ligo prvakov, je Ferk na podlagi tega že sklepal posle. Za vse nasprotnike mariborskega nogometnega ponosa, ki so gostovali v mestu pod Pohorjem, je kot vodja turizma v takratnem Športnem centru Pohorje uspešno ponudil namestitev v hotelskih sobah, jim organiziral prevoz z letališča in poskrbel za vse potrebno za izvedbo uradnih treningov. Prvi tuji nogometni klub, ki se je v Mariboru nato pripravljal na novo sezono, je bila leta 2001 bolgarska Slavia iz Sofije in od takrat se je število prenočitev zaradi tovrstnega športnega turizma v pohorskih hotelih iz leta v leto povečevalo.

Športni center v stečaj, Ferk pa v nakup igrišč in najem hotelov

Ferk je bil v Športnem centru Pohorje zaposlen do leta 2009, nato se je z organizacijo priprav za športnike ukvarjal kot samostojni podjetnik, zadnja tri leta pa s svojim podjetjem Playgreen. Lani je poskrbel za okoli 10 tisoč prenočitev v pohorskih hotelih, čeprav glavna sezona za športne priprave traja zgolj dva meseca. Od lanskega septembra s športnim turizmom polni sobe treh hotelov, ki jih najema od Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Slaba banka je hotele Arena, Bolfenk in Videc prevzela pred petimi leti v zameno za terjatve do Športnega centra Pohorje, ki je kmalu za tem pristal v stečaju.

Le pet minut hoje od hotelov štiri nogometna igrišča po normativih Fife omogočajo sočasno uporabo za več športnih ekip. Vsa štiri igrišča je Ferk že odkupil od športnega centra, ki je pred petimi leti pristal v stečaju. Za nakup je najel 200 tisoč evrov posojila, ki ga bo odplačeval do septembra 2027 v mesečnih obrokih po 1.700 evrov. Prav dobro pripravljena nogometna igrišča so eden izmed glavnih razlogov, da se številni znani nogometni klubi vedno znova vračajo v Maribor. »Nogometni klub Hajduk Split pride letos na priprave v Maribor že 12. leto zapored. V vseh teh letih je klub vodilo 12 trenerjev, kar pomeni, da ima vsak svoje zahteve. Da že 12 let kljub zamenjavi trenerjev niso zamenjali destinacije, pomeni, da jim ponujamo kakovostno storitev in da nam zaupajo. Če jim ne bi omogočali dobrih pogojev, bi zelo hitro zamenjali destinacijo, saj je ponudba vse večja,« razlaga Ferk.

Sanje o nakupu s skrivnostnimi vlagatelji

Že ob sklenitvi najemne pogodbe je Ferk povedal, da si ne želi biti le najemnik, temveč želi hotele tudi odkupiti. Ta nakup pa bi bil zanj občutno večji zalogaj kot nakup štirih nogometnih igrišč. Slaba banka za štirizvezdični hotel Arena s 60 sobami, velnesom in 14.400 kvadratnih metrov površin okoli njega želi tri milijone evrov, za hotela Bolfenk s štirimi in Videc s tremi zvezdicami, ki imata skupno 50 sob in 23 apartmajev, pa bi kupec moral odšteti 1,2 in milijon evrov. Čeprav Playgreen kapitala nima in je lani ob dobrih 650 tisoč evrih prihodkov imel več kot 200 tisočakov izgube, Ferk napoveduje, da bo ob poteku najema konec avgusta oddal ponudbo za nakup hotelov. Tega več kot očitno ne bo sposoben speljati sam. Pravi, da stavi na dva sovlagatelja, slovenskega in tujega, a njunih imen ne razkriva. Poleg kupnine bi za dolgoročno uspešnost hotelov bila nujna tudi vlaganja, čeprav je ob začetku najema Playgreen za osvežitev in vzdrževanje že vložil 250 tisoč evrov. Kupiti so morali celo krožnike in pribor, pravi. Računa pa, da se bodo rezultati teh vlaganj poznali letos, saj so bili hoteli januarja in februarja zasedeni skoraj 80-odstotno. Obetaven je po Ferkovih besedah tudi začetek poletne sezone, ki temelji predvsem na športnih ekipah: »Od 20. junija do 10. julija v Areni ne morete dobiti proste sobe, vse je zasedeno. Dobro sodelujemo tudi s Termami Maribor in njihov hotel Habakuk je tako kot naša Arena v poletnih mesecih bolj zaseden kot pozimi.«

Pogovarja se z bogataši, sam pa zaliva travo

Pred nekaj dnevi so bili pod Pohorjem predstavniki enega najbogatejših arabskih klubov, ki so bili po Ferkovih besedah nadvse zadovoljni s pripravljenostjo igrišč, a vendarle niso rezervirali priprav v Mariboru. Sponzorji kluba namreč zahtevajo, da njihovi nogometaši spijo v petzvezdičnem hotelu, ki pa ga štajerska prestolnica ne premore, zato se bodo nogometni milijonarji na novo sezono pripravljali v sosednji Avstriji.

Ob pogovorih s predstavniki bogatih nogometnih klubov je druga skrajnost v Ferkovem življenju vsakodnevno vstajanje ob petih zjutraj. Takrat namreč sam zaliva svoja štiri nogometna igrišča, da bi gostom zagotovil najboljše razmere za trening. »Žalostno, da ne morem dobiti enega človeka, ki bi ga zaposlil, da bi skrbel za moja štiri nogometna igrišča ali opravljal delo v hotelu, kjer potrebujemo okrepitve na mnogih področjih,« o pomanjkanju ustrezne delovne sile pravi Ferk, ki prav tako ne more dobiti ljudi za pralnico. Očitno s ponujenim plačilom ne more konkurirati hotelirjem v sosednji Avstriji, kamor na delo vsak dan odhaja vse več Mariborčanov. V pohorskih hotelih pa medtem pogovori med zaposlenimi pogosto potekajo v katerem od jezikov z območij nekdanje skupne države, od koder predvsem na sezonsko delo prihaja vse več delavcev.

Premislek za Maribor: nogometaši živijo na veliki nogi

To poletje bo v Mariboru gostovalo 18 nogometnih klubov, manjši športni kolektivi za teden bivanja porabijo okoli 25 tisoč evrov, večji klubi pa dvakrat več in nekateri se pod Pohorjem zadržijo tudi po tri tedne. Za primerjavo: povprečen turist v Mariboru ostane le dva dni. Predvsem nogometaši iz Rusije in Arabskega polotoka pa so v prostem času med treningi tudi precej zapravljivi. »Vsako leto za Ruse in Arabce organiziram avtobus, ko imajo prost dan, da jih peljejo nakupovat v Parndorf na Dunaj. Pred leti so 'moji' Rusi v Bossovi trgovini v Mariboru zapravili 25 tisoč evrov,« o večplastnih učinkih bivanja bogatih nogometašev pod Pohorjem razglablja Ferk.

Kdo je podjetnik, ki želi kupiti tri hotele na Pohorju
Zakaj so nadomestki mesa vroča roba, na katero stavita tudi Bill Gates in Serena Williams
2 uri
Nekateri nadomestke mesa izdelujejo iz rastlinskih beljakovin, drugi iz zarodnih celic živali. Zanje pa so se ogreli tako vlagatelji in startupi kot velikani mesne industrije, zvezdniki, trgovci in verige hitre prehrane.
Na članek...

Izdelek, s katerim je uspelo kalifornijskemu startupu Beyond Meat, vrednemu več kot milijardo dolarjev, je mesni nadomestek. Tako kot njegov največji tekmec Impossible Foods ga izdeluje iz rastlinskih beljakovin (več o obeh podjetjih v okvirju). Beyond Meat je leta 2009 ustanovil vegan Ethan Brown, pred šestimi leti pa je na ameriškem trgu ponudil prve izdelke, ki jih v trgovskih verigah prodajajo na policah ob pravem mesu. Maja je šlo to mlado podjetje v prvo javno ponudbo delnic (IPO), zanimanje zanje med vlagatelji je bilo veliko. Namesto načrtovanih 9,5 milijona delnic po 25 dolarjev za delnico so prodali 9,63 milijona delnic. Cena se je ob koncu prvega dne trgovanja povzpela na 46 dolarjev, po prvem tednu na 119 dolarjev za delnico, zdaj pa je že okoli 170 dolarjev.

