Manager
Ameriški senat zavrnil Trumpov dogovor o odpravi sankcij nad kitajskim ZTE
19.06.2018 09:58
Ameriški senat je zavrnil Trumpov dogovor za odpravo sankcij nad kitajskim tehnološkim velikanom ZTE po opozorilih obveščevalnih agencij, piše BusinessInsider Trumpova administracija je dosegla
Več ▼

Ameriški senat je zavrnil Trumpov dogovor za odpravo sankcij nad kitajskim tehnološkim velikanom ZTE po opozorilih obveščevalnih agencij, piše BusinessInsider Trumpova administracija je dosegla dogovor, ki ameriškim podjetjem ne prepoveduje več trgovanja z ZTE, v zameno za globo v višini milijardo dolarjev.

Tako republikanski in demokratski senatorji so svoje potrditev sankcij obrazložili s številnimi opozorili varnostni agencij, da ZTE tehnološko sodelovanje izkorišča za vohunjenje in kibernetske napade. Ministrstvo za finance je maja ZTE prepovedalo za sedem let prepovedalo uvažanje ameriških komponent zaradi kršenja sankcij proti Severni Koreji in Iranu.

ZTE je eden največjih prodajalcev mobilnih telefonov v ZDA in je odvisen od ameriških proizvajalcev čipov.

Vrednost indeksa nabavnih menedžerjev v ZDA najslabša v desetih letih
23 min
Vrednost indeksa nabavnih menedžerjev v ZDA je najslabša od avgusta leta 2009, piše Bloomberg. Indeks, ki ga je objavil IHS Markit , je upadel za dve točki na 50,6. Znižanje je posledica upada
Več ▼

Vrednost indeksa nabavnih menedžerjev v ZDA je najslabša od avgusta leta 2009, piše Bloomberg. Indeks, ki ga je objavil IHS Markit , je upadel za dve točki na 50,6. Znižanje je posledica upada novih naročil. Kot še piše Bloomberg, so se ameriške tovarne tudi zaradi carinskih vojn s Kitajsko znašle v obdobju negotovosti.

Kako so nas opeharili v Zagrebu in smo na pravico čakali kar 12 let 2
52 min

V Sloveniji smo pogosto kritični do pravosodnega sistema. Da sodni postopki trajajo predolgo, da se z njimi zavlačuje, da sodstvo ni neodvisno. Verjamem, da ti očitki temeljijo na slabih izkušnjah posameznikov oziroma podjetij, ko so imeli opravka za našimi sodišči. Ko poslušaš nekatere zgodbe, se upravičeno vprašaš, ali res živimo v eni izmed najbolj razvitih držav sveta, članici OECD, EU in Nata. Prav je, da se primerjamo z boljšimi, saj le tako lahko napredujemo. Pa vendar si mogoče lahko kdaj, tu pa tam, privoščimo primerjavo s kom v neposredni bližini, da vidimo, da morda le nismo najbolj temen košček Evrope.

Tole pisanje je spodbudila odločba višjega sodišča za gospodarske spore v Zagrebu. Ni sporna sama odločitev, temveč dejstvo, da smo na njeno pravnomočnost čakali kar 12 let in pol! Kako se je začelo? Pred približno 16 leti se je naše podjetje odločilo za širitev v države nekdanje Jugoslavije in med njimi je bila seveda tudi Hrvaška. Sprejeta je bila odločitev, da na ta trg vstopimo tako, da tam prevzamemo eno od lokalnih IKT-podjetij. Našli smo primerno tarčo in z njenimi lastniki dosegli dogovor o pogojih prevzema in prehodnem obdobju, ko naj bi se vodenje podjetja preneslo s starih lastnikov na nove. Do tod je šlo vse lepo in prav in nakazali smo kupnino.

Približno pol leta po prevzemu smo iz podjetja začeli dobivati skrb zbujajoče informacije. Nekatere velike stranke so odpovedale pogodbe, nekaj ključnih zaposlenih je dalo odpoved in nekatere zaveze, ki so bile dogovorjene v kupoprodajni pogodbi, niso bile izpolnjene. Po opravljeni reviziji poslovanja smo ugotovili, da so nekdanji lastniki ustanovili novo, konkurenčno in seveda pravno nepovezano podjetje, tja prenesli najdonosnejše pogodbe in ključne zaposlene. Izplačali so si tudi ves dobiček in podjetju, ki smo ga kupili, izpraznili bančne račune. Več kot očitno je šlo za prevaro. Ni nam preostalo drugega, kot da se za zaščito obrnemo na sodišče.

Začel se je postopek, prišli so izvedenci, priče, analizirali so se dokumenti in to je trajalo in trajalo. Več kot šest let do prve odločitve, ki je bila, vsaj to, nam v prid. Seveda je nasprotna stran izkoristila možnost pritožbe, tako da je primer romal na višje sodišče. Nato je to sodišče odločilo, da se primer vrne nazaj na prvo stopnjo, ki naj vnovič presoja. Tako se je začel pingpong med eno in drugo ustanovo, čas je vmes tekel. To je dalo prevarantom dovolj časa, da so poskrili čim več premoženja in se čim bolj ogradili od kakršnekoli odgovornosti. S kazenskim pregonom ni bilo nič, preostala je le še odškodninska tožba.

Ko smo že skoraj izgubili vsako upanje, da bo ta primer kadarkoli rešen, je nenadoma prispelo obvestilo, da je prvotna sodba, ki je bila nam v korist, potrjena in tako pravnomočna. Seveda smo te odločitve veseli, a zdaj se začne nov projekt, projekt izterjave. Razen seveda, če se zadovoljimo samo z dejstvom, da smo moralni zmagovalci. Predvidevam, da bo izterjava po sodni poti ravno tako trajala še nekaj let, in ne bom presenečen, če bo, ko bomo ta primer dokončno končali, od začetka zgodbe minilo 20 let.

Kaj nam to pove o državi, ki tako obravnava tuje vlagatelje? Kako to vpliva na ugled države? Odločitev sodišča je bila v bistvu pravična, toda primer so ubili oziroma zadušili s svojo (verjetno namerno) počasnostjo. Spomnim se predavanja na mednarodni poslovni šoli Insead o dvigu konkurenčnosti držav in ustvarjanju boljšega poslovnega okolja. Kot prvi in glavni dejavnik je bila navedena učinkovitost javnih institucij. Takrat si nisem mislil, da mi bo po več kot ducat letih ta lekcija še odmevala v glavi, ampak je res. Če javne institucije delujejo, se odločitve sprejemajo hitro in transparentno. To daje podjetjem potrebno zaupanje, da vlagajo in s tem ustvarjajo, namesto da se (na sodišču) pregovarjajo.

Zakaj nemoralnež uporablja Uber
52 min

Niso samo politične demonstracije danes vsakdan (Francija, zdaj Avstrija), tudi taksisti po evropskih mestih protestirajo – proti disruptorju: mednarodnemu podjetju za prevoze z zasebnimi avti Uber. Pred kratkim sem bil v Varšavi, in ko sem s pametnim telefonom v roki čakal na vozilo uber, so me taksisti mrko gledali, jasno jim je bilo, koga čakam.

Taksiste razumem. Gnev je upravičen, vendar le do neke meje. Da jim ameriško mednarodno podjetje jemlje kupce na precej nefer način, je jasno kot beli dan – še posebej, če svet razumemo, kot je na papirju. Taksisti morajo v večini mest imeti licenco, zanjo plačajo, kot taksisti naj bi bili primerno izobraženi – spet strošek –, mestom v večini primerov plačujejo posebne dajatve, opremljeni morajo biti s taksimetrom, tudi naprave za plačevanje s kreditnimi karticami naj bi zdaj imeli pa še redno zaposleni naj bi bili. Vse to prinaša stroške, ki jih vozniki Uberja ne plačujejo, saj niso taksisti in redno zaposleni, nimajo taksimetrov, so »priložnostni« vozniki vozil za kratkoročne najeme, ki jih s kupci povezuje aplikacija. Tudi zato je Uber v večini primerov cenejši in jeza je upravičena.

Zakaj torej kot človek, ki mu nelojalna konkurenca vse prej kot diši, uporabljam storitve Uberja? Res je sicer, da bi lahko rekel zaradi pogosto cenejšega prevoza (cena sicer lahko precej naraste tedaj, ko je povpraševanje veliko, vendar je res tudi to, da so lahko tudi stroški za taksi, ki ima vklopljen taksimeter, precej višji kot ponavadi – predvsem ob gneči oziroma ko dežuje). Ne, ni stvar le v ceni. Nenačelen sem predvsem zaradi transparentnosti in zato, ker uradni taksisti pogosto niso to, za kar se izdajajo. Ko sem doma, v Ljubljani, Uberja seveda ne uporabljam, ker ga v Sloveniji ni pa tudi s storitvijo naših taksijev sem zadovoljen, saj dobro vem, kako in kaj. Vendar: kdaj pa kdaj me ima, da bi v taksiju sam sedel za volan, ko vidim, da se voznik ne znajde. Ampak to za veščega domačina ni pomembno, žal pa mi je vseh tujcev ali »starih mam«, ki se pogosto znajdejo v taksiju, ki jim – nevednežem – zaračuna tudi trojno tarifo. Jezim se, ker zato trpi tudi naš ugled. Naprej: pogosto v Sloveniji taksisti ne omogočajo plačevanja s kreditnimi karticami, tudi taksi službe, ki jih s kupci povezuje aplikacija, nimajo možnosti, da bi podatke o kartici shranile na samo aplikacijo, kar je seveda bistvo Uberjeve storitve (ali katerega drugega taksi disruptorja). Znanje uradnih taksistov pogosto ni tako, kakršno bi moralo biti, tudi o morali bi lahko govorili, povrhu vsega pa je res tudi to, da so tudi vozniki taksijev, tako kot Uberjevi, pogosto »zaposleni« espeji.

Uberjeva prednost je transparentnost. Veš, da te težje ogoljufa. Aplikacija ti vnaprej precej točno pokaže, koliko ti bodo trgali s shranjene kartice. Uber ne more narediti tega, kar mi je pred časom naredil stockholmski taksist. V švedskem glavnem mestu z letališča v center namreč velja vnaprej znana tarifa, kar je v redu, a ker sem taksi vzel iz letališkega hotela, in ne točno z letališča, mi je zaračunal več kot dvojno. Vsi uberji so več ali manj povsod enako pošteni. Povsod veš, kaj lahko pričakuješ. Če si malo manj kot zelo vešč, pa te v taksiju lahko zelo pogosto doletijo manj prijetna presenečenja, ne samo cenovna. Hočeš plačati s kartico, pač nisi še dvignil recimo poljskih zlotov ali britanskih funtov, na taksiju vidiš nalepko kartic – hm, oprostite, gospod, moj terminal ne dela …

Dokler taksisti ne bodo okrepili svojih moralnih načel oziroma ne bo učinkovitega nadzora nad njimi, dokler ne bodo tehnološko napredovali in se mednarodno povezali, bo Uber v mnogočem za kupca manj nemoralen. Da Uber še vedno tolče gromozansko izgubo in da mu lahko očitamo, da predatorsko želi osvojiti svetovni trg, me kot kupca ne moti toliko kot kak uradni taksist, ki ve, da veš, da te želi prinesti naokoli, a se ti pač ne da prepirati. Uber je lani, v letu pred svojim borznim nastopom, ustvaril za nekaj manj kot milijardo dolarjev izgube ob približno 11 milijardah dolarjev prihodkov – ti kar lepo naraščajo. Prav bi bilo, če bi se mu taksisti uprli ne samo s protesti, temveč še bolj z napredkom, znanjem in poštenjem.

»Pariški tehnokrat« in jezni Francozi
54 min

Ena od kritik, da je »predsednik elit« ali »pariški tehnokrat«, se francoskega predsednika Emmanuela Macrona drži že od začetka njegovega mandata in je še posebej poudarjena predvsem v zadnjih mesecih protestov rumenih jopičev. Orisuje tudi večletno pretirano centralizacijo, prestolnico, ki je odrezana od preostalih predelov Francije.