Impossible Foods je po poročanju Reutersa v zadnjem vlagateljskem krogu zbral več kot 300 milijonov dolarjev, med vlagatelji so tudi Bill Gates, Google Ventures, pop zvezdnika Jay Z in Katy Perry ter tenisačica Serena Williams. V sedmih letih je Impossible Foods, ki slovi po svojih rastlinskih »krvavo sočnih hamburgerjih«, zbral skupaj 500 milijonov dolarjev zagonskega kapitala.

Borzni uspeh Beyond Meata, ki sicer povečuje prihodke (56,4 milijona v prvih devetih mesecih 2018), pod črto pa je še vedno v rdečem, kaže lakoto Wall Streeta po trgih, ki še niso pokriti, pravijo v Bloombergu. Gotovo pa je zanj zaslužno tudi navdušeno povpraševanje Američanov po hrani, ki spominja na meso, vendar ni narejena iz živali.

Zakaj so mesni nadomestki vse bolj vroča roba

Po podatkih nemškega portala Statista vrednost svetovnega trga (predelanega) mesa silovito narašča: leta 2017 je znašala 714 milijard dolarjev, lani 928 milijard, letos naj bi že krepko presegla tisoč milijard, leta 2022 pa naj bi dosegla 1.567 milijard dolarjev. V banki Barclays napovedujejo, da bi lahko trg mesnih alternativ že v nekaj letih pridobil 10-odstotni delež.

(Biotehnološko) pridobivanje mesnih nadomestkov, za katere je v zadnjih letih vse več zanimanja, se je razvilo v glavnem iz treh razlogov, pravi profesor Peter Dovč z ljubljanske biotehniške fakultete. Prvi se nanaša na etično naravnanost dela porabnikov: umetno meso naj bi omogočilo proizvodnjo visokokakovostnega prehranskega vira za človeka brez potrebe po množični reji in ubijanju živali. Druga dva argumenta se sklicujeta na okolje in naravne vire: približno dve tretjini kmetijskih površin globalno sta (ne)posredno namenjeni živinoreji, to pa postavlja v določenem delu živinorejo v dominantnejši položaj v primerjavi s pridelavo rastlinske hrane. Živinoreja tudi sodi med večje onesnaževalce zraka. Po nekaterih ocenah je odgovorna za 15 odstotkov globalnih toplogrednih plinov, zato so vse pogostejši predlogi za globalno zmanjšanje njenega obsega.

Proizvodnja umetnega mesa naj bi bila okoljsko precej prijaznejša. Po podatkih CB Insights se zanjo porabi šestkrat manj vode, desetkrat manj zemlje, proizvede štirikrat manj toplogrednih plinov, a je 12-krat dražja od tradicionalne pridelave mesa.

Čeprav je živinoreja v nekaterih segmentih potratna, pa zagotavlja visokokakovostno biotransformacijo osnovnih prehranskih virov v kakovostne produkte za človeka, pravi Dovč. »Vendar pa se z omejenimi viri za proizvodnjo hrane in rastočimi potrebami moramo vprašati, ali si tako potratnost še lahko privoščimo in v kakšnem obsegu to lahko počnemo. Ta odločitev je težavna predvsem zato, ker je trenutno brez živil živalskega izvora zelo težko, pa tudi drago je zagotoviti sestavo prehransko enakovrednih izdelkov na osnovi rastlinskih in sintetičnih komponent.«

Na vročem trgu tako startupi kot velikani

Po podatkih, objavljenih v reviji Fast Company, je izdelke Beyond Meat mogoče najti že v več kot 35 tisoč restavracijah, trgovinah, univerzah, hotelih in športnih stadionih. Izdelovalci burgerjev iz umetnega mesa le s težavo zadostijo povpraševanju verig s hitro prehrano, kjer so najmočnejše stranke mladi, ki se radi zavzemajo za »trajnostnost in zdravje«. Vendar pa tržna strategija Beyond Meata ne cilja na vegetarijance (v ZDA pomenijo pet odstotkov prebivalstva), ampak želi prepričati uživalce mesa, ki so pripravljeni zmanjšati porabo mesa zaradi vse večje zaskrbljenosti glede tveganj za zdravje, dobrega počutja živali in okoljskih posledic konvencionalne industrije mesa.

Nadomestki mesa bi se lahko zdeli nišni trg, vendar imata Beyond Meat in Impossible Foods kopico tekmecev, ki prav tako proizvajajo rastlinske beljakovine. V tekmo so vstopili tudi mesnopredelovalni velikani, na primer Cargill in Tyson Foods. Nestle, največje prehransko podjetje na svetu, bo jeseni v restavracijah predstavil awesome burger iz mesnega nadomestka, narejenega na osnovi beljakovin iz graha. Tyson, ki je aprila prodal svojo naložbo v Beyond Meat, razvija svojo linijo izdelkov iz rastlinskega mesa.

»Prišli smo do točke, ko so mesni nadomestki, narejeni iz rastlinskih beljakovin, postali samostojen segment. Do konca leta bomo v svojih trgovinah na oddelku z mesom uvedli poseben del, namenjen tem izdelkom,« je za Reuters povedal John Beretta, podpredsednik skupine Albertsons Companies, ki ima v lasti verige Safeway, Lucky in Randalls.

Klobasa iz matičnih celic

V startupu Memphis Meats (Bill Gates in Richard Branson sta lani vanj vložila 17 milijonov dolarjev) poskušajo meso ustvariti laboratorijsko, iz živalskih celic. Skupaj s startupom New Age Meats so pred kratkim priredili javno degustacijo svoje prototipne klobase.

»Tehnologije, kot je CRISPR za editiranje genov, nam omogočajo varno povečanje kakovostne rasti celic, iz katerih bomo naredili okusnejše in bolj zdravo meso od tistega pri zaklani živali,« je marca za Business Insider povedal Brian Spears, soustanovitelj družbe New Age Meats.

Laboratoriji in tehnološka podjetja se gojenja mesa iz živalskih celic lotevajo različno, pri vseh pa gre za obliko celične agrikulture oziroma gojenja tkiva, kot se tradicionalno uporablja v regenerativni medicini.

Iz vzorca mišice žive ali sveže zaklane živali odvzamejo zarodne celice ter jih nato vzgajajo in razmnožujejo v nadzorovanih laboratorijskih razmerah oziroma bioreaktorjih. Pridobljeno tkivo oblikujejo v užitno mesno osnovo. Večina razvoja laboratorijskega mesa se dogaja v Silicijevi dolini, nekaj takšnih startupov in laboratorijev pa deluje tudi v Evropi, na Japonskem in v Izraelu.

BBC je spomladi poročal o britanski Univerzi Bath, kjer so iz zarodnih celic prašiča na ogrodnih proteinih vzgojili umetne celice. Tamkajšnji znanstveniki razmišljajo, kako bi bilo mogoče iz primarnih celic živali ustvariti »nesmrtne« celice, ki bi se nenehno delile in razmnoževale.

Ribje meso iz »celic prednikov«

V podjetju Finless Foods laboratorijsko gojijo umetno ribje meso, vendar ne iz zarodnih celic, ampak iz celic, ki so jih poimenovali celice predniki. Te hranijo s sladkorji, solmi in drugimi hranili, da bi se obnašale, kot da so še vedno v izvirnem telesu. Ustvarjanje začetnega tkiva je precej zapleteno, medij, na katerem gojijo celice – serum iz krvi telečjega zarodka –, pa je poleg etične vprašljivosti tudi zelo drag.

Na ti dve težavi opozarja tudi profesor Dovč. »Vsaj začetno količino celic za gojenje v laboratoriju je treba pridobiti od živali,« pravi. »Res je lahko ta količina v primerjavi s količino končnega produkta zelo majhna, vendar takšno umetno meso ne izpolnjuje v celoti pogoja neuporabe živali. Še večja težava so gojišča, na primer telečji serum, ki ga pridobivajo od živali in je pomembna cenovna komponenta pri proizvodnji umetnega mesa. Razvoj gre v smeri sintetičnih gojišč brez uporabe živalskih komponent, omejujoča dejavnika pa sta ustreznost in cena, saj so potrebna razmeroma velika vlaganja v razvoj tehnologije.«

Vprašljiv okoljski odtis mesnih alternativ

V inženirskem razvoju celičnega mesa, ki je z vidika pokrivanja prehranskih potreb človeka v prednosti pred »rastlinskim« mesom, je še veliko možnosti, že od začetka pa nastajajoče aplikacije sprožajo poleg navdušenja tudi dileme o možnih zdravstvenih, okoljskih, kulturnih in gospodarskih posledicah teh alternativ. Četudi bi bilo laboratorijsko pridelano meso ekonomsko upravičeno, je za zdaj zelo malo podatkov o prednostih te inovativne proizvodnje. Študija Ameriškega kemijskega društva iz leta 2015, ena od redkih celostnih analiz, ugotavlja, da bi bila proizvodnja celičnega mesa energetsko potratnejša od industrijske vzreje živine.

Peter Dovč meni podobno. »Zmanjšanje števila živali, ki jih redimo, in s tem zmanjšanje okoljskega odtisa živinoreje je treba primerjati z okoljskim odtisom alternativne tehnologije, ki vsaj v začetku ni zanemarljiv,« pravi in poudarja, da je treba k temu prišteti tudi proizvodnjo posebnih prehranskih dopolnil, nujnih za celostno pokrivanje človekovih prehranskih potreb.

Tudi morebitna ekonomska in okoljska vzdržnost mesnih nadomestkov iz živalskih celic ne zagotavlja, da ga bodo sprejeli živinorejci. Živalska agrikultura je pomemben način življenja za milijarde ljudi. »Petrijevka ne more priskrbeti gnoja, ne more vleči pluga ter ne zagotavlja bančnih posojil in trgovine za živinorejce,« je za revijo Wired dejala Alison Van Eenennaam, živalska genetičarka z Univerze Kalifornija. »Ne verjamem, da bo proizvodnja umetnega mesa imela pomemben vpliv v državah v razvoju, kjer bo v prihodnjih 20 letih predvidoma največje povpraševanje po mleku in mesu.«

Trenutno navdušenje Američanov nad zrezki iz rastlinskih beljakovin tudi še ne zagotavlja spremembe množičnega prepričanja porabnikov. »Nekateri nadomestki, tudi tisti iz podjetja Impossible Foods, temeljijo na uporabi gensko spremenjenih organizmov, za to pa je kupec, vsaj v Evropi, zelo občutljiv in jih načeloma ne sprejema,« pravi Peter Dovč. »Tu se filozofija teh izdelkov tudi križa z modernim trendom uživanja čim manj predelanih živil, čemur poskuša slediti tudi prehranska industrija.«

Dovč: Niša za premožnejše

Na vprašanje, ali se bo mesna industrija v prihodnjih desetletjih razdelila na »pravo« meso in mesne nadomestke, Dovč odgovarja: »Gre za nišo, ki jo polnijo predvsem premožnejši kupci s svojimi bolj ali manj modnimi željami, globalno pa za zdaj še ne more povzročiti odmika od konvencionalne proizvodnje. V tem kontekstu imamo na voljo številne druge strategije, ki bi lahko pomembno izboljšale počutje živali, zmanjšale okoljski odtis živinoreje in omilile konkurenčne situacije, kjer ljudje in domače živali tekmujemo za iste omejene prehranske vire. Pričakujem, da se bo v prihodnosti proizvodnja mesnih nadomestkov sicer razmahnila, njen obseg pa bo odvisen predvsem od cene teh izdelkov in njihove etično-okoljske sprejemljivosti.«

V Sloveniji smo še daleč od razvoja mesnih nadomestkov, bodisi rastlinskih bodisi celičnih, tako strokovno kot porabniško. Dovč vidi verjetni razlog za to v dejstvu, da je pri nas zagonski kapital za nova podjetja s tvegano tehnologijo razmeroma težko dostopen. Verjetno je tudi ocena tržne niše precej konservativna, za uspešnost na mednarodnem trgu pa je več formalnih in tehničnih ovir, pravi Dovč in dodaja, da na te izdelke na našem trgu lahko računamo, težje pa je oceniti, kakšna bo njihova uspešnost in kakšne bodo prve izkušnje s širšo uporabo. »Po mojem je največja težava parcialna presoja koristi in prednosti teh izdelkov z zamolčanimi pomanjkljivostmi in neustrezna ocena njenih potencialnih globalnih učinkov,« še pravi Dovč.

Zakaj so nadomestki mesa vroča roba, na katero stavita tudi Bill Gates in Serena Williams
So nadomestki mesa hrana prihodnosti ali modna muha?
2 uri

Ameriški startup Beyond Meat, ki izdeluje nadomestke mesa, je v začetku maja šel na borzo. Najbrž niti njegov ustanovitelj Ethan Brown ni pričakoval, da bodo vlagatelji tako razgrabili njegove delnice, in tudi ne, da bodo z začetne vrednosti 25 dolarjev v manj kot dveh mesecih poskočile na okoli 170 dolarjev. Tudi do drugih podobnih startupov so vlagatelji radodarni. Sredi maja je na primer Impossible Foods od vlagateljev dobil kar 300 milijonov dolarjev, kar je še okoli 60 milijonov več, kot je na borzi zbral Beyond Meat. Med vlagatelji so tudi velika imena poslovnega sveta, kot sta Bill Gates in Richard Branson. Branson je celo izjavil, da bo tako imenovano rastlinsko meso v treh desetletjih postalo norma. Nadomestki mesa pa so vse prej kot samo veselje mladih podjetij, zanje se ogrevajo tudi veliki. Nestle denimo bo jeseni dal na trg hamburger iz grahovih beljakovin.

Podjetja seveda sledijo prehranskim navadam ljudi, ki se spreminjajo. Meso s krož­nika izrivajo tako vse večje nasprotovanje ubijanju živali kot opozorila okoljevarstvenih organizacij, saj naj bi živinoreja proizvedla kar 15 odstotkov toplogrednih plinov. Napovedi o rasti prodaje mesnih nadomestkov so optimistične. Po oceni Euromonitorja International bi svetovni trg tovrstnih izdelkov lahko z lanskih 18,7 milijarde dolarjev zrasel na 23 milijard do leta 2023.

Vendar pa imajo nadomestki mesa vsaj eno veliko težavo – njihova izdelava je neprimerno dražja od klasične pridelave mesa, pri CB Insights so izračunali, da celo 12-krat. Če se z razvojem postopkov in tehnologij cena ne bo pomembno znižala, ni pričakovati, da jih bodo ljudje množično kupovali, ampak bodo prej rezervirani za dobro situirane. Vendar pa bo rešitve, ki bi omejile pridelavo mesa, najbrž treba poiskati. Od leta 1961 se je namreč njegova poraba po svetu povečala za petkrat, leta 2050 pa bo po napovedih na planetu že 9,6 milijarde lačnih ust.

Primerjava ponudbe pretočnih video vsebin: Netflix, HBO Go, Amazon ali Voyo?
2 uri
Kaj je na voljo, če klasična televizija ni več dovolj.
Na članek...