Kritike o preveliki centralizaciji od vsepovsod

Protesti rumenih jopičev so med drugim pokazali, da se ljudje zunaj mest počutijo ignorirane ali celo prezirane tako od Parižanov kot predsednika, predvsem pa opozarjajo na nerazumevanje njihovih težav in posledic novih zakonov zanje. Nezaupanju ljudi v vlado in občutku, da preprosto ne štejejo pri odločanju, se pridružujejo tudi nekateri župani in predsedniki regij. Lansko jesen je tako Xavier Bertrand iz severne regije Hauts-de-France o Macronu dejal, da ne more vsega voditi sam iz Pariza, saj da država ni podjetje ter da mu manjka posluha in spoštovanja. Pri teh kritikah centralizacije moči in odločanja v prestolnici ni edini, ne glede na politične usmeritve. Po mnenju marsikoga Macron z nekaterimi netaktnimi izjavami še poslabšuje razpoloženje, čeprav se je poskušal približati ljudem z obiski in veliko nacionalno debato. Odzivi nanjo izražajo večinoma dvom in ljudje niso prepričani, da je vlada slišala njihove težave glede pomanjkanja javnih storitev in upadajoče kupne moči.

Zakaj je počilo pri ceni goriva

Čeprav ne gre le za osebno podobo predsednika, temveč celotne vlade in tudi že prejšnjih vlad, in čeprav ne gre le za Pariz, temveč tudi za nekatera druga večja francoska mesta, sta oba pri mnogih postala simbola odločujočih elit, njihove arogance in vzvišenosti ter načina življenja, ki je izgubil stik z realnostjo povprečnega Francoza. Že to, kar je podžgalo gibanje, namreč cena goriva, za prebivalce podeželja pomeni dosti več kot za Pariz, kjer imamo na voljo ne le dovolj učinkovit javni prevoz, ampak tudi različne izposoje koles, električnih avtomobilov, skuterjev, skirojev, in kjer je bolj ali manj vse »pri nogi«. Tudi statistično je jasno precej več ljudi, ki se odločajo za dvokolesna prevozna sredstva ali hojo, v pariški regiji, kjer so razdalje do službe manjše. Medtem pa so zunaj mest odvisni od svojega vozila ne le za pot v službo, ampak bolj ali manj za vse vsakodnevne opravke. Iz vasi izginjajo pošte, banke, trgovine, pekarne, kavarne, vse bolj se oddaljujejo najbližji uradi, bolnišnice in porodnišnice in s tem tudi delovna mesta. Največ brezposelnih je na severu Francije, ki ima za Korziko in pred Occitanijo največji delež revščine, čeprav je ta delež (16,2) velik tudi v prestolnici. Hkrati Parižani precej več zaslužijo. Po podatkih statističnega urada je povprečni letni dohodek v Parizu od pet do sedem tisoč evrov večji kot v katerikoli drugi regiji.

Predrag Pariz

Po drugi strani ne gre zanemariti razlik v cenah, ki so v Parizu občutno višje na vseh področjih, od zdravstvenih storitev, prostočasnih in kulturnih dejavnosti, prehrane, gostinstva, oblačil, pohištva do javnega prevoza. Skoraj polovico so višji stroški najemnin. Pri tem je zgovoren tudi rekord, ki so ga letos dosegle cene nepremičnin: njihov dvig, ki se nikakor ne ustavlja, je dosegel 10 tisoč evrov za kvadratni meter. Zato ne preseneča, da je število ljudi, ki zapuščajo prestolnico in se odpravljajo v srednje velika mesta, precej izrazito in ne pojenja.

Tako o slabšanju kakovosti življenja opozarjajo Francozi z vseh koncev države in seveda tudi Parižani, ki se ob koncih tedna zbirajo v prestolnici in protestirajo pred simboli politične moči in bogastva.

S čim tekmujejo letošnji telefoni? S fotografijo in baterijo
54 min
Že predstavljeni novi pametni telefoni kažejo glavne trende, ki ne bodo obšli niti modelov, na katere letos še čakamo. Odločitev za nakup najpogosteje temelji na fotografski odličnosti in vzdržljivosti baterije.
Na članek...

Baterija je pomembnejša, kot menijo izdelovalci, hkrati pa je tudi tisti del telefona, ki tehnološko in razvojno najpočasneje napreduje. Skokovitega napredka v količini shranjene energije na enoto prostornine ni. Na srečo pa so telefoni postali večji, z njimi pa tudi baterije, porabniki energije – največja sta zaslon in procesor – pa varčnejši. Zaradi obojega premijski telefoni tudi pri srednje zahtevni uporabi brez težav zdržijo do večera ali celo več – in še dlje, če telefona ne uporabljamo kaj dosti. Baterije letošnjih modelov so le malenkost zmogljivejše od baterij lanskih. Nekoliko pa se je povečala hitrost polnjenja. Ker je polnilna moč napajalnikov večja, že zgolj pol ure dostopa do električne vtičnice dodobra napolni izpraznjeno baterijo. Rekorderji so nekateri telefoni Huaweia, katerih baterija se v pol ure napolni do 70 odstotkov. Z vse pogostejšo stekleno konstrukcijo ohišja pa se povečuje tudi razširjenost brezžičnega polnjenja, ki je sicer počasnejše (a se tudi njegova hitrost izboljšuje), vendar omogoča, da telefon pogosto odlagamo kar na polnilnik.

Zasloni OLED počasi prevladujejo

Tudi pri zaslonih ni prišlo do revolucije, je pa lepo napredovala kakovost slike zaslonov OLED. Po našem mnenju imajo najlepše, se pravi najsvetlejše, najbolj živahnih barv in tako naprej, Samsungovi premijski telefoni. Južnokorejski izdelovalec pa je začel z zasloni OLED opremljati tudi modele srednjega razreda, česar tekmeci še niso storili. So pa prevzeli zakrivljenost desnega in levega roba zaslona, pred kratkim je to storil še OnePlus z modelom 7 pro. Zasloni premijskih modelov so veliki, največkrat razmerja okoli 19 proti devet, izstopa Sonyjeva xperia 1 z razmerjem 21 proti devet, s tankimi robovi in skoraj brez­šivnim stikom z okvirjem telefona. Izginile pa so tudi značilne zaslonske zareze po vzoru Appla. Namesto teh se sprednja kamera skriva v luknjici v zaslonu ali majhni zarezi v obliki kapljice vode. Telefoni s sistemom Android so zato s sprednje strani podobni drug drugemu in jih je na hitro čedalje težje razlikovati.

Tipalo pod zaslonom in prepoznava obraza

Večina premijskih modelov ima tipalo prstnega odtisa pod zaslonom, deluje bodisi na osnovi ultrazvočnih valov bodisi je optično. Pri tem je pod zaslonom majhna kamera, ki slika prst od spodaj. Ultrazvočna tehnologija je varnejša in manj občutljiva od optične, ki jo ponavadi zmede že moker prst. Tipali sta približno enako hitri, a še vedno počasnejši od običajnejših induktivnih, ki jih najdemo tudi v cenovno dostopnih telefonih. Sprednja kamera je sposobna prepoznati obraz, vendar ne moremo govoriti o zanesljivem varnostnem mehanizmu, saj ga je pogosto mogoče pretentati s fotografijo. Predvsem pa te možnosti ne smemo mešati s faceID Applovih iphonov ali podobno funkcijo v telefonu mate 20 pro, saj sta zaradi dodatnih tipal in prepoznav (3D) varnejši in bolj zanesljivi.

Kateri naredi boljše selfije

Sprednje kamere so večinoma podobne lanskim, nadgrajene s tipali višje ločljivosti in še kakšnimi manjšimi, manj pomembnimi »bombončki«. So pa tudi izjeme. Telefon LG G8 thinQ ima spredaj tudi tipalo TOF, ki meri globino prizora in omogoča varnejšo prepoznavo obraza, pa tudi kretnje roke v zraku nad zaslonom, s katerimi je mogoče upravljati telefon. Samsungov galaxy S10 plus ima spredaj dve kameri in zato fotografira selfije višje kakovosti, nekaj izdelovalcev pa se je celo odločilo, da prednja kamera ni na običajnem mestu, temveč po potrebi »izskoči« iz ohišja telefona. Najzanimivejši med njimi je verjetno oneplus 7 pro.

Procesorji s podobnimi zmogljivostmi

Napredek na področju procesorjev in drugih elektronskih komponent najbolje opiše rek »posel kot običajno«. Vsako leto za pričakovan (napovedan) odstotek večja zmogljivost in manjša poraba. Huawei veliko omenja enote za umetno inteligenco, Samsung in Qualcomm manj, a tudi njunima procesorjema ni tuja. Težko bi dejali, da kateri od procesorjev za premijske modele močno odstopa, čeprav zna biti snapdragon 855 v rahli prednosti pred najzmogljivejšima procesorjema iz družin kirin (Huawei) in exynos (Samsung).

Kamera na kamero, vse večje povečave, vse širši kot

Že nekaj let zapored največ govorimo o sposobnosti zadnjih kamer, kajti fotografske zmogljivosti najbolj zanimajo uporabnike. Večinoma srečamo konfiguracije s tremi zadnjimi kamerami, glavno s tipalom visoke ločljivosti (40 megapik in več) ter svetlobno močnim objektivom, kamero s širokim kotom ter tretjo z bolj ali manj visokim faktorjem optične povečave. Največjo, petkratno, ima trenutno huawei P30 pro zaradi periskopskega tele­objektiva. Široki vidni kot pride prav, ko se ne moremo dovolj oddaljiti od prizora, povečava pa približa preveč oddaljeno, z malo spretnosti pa je oboje uporabno tudi pri bližinski fotografiji (makrofotografija). Teleobjektivi v pametnih telefonih imajo fiksno povečavo, kar pomeni, da telefon povečave do te naredi tako, da izreže del fotografije, ki jo naredi glavna kamera, ali pa kako drugače kombinira podatke obeh tipal. Praktično to pomeni, da je lahko fotografija z dvakratno povečavo, ki jo posname kamera s takšnim objektivom, boljša od enako povečane, posnete s telefonom, katere telekamera ima petkratno optično povečavo.

Iz leta v leto napreduje tudi fotografiranje v šibki svetlobi pri vseh premijskih modelih in letošnje leto ni izjema. Vsaj v teoriji – za praktično potrditev je še prezgodaj – je najbolj napredoval Huawei. Modela P30 in P30 pro imata tipalo glavne kamere s spremenjenim filtrom, zaradi katerega je sposobno zajeti za 40 odstotkov več svetlobe. Nočne fotografije z njim so resnično atraktivne, bomo pa videli, ali se ne bodo pokazale šibke točke drugje, saj je bilo v zadnjih 40 letih veliko poskusov sprememb dobro preizkušenega filtra. V nočni fotografiji pa so napredovali tudi drugi, eni bolj, drugi manj, saj je marsikaj mogoče doseči tudi s procesorsko močjo ter računalniško obdelavo fotografij.

Marsikdo je pričakoval, da bosta glavna trenda tega leta 5G in pregibni zasloni. A nista. Za telefone s podporo omrežju naslednje generacije je še dovolj časa, pregibniki pa še niso preboleli poporodnih težav. Ne enih ne drugih zato letos ne bo dovolj, da bi vplivali na trg pametnih telefonov.

S čim tekmujejo letošnji telefoni? S fotografijo in baterijo
Foto: Marlene Awaad/Bloomberg
Madžarska režiserka: EU bi morala obrzdati nestrpno politiko Viktorja Orbana
54 min
Eszter Hajdu je s tako rekoč skritimi kamerami lani spremljala predvolilno kampanjo vladajoče stranke na Madžarskem Fidesz. Za snemanje dokumentarca se je odločila, ker svobodnih medijev, ki bi kritično poročali o sovražni propagandi premiera Viktorja Orbana, pravi, skoraj več ni.
Na članek...

Nacionalizem, sovraštvo do tujcev in drugačnih, strah pred begunci, izključujoča politika, zapiranje evropskih meja so bile ene od glavnih tem letošnjega mednarodnega filmskega festivala Crossing Europe v Linzu. Evropska država, ki v tem trenutku močno pooseblja takšno družbeno klimo, je naša soseda Madžarska, kjer je lani na volitvah svojo dolgoletno oblast utrdila stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbana. Madžarska režiserka Eszter Hajdu je v dokumentarnem filmu Madžarska 2018 – v zakulisju demokracije spremljala lansko predvolilno kampanjo, po kateri je stranka Fidesz slavila visoko zmago in si tako zagotovila popolno prevlado v madžarskem parlamentu: 133 sedežev od 199.