Klasične televizije že dolgo niso več edina možnost ogleda TV-vsebin, zlasti serij in filmov. Najprej smo v Sloveniji dobili Voyo, potem pa so prišli še HBO Go, Netflix in Amazonov Prime Video. Tuji ponudniki videa na zahtevo v nasprotju z Voyem, ki prikazuje tudi vse oddaje medijske hiše Pro Plus oziroma njenih televizij (POP tv, Kanal A …), ponujajo filme in serije, med katerimi so tako tiste, ki jih producirajo sami, kot tiste, ki jih snemajo druge televizije, vsi pa za svoje storitve zaračunavajo mesečno naročnino. Naredili smo primerjavo njihove ponudbe, uporabniške izkušnje, cen ter pogledali prednosti in slabosti.

Netflix

Ponudba

Razlogov za izbiro Netflixa je več, predvsem je to njegova obsežna knjižnica in ogromna lastna produkcija, del katere so na primer serije When They See Us, Črno ogledalo, What If, The Crown, Hiša iz kart, 13 Reasons Why, Ozark, Mindhunter, Dark. Obenem imajo ogromno serij drugih televizij, kot so Domovina, Bodyguard, Kriva pota, Better Call Saul, The Sinner, Lucifer, Happy, Peaky Blinders, Sherlock, Bloodline in Star Trek: Discovery, ter kopico kuharskih oddaj oziroma serij. Velik poudarek dajejo tudi stand-­up komikom in otroškim vsebinam, ki so shranjene na otroškem profilu, pa tudi lastni produkciji v državah zunaj ZDA, od Južne Amerike do Azije in Evrope. Ko govorimo o filmih, pa gre predvsem za sodobno hollywoodsko produkcijo, čeprav se najde tudi kakšna klasika, na primer skoraj restavrirani štiriurni Lawrence Arabski.

Uporabniška izkušnja

Netflix prek aplikacije lahko gledamo na vseh napravah, televiziji, pametnem telefonu, tablici in računalniku. Vse vsebine se pretakajo neposredno s spleta, nekatere pa je mogoče shraniti in si jih ogledati tudi, ko nismo povezani v omrežje.

Netflix omogoča več različnih uporabniških profilov in otroški profil. Prilagaja se vsakemu profilu posebej, kar pomeni, da vašemu okusu oziroma zgodovini gledanja sledita tudi razvrščanje in poudarjanje vsebin, to pa je lahko tudi slabost, saj morda sploh ne boste vedeli, da obstaja film ali serija, ki bi jo radi gledali, ker bo Netflixov algoritem ocenil, da vas ne zanima.

Brskanje po vsebinah je izjemno enostavno in pregledno, program pa si zapomni, kje smo serijo ali film nehali gledati, tako da gledanje lahko nadaljujemo, ne da bi iskali mesto prekinitve.

Netflix svoje vsebine na našem območju prevaja samo v angleščino in italijanščino, sinhronizacije in prevajanja v slovenščino pa ni niti pri otroških vsebinah.

Cena

Netflix po 30-dnevnem brezplačnem preizkusnem obdobju ponuja tri različne pakete. Najcenejša naročnina je 7,99 evra in omogoča le en streaming ob istem času v nizki resoluciji. Drugi paket, ki omogoča dva streaminga ob istem času in v visoki resoluciji, stane 10,99 evra, tretji, premium paket, v katerem lahko vsebine v istem času pretakate oziroma gledate na štirih napravah ter v visoki in ultra visoki resoluciji ter z bolj kakovostnim zvokom, pa 13,99 evra. V prihodnosti lahko pričakujemo povišanje naročnine, saj se je to v nekaterih evropskih državah že zgodilo, med drugim v Nemčiji, Avstriji, Švici in Liechtensteinu. Prijava na storitev in odjava sta enostavni.

Plusi: več uporabniških profilov, shranjevanje vsebin za poznejši ogled, količina serij in filmov lastne produkcije, občasne filmske poslastice, odlična uporabniška izkušnja, število naprav, na katerih lahko sočasno gledamo Netflix z enim uporabniškim računom, prilagajanje ponudbe

Minusi: cena, množica slabih filmov in serij, prilagajanje ponudbe

Voyo

Ponudba

Voyo, slovenska platforma za ogled videa na zahtevo televizijske hiše Pro Plus, ima vsebine, ki so na ogled na POP tv, Kanalu A, Otu in POP Briu, pa tudi vsebine, ki jih na POP tv ali Kanalu A ne boste videli. To so domače serije, ki jih je Pro Plus naročil izključno za predvajanje na Voyu (Lajf je tekma, LP, Lena, Truplo, V dvoje, Skečoholiki in Alfa Mikič), in kriminalke, med katerimi je vrsta odličnih skandinav­skih in britanskih serij. V živo si je mogoče ogledati prenose športnih spektaklov. V ponudbo je vključena lepa bera festivalskih filmov in neameriške produkcije, na voljo pa sta tudi bogat repertoar v slovenščino sinhroniziranih risank in 24-urno predpremierno predvajanje domače produkcije, kamor trenutno sodijo Reka ljubezni, Ljubezen po domače, Delovna akcija in MasterChef Slovenija.

Uporabniška izkušnja

Prejšnji mesec so prenovili aplikacijo Voyo za iOS, Android, Android TV in prenovljeno spletno stran, Voyo pa je odslej mogoče spremljati na kateremkoli TV-sprejemniku prek naprave za brezžično projiciranje slike in zvoka, kot je Google Chromecast. Androida TV za zdaj še nima veliko gospodinjstev, kar pomeni, da se morajo zadovoljiti s staro različico Voya, je pa nova aplikacija na voljo na pametnih telefonih, tablicah in računalnikih.

Nova aplikacija omogoča zelo dobro uporabniško izkušnjo in je na videz podobna Netflixu. Vsebine so pregledno razporejene v različne skupine, iskanje je enostavno, program pa si zapomni tudi, kje ste vsebino nehali gledati. Drugače je na televiziji, saj se večina še vedno spopada s staro aplikacijo, kjer je brskanje po vsebinah nepregledno in izjemno naporno. Vsebine so prevedene v slovenščino ali pa so kar slovenske, risanke pa so v slovenščino sinhronizirane.

Cena

Po 14-dnevnem brezplačnem preizkusnem obdobju mesečna naročnina znaša sedem evrov, z enim uporabniškim računom se lahko povežemo na pet naprav, a naenkrat lahko vsebine gledamo le na eni.

Plusi: vsebine v slovenskem jeziku, prevodi v slovenščino, sinhronizirane risanke, 24-urne predpremiere, izbor filmov in domača produkcija

Minusi: slaba uporabniška izkušnja na televiziji, onemogočeno sočasno gledanje na več napravah hkrati

HBO Go

Ponudba

HBO slovenski javnosti najbrž ni treba posebej predstavljati. Omenjena televizija stoji za serijami, kot so Igra prestolov, Černobil, Podpredsednica, Pravi detektiv, Ostrina, Majhne laži, Westworld, Silicijeva dolina, in če gremo še bolj nazaj, Seks v mestu, Sopranovi, Rim in Skrivna naveza. Na HBO Go so dostopne vse njihove stare in nove produkcije, najnovejše epizode serij pa so na voljo nekaj ur pred televizijsko premiero. HBO poleg tega stavi na močno lokalno produkcijo, zato v zadnjih letih snema tudi serije v naši bližini in celo na našem območju. Tako smo letos dobili prvo serijo z območja nekdanje SFRJ, triler Uspeh, v katerem je igral tudi Borut Veselko, s podpisom HBO Europe pa lahko gledamo tudi Sence (Romunija), Goreči grm in Puščo (Češka), Zlato življenje (Madžarska), Krdelo (Poljska) in druge. HBO sicer vse bolj zavzeto kupuje tudi pravice za predvajanje serij drugih televizij in ponudnikov videa na zahtevo, kot so Hulu, Showtime in BBC, zato na HBO Go lahko gledamo tudi Milijarde, G. Robota, Gomoro, Deklino zgodbo, Babilon Berlin, Twin Peaks, Zaton vitezov, Luthra in tako dalje.

Enako pazljivo HBO izbira filme, med katerimi sicer ne bomo našli veliko klasik, je pa HBO zato zelo aktualen in selektiven, ko gre za sodobno filmsko produkcijo. Na HBO Go tako že lahko gledamo filme Bohemian Rhapsody, Solo: Zgodba vojne zvezd, Tiho mesto, Misija: Izpad, Pokliči me po svojem imenu, Tisto, Težave v motelu El Royale, Žena, Maščevalci: Brezmejna vojna, Trije plakati pred mestom, v ponudbi pa je tudi veliko neangleško govorečih filmov, le da jih je težje najti, saj se na še vedno dokaj nepregledni platformi izgubijo v množici drugih filmov in serij.

To, kar HBO Go loči od konkurence, kot sta Amazonov Prime Video in Netflix, so predvsem animirani filmi in druge otroške vsebine, saj so vse risanke sinhronizirane v slovenščino. V ponudbi je skoraj 400 ur otroškega programa, vključno z igranimi filmi.

Uporabniška izkušnja

HBO Go prek aplikacije lahko gledamo na vseh napravah, televiziji, pametnem telefonu in tablici ter računalniku. Vse vsebine se pretakajo neposredno s spleta, ne moremo pa si jih, tako kot pri Netflixu ali Amazonu, shraniti na računalnik, da bi si jih ogledali, kadar nimamo internetne povezave.

Brskanje po vsebinah je, če do HBO Go dostopamo na računalniku ali telefonu, enostavno, a še vedno ne dovolj pregledno, medtem ko je na televiziji zamudnejše, iskalnik pa je še vedno okoren. Si pa program zapomni, kje smo serijo ali film nehali gledati, tako da gledanje lahko nadaljujemo, ne da bi iskali mesto prekinitve.

HBO svoje vsebine prevaja v vse jezike, kjer je na voljo njihova televizija, kar pomeni tudi v slovenščino, v slovenski jezik pa, kot rečeno, sinhronizira tudi risanke.

Prijava in odjava sta enostavni, zato se ni treba bati, da boste, ko se boste enkrat naročili na HBO Go, naročnino težko odpovedali.

Cena

Po enomesečnem preizkusnem obdobju mesečna naročnina znaša 4,99 evra. Vsak naročnik lahko storitev uporablja na petih napravah, od tega sta dva streaminga na voljo sočasno.

Plusi: cena, ponudba izvirnih serij, aktualnih uspešnic in neangleško govorečih filmov, vse vsebine so prevedene v slovenščino, risanke pa so v slovenščino tudi sinhronizirane.

Minusi: na televiziji še vedno dokaj neprijazna uporabniška izkušnja in zamuden iskalnik, premalo izpostavljene novosti, manj vsebin kot konkurenca

Prime Video (Amazon)

Ponudba

Amazonov Prime Video je morda najslabša izbira od vseh štirih ponudnikov. Ima manj izvirnih naslovov od Netflixa in ne prevaja svojih vsebin v slovenščino, kot to počneta HBO in Voyo, je pa zato cenejši tako od Netflixa kot od Voya. Med zanimivejšimi serijami originalne produkcije in tistimi, ki so jih odkupili od drugih televizij, so Ameriški bogovi, Dobra znamenja, Hanna, Goliath, Expanse, Fleabag, Homecoming, Tom Clancy’s Jack Ryan, The Man in the High Castle in The Grand Tour oziroma nekdanji Top Gear. Filmska ponudba pa je v primerjavi s konkurenco šibka, odstopa le izvirna Amazonova produkcija, ki pa običajno pride tudi v kino (Lepi fant, Suspiria, Ljubezen na prvo bolezen, Prijatelja za vedno).

Uporabniška izkušnja

Prime Video prek aplikacije lahko gledamo na vseh napravah, televiziji, pametnem telefonu in tablici ter računalniku. Vse vsebine se pretakajo neposredno s spleta, nekatere pa tako kot pri Netflixu lahko shranimo in si jih ogledamo tudi, ko nismo povezani v omrežje.

Brskanje po vsebinah je enostavno in pregledno, program pa si tako kot pri drugih ponudnikih zapomni, kje smo serijo ali film nehali gledati.

Amazon svoje vsebine prevaja v več jezikov, med katerimi je vedno angleščina ter poleg nje običajno še francoščina, španščina, nemščina in portugalščina. Zraven pa ima še funkcijo, ki je nima noben drug ponudnik videa na zahtevo – gre za X-Ray, ki v vsakem kadru filma ali serije na zaslonu lahko pokaže, kdo igra v prizoru, ki ga gledate v tistem trenutku.

Prijava v Prime Video je enostavna, odjava pa prav tako.

Cena

Po enotedenskem brezplačnem preizkusu naročnina prvih šest mesecev znaša 2,99 evra, nato pa 5,99 evra. Ta omogoča ogled Prime Videa na treh napravah, in sicer v visoki resoluciji in na vseh hkrati, obenem pa tudi brezplačen dostop do Amazonove platforme z videoigrami Twitch Prime.

Plusi: cena, izvirna produkcija, Twitch Prime, X-Ray, shranjevanje vsebin za poznejši ogled

Minusi: dostop na samo treh napravah, slaba ponudba serij in filmov, ki ne nastajajo v Amazonovi produkciji, brez prevoda v slovenščino

Primerjava ponudbe pretočnih video vsebin: Netflix, HBO Go, Amazon ali Voyo?
Najbolj brani članki danes 1
3 ure
1. To je Kamničan, ki mu je uspelo s spletno prodajo očal in leč, ki so nekajkrat cenejše 2. Uradno: nadzorni svet SDH potrdil prodajo Abanke; neuradno za okoli pol milijarde evrov3. Kdo je
Več ▼

1. To je Kamničan, ki mu je uspelo s spletno prodajo očal in leč, ki so nekajkrat cenejše

2. Uradno: nadzorni svet SDH potrdil prodajo Abanke; neuradno za okoli pol milijarde evrov

3. Kdo je avstrijski milijarder, ki prevzema igralne salone po Sloveniji

4. Zakaj univerzalni dohodek ni dobra ideja

5. Davki na kapitalske dobičke bodo lahko celo podvojeni, postopne uveljavitve pa kljub temu ne bo

6. V Jankovićevi soseski duhov bodo spet brneli gradbeni stroji

7. Uradno: Apollo za Abanko državi neto 444 milijonov evrov, z dividendo 511 milijonov evrov

8. Novi clio – skoraj domači adut za nove zmage

9. Novi 2008 bo PSA izstrelil med velesile trga malih SUV

10. Finančna stabilnost: Banka Slovenije za zaostrovanje posojilnih standardov za stanovanjska posojila

Hiša Simone Dimic: Trije nekdanji bančniki NLB na prvi stopnji obsojeni 5
3 ure
Okrožno sodišče v Ljubljani je na prvi stopnji v ponovljenem sojenju nekdanje vodilne v NLB - Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča - spoznalo za krive očitanih kaznivih dejanj,
Več ▼

Okrožno sodišče v Ljubljani je na prvi stopnji v ponovljenem sojenju nekdanje vodilne v NLB - Draška Veselinoviča, Mateja Narata in Mirana Vičiča - spoznalo za krive očitanih kaznivih dejanj, povezanih s kreditom Simoni Dimic in njenemu očetu, so sporočili iz specializiranega državnega tožilstva. Prisodilo jim je pol leta pogojne zaporne kazni.

Sodba še ni pravnomočna, podrobnosti pa na tožilstvu, ki je obtožene preganjalo z očitkom, da so zlorabili svoj položaj z odobritvijo ugodnejšega posojila, v sporočilu za javnost niso pojasnili.