Predvolilna razprava je temeljila predvsem na širjenju sovraštva in strahu. Medtem ko je vladajoča stran strašila pred begunci, Evropsko unijo in judov­sko zaroto, v ozadju katere naj bi bil ameriški milijarder madžarskih korenin George Soros, se je levosredinsko usmerjena opozicija z nekdanjim premierom Ferencem Gyurcsányjem na čelu na začetku še trudila odpirati vprašanja zdravstva in naraščajoče revščine, a je tudi sama skozi kampanjo vse bolj širila strah – v tem primeru proti Orbanu in Fideszu. Opozicija pa že v osnovi ni imela veliko možnosti, saj si je Orban – kot lahko vidimo tudi v dokumentarcu – podredil večino madžarskih medijev, ki so volivcem nenehno servirali njegovo strupeno retoriko.

Veliko članov filmske ekipe zaradi tega ni želelo biti navedenih med ustvarjalci filma, saj bi lahko izgubili službo. Avtorica, ki živi in ustvarja na Portugalskem, pa po filmu iz Madžarske prejema sovražna pisma in tudi grožnje. Ko razlaga o razmerah v svoji domovini, to počne s cmokom v grlu. Film si je mogoče do nedelje brezplačno ogledati na spletni platformi Youtube, kjer je naložen z angleškimi podnapisi. Izvirni angleški naslov filma je Hungary 2018 – Behind the Scenes of Democracy.

Zakaj ste se lotili spremljanja lanskih parlamentarnih volitev na Madžarskem?

Prej v bistvu nisem delala neposredno političnih filmov. A pred tremi leti sem se začela zavedati, kako nevarna in ekstremna postaja madžarska politika. Naša skrajno desna vlada z Viktorjem Orbanom na čelu izvaja ekstremno desničarsko propagando, neti sovraštvo in spodbuja k nasilju proti beguncem. Začeli so s širjenjem sovraštva proti marginalnim skupinam, ki živijo na Madžarskem, kot so brezdomci, Romi in Judi. Nato pa so ugotovili, da je za ljudstvo bolj priročno najti zunanjega sovražnika, zato da se sovraštvo ne bi sprevrglo v neposredno nasilje. In tako so začeli slediti evropskemu trendu, da so najboljši zunanji sovražnik begunci. Kampanjo so poleg tega zgradili tudi na širjenju strahu pred zaroto, ki naj bi jo skoval na Madžarskem rojeni in v ZDA živeči milijarder George Soros. Tako smo v zadnjih letih na Madžarskem začeli živeti v stalnem strahu in sovražnosti. Postalo mi je jasno, da o tej grozni propagandi ni neodvisnega, nepristranskega poročanja in da moram zato posneti dokumentarec.

Zakaj ste se odločili za različna pristopa? Nekdanjega premiera Gyurcsányja kamera nenehno spremlja, Fidesz pa je prikazan samo na govorniških odrih, plakatih in skozi medije.

Zato, ker je bilo že tako izjemno težko slediti članom naše skrajno desne vlade. Kot neodvisni novinar in filmar do njihovih dogodkov nimaš vstopa in ne moreš poročati. Medijsko pozornost držijo stoodstotno v svojih rokah in zelo smo se morali potruditi, da smo našli polprofesionalne snemalce, ki so lahko dovolj neopazno snemali. Dogodke namreč delajo samo za ljudi in novinarje, ki jih podpirajo, te, ki vladi niso zvesti, pa preprosto izključijo.

Torej strogo nadzorujejo madžarske medije?

Mislim, da je okrog 95 odstotkov madžarskih medijev v rokah vlade in njenih prijateljev: časopisi, revije, radijske in televizijske postaje … Svoboda medijev na Madžarskem ne obstaja. Ljudje na podeželju do informacij o opoziciji sploh ne morejo priti, ampak slišijo zgolj vladno stran. Nadzor je popoln.

Kaj pa se je zgodilo z vašim filmom? Vam ga je uspelo prikazati tudi na Madžarskem?

Skoraj vsi kini, ki smo jih hoteli najeti za prikazovanje filma, so nas zavrnili, a smo potem našli majhen kino v Budimpešti, s katerim smo se lahko dogovorili za dve projekciji. Na projekciji za medije ni bilo skoraj nikogar, na projekciji za javnost pa je bilo polno. Madžarski mediji nočejo poročati o filmu, ne pišejo kritik in se delajo, kot da ne obstaja. Je pa madžarska javnost zelo zainteresirana, zato smo se zdaj odločili, da ga damo za teden dni brezplačno na splet.«

Na koncu filma ste omenili, da nekateri člani filmske ekipe niso želeli biti navedeni kot soustvarjalci filma. Česa se bojijo? Kaj jim grozi?

Bojijo se izgubiti svoje službe. Kar nekaj jih dela na nacionalni televiziji, kjer bi jih, če bi izvedeli, da so sodelovali pri dokumentarcu, gotovo vrgli na cesto. Vlada dela samo z ljudmi, ki so ji popolnoma zvesti. Zato se vsi bojijo biti kritični.

Se tudi vi bojite kakšnih posledic?

Živim na Portugalskem, kjer je film tudi produciran. Madžarskih financerjev, seveda, nimamo, sodelujemo samo z mednarodnimi partnerji. Zato sem kar prepričana, da s tem filmom ne bodo imeli težav. Smo pa na naš madžarski naslov prejeli nekaj sovražnih pisem in groženj, a s tem se ni bilo težko sprijazniti, saj je bilo pričakovano.

Naj se vrnemo k predvolilni kampanji – vladna stran je strašila pred begunci, EU in Sorosom, opozicija pa je prav tako, kot lahko vidimo v filmu, obrnila ploščo in socialne teme zamenjala s strašenjem pred Orbanom in Fideszom. Mislite, da je bila to napaka?

Na žalost so to res naredili, ne vem pa, ali je bila napaka, saj se mi zdi, da ljudje na Madžarskem zdaj želijo to sovražno propagando in spopad. To mi je rekel tudi nekdanji premier Gyurcsány: da je to vse, kar ljudje hočejo slišati. In da nima izbire pri odpiranju drugih tem, saj ga potem nihče ne posluša. Na žalost je to madžarska realnost.

A na volitvah se opoziciji to ni obrestovalo. Doživeli so hud poraz.

To je res, a so vsaj prišli v parlament. In že to je zanje dosežek.

Je bila napaka, da niso načenjali vprašanja revščine? Ali težav, ki jih za manjše države prinaša članstvo v Evropski uniji, kar so lahko izkoristili desničarski populisti?

Mislim, da Madžari tudi temu ne bi prisluhnili, saj so osredotočeni predvsem na dogajanje v državi; kar je zunaj njihovih meja, jih ne zanima prav dosti. Večina jih tudi ne govori angleško, zato lahko spremljajo samo novice v madžarščini. Vse, kar lahko slišijo, je, da želi Evropska unija uničiti Madžarsko, ji vzeti neodvisnost in da lahko samo Fidesz zaščiti madžarsko ljudstvo pred tem in velikanskim številom beguncev, ki bi jih EU spustila čez meje.

Kakšen je položaj na Madžarskem leto dni po vnovični zmagi Fidesza?

Na žalost zdaj, pred evropskimi volitvami, ponavljajo popolnoma isto propagando, vse to sranje, ki smo ga poslušali že lani. Orban in njegova vlada podpirata nazor, da lahko na Madžarskem živijo samo beli kristjani, vsi drugi pa so grožnja.

Ampak iz filma lahko sklepamo, da ta vlada za ljudstvo ni poskrbela. Polovica Madžarov danes živi v revščini, zdravstveni sistem razpada. Se to kaj spreminja?

Niti malo. Vidim ogromno revščine povsod po državi, ko po njej potujem.

Nadzorujejo tudi gospodarstvo, kot je opozarjala opozicija v kampanji?

Absolutno. Vse je v rokah vlade in njenih prijateljev.

Kaj pa pravite na to, da se s Fideszom povezujejo poljski, slovaški, češki, tudi slovenski nacionalisti? Pri nas je to največja opozicijska stranka.

Zame je to srhljivo, moreče. Kot kaže, je Madžarska postala zgled za vodenje države. Poljski voditelji, na primer, zdaj vedno hvalijo poteze naše vlade in jo odkrito jemljejo kot dober primer.

Je njihov cilj vzpostaviti takšno hegemonijo, kot vlada na Madžarskem?

Nisem toliko seznanjena s politiko drugih držav, sem pa prepričana, da si Orban želi postati glavni člen skrajno desničarske koalicije v vzhodni Evropi.

Kaj to pomeni za Evropo? Se dogaja orbanizacija tudi na zahodu? Je Orban simptom spod­letelih evropskih politik?

Rečem lahko samo to, da ko potujem v zahodno Evropo, ne čutim tako močne mržnje kot na Madžarskem. Resnično upam in čutim, da so Zahodnoevropejci v tem pogledu bolj človeški. Evropske volitve bodo zato velik dogodek in kazalnik, kakšen je položaj trenutno v Evropi.

Ampak nacionalisti se povsod, tudi v Skandinaviji, krepijo.

Vem, a nisem prepričana, da je tako hudo in agresivno kot pri nas. Imajo vsaj demokratično delujočo opozicijo in svobodne medije, kar je velika prednost, saj lahko ljudje vsaj izrazijo svojo kritiko, protiargumente in skrbi. Na Madžarskem to več ni mogoče. Obstaja samo eno mnenje – in to je mnenje vlade.

Torej prihodnost Madžarske ni prav …

… svetla. Sploh ni lepa. Še pred nekaj leti sem bila mnogo bolj optimistična, zdaj pa me prihodnost naše države predvsem zelo mori.

Kaj je mogoče storiti, da se to spremeni?

Če bodo evropske volitve prinesle pozitiven izid in poraz za skrajno desnico, to lahko prinese spremembo stališč. Ampak res ne vem, kako bi se lahko spremenila celotna situacija. Mislim, da bi Evropska unija morala bolj sankcionirati madžarsko vlado, pri tem pa ne tudi ljudi, saj je na Madžarskem že ogromno revščine. Morala bi obvladati Fidesz in poskrbeti, da je več neodvisnih novic in svobodnega poročanja, tudi o evropskih zadevah. Zdaj se nenehno in od povsod na Madžarskem sliši samo umazana, rasistična sovražna propaganda proti Uniji: da je katastrofa, da prinaša konec Evrope, da …

Torej bi tudi sankcije lahko v takšnih razmerah pravzaprav pomenile dodaten argument za vlado v njeni protievropski propagandi?

To je res. Kadarkoli pride iz Evrope kakšna kritika ali napoved sankcij, to vlada spretno uporabi sebi v prid. To je velika težava. Zelo je težavno. Nimam pojma, kaj še lahko storimo. Ljudje bi nekako morali dojeti, da je sovraštvo do ranljivih skupin, do tistih, ki dejansko najbolj potrebujejo pomoč, nekaj najbolj groznega. To je edina stvar, ki lahko prinese spremembo.

Madžarska režiserka: EU bi morala obrzdati nestrpno politiko Viktorja Orbana
Foto: Osebni arhiv
Kateri vir je najboljši za financiranje inovacij podjetja?
54 min

V Sloveniji se vsako leto več podjetij odloči za vlaganje v inovacije. Po podatkih statističnega urada je bilo v obdobju 2014–2016 inovacijsko aktivnih skoraj 40 odstotkov podjetij. Od takrat se je njihovo število še povečalo, saj imajo podjetja na voljo več virov financiranja kot v obdobju gospodarske krize, ki je takrat nanje še močno vplivala.

Vendar pa so viri za financiranje inovacij med seboj zelo različni in se zato podjetja pogosto ne znajdejo ali jim ne uspe pridobiti zadostnih sredstev. V takšnem primeru najpogosteje financirajo inovacije iz lastnih sredstev in ta sredstva obravnavajo kot brezplačna, vendar pa to ni res – če jih ne bi porabila za inovacije, bi jih lahko namenila za druge, neposredno produktivne naložbe in z njimi ustvarjala donos.