Ljubljansko okrožno sodišče je leta 2016 tri nekdanje vodilne v NLB oprostilo očitanih kaznivih dejanj zlorabe položaja v primeru financiranja nakupa hiše Simone Dimic, ki je s partnerjem leta 2009 za pol milijona evrov kupila hišo, za njen nakup in obnovo pa sta Dimičeva in njen oče Viktor Dimic pri NLB najela kredit, vsak po 335.000 evrov. Vendar pa je višje sodišče to sodbo razveljavilo.

Tožilec Luka Moljk je v ponovljenem sojenju vztrajal, da so obtoženi v imenu NLB sprejeli preveliko tveganje, za katerega banki niso zagotovili dovolj visokih donosov, Dimičevi in njenemu očetu pa s tem pridobili premoženjsko korist v obliki ugodnejšega posojila. Kreditojemalca sta bila po njegovem mnenju kreditno nesposobna, česar so se obtoženi zavedali. (STA)

Naslovne zgodbe Financ
4 ure
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Kako smo Slovenci povezani z novo korupcijo na Balkanu? Izginil denar za pomoč Srebrenici
4 ure

Srbski medij Afera je pred nedavnim razkril korupcijski posel, v katerem naj bi izginil milijon evrov, ki jih je srbski predsednik Aleksander Vućić namenil za razvoj mesta Srebrenica v BiH.

Zapis Afere ne mine brez Slovenije in Slovencev. Domnevno korupcijski posel je šel prek nakupa nepremičnine, ki je bila v lasti Slovenca. In sicer je bil to Mihael Živec. Ta je Sloveniji najbolj znan iz afere »dvorec Lamberg«, ki ga je Živcu ob pomoči Barbare Podlogar, ene glavnih akterk iz afere Orion, uspelo skriti pred upniki.

Ne Živec ne Podlogarjeva, za katero sicer ni indica, da bi kakorkoli sodelovala v poslu, povezanem s srbskimi poročili, se na naše klice in sporočila s prošnjo za pojasnila ne odzivata.

Srbski predsednik nakaže milijon, ki kmalu »izgine«

Kaj se je torej dogajalo v poslu? Srbski predsednik Aleksandar Vučić je pred slabim letom obljubil pet milijonov evrov za razvoj Srebrenice, ki jo vodi župan Mladen Grujičić. Od tega denarja je v Srebrenico do zdaj odšel le milijon evrov, ki pa je že kmalu večinoma izginil v sumljivem nepremičninskem poslu.

Grujičić je po poročanju nedeljskega časopisa Afera v imenu občine od Mihaela Živca odkupil staro razpadajočo proizvodno halo v Potočarih v Srebrenici.

Živec naj bi stavbo pred leti »za drobiž« kupil iz enega od stečajev, pozneje pa naj bi jo ob pomoči nekdanjega župana Srebrenice Ćamila Durakovića vrsto let neuspešno prodajal za pol milijona evrov. Hala nima niti oken niti vrat, pozneje pa se je zrušila še streha; občina je zanjo plačala 850 tisoč evrov.

Zadnjo cenitev v tej zadevi je po poročanju Afere menda naredil sodni cenilec, ki naj bi bil sorodstveno povezan z županom Grujičićem.

Kako naj bi si vpleteni razdelili kolač

O delitvi provizije in ceni nepremičnine naj bi se ekipa iz Srebrenice in Živec dogovarjala v beograjskem Hotelu IN, o čemer naj bi obstajal tudi zvočni posnetek, s katerim razpolagajo novinarji Afere.

Na koncu so se dogovorili o ceni 850 tisoč evrov, provizija pa naj bi znašala 120 tisoč evrov. Da je denarni tok stekel, časnik dokazuje z objavami dveh bančnih izpiskov – enega za 50 in drugega za 70 tisočakov.

Iz izpiska banjaluške podružnice Unicredit je razvidno, da je bil denar iz Živčevega srebreniškega podjetja Ideal Design nakazan na račun dveh avstrijskih družb: ISD – Institute for Structured Development in Vidasus Development, ki sta v lasti avstrijskega državljana Alexandra Petritza.

Petritz je po poročanju portala denar pozneje dvignil z računa in ga prinesel Grujičiću. Vpleteni naj bi si kolač razdelili po naslednjem ključu: največji del, 40 tisoč evrov, naj bi pripadel Grujičiću, njegovemu svetovalcu Radomiru Pavloviću Lali 30 tisoč evrov, po 20 tisoč evrov pa naj bi pripadlo občinskemu svetovalcu za investicije Desnici Radivojeviću in lastniku avstrijskega podjetja Petritzu. Preostalih 10 tisočakov naj bi dobil Vladan Milovanović, šef Grujićevega kabineta.

Kaj pravijo vpleteni

V kabinetu župana so vse očitke zanikali, informacije označili za neresnične in poudarili, da je šlo za transparenten posel. Grujičić v demantiju trdi, da so obtožbe namenjene destabilizaciji mesta in dobrih odnosov s srbskim predsednikom. Potrdil je, da je bilo za objekt plačanih 850 tisoč evrov, 150 tisoč evrov pa za njegovo prenovo (skupaj torej celoten milijon, ki ga je nakazal Srebrenici srbski predsednik Vučić). Dodal je še, da Srebrenica vlaga v obnovo fasad, nakupe gasilskih vozil in obnovo zdravstvenih domov.

Kot rečeno, smo za komentar poskušali priklicati tudi Živca, ki pa se na naš klic ni odzval. Prav tako ni odgovoril na naše SMS-sporočilo.

Kdo je Mihael Živec

Mihael Živec je novomeški podjetnik, ki je najbolj znan iz zgodbe o preprodajah posestva Lamberg v Dvorski vasi na Gorenjskem. Gre za posestvo z dvorcem iz 11. stoletja in hotelskim kompleksom, ki ponuja prestižno hotelsko nastanitev, restavracijo in center dobrega počutja. Prvotna lastnica posestva je bila družba Predence, ki jo je ustanovil podjetnik Milan Kepic. Ta se je leta 2005 lotil obnove dvorca in gradnje hotela, a je zašel v finančne težave. Zato je Predence končala v prisilni poravnavi, v kateri je lastništvo družbe prevzel največji upnik, podjetje Neo dom, ki je bilo v lasti Živca.

Predence je marca 2014 končala v stečajnem postopku, a je družba že leto dni pred stečajem dvorec prodala družbi GHM. Tako Predence kot GHM je v času prodaje nepremičnine vodil Jozo Mršić, ki naj bi bil po poročanju Dela brezdomec iz Zagreba. Družba GHM je nekaj mesecev po nakupu nepremičnine prenesla na družbo Elba plus, ki jo je vodila Barbara Podlogar, nekdanja prokuristka Oriona.

Stečajni upravitelj Predenca Milan Vajda je v enem od izrednih poročil na AJPES zapisal, da je Predence dvorec Lamberg za 7,8 milijona evrov prodal družbi GHM, a dokazil o plačilu kupnine ni dobil. Denarja od GHM tudi ni mogel izterjati, saj je družba končala v stečaju.

Domnevno sporne posle z dvorcem so pod drobnogled vzeli tudi kriminalisti. Na policiji so za Delo marca letos potrdili, da so dali več ovadb zaradi povzročitve stečaja z goljufijo in ponarejanja listin.

Največja upnica podjetja Predence je bila DUTB (prej NKBM), ki ji je konec leta 2016 uspelo prodati za 5,4 milijona evrov terjatev do Predence. Terjatve je kupila družba Novoinno finance v lasti Marka Vilfana, ki je posestvo zaplenil in ga prodal podjetniku Tomažu Hočevarju, ki je doslej od Elbe plus najemal dvorec.

Kako smo Slovenci povezani z novo korupcijo na Balkanu? Izginil denar za pomoč Srebrenici
Kaj je Apollo, ki se je izstrelil med največje igralce na slovenskem bančnem trgu 2
4 ure
Takšna je zgodba vlagateljskega imperija, ki upravlja več kot 300 milijard dolarjev sredstev vlagateljev
Na članek...