Tudi za lastne investicije v inovacije morajo zato podjetja upoštevati zahtevani donos na kapital – in pogosto se izkaže, da je ta donos zelo majhen ali da takšne investicije ustvarjajo izgubo. Tipičen primer so podjetja, ki v razvoj novega izdelka vlagajo čas več zaposlenih. Ti preveč denarja in časa namenjajo razvoju izdelka, ki ga trg ne potrebuje zares. Vendar pa se to izkaže šele čez več let, ko izdelek dozori za trg in na njem ne doseže komercialnega uspeha. V Sloveniji so nekatera velika podjetja včasih razvijala inovacije z velikimi ekipami razvojnikov po več let – in za takšno obliko inovativnosti namenila po milijon evrov ali več brez kakršnegakoli komercialnega uspeha po končanju projekta.

Tudi danes se v večjih podjetjih pogosto pojavlja dilema, ali uvesti (ali celo kupiti) inovativno rešitev zunanjih ponudnikov ali jo raje razviti interno – in pogosto tukaj prevlada pogled »not-invented-here«, torej pogled, da je zunanja inovacija, četudi cenejša in hitrejša, manj privlačna za podjetje kot tista, ki se razvija interno. Če bi upoštevali dejstvo, da tudi investicije iz lastnega kapitala zahtevajo donos, bi se takšna podjetja pogosto bolj odprla in s tem lahko tudi povečala učinkovitost uvajanja inovacij.

Druga oblika financiranja inovacij so javna sredstva. Tako država kot EU za inovacije namenjata določene spodbude, tudi v obliki nepovratnih sredstev. V zadnjih letih je teh sredstev spet na voljo več in za podjetja je to na prvi pogled najcenejša oblika financiranja inovacij. Da pridobijo takšna sredstva, so se naučila tudi sodelovati in oblikovati skupne konzorcije, kar je pogosto pogoj takšnih razpisov. Pri čezmejnih projektih se takšno sodelovanje razširi še na partnerje iz več držav, kar neposredno vpliva na pretok idej in znanja med podjetij in različnimi drugimi institucijami znanja, vključno z univerzami. To se je še pred desetletjem zdelo skoraj neverjetno, saj so bila slovenska podjetja pregovorno zaprta in niso bila pripravljena deliti svojih »skrivnosti« in inovativnih idej z drugimi. Nepovratna sredstva, ki so bila in so pogosto še vedno na voljo za financiranje inovacij samo pod pogojem sodelovanja podjetij med seboj, so ta strah učinkovito odpravila. To sodelovanje je verjetno največja prednost takšnih virov – celo bolj kot sama pridobljena sredstva.

Težava nepovratnih sredstev za financiranje inovacij pa je v tem, da podjetja lahko z njimi pri življenju predolgo ohranjajo projekte, ki ne bodo uspešni na trgu. Prav tako ta sredstva niso povsem brezplačna – tudi če so nepovratna, morajo podjetja nameniti kar nekaj časa in energije za pripravo prijav projektov, ob uspešni pridobitvi pa potem tudi za njihovo uspešno črpanje in poročanje. Nekatera slovenska podjetja so sposobnosti pridobivanja javnih sredstev razvila do te mere, da je to postala že njihova glavna dejavnost – eno najbolj uspešnih slovenskih podjetij na tem področju pri različnih slovenskih in evropskih inovacijskih projektih, financiranih iz javnih virov, zaposluje že več kot 40 ljudi. Vendar pa so komercialni rezultati teh projektov večinoma zelo omejeni in pogosto so takšna javna sredstva sicer lažje dostopna – in cenejša – kot lastna sredstva, niso pa nič bolj učinkovita in najpogosteje ne privedejo do uspeš­nega in hitrega uvajanja inovacij na trg. Vse močneje se zato uveljavljajo pobude, da javna sredstva ne bi bila več na voljo v obliki nepovratne pomoči, ampak bi se zahtevala njihova vrnitev ali pa lastniški delež v novoustanovljenem podjetju, ki bi nastalo na temelju javno financirane inovacije. To pomeni, da bo že v bližnji prihodnosti tudi javno financiranje zahtevalo donos na investirana sredstva, kar bo ta sredstva na prvi pogled naredilo precej manj privlačna za podjetja, verjetno pa bo to povečalo njihovo učinkovitost.

Še en vir financiranja inovativnih projektov je bančno financiranje. Še pred nekaj leti je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče dobiti posojilo za financiranje raziskav, razvoja in inovacij, danes pa to postaja bolj dostopno. Vendar pa je povezano z običajnimi omejitvami, ki jih prinaša dolžniško financiranje: potrebo po zavarovanju tveganj in plačevanjem obresti na sposojena sredstva. Obresti so sicer danes na zgodovinsko nizkih ravneh, seveda pa nihče ne ve, kako se bodo gibale v prihodnosti. Večja težava kot obresti so zahtevana zavarovanja. Inovativni projekti so že po svoji naravi zelo tvegani in veliko (večina) jih verjetno ne bo komercialno uspešnih. Seveda pa bodo tisti, ki bodo uspeli in prinesti rešitev, ki jo trg išče in potrebuje, bistveno bolj komercialno uspešni kot kakšne druge investicije, ki jih običajno financirajo banke. Ker se bodo banke želele ob odobritvi posojil čim bolj zavarovati, bodo pogosto zahtevale zavarovanja, ki za podjetnike niso smiselna. Še pred kratkim je slovenska banka od manjšega inovativnega podjetja, ki se je zanimalo za najem posojila za financiranje novega projekta, zahtevala tako hipotekarno zavarovanje z nepremičnino v lasti podjetja kot tudi z osebnimi nepremičninami v lasti lastnika tega podjetja. Čeprav imajo inovativni projekti, če so uspešni, lahko zelo velike donose, pa so vseeno toliko tvegani, da je za podjetnika neracionalno sprejeti takšne zahteve po zavarovanjih. Banke si s tem želijo zagotoviti vsaj delno poplačilo dolga tudi, če projekt inovacije na koncu ne bo uspešen, za podjetnika pa to pomeni, da sam prevzame celotno tveganje neuspeha in da v primeru, da njegov inovativni projekt ne bo uspešen, ne bo mogel začeti novega inovativnega projekta, saj bo moral vsa razpoložljiva sredstva porabiti za vračanje dolgov banki.

Zadnji možni vir financiranja pa so kapitalski investitorji. Ti v zameno za kapitalsko investicijo vstopijo v lastništvo inovativnega podjetja. In pričakujejo, da se bo v primeru uveljavitve inovacije na trgu vrednost njihovega lastniškega deleža močno zvišala (pogosto iščejo donos v višini nekajkratnika vloženih sredstev), če pa inovacija ne bo uspešna, ne bodo zahtevali povrnitve vloženih sredstev. Velik donos na vložena sredstva torej zahtevajo zato, da prevzamejo tveganje izgube celotnega vložka. To seveda pomeni, da bodo v primeru uspešne inovacije svoj lastniški delež v nekem trenutku prodali – lahko drugim podjetjem ali pa drugim solastnikom podjetja. Za zavarovanje svoje investicije bodo pogosto zahtevali določene pravice, povezane tudi z upravljanjem – običajno možnosti blokade določenih odločitev, ki bi škodovale vrednosti njihovega deleža. Znanih je nekaj primerov, ko so slovenska družinska podjetja pridobila kapitalsko investicijo, potem pa so bila zelo presenečena, ko so investitorji zahtevali (in pogosto tudi dosegli) menjavo vodstva podjetja, če cilji niso bili doseženi. Na drugi strani pa so kapitalski investitorji skoraj vedno manjšinski lastniki in nimajo resne želje po aktivnem vodenju podjetja – najpogosteje namreč vlagajo sredstva v več inovativnih podjetij in računajo na to, da bo vsaj kakšno med njimi uspešno s svojo inovacijo. Kapitalski investitorji so tudi zelo motivirani, da bi bile njihove investicije uspešne, in zato tudi pomagajo vodstvu teh podjetij s povezavami, svetovanjem in vsem, kar bi lahko povečalo možnosti za uspeh inovacije. Kar nekaj slovenskih zagonskih podjetij je uspešno pridobilo investicije domačih in tujih skladov tveganega kapitala in so presenečeno ugotovila, da jim je tovrstna pomoč prinesla celo večjo korist kot samo financiranje. Seveda pa je kapitalskih investitorjev v Sloveniji zelo malo, zato prevladujejo tuji investitorji – ti so v letu 2017 prispevali več kot 90 odstotkov od 100 milijonov evrov, ki so jih slovenska zagonska podjetja pridobila od kapitalskih investitorjev.

Slovenska podjetja lahko torej danes pridobijo sredstva za financiranje inovacij iz več virov kot kadarkoli prej. Vendar pa to ne pomeni, da so vsi viri enakovredni. Kot pri vseh drugih odločitvah lahko tudi pri financiranju inovacij uspešna podjetja pregledajo več možnih alternativ in se odločijo za optimalno: tisto, ki jim ob najmanjši porabi sredstev omogoči čim manj tvegan in čim hitrejši vstop na trg – in s tem uspešno komercializacijo svoje inovacije.

Kako je mladi kemik zgradil največjo tovarno električnih avtov na svetu - in postal eden najbogatejših Kitajcev
54 min
Vang Čuanfu je kariero začel kot raziskovalec v državnem laboratoriju, pri tridesetih pa se je odločil za podjetništvo. Pravi čas je zaznal priložnost v elektrifikaciji vozil, ki jo je krepko podprla kitajska država, in postal eden najbogatejših Kitajcev.
Na članek...

V velikanski dvorani tovarne na jugu Kitajske je 1,8 metra nad brezhibno čistimi betonskimi tlemi visel ducat nedokončanih avtomobilov, pobarvanih v živo rdečo in srebrno. Čeprav so jim pred nekaj trenutki vgradili motorje, so bili še vedno videti kot skeleti – bolj obris vozil kot njihovo dejansko utelešenje. Ko so drseli po proizvodni liniji, je do njih pridrvel sanem podoben robot, se namestil pod vsako od njihovih podvozij in pri tem upočasnil svojo hitrost, da se je lahko uskladil z njihovo.

Robot je nosil tovor, ki je bil odločilen: v sivo plastično ohišje shranjeno baterijo, približno takšne velikosti in oblike kot dvojne vzmetnice. Iz sani se je nenadoma kvišku raztegnilo škarjasto dvigalo in baterijo vstavilo v podvozje avtomobila. Delavci v modrih delovnih kombinezonih in belih bombažnih rokavicah so se, opremljeni s pištolami za pričvrščevanje, ki so s spiralno zvitimi rdečimi kabli priključene na vire stisnjenega zraka, naglo približali robovom baterije. Ko je bila baterija pritrjena na svoje mesto, se je škarjasto dvigalo zložilo nazaj in svojega robotskega gostitelja poslalo, da hitro poišče nov tovor. Ta sveže sestavljena vozila so del družine športnih terenskih vozil tang, njihova drobnoprodajna cena pa je 32 tisoč evrov. Namenjena so voznikom iz srednjega razreda, vendar izključno na največjem svetovnem trgu električnih vozil, na Kitajskem.

Poceni e-avti, ki pa so vse prej kot statusni simbol

Njihov proizvajalec BYD je številka ena na svetu med izdelovalci električnih vozil, a je deležen le delca pozornosti, ki ga uživa podjetje Elona Muska, čeprav pomeni precejšnjo gonilno silo prehoda na električno mobilnost, ki je na Kitajskem hitrejša kot v katerikoli drugi državi. Podjetje je bilo ustanovljeno sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja v Šendženu. Njegova dejavnost je bila takrat izdelovanje baterij za kot opeka velike mobilne telefone in digitalne fotoaparate.

BYD ima zdaj okoli četrt milijona zaposlenih in proda na Kitajskem vsak mesec 30 tisoč električnih vozil ali priključnih hibridov, od katerih jih je večina za kupce vse prej kot statusni simbol. Njegov najcenejši model e1 stane po odbitju subvencij okoli osem tisoč evrov.

Elektrike za vse iphone

Avtomobile in druga vozila BYD – električne avtobuse tonka, viličarje, večnamenske kombije, vozila za pometanje ulic in smetarske tovornjake – poganjajo izključno baterije, ki jih podjetje izdeluje samo. V njegovih razraščajočih se tovarnah lahko proizvedejo za skoraj 30 gigavatnih ur elektrike na leto, kar je več kot dovolj, da bi poganjala vse iphone, ki so bili izdelani do zdaj. BYD je lani v provinci Činghaj odprl največjo tovarno baterij na svetu, z 930 tisoč kvadratnimi metri površin, še eno podobne velikosti pa je začel graditi februarja letos. Zaradi tako velikega imperija je njegov ustanovitelj in predsednik Vang Čuanfu, nekdanji kemik v službi države, postal milijarder. Koristi pa je prinesel še enemu posamezniku z velikim neto bogastvom, Warrenu Buffettu, čigar družba Berkshire Hathaway je pred desetimi leti kupila desetodstotni delež v BYD.

Pospešek države s subvencijami in strogimi predpisi

Na Kitajskem so električna vozila sprejeli neverjetno hitro. Zaradi velikodušnih državnih subvencij in mestnih predpisov, zaradi katerih je lastništvo vozil z notranjim izgorevanjem postalo nepriročno, drago ali oboje, na Kitajskem pokupijo več kot polovico vseh prodanih električnih avtov na svetu. Lani so v Šanghaju prodali več električnih vozil kot v Nemčiji, Franciji ali Združenem kraljestvu; v Handžuju, ki po kitajskih merilih sodi med manjša mesta, pa so jih prodali več kot v vsej Japonski. V Šendženu je tako rekoč vseh 20 tisoč taksijev električnih in vsa je izdelal BYD. Po kitajskih cestah redno vozi več kot 500 tisoč e-avtobusov, po ameriških manj kot tisoč.

Vendar ne gre vse kot po maslu

Pospešeno napredovanje v električno prihodnost pomeni za 53-letnega Vanga, ki se je za množično uporabo električnih vozil začel zavzemati pred desetimi leti, velik uspeh. Hkrati je to za njegovo podjetje izziv, s kakršnim se doslej še ni srečalo. Volkswagen, Ford Motor in drugi svetovni proizvajalci avtomobilov, ki sta jih na Kitajskem pritegnili velika množica odjemalcev in jasna državna politika, pošiljajo na ta trg na ducate električnih modelov, ukrojenih po okusih domačinov. Hkrati možnosti BYD na tujih trgih ogroža val protikitajskega razpoloženja, ki se kaže v ukrepih, kakršen je nedavni poskus ZDA, da bi kitajskim izdelovalcem avtobusov prepovedale, da bi bili lahko prejemniki zveznega denarja. Vlagatelji so zaskrbljeni: vrednost delnic BYD, ki kotirajo na hongkonški borzi, je v zadnjih 12 mesecih upadla za 18 odstotkov.

Vang in njegovi sodelavci so odločeni, da bodo dvomljivcem dokazali, da se motijo – in to tako, da bodo ustvarili svetovno blagovno znamko, ki je ni uspelo ustvariti še nobenemu kitajskemu proizvajalcu. In čeprav so ponosni na pionirsko preteklost podjetja, se tudi zelo dobro zavedajo, da ti to, če kam prideš prvi, ne zagotavlja dolgoročnega uspeha.

Iz državnega laboratorija na samostojno podjetniško pot

Vang je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja živel v Pekingu in delal kot raziskovalec na Inštitutu za splošne raziskave barvnih kovin, državnem laboratoriju, ki je na podlagi izsledkov na področju metalurgije ustvarjal uporabne inovacije. Pri svojem delu se je osredotočal na redke zemeljske elemente, ki so bistveni za baterije in potrošniško elektroniko, in začel se je spraševati, kaj bi bilo mogoče storiti v zasebnem sektorju.

Vang je BYD ustanovil leta 1995 v mestu Šendžen, ki je takrat doživljalo znamenito preobrazbo iz regionalnega mesta v velemesto s svetovnimi povezami. Vang je bil v Šendženu takrat eden od tisočev mladih podjetnikov, ki so se poskušali dokopati do dela svetovne dobavne verige. Toda bil je tudi strokovnjak za baterije – in to v času, ko so te postajale steber korenite tehnološke spremembe. Ko so v poznih devetdesetih letih prenosni računalniki in mobilni telefoni, ki jih napajajo litijske baterije, postali nekaj vsakdanjega, so nizki stroški in prožna proizvodnja BYD in drugim kitajskim podjetjem omogočili, da so prehiteli japonske proizvajalce kot najbolj zaželeni dobavitelji. To pa ni minilo brez spornih dogodkov: BYD sta med njegovim širjenjem zaradi obtožbe kraje intelektualne lastnine tožila Sanyo Electric in Sony. Spor s Sanyom se je končal s poravnavo, japonsko sodišče pa je zavrnilo pritožbo Sonyja. Na začetku prvega desetletja novega tisočletja so bile baterije BYD nameščene v Nokijinih telefonih, orodju proizvajalca Black & Decker, Dellovih prenosnikih in v največjem statusnem simbolu tistega časa, Motorolinem telefonu RAZR.

Na borzo in v prevzem

BYD je leta 2002 postal javna delniška družba, njegove delnice pa so začele kotirati na borzi v Hongkongu. Leto pozneje je kupil večinski delež v državnem avtoproizvajalcu Xi'an Qinchan Auto, ki je bil takrat v težavah. Avtomobili, ki so jih poganjale baterije, so bili takrat redkost, večinoma je šlo za opuščene modele, zasnovane tako, da so zadovoljili predpise v Kaliforniji. Toda Vang je v njih videl naraven podaljšek osnovne dejavnosti BYD.

Propadel poskus s priključnim hibridom

Časovnice izdelkov v avtomobilski industriji so dolge in Vangovega vpliva na BYD Auto, kot so preimenovali kupljeno podjetje, ni bilo mogoče občutiti do leta 2008. Tega leta je predstavil avtomobil F3DM, prvi priključni hibrid na svetu, izdelan v komercialnem obsegu. Pomenil je tehnološko novost in naj bi po trditvah proizvajalca zgolj z elektriko lahko prevozil sto kilometrov in več. Toda v primerjavi s Teslinim roadsterjem, ki se je pojavil istega leta, ni bil privlačen. Propadel je tako na Kitajskem kot v tujini in BYD je po tem v tujino izvozil komaj kakšen osebni avtomobil.

Po e-avtih še e-busi

Toda medtem ko se je Tesla usmerjala na trg kupcev v krizi srednjih let, je BYD elektrificiral manj pozornost zbujajoča vozila ter svoj posel razvijal tudi kot dobavitelj sončnih panelov in druge infrastrukture. Množično proizvodnjo električnih avtobusov je podjetje začelo leta 2009, leto pozneje pa dobilo naročilo province Junan za dobavo tisoč teh vozil. Sledile so podobno velike pogodbe, poleg njih pa še manjši posli v mestih, kot so Amsterdam, Frankfurt in Los Angeles – pri čemer pa je bil posel v zadnjem, pa tudi v Albuquerqueju v New Mexicu, deležen negativnih kritik zaradi mehanskih težav, zaradi česar je zvezna država New Mexico vrnila avtobuse BYD.

Gledano za nazaj, je bila usmeritev na velika vozila javnega prevoza razumljiva. Pri tistih, ki so zasnovana za to, da se ustavljajo vsakih nekaj ulic, je manj pomembno, kakšen pospešek imajo in kakšna je največja hitrost, ki jo lahko dosežejo, kot pri vozilih, ki jih uporabljajo običajni kupci. Prav tako na vnaprej določenih progah ne povzroča skrbi doseg njihovih baterij. Poleg tega se pri tem računa, da se s tem, ko se vozači usmerijo na električne avtobuse, krepita zavedanje o blagovni znamki in sprejemanje električnih vozil na splošno. Možnosti za prodajo dodatne opreme BYD je pri tem veliko: generatorjev sončne energije, inštalacij za shranjevanje energije, hitrih polnilnikov – in morda celo nekaj električnih viličarjev za prevoz sestavnih delov.

Vseobsegajoča filozofija BYD postane očitna, ko se približate sedežu podjetja v vzhodnem predmestju Šendžena. Zadnji del poti je šestpasovnica BYD Road, ločena z vrstami obcestnih svetilk, ki jih napaja elektrika, pridobljena iz sončne energije. V tovarniškem naselju dela okoli 40 tisoč ljudi, ki se v svoje tovarne in pisarniške stavbe vozijo z avtobusi byd. Poti so znotraj naselja skoraj brezhibno čiste in po njih redno patruljirajo pometalci cest. Pred osrednjo poslovno stavbo, ki ima obliko šestkotnika, je podjetje zgradilo stezo za preizkusne vožnje in postajo za skyrail, montažno enotirno železnico, zasnovano za gradnjo nad mestnimi ulicami s preveč prometa – kot zavarovanje, če revolucija z električnimi vozili ne bi uspela.

Cilj: do tretjino prodati v tujini

Čeprav Vang velja za nekakšnega velikega moža elektrike, je osebno skromen človek. Zaposleni radi pripovedujejo zgodbe o njegovem nezanimanju za plodove njegovega premoženja, ki je po oceni Bloombergovega indeksa milijarderjev vredno okoli 4,3 milijarde evrov neto.

Vang priznava, da se BYD spopada z zelo ostro konkurenco v tekmi za zvestobo kupcev. Prepričan je tudi, da je svet tik pred trajnim prehodom na električno mobilnost in da bo njegovo podjetje postalo vodilno doma in za tem še v tujini, kjer bi po njegovi oceni lahko sčasoma prodalo od 20 do 30 odstotkov svojih vozil. »Izkoriščamo priložnost, ki se pojavi enkrat v sto letih,« pravi. »In imamo celotno proizvodno verigo, česar nima nihče drug.«

»Na Kitajskem počnemo stvari tako, da vse zamenjamo naenkrat«

Vangove napovedi o skorajšnjem izginotju motorjev z notranjim izgorevanjem v avtomobilskih krogih pogosto trčijo ob globoke dvome. Na Kitajskem se je v letih od 2015 do 2018 sicer potrojila prodaja vozil na novo energijo, med katere sodijo priključni hibridi, povsem električna vozila in avti na gorivne celice, vendar pomeni njihova prodaja le 4,5 odstotka celotne prodaje avtomobilov. Vang je prepričan, da dvomljivci podcenjujejo sposobnost Kitajske, da sprejme nove navade. »Na Kitajskem počnemo stvari tako, da vse zamenjamo naenkrat,« pravi Vang. »Ko smo prešli s črno-belih televizorjev na barvne, je ta prehod trajal tri leta. Na zahodu deset let. Prehod z mobilnih telefonov z osnovnimi orodji na pametne je trajal eno leto, v Evropi tri. Z avtomobili bo enako. Stvari bodo potekale zelo hitro.«

Vang pravi, da se je v pogovorih z državnimi uradniki zavzel, da bi Kitajska s pravo mešanico subvencij, raziskovalnih spodbud in predpisov lahko izdelala svoj zadnji konvencionalni avtomobil do leta 2030. Z avtobusi je pri tem že precej daleč, medtem ko pri taksijih dosega hiter napredek. Vang pravi, da bi tem kmalu lahko sledila dostavna in druga logistična vozila. Poleg tega bi takšen premik v državi, ki proizvede skoraj tretjino vseh svetovnih izpustov ogljikovega dioksida, lahko pripomogel tudi k reševanju težav s podnebnimi spremembami. Na tako hitro spremembo ni pripravljena nobena druga velika država – še najmanj ZDA, kjer je Trumpova administracija predlagala odpravo subvencij za nakup električnega vozila. Čeprav bi takšne ovire lahko upočasnile prehod ZDA na elektriko, pa Vang pravi, da bodo BYD in druga kitajska podjetja, ko se bo ta zgodil, imela tam vodilen položaj. »Kitajska bo tista, ki bo imela napredno tehnologijo,« pravi Vang.

Razlogi, da se Kitajska reši odvisnosti od nafte …

Kitajska ima več razlogov za to, da se znebi odvisnosti od nafte, kot večina drugih držav. V primerjavi z velikostjo njenega gospodarstva so njene domače rezerve skromne, poleg tega velik del surove nafte uvaža s tankerji iz Perzijskega zaliva prek voda, ki jih obvladujejo mornarice ZDA in njihovih zaveznic. Tu je tudi vprašanje onesnaževanja. Tovarne in elektrarne so največje povzročiteljice smoga, v katerem se dušijo kitajska mesta, vendar tudi vozila niso nedolžna. Poleg tega so večja kitajska naftna podjetja, drugače od tistih v ZDA, v državni lasti, zaradi česar nimajo veliko drugih možnosti, kot da sledijo vladnim dekretom.