Skoraj četrtina slovenskega bančnega trga je s prodajo tretje največje banke, Abanke, v lasti ameriškega sklada Apollo. Sklad, ki je pri nas od junija 2015, ko je za 250 milijonov evrov kupil prvo od dve leti prej z davkoplačevalskim denarjem sanirano banko, drugo največjo, NKBM. Abanka je četrta banka, ki jo je sklad kupil pri nas. Je sklad res "vprašljiv"? Kdo so ljudje, ki ga upravljajo, koga so poslali v Slovenijo, kam vlagajo in kdo so njegovi lastniki?

Začetki investicijskega imperija Apollo segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je na pogorišču investicijske banke Drexel Burnham Lambert (DBL) (ta je propadla zaradi nelikvidnosti po pretresih na obvezniških trgih) nastalo svetovalno podjetje Apollo Advisors. Ustanovili so ga nekdanji šef divizije za prevzeme in združitve DBL Leon Black in njegovi sodelavci. V vodstvu sklada še vedno najdemo dva od ustanoviteljev, Josha Harrisa in Marca Rowana.

Kako narediti milijarde iz pogorišč

Black je s sodelavci v prve naložbe vstopil že manj kot pol leta po propadu DBL. Osredotočili so se na naložbe, katerih lastniki so bili v stiski in niso več mogli zagotavljati kapitala. Na pogorišča. Ta so kupovali poceni, jih dokapitalizirali, s tem postali večinski lastniki, nato očistili, poslovno preobrazili – nekatera zdaj delajo povsem druge stvari, večina pa je optimizirala svoje procese, izboljšala in prenovila nabor svojih izdelkov ali storitev – in prodali dražje. Takšen je biznis zasebnih naložbenih skladov.

Med prvimi družbami, ki so jih sanirali, je tudi v Sloveniji znan proizvajalec potovalnih kovčkov Samsonite. Pa tudi Vail Resort (družbo, ki je upravljala 21 hotelov v ameriškem mondenem smučarskem centru Vail), floridski gradbinec Walter Industries, ki je danes eden vodilnih dobaviteljev metalurškega premoga, ki se uporablja v jeklarski industriji, ter komunalna družba Culligan iz Ilinoisa, ki se ukvarja s sistemi za čiščenje vode.

Krovna družba imperija je Apollo Global Management in od leta 2011 kotira na newyorški borzi. Njene delnice lahko torej kupi vsak. Svoj posel so ustanovitelji začeli s prvim skladom, ki je na trgu pri različnih vlagateljih zbral 400 milijonov dolarjev. Eden prvih vlagateljev je bila nekoč največja francoska banka Crédit Lyonnais (to je leta 2003 kupila njena dotlej največja tekmica Crédit Agricole.

Konec leta 2018 je Apollo v svojih devetih skladih in številnih posebnih projektnih družbah (angleški izraz je special purpose vehicle, SPV, ki ga večkrat zasledimo tudi pri nas, na koncu članka boste srečali družbo Biser Bidco) upravljal 303 milijarde dolarjev sredstev vlagateljev. "Več kot sedemkrat večji smo kot pred 10 leti," povejo na spletni strani. Njihov posel obsega naložbe prek zasebnih naložbenih skladov, kreditiranje z različnimi oblikami posojil in instrumentov ter nepremičnine (Apollo Global Real Estate).

Zaposlujejo več kot 1.100 ljudi, več kot 400 se jih ukvarja z naložbami, pisarne pa imajo – poleg sedeža v New Yorku – še v 15 mestih po svetu.

Kje vse je imel in ima Apollo prste vmes, pa se vam ne sanja

Ste bili v Las Vegasu? Caesars Entertainment Corporation, včasih znan kot Harrah's Entertainment v Vegasu upravlja znamenite igralnicae, kot so Ceasars Palace, Flamingo in Paris. Apollo je v potapljajočo se hotelirsko-igralniško družbo vstopil leta 2006. Apollo bi lahko takrat spoznali tudi pri nas, saj se je v tistem obdobju Harrah's potegoval tudi za nakup novogoriškega Hita in gradnjo megazabavišča na Goriškem – politiki so se takrat odpovedali milijardni naložbi.

Eden najbolj znanih ameriških prigrizkov, tortice twinkies, je tudi "reševal" Apollo, ki je na dražbi leta 2013 edini dal ponudbo za nakup pekarn Hostess Brands. V portfelju naložb je imel tudi jezikovno šolo Berlitz International, pa hotelirsko družbo Wyndham, največjo verigo kinooperaterjev AMC Entertainment, pa operaterja križarenj Norwegian Cruise Line in izobraževalni oddelek založniškega velikana McGraw-Hill Education.

Poznate resničnostni šov Big Brother? Gledate, kako se borijo kuharji v Masterchefu? Ste serijo Black Mirror pogledati v enem kosu? Vse to nastaja v produkciji hiše Endemol Shine Group – polovica je od leta 2014, ko so se združili produkcijski hiši Endemol ter 21st Century Foxov Shine, v lasti Apolla. Prav v zadnjih letih Apollo veliko vlaga v medijski biznis, v zadnjem letu je kupil več televizijskih družb v ZDA.

Njihov največji kreditni posel je star dobro leto in pol – gre za 800-milijonsko kreditranje ameriškega velikana Westinghouse Electric Company, ki je zašel v težave in zaprosil za dogovor z upniki (Chapter 11). S posojilom lahko Westinghouse Electric Company deluje naprej in je v prestrukturiranju.

Zadnji zabeležen posel pred nakupom Abanke je bil nakup spletne družbe Shutterfly, ki se ukvarja s storitvami digitalnega prenosa, shranjevanja in tiskanja fotografij ter pripadajočega materiala. Cena: 3,1 milijarde dolarjev.

Kdo daje Apollu denar, da ta z njim služi?

Ločiti moramo dva tipa vlagateljev – lastnika krovne družbe Apollo Global Management, ki, kot rečeno, kotira na borzi v New Yorku, in vlagatelje v sklade. Običajno je, da v ZDA lastniške sestave tako "običajnih" družb kot seznam vlagateljev v sklade niso javni. Je to zarota grdega kapitala? Ne. Tudi pri nas, denimo, se ne ve, kdo so vlagatelji v vzajemne ali nepremičninske sklade, ki nato kupujejo različne naložbe.

Navadno je mogoče najti le 10 največjih vlagateljev v družbo. To so največji lastniki Apollo Global managementa, po CNN Money. Največji je od lani hedge sklad Tiger Global, drugi največji lastnik je je "kalifornijski kad", Kalifonijski pokojninski sistem javnih uslužbencev (CalPERS). Do fizičnih oseb lastnikov težko pridete, še najprej prek različnih lestvic najbogatejših.

Kdo pa daje denar Apollovim skladom? Običajno je, da zasebni naložbeni skladi razkrijejo le tipe vlagateljev in področja, iz katerih izhajajo. Kdo daje Apollu denar, da ga ta plemeniti? Javni pokojninski skladi so družbe, kot sta naša Modra zavarovalnica in Kad, zasebne pokojninske sklade pa imajo v ZDA organizirane tudi posamezne družbe. Med večjimi vlagatelji v Apollove sklade sta tako tudi pokojninski sklad avtomobilskega velikana General Motors in CalPERS, ki smo ga srečali že kot drugega največjega lastnika matične družbe Apollo.

Kaj ima Apollo pri nas in kdo vodi biznis?

V naši regiji Apollo deluje le v Sloveniji – se je pa pred časom, preden je srbska vlada storila enako kot dvakrat prej slovenski in odpovedala prodajo, zanimala za nakup Telekoma Srbije. In to v povezavi s Telekomom Slovenije, smo razkrili. S tem ni bilo nič – kot tudi (za zdaj) ne iz želj nekaterih politikov, da bi Apollo kupil tudi Mercator in ga "pripeljal nazaj", stran od Hrvatov in Rusov.