… in razlogi za e-razcvet

Najpomembnejši dejavnik kitajskega električnega razcveta je bil sistem državnih subvencij, ki jih je bilo za nakup popolnoma električnega avtomobila z dolgim dosegom mogoče dobiti za več kot sedem tisoč evrov. Kitajski kupec lahko s spodbudami, ki so mu na voljo, pride do električnega vozila že z manj kot 13.300 evri, kar je dostopna cena za milijone družin srednjega razreda. Poleg tega je to pripomoglo k ohranitvi visokih ravni prodaje električnih vozil, in to kljub lanskemu splošnemu upadu prodaje avtomobilov, ki se je zgodil prvič po zdrsu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Toda subvencije, ki so državo stale najmanj 13,3 milijarde evrov, so bile vedno mišljenje kot nekaj začasnega. Zdaj jih postopoma opuščajo, saj naj bi električna vozila pomenila že dovolj zrelo tehnologijo, da bi se na trgu lahko postavila na svoje noge. Subvencije bodo na Kitajskem nadomestili z naložbami v polnilne postaje in s proizvodnimi predpisi, po katerih bodo vsi proizvajalci avtomobilov morali izdelovati čedalje večji delež električnih modelov. To pa pomeni tudi, da je pred BYD in drugimi izdelovalci električnih vozil zahtevno obdobje. Po splošnih ocenah panožnih analitikov električni avtomobili cenovno ne bodo mogli tekmovati z bencinskimi do sredine tretjega desetletja tega tisočletja. Za veliko modelov bo to, vsaj za zdaj, pomenilo izbiro med zvišanjem cen ali izgubljanjem denarja.

Izziv: avti bodo morali biti privlačnejši

Za kupce se poteguje več ducatov kitajskih proizvajalcev, poleg tega si prodajo električnih vozil na Kitajskem prizadevajo povečati tudi ameriški in evropski proizvajalci. Volkswagen je oktobra lani v Šanghaju začel graditi tovarno, kjer naj bi izdelali 300 tisoč vozil na leto. V Šanghaju svojo tovarno – prvo zunaj ZDA – gradi tudi Tesla. BYD bo moral, če bo v tej tekmi želel zmagati, svoje avtomobile za široko porabo spremeniti v predmete poželenja. Eden vodilnih, ki je odgovoren za to, dela na sedežu BYD, poleg sobe, prihranjene za celico komunistične partije. (Ima jo vsaka velika kitajska korporacija.) Wolfgang Egger je glavni oblikovalec pri BYD in na tem delovnem mestu zaposlen od leta 2016. Prej je delal v Alfa Romeu, Seatu in Audiju, kjer je vodil oddelke za oblikovanje. Njegova naloga v Šendženu je preobrazba videza avtomobilov BYD, še posebej njegove čedalje večje skupine luksuznih modelov.

Egger med pogovorom z ošiljenim svinčnikom začne risati po diagonali po veliki skicirki in pričara neverjetno podrobno sliko tangove maske in žarometov. Gledano od spredaj, naj bi vozilo spominjalo na obraz zmaja, vendar morate za to uporabiti nekaj domišljije. »Pravimo mu zgodba o zmaju.«

Morda se komu takšen koncept zdi pretiran, vendar za kitajske kupce, kot kaže, ni odbijajoč. Priključna hibridna različica tanga je bila januarja letos tretje najbolj prodajano električno vozilo – kar je odlično za vrhunski model na natrpanem trgu. (Najbolj prodajan je bil terenec BYD juan iz srednjega cenovnega razreda.) Verjetno je koristil tudi oglas, v katerem je resno gledajoči Leonardo DiCaprio tanga popeljal po ulicah Los Angelesa.

Rezervni scenarij – vrnitev h koreninam

Če BYD ne bo uspelo ustvariti avtomobilov, ki bodo osvojili srca odjemalcev, ima Vang pripravljen nadomestni načrt: podjetje namerava vrniti h koreninam, da bo spet izdelovalo baterije kot tretja stranka, a tokrat za vozila. Čeprav se prodaja električnih vozil kupcem in ključnih sestavnih delov tekmecem morda zazdi kot konflikt interesov, vodstvo BYD hitro poudari, da je takšno poslovanje na področju potrošniške elektronike nekaj običajnega. Samsung Electronics, na primer, izdeluje tako vrhunske pametne telefone kot zaslone za iphone.

Toda tudi ta načrt ne jamči dolgoročnega uspeha. Izdelovanje baterij je zapleten, drag in dolg postopek, ki v zameno za mučen razvoj ponuja počasne dobičke. BYD skrbno varuje svojo tehnologijo. Obiskovalci se v veliko njegovih stavbah v Šendženu lahko gibljejo neovirano. V tovarni baterij pa je skrb za varnost zelo velika. Delavci v treh izmenah skrbijo za to, da proizvodna linija deluje ves dan, vse dni v letu. Velik del dela opravijo roboti, kot so roboti nosači, ki prinašajo sode s surovinami, zloženimi v kupe, visoke 23 metrov. Predelava surovin v do konca izdelane in delujoče celice lahko traja celo mesec dni, vključno z obsežnim preizkušanjem, s katerim odkrivajo morebitne napake.

V bližini tovarniškega izhoda je mogoče opaziti nehoten prikaz omejitev električne revolucije – kot tudi tega, zakaj so za električna vozila še vedno potrebne precejšnje subvencije. Vzdolž dolgega hodnika so zloženi baterijski svežnji za različna vozila BYD: od debelih pravokotnikov za priključne hibride do kot iz legokock zgrajenih velikih kupov celic, vgrajenih okoli podvozij povsem električnih vozil. V velikem avtobusu BYD so samo baterije težke dve toni, poleg tega pa potrebujejo od tri do štiri ure, da se s celo najhitrejšim polnilnikom napolnijo do konca.

© Bloomberg Businessweek

Kako je mladi kemik zgradil največjo tovarno električnih avtov na svetu - in postal eden najbogatejših Kitajcev
Foto: Qilai Shen/Bloomberg
(intervju) Slovenski mladi se čutijo Evropejce, od politike pa so vse bolj odtujeni
54 min
Sociolog Miran Lavrič predstavlja raziskavo o mladih: Evropo že čutijo kot svoj dom, v tujino želijo, da se izpopolnijo in se vrnejo z izkušnjami, v politični zmedenosti si želijo avtoritarnih politikov.
Na članek...

Evropske poslance volimo v času, ko so stališča in pričakovanja o prihodnosti Evropske unije bolj različna kot kdaj prej. Odnos mladih je posebej pomemben, ker prihodnost pripada njim, in opišemo ga lahko s podatki raziskave Slovenska mladina 2018/2019, ki je analizirala tudi odnos mladih do politike in do EU. Za razlago smo prosili enega od avtorjev, Mirana Lavriča, izrednega profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Raziskavo je naročila nemška fundacija Friedrich Ebert Stiftung, anketirali so tisoč slovenskih mladih od 15. do 29. leta, profesor Lavrič pa je vodil izdelavo mednarodne primerjave za deset držav jugovzhodne Evrope.

V poročilu ste zapisali, da sta za današnjo mladino značilni vse večja individualizacija in stres. Toda kar veliko mladih sodeluje v prostovoljskih dejavnostih ter visoko ceni vrednoti pravičnosti in egalitarnosti. To pa je nasprotno od egoizma, mar ne?

Slovenska mladina je pri sodelovanju v prostovoljskih dejavnostih res še vedno sorazmerno visoko, 40 odstotkov se jih udeležuje občasno, 11 odstotkov pa pogosto ali zelo pogosto, toda leta 2010 je bila udeležba še večja. Res je tudi, da je močno zaznati egalitarizem, ki ga skupaj z veliko podporo močni državi blaginje umestimo v okvire tako imenovanega milenijskega socializma. To sicer ne pomeni, da si mladi želijo ureditev, kakršno smo imeli v nekdanji Jugoslaviji. V osnovi gre za socialdemokratske vrednote, ki vključujejo predvsem socialno blaginjo in enake možnosti. Tako usmeritev v nekaterih zahodnih državah zagovarjajo politiki, ki se označujejo za socialiste. V ZDA jih zagovarja nekdanji predsedniški kandidat Bernie Sanders, v Veliki Britaniji pa vodja laburistov Jeremy Corbyn. Ta veter je prišel tudi v jugovzhodno Evropo in v nekaterih državah ta stališča podpira še več mladih kot pri nas.

Ugotavljate tudi, da mladi ne verjamejo političnim strankam in imajo vse manj želje sodelovati v njih. Kakšno politično ureditev hočejo?

Kaj mladi pričakujejo od politike, je jasno: enake možnosti in socialno varnost, kar seveda vključuje vsem dostopno kakovostno zdravstvo, šolstvo in predvsem temeljno ekonomsko varnost. Ker mladi pot do ekonomske varnosti vidijo večinoma prek služb, je njihova glavna zahteva politiki možnost zaposlovanja. In vsi politiki od leve do desne obljubljajo prav to. V takih razmerah se je težko politično opredeliti: glavno vprašanje je namreč, komu lahko verjamemo, da bo obljube izpolnil, tu pa igrajo glavno vlogo retorična spretnost kandidatov, njihov videz, predvsem pa politična neomadeževanost. Zato ne preseneča, da so tako imenovani novi obrazi v politiki tako uspešni. Poleg tega se mladi vse bolj spogledujejo tudi z avtoritarnostjo: po vsej jugovzhodni Evropi in tudi na zahodu med mladimi raste želja po močnem političnem voditelju. Iskanje tovrstne alternative liberalni demokraciji lahko vidimo v močnih voditeljih na levi (Cipras, ­San­ders …)­ in desni (Orban, Trump …). V vsakem primeru nas zgodovina uči, da ima lahko iskanje rešitve v močnih voditeljih zelo neugodne družbene učinke.

Je to povsod enako ali so med državami razlike?

Mladi v državah zahodnega Balkana verjamejo, da bo napredek prinesla EU: EU idealizirajo in od nje tudi veliko pričakujejo, vendar sami ne sodelujejo na evropskih volitvah. Med mladimi na Hrvaškem in še bolj v Sloveniji pa splošna nezaupljivost v politiko vse bolj vključuje tudi evropsko raven: mladi pri nas še vedno zaupajo EU bolj kot slovenski vladi, vendar je razlika manjša kot pred desetimi leti. Medeni tedni so mimo in pri mladih ni več veliko upanja, da bo EU prinesla rešitve. Saj smo člani že od leta 2004, prekarnost med mladimi pa je še vedno enaka kot v času krize in je tudi visoko nad evropskim povprečjem. Torej, če EU ne prinaša rešitve, če vsi naši politiki obljubljajo isto, nihče pa nič ne naredi, je morda rešitev močni voditelj. Mladi tudi vidijo primere: če v Makedoniji ne bi bilo Zaeva, ne bi bilo dogovora o imenu in možnosti za vstop v EU. Tudi milenijski socializem je pogosto povezan s karizmatičnimi osebnostmi oziroma močnimi voditelji. Vendar med tistimi, ki se sami opredeljujejo za levičarje, podpora močnemu voditelju ni tako pogosta kot med tistimi, ki se opredeljujejo za desničarje.

Pojasniti pa moram, da ločnica med levimi in desnimi političnimi opredelitvami v Sloveniji ni toliko podpora socialni državi, saj se zanjo zavzemajo tako rekoč vsi, ampak odnos do homoseksualnosti, splava in podobnih tem. Tisti, ki so netolerantni do homoseksualnosti in nasprotujejo abortusu, si praviloma tudi bolj želijo močnega voditelja. Toda nasploh so mladi v Sloveniji zelo liberalni – v jugovzhodni Evropi je slovenska mladina daleč najbolj liberalna v strpnosti do homoseksualcev, ne pa toliko do migrantov.

Kakšno privlačno moč za slovensko mladino imajo Viktor Orban in podobni politiki?

Iz raziskave sklepam, da bi si tako politiko pri nas želelo približno deset odstotkov mladih. Pomembno je tudi, da je zrasel delež mladih, ki se ne želijo ali ne znajo politično opredeliti na osi levo–desno. Vse več mladih ne verjame več ne levim ne desnim in tudi v tem lahko iščemo razloge za željo po močnem voditelju. Gre predvsem za iskanje bolj učinkovite politike.

Naša raziskava je pokazala tudi religijsko polarizacijo. Doslej je vernost med mladimi upadala. Tudi po najnovejši raziskavi je delež neverujočih zrasel s 25 odstotkov leta 2010 na 45 odstotkov. To je pričakovano. Toda hkrati se je povečal delež zelo religioznih mladih, tistih, ki verske obrede obiskujejo večkrat na mesec. Tu bi pričakovali upad, vendar je upadel delež srednjih, ki obiskujejo verske obrede manj kot enkrat na mesec, morda le ob praznikih. To je bila včasih največja skupina, zdaj jih je 40 odstotkov, manj kot neverujočih. Hkrati imamo naraščajoče trdo jedro od 15 do 20 odstotkov pravih mladih katolikov. In pri tej skupini so zelo močne povezave z nacionalizmom, desničarskimi političnimi opredelitvami in avtoritarnostjo – med slovensko mladino so precej močnejše kot v drugih državah. V to trdo jedro večinoma sodijo tudi identitarci, pripadniki političnega gibanja, ki zagovarja pomen nacionalnih in religijskih identitet. V tem okviru prevladujejo stališča, da je narod ogrožen, da ga je treba zaščititi in preprečiti vstop migrantom, in takšna stališča so pogosto povezana z visoko religioznostjo.

Se vam ne zdi, da so stališča mladih pogosto protislovna?

Človek je po naravi protislovno bitje in mladi niso izjema. Če jih vprašamo, ali bi morali imeti več besede pri družbenem odločanju, odgovorijo pritrdilno. Ko jih vprašamo, ali kaj vedo o politiki, odgovorijo, da malo ali nič. In res ne vedo, to preverjamo, ker je znanje o politiki za demokratično odločanje vsaj tako pomembno kot zanimanje zanjo. Marsikateri mladi danes reče, ne zanimam se za politiko, o politiki ne vem veliko, hočem pa imeti več besede ...

... in doda, da ne bo šel volit.

Da. Tudi sicer se mladi pogosto odzivajo po trenutnem razpoloženju, zato njihova razmišljanja niso domišljena in sploh pogosto ne čutijo potrebe po logični konsistentnosti. Nekaj tega moramo sprejeti.

Bi rekli, da ta, pogojno rečeno, zmedenost narašča ali upada?

To je sicer nekaj sorazmerno stalnega. Vendar glede na naraščanje deleža politično neopredeljenih predvidevam, da politična zmedenost med mladimi narašča.

Vaša študija je tudi pokazala, da mladi vse boj trpijo zaradi stresa. Ali na stres ne vplivata tudi strah, da ne bodo dobili zaposlitve, in občutek, da niso upoštevani?

Občutek, da mladi niso upoštevani, je že dolgo stalnica, zato ga ne bi opredelil kot vzrok naraščajočega stresa. Razmere na trgu dela pa so res eden močnejših napovednikov stresa. Drugi povzročitelj stresa je individualizacija, ki jo spremlja naraščanje konfliktnosti v družini – prav to je najmočnejši prediktor stresnega počutja. Ne smeva spregledati tretjega vidika, to je naraščajoča senzibilnost. Vse več priročnikov nas opozarja, da moramo biti pozorni na duševno zdravje in stres. Podatki kažejo, da so nekateri mladi v Sloveniji nadpovprečno senzibilni in hitro opazijo znamenja stresa, to pa jih spravi v še večji stres. Dokaz vidim v dejstvu, da slovenska mladina med vsemi desetimi državami za učenje porabi najmanj časa, hkrati pa ji šola povzroča skoraj največ stresa. Narašča tudi četrti dejavnik, svetovni splet. Leta 2010 v anketi ni nihče uporabljal spleta več kot deset ur na dan, zdaj je takih že več kot pet odstotkov. Raziskave pa jasno kažejo, da čezmerna uporaba spleta povzroča stres.

Prekarnost med mladimi se ne zmanjša, kopičijo se druge težave, mladi pa rečejo, ne zanima nas, kaj delajo politiki, ali si želijo diktatorja, ki bo prinesel rešitev. Ali je to prazen up?

Sprašujete, zakaj se odrečem participaciji in verjamem v odrešitelja? Ker mislim, da politični sistem ne deluje. Politična teorija pozna pojem racionalna nevednost. V razmerah, ko je pomembno, kakšen je moj življenjepis, koliko formalnih in neformalnih kvalifikacij in diplom imam, kako zdrav sem in kakšen sem videti, mladi menijo, da se jim ne splača zapravljati časa za poglabljanje v programe strank, saj vendar vsi obljubljajo isto. Moral bi tako rekoč doktorirati, da bi prišel do informirane odločitve, na koncu pa bo imel moj glas minimalen vpliv. V razpravah o politični angažiranosti pogosto spregledamo to racionalno nevednost. Izhajamo iz predpostavke, da bo neki Janez Novak, star 25 let, res kaj spremenil, če bo volil – ob domnevi, da se sploh zna odločiti za pravega. To je vse težje, saj politiki najemajo vrhunske svetovalce za manipuliranje volivcev. Kako naj vem, kdo bo prelomil manj obljub?

Presenečajo me podatki o sodelovanju na protestih, namreč ugotovitev, da ga je bilo manj kot leta 2010, če pa je Slovenija v letih 2012 in 2013 doživela val protestov?

Leta 2010 je imelo to izkušnjo 16 odstotkov mladih, lani pa 14 odstotkov. Mnogi udeleženci tistih protestov so bili stari od 25 do 29 let in jih v raziskavi leta 2018 nismo več zajeli. Upad udeležbe na protestih je tudi skladen z gibanji pri drugih nekonvencionalnih oblikah politične participacije, denimo pri podpisovanju peticij. Izjema je potrošniška demokracija, ki se izraža v bojkotih izdelkov, ki so povezani z družbeno neodgovornostjo.

Toda mladi so se med protesti zelo angažirali. Kam je izpuhtel njihov zagon?

Da, bili so aktivni, toda to je bilo morda dva ali tri tisoč od 350 tisoč mladih v Sloveniji. Podobno je zdaj v Srbiji: tudi tam se čudijo, apatija narašča, hkrati je Beograd poln mladih protestnikov. Odziv človeka na težke razmere je lahko apatija ali bes. Ko je položaj dovolj kritičen, se nekateri odzovejo s protestom, a le nekateri. Je pa ta protest pogosto katalizator za politično spremembo. V Sloveniji se je sprememba zgodila, imamo novo stranko in to je velika zgodba.

Katero stranko mislite?

Iz tega vrenja je nastala Levica, ki bi imela veliko več poslancev, če bi imela med vsemi volivci toliko podpore kot med mladimi.

Nastala je tudi stranka SMC in mladi so nad njo lahko razočarani.

Nekateri lahko tako razumejo. Toda naša raziskava kaže na zelo pomemben napredek v času vlade, ki jo je vodila ta stranka. Leta 2013 je kar okrog 45 odstotkov mladih menilo, da bi bilo dobro, če bi Slovenija izstopila iz EU, zdaj je takih samo 21 odstotkov. Evroskepticizem se je precej zmanjšal. Občutno se je povečalo tudi zadovoljstvo z demokracijo – ta kazalnik v sociologiji velja za kazalnik o splošnem zadovoljstvu s stanjem v družbi. Zaupanje v politike sicer ne glede na to upada iz leta v leto. To je del splošnejšega gibanja: demokracija je tako rekoč povsod po svetu v krizi.

Po raziskavah Eurobarometra smo Slovenci med največjimi podporniki EU, toda podpora med mladimi je manjša kot med starejšimi. To se mi zdi nenavadno glede na podatek, da si četrtina mladih želi iti delat v tujino, verjetno predvsem v EU.

Za dve tretjini je cilj EU, sledijo ZDA, Nova Zelandija, Avstralija in druge države. Del naše mladine je naravnan zelo svetovljansko in evropsko. Če gledamo razmerje med nacionalno in evropsko identiteto, koliko se počutijo Slovenca in koliko Evropejca, je skoraj izenačeno. Pri slovenski mladini evropska identiteta doseže 94 odstotkov nacionalne, v drugih državah jugovzhodne Evrope je evropska identiteta veliko šibkejša. Mladi v Albaniji, denimo, so identitetno predvsem Albanci, hkrati pa EU idealizirajo. Pri slovenski mladini je nasprotno: zdaj smo noter in mladi so do EU bolj kritični. Temu rečem, da smo razkrinkali raj.

Kaj pa pravite na to, da ima v Sloveniji članstvo v EU pri mladih manj podpore kot pri starejših?

Tega podatka nisem poznal, vendar ga po mojem mnenju lahko povežemo s podatki o prekarnosti zaposlitev. Prekarnost mladih v Sloveniji je v primerjavi z evropskim povprečjem izjemno visoka. Pri nas cena za fleksibilizacijo trga dela pada na ramena mladih, to smo opozarjali že leta 2010 in še vedno je tako. Že 15 let smo v EU, torej je pričakovano, da so mladi nekoliko bolj kritični do EU kot starejši, za katere je vendarle bolje poskrbljeno.

Kaj lahko iz vaše raziskave rečete o temeljnem vprašanju, ali je za mlade EU del rešitve ali del težave?

Večina mladih vidi učinke EU bolj pozitivno kot negativno – to je zelo drugače kot pred petimi leti. Ne bi mogel trditi, da vidijo v EU rešitev, gotovo pa se jim zdi bolje, da ostanemo v Uniji, kot da izstopimo. Za mlade je pri EU najpomembnejša svoboda gibanja. Pri demokraciji so že bolj skeptični, pri socialni varnosti še bolj dvomijo, da EU pomaga. Pri svobodi gibanja pa ni dvomov. Mladi se očitno zavedajo, kakšna prednost je, in jo tudi vse bolj izkoriščajo. Pri tem se Slovenija precej razlikuje od drugih držav jugovzhodne Evrope: tam z večjo razvitostjo migracijske težnje med mladimi upadajo, kar se zdi logično. V Sloveniji pa je želja mladih po odhodu v tujino razmeroma velika glede na razvitost. Razlogov je verjetno več. Eden je evropska identiteta: slovenska mladina Evropo dojema večinoma kot svojo domovino. Zato izseljevanje ni, kot je bilo nekoč, ko je šel stric v Ameriko in nato poslal samo še kakšno pismo. Danes so mladi Slovenci izrazito naklonjeni kratkoročnim migracijam, za manj kot pet let. Delo v tujini je zanje karierna priložnost, morda bodo ostali, a večina jih načrtuje vrnitev. Iz drugih držav v regiji večinoma odhajajo brezposelni in otroci iz revnejših družin, pri nas je nasprotno, odhajajo otroci bolj izobraženih staršev, kar pomeni, da gredo predvsem iskat boljše priložnosti; praviloma ne gre za odhod zaradi brezizhodnega položaja doma. Opažamo tudi krožnost: priseljevanje državljanov RS, starih od 30 do 34 let, se je od leta 2013 do 2017 povečalo za 90 odstotkov. Se pravi, mladi tudi prihajajo.

To se mi zdi dobro, Slovenija kot majhna država mora biti vpeta v svet.

Tudi meni se zdi to zelo pozitivno. Je pa to tudi odvisno od politične optike. Na povečano dinamiko migracij je mogoče, če se osredotočimo samo na odseljevanje, gledati v smislu eksodusa mladih kot nekakšne nacionalne katastrofe. Menim, da je takšno gledanje precej zgrešeno. Dejstvo je, da – če upoštevamo celoten selitveni prirast – mlade dobivamo. Seveda se lahko skozi določeno politično optiko to problematizira, da odhajajo večinoma naši, prihajajo pa predvsem tuji državljani. Osebno menim, da se bomo morali v luči globoke globalne vpetosti Slovenije na naraščajočo migracijsko dinamiko navaditi in jo razumeti predvsem kot priložnost.

(intervju) Slovenski mladi se čutijo Evropejce, od politike pa so vse bolj odtujeni
Foto: Aleš Beno
5G bo kmalu tu, s Huaweiem ali brez 1
54 min

Ukrep, s katerim je ameriški predsednik Donald Trump prejšnji teden prepovedal poslovanje s tujimi telekomunikacijskimi podjetji, ki pomenijo tveganje za nacionalno varnost ZDA, in na črni seznam uvrstil kitajski Huawei, niti ni bil zelo presenetljiv. Sumničavost Washingtona, da bi kitajska država lahko Huaweievo opremo uporabila za vohunjenje za Američani, ima že dolgo brado. Že leta 2012 je ameriški kongres v posebnem poročilu Huawei označil za nacionalno varnostno grožnjo, zaostrilo pa se je decembra lani, ko so v Kanadi na zahtevo ameriških oblasti aretirali finančno direktorico Huaweia Meng Vandžov. Morda je nekoliko presenetila hitrost Googla in še nekaterih drugih podjetij, ki so le nekaj dni za Trumpovo prepovedjo sklestila poslovanje s kitajskim tehnološkim velikanom, vendar je hitro postalo jasno, da se Američani očitno niso dobro pripravili na posledice, saj so že v ponedeljek prepoved poslovanja s Huaweiem preložili za 90 dni s pojasnilom, da se želijo izogniti hudim motnjam na trgu.