Je pa Apollo bolj uspešen pri konsolidaciji slovenskega bančnega trga. Skupaj z Abanko je zdaj lastnik že nekoč štirih ločenih bank – NKBM, Poštne banke Slovenije (PBS), slovenske veje Raiffeisen banke (pozneje KBS) in zdaj še Abanke. Za nakup bank so Američani v Sloveniji porabili nekaj manj kot 700 milijonov evrov. Prevzem PBS so pod Apollom le formalizirali. Cene za nakup KBS banke niso razkrili, sodeč po bilancah pa je kupnina morala biti simbolična.

Dodajmo, da je NKBM po prevzemu morala celovito prenoviti sisteme, saj ti, denimo, niso dobro zaznavali tveganj – spomnite se afere s pranjem denarja. Prav zdaj je NKBM v postopku vpeljave novega IT-sistema.

Kdo so ljudje, ki upravljajo Apollovo naložbo?

UPRAVA

Medtem ko so nakup Abanke vodili iz londonske pisarne, se s konsolidacijo NKBM, PBS in KBS ukvarja ekipa, ki jo od novembra 2016, kot predsednik uprave pa od 1. marca 2017, vodi John Denhof. Je izkušen bančni maček, bil je na različnih vodstvenih položajih v banki Citibank na več razvijajočih se in razvitih trgih, med drugim v Singapurju, Veliki Britaniji, Turčiji, Republiki Češki in Španiji. Živi v glavnem v avstrijskem Gradcu, ga pa Mariborčani poznajo tudi po tem, da večkrat pred službo teče.

Od Slovencev sta v upravi še dva – Sabina Župec Kranjc in Matej Falatov, ki je pred tem vodil Addiko banko. Zadnja okrepitev je Turk Aytac Aydin, ki je odgovoren za operativno poslovanje banke. Prav z njim naj bi najbolj pospešili preobrazbo bančne skupine, ki je – kljub pričakovanjem o hitrih rezih – v NKBM doslej bila dokaj "nežna".

V NKBM so sicer v zadnjih mesecih pospešeno prevetrili vodstveno sestavo v banki, predvsem na ravni pod upravo. Kadrovski bančni trg je bil vroč predvsem zaradi ponudb iz NKBM, se je slišalo.

NADZORNI SVET

Delovanje uprave po novem nadzirata dva Slovenca, preostali so tujci. Odvetnik Andrej Fatur je predsednik nadzornega sveta, nadzornik pa je že dolgo, v banko je prišel že, ko je bila še v večinski državni lasti. Nedavno je Apollo za nadzornika imenoval še Boruta Jamnika, šefa Modre zavarovalnice. Drugi nadzorniki so tujci, eden, Aleksander Saveliev, je predstavnik Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Kaj dela tu? Večinoma se pozablja, da je EBRD 20-odstotni solastnik NKBM.

Med "pomembnejšimi" nadzorniki je Michele Rabá. Kdo je to? Je direktor v družbi Apollo Management International za področje zasebnega kapitala (Private Equity) in je, je slišati, imel tudi veliko vlogo pri nakupu Abanke. Je tudi neizvršni direktor v družbi Biser Bidco. Zakaj je ta pomembna? Ker je uradni lastnik NKBM – gre za enega od Apollovih prej omenjenih posebnih projektnih družb (SPV).

Kaj je Apollo, ki se je izstrelil med največje igralce na slovenskem bančnem trgu
Uradno: Apollo za Abanko državi neto 444 milijonov evrov, z dividendo 511 milijonov evrov 6
5 ur

Ameriški sklad Apollo oziroma njegova slovenska bančna skupina NKBM bo po pridobitvi vseh dovoljenj za Abanko plačala 444 milijonov evrov neto kupnine, smo izvedeli neuradno. Skupaj s 66,7 milijona evrov dividende, ki jo je država sredi maja (z vedenjem tedaj že znanih zainteresiranih kupcev) pobrala Abanki, je država letos od Abanke dobila skupaj 511 milijonov evrov.

"Država je v združeno banko,Abanko in Banko Celje, v letih 2013 in 2014 vložila 781 milijonov evrov, in sicer z dokapitalizacijama z denarnim in stvarnim vložkom. Kot delničarka Abanke je doslej že prejela 178,3 milijona evrov dividende za poslovna leta 2016, 2017 in 2018, obenem bo prejela kupnino v višini 444 milijonov evrov. Prav tako je upravičena do zneskov iz naslova prodaje terjatev, ki so bile v sklopu ukrepov za krepitev stabilnosti bank v letu 2014 prenesene na DUTB. Ocenjeno je, da bodo navedeni prilivi presegli vrednost omenjenih ukrepov, ki so bili potrjeni z odločbo Evropske komisije," sporočajo iz SDH. Sklep transakcije je pričakovan do konca leta, NKBM mora namreč še dobiti soglasja regulatorjev.

Abanka prodana precej bolje kot NLB

To pomeni, da je Apollo glede na knjigovodsko vrednost delnice Abanke konec prejšnjega leta za delnico tretje največje banke pri nas odštel 76 odstotkov knjigovodske vrednosti, upoštevajoč izplačano dividendo državi, pa 88 odstotkov knjigovodske vrednosti.

Spomnimo, delnice NLB je država v javni ponudbi delnic novembra lani prodala po 68 odstotkov knjigovodske vrednosti. Tudi Abanko je država prodajala tik pred rokom, v stiski (fire sale), pa v času, ko so bančne delnice cenejše kot pred zapletom z brexitom in pričakovanji o ohlajanju gospodarstva ter trgovinskimi vojnami. Vendar pa dosežena cena potrjuje, da politika – konkretno Cerarjeva vlada – ni izbrala pametne možnosti prodaje največje banke pri nas, na kar smo v Financah nenehno opozarjali.

Abanka državi tudi umetnine

Abanka je, spomnimo, od 88,2 milijona evrov bilančnega dobička za dividende državi nakazala 66,7 milijona evrov. Del dividende – 11,135 milijona evrov – je razdelila iz nedenarnih sredstev banke, s prenosom 655 tisoč delnic Save Re po vrednosti 17 evrov za delnico, kar pomeni tržno vrednost delnice ob koncu trgovanja na ljubljanski borzi 9. maja. Preostanek, 21,47 milijona evrov, je ostal nerazporejen. Poleg tega bo Abanka Narodni galeriji darovala še umetniško zbirko – ker pogodba še ni podpisana, še ne vemo, za katera umetniška dela gre in kolikšna je njihova vrednost.

Abanka je včeraj objavila nerevidirane rezultate poslovanja v prvem trimesečju. Več o tekočem poslovanju Abanke tukaj. Dodajmo pa, da bo po prodaji tudi Abanka (kot NLB) lahko začela delati vse posle, kar na trgu počnejo njeni bančni konkurenti – ne bodo je namreč več omejevali ukrepi po državni pomoči iz leta 2013. Tudi Abanka, ki je nastala z združitvijo dveh pred državno sanacijo ločenih bank, Abanke Vipa in Banke Celje, je po letu 2013 dobila omejevalne ukrepe pri poslovanju, saj je zaradi rešitve z davkoplačevalskim denarjem imela prednost pred drugimi bankami na trgu, ki se financirajo z zasebnim kapitalom. Tako je morala med drugim prodati (v zadnjem obdobju bolj donosno) lizinško dejavnost. Imela je tudi omejitev novih poslov, zato je banka zamudila veliko tržnih priložnosti v času gospodarske rasti in se morala bolj ali manj ukvarjati s financiranjem vozil in opreme, so potožili v letnih poročilih.

Uradno: Apollo za Abanko državi neto 444 milijonov evrov, z dividendo 511 milijonov evrov