Blokada Huaweia je ena od front v ameriško-kitajski trgovinski vojni, v ozadju pa je tehnologija 5G, pri kateri je Huawei eden najpomembnejših igralcev na svetu, zato se je te dni postavljalo tudi vprašanje, ali bi lahko najnovejši ameriški pritiski upočasnili gradnjo omrežij 5G po svetu. A tudi če bi prišlo do določene zamude, bodo ta omrežja v nekaj letih realnost in bodo s seboj prinesla velike spremembe, o katerih pišemo v naslovni temi tokratnega Managerja. S to tehnologijo bo povezano tako rekoč vse – pametni telefoni, avtomobili bodo "komunicirali" med sabo, mestna infrastruktura bo pametnejša, mogoči bodo kirurški posegi na daljavo, virtualna resničnost bo v polnosti razvila svoje potenciale, napovedujejo poznavalci. Ljudje bomo omreženi kot še nikoli, pretakale se bodo enormne količine podatkov, in kdor bo največji v poslu s 5G, bo na nek način »sveta vladar«. Tudi to je dobro imeti pred očmi, ko spremljamo ameriško vojno proti Huaweiu.

Guardian v seriji zgodb o evropskih mestih predstavil Ljubljano in njen sistem ravnanja z odpadki 1
2 uri
Britanski Guardian je v seriji Ko Evropi uspe, v okviru katere objavlja prispevke o inovativnih rešitvah v evropskih mestih, danes objavil zgodbo o sistemu ravnanja z odpadki v Ljubljani, ki si je
Več ▼

Britanski Guardian je v seriji Ko Evropi uspe, v okviru katere objavlja prispevke o inovativnih rešitvah v evropskih mestih, danes objavil zgodbo o sistemu ravnanja z odpadki v Ljubljani, ki si je kot prva prestolnica v Evropi zastavila cilj, da postane mesto brez odpadkov. Članek opiše ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki RCERO Ljubljana, potopne smetnjake, sistem čiščenja ulic z deževnico ..., pa tudi izzive, med katerimi so odpadne sveče.

»V Kamniku je veliko bolje živeti kot v Ljubljani«
2 uri
Kako gre kamniškim podjetjem in s čim se ukvarja novi val kamniških podjetnikov
Na članek...

»V Kamniku je veliko bolje živeti kot v Ljubljani,« je na Kamniškem forumu Financ povedal kamniški župan Matej Slapar. Seveda je logično, da to izjavi župan Kamnika, res pa je, da temu pritrjuje tudi raziskava revije Moje finance o življenju v slovenskih občinah. Kje so možnosti za razvoj, kako gre kamniškim podjetjem in s čim se ukvarja nova generacija kamniških podjetnikov?

Kamnik se je na zadnji lestvici najboljših občin, ki so jo izdelali pri reviji Moje finance, uvrstil na 11. mesto. Za primerjavo: Ljubljana se je uvrstila na 17. mesto.

Ali Kamniku kaj pomaga, da predsednik vlade prihaja iz Kamnika? »Vesel sem, da je premier Kamničan, verjamem, da bo pri kakšni odločitvi pomislil tudi na to, iz katere občine je. To prej pomaga, kot škodi,« pravi kamniški župan. Kam se bo razvijala občina? »Priložnosti je veliko v turizmu, a turizem je trd kruh,« pravi Slapar.

Kako rastejo kamniški podjetniki in kakšne pasti prinaša rast

»Pred leti sem spoznal, da nimamo velike možnosti za rast in da moramo najti kompatibilne dejavnosti. Najprej smo šli po verigi pogledat naprej, ni bilo nič. Pogledali smo nazaj in ugotovili, da bi proizvajali tudi krmila. Potem smo pogledali, kje imamo s kom še kakšno skupno točko – s Krasom in Delamarisom smo šli še v predelavo. Skušamo narediti finančno dobro konsolidiran konglomerat z okoli 200 milijonov evrov prihodkov, to je naša vizija,« razlaga Stojan Hergouth, prvi človek Jate Emone.

Koliko jim manjka do 200 milijonov evrov? »Manjka nam en ali dva prevzema. Trenutno smo v fazi finančnega konsolidiranja, ki bo končano nekje v letu ali dveh.« Ga skrbijo novi trendi, denimo »brezmesno meso«? »Nobenega trenda ne smeš podcenjevati. Na pohodu je trend vegetarijanstva. To doživljamo kot nepravičen pritisk na živinorejo. To so trendi, ki so v vzponu, mi se skušamo braniti strokovno. Na nekih točkah podjetja nimajo izbire – če ti trg obrne hrbet, se moraš prilagoditi.«

Tomaž Lah (Nektar Natura) je razložil: »Razlog, da smo šli v podjetništvo, je bil podjetniški duh, pa tudi časi so bili taki. S širitvijo na tuje trge prideš do novih prihodkov, pa tudi tveganj. Denimo Turčija, tam se srečuješ z valutnimi tveganji in drugim. Prilagajanje trendom stane. Uspešna podjetja to naredijo prva – zelo pomembno je, da se pravi čas prilagodiš. S tem se tudi vložek prej vrne.«

Kako dober ali kako težak posel pa so mikropivovarne? V Kamniku so štiri, Janez Skok, prvi človek Pivovarne Maister, ki je znana po vsej Sloveniji, o mikropivovarstvu pravi: »Naša pivovarna je nastala iz hobija. Rad imam pivo, želel sem si pripeljati dobro pivo sem, nato sem ga začel variti sam. Mislim, da smo imeli veliko srečo, ko smo začeli, trg še ni bil zasičen, zdaj je precej težje. V Sloveniji imamo že okoli 70 pivovarn, občutek imam, da se odpirajo prehitro. Časi so zagotovo težji.«

S čim se ukvarja novi val kamniških podjetnikov?

Na forumu Financ v Kamniku smo predstavili dva primera. AdStar, ki ga vodi Matic Zorman, in Vallis MG Mihe Dolinška. »Ukvarjamo se s spletnim marketingom. Podjetniških idej je bilo veliko, digitalna agencija je slučajno prišla na plan. V letu 2019 dosegamo 250-odstotno rast, pričakujemo dva milijona evrov prihodkov. Trenutno imamo 29 zaposlenih, lani ob takem času nas je bilo sedem,« pravi Zorman.

Dolinšek se ukvarja s spletno prodajo kontaktnih leč (moje-lece.si), kmalu tudi očal. »Z bratom sva podjetje odprla leta 2012, ko je bila kriza, nisem imel službe. Potem sem dobil idejo, da bi začel prodajati leče. Smo najcenejši na trgu,« pravi. Lani so prihodki njegovih dveh glavnih podjetij znašali 27 milijonov evrov, letos Dolinšek upa na 35 milijonov evrov prihodkov. Ali hitra rast prinaša tudi pasti? »Zgodilo se nam je, da smo rasli prehitro, posledično nam je upadla kakovost. Če je zdaj rast večja, kot smo jo načrtovali, dvignemo cene in ustavimo rast,« pojasnjuje Dolinšek.

Najbolj brani članki danes
2 uri
1. Za volanom najnaprednejšega tovornjaka ta hip2. Koprski študent razvil računalniško igro, ki postaja svetovni hit3. Intervju: Si predstavljate, da bi namesto nadomestila za prevoz dobili
Več ▼

1. Za volanom najnaprednejšega tovornjaka ta hip

2. Koprski študent razvil računalniško igro, ki postaja svetovni hit

3. Intervju: Si predstavljate, da bi namesto nadomestila za prevoz dobili vozovnico za javni promet?

4. Našim družinskim zdravnikom za zaposlitev v Veliki Britaniji ponujajo 80 do 100 tisoč evrov letne plače

5. Zakaj slovenska čistilka v avstrijski državni službi plača dohodnino pri nas, uslužbenka, ki izdaja dokumente, pa ne

6. Skupina Krka prodajo v Q1 povečala za 12, EBIT pa za 17 odstotokov; najbolj raste na zahodu

7. Nepremičnine: kaj se dogaja s cenami v Kamniku in okolici

8. Zakaj newyorški sodni izvršitelji služijo milijone, slovenski pa zapuščajo posel

9. Do leta 2025 ne bo širitve vpadnic, niti novih prog, niti ljubljanskega železniškega vozlišča. Kaj lahko naredimo?

10. Slovenski kriptomilijonar postavlja eno največjih baterij v tem delu Evrope

Nova opel corsa: izjemno sodobna in tudi električna 1
3 ure
Nemški Opel je razmeroma hitro, po petih letih razkril corso nove, že osme generacije. Ta je po vzoru Oplov nove generacije oblikovno privlačna, polna sodobne tehnike in asistenčnih sistemov in kot prvi Opel nastopa tudi v popolnoma električni različici.
Na članek...

Prve fotografije in podatki o corsi VIII so bili razkriti danes. Avto bo sicer na voljo šele v jeseni, tako kot clio. Natančen datum prihoda na trg pa še ni znan. Naročila za Corso šeste generacije bodo začeli sprejemati že čez nekaj tednov, najprej za Corso-e, nato pa še za različice z dizelskim in bencinskim motorjem.

Nova generacija se je pojavila dokaj hitro. Dobrih pet let po prejšnji generaciji. Corsa VI pa je bila v prodaji kar osem let. Razlog je v slabotni prodaji corse VII in tehnični osnovi, ki je temeljila na šesti generaciji iz leta 2006.

Z novo corso bo drugače, obetajo številke in trenutni podatki. Zasnovana je na povsem novi osnovi, ki je skupna francoskemu partnerju in lastniku PSA Peugeot Citroënu in sorodniku peugeotu 208, ki med kupce prav tako prihaja v jesenskih mesecih.

Od 208 si je corsa z oznako corsa-e sposodila tudi elektro motor s 100 kilovati moči, baterijo kapacitete 50 kilovatnih ur, ki po WLTP meritvah omogoča doseg 330 kilometrov med polnjenji in 80 odstotno napolnjenost v pol ure, na hitrih polnilnicah seveda. Corsa-e je prvi električen Opel v kar 120 letni zgodovini te znamke. Prihaja pa ravno v času, ko je elektromobilnost v precejšnjem vzponu.

Za corso-e Opel obljublja polnjenje – prek kabla, zasebne polnilne postaje ali hitre polnilnice – za baterijo velja osemletna garancija. Za optimalno izbiro časa in stroškov polnjenja je možno napolnjenost kadarkoli preveriti z aplikacijo myOpel.

Voznik pa lahko doseg prilagaja z izbiro enega od treh voznih načinov – normal, eco in sport. Športni način poveča odzivnost in vozno dinamiko, doseg pa se nekoliko zmanjša.

Zmogljivosti električne corse so sicer na ravni športnih različic. Z mesta do 50 kilometrov na uro pospeši v 2,8 sekunde, do stotice pa potrebuje 8,1 sekunde.

Za novo generacijo corse so značilne še oblikovne poteze delno povzete po astri in insignii. Streha je v zadnjem delu skoraj pet centimetrov nižja kot prej, a to ne vpliva na prostornost kabine, obljublja Opel. Nova corsa je dolga 4,06 metra in ima nižje težišče (voznik sedi 2,8 centimetra nižje kot prej).

Kot smo vajeni od drugih novih oplov, je corsa polna s sodobnimi sistemi. Ima denimo doplačljive prilagodljive IntelliLux LED matrične žaromete, v tem razredu so na voljo prvič. Osem elementov s svetili LED, ki jih upravlja najnovejša naprej usmerjena kamera z visoko ločljivostjo, stalno prilagaja svetlobni snop glede na prevladujoče razmere v prometu in okolico. S pomočjo nove prednje kamere prepoznavanje prometnih znakov zaznava tudi dodatne informacije, kot so znaki LED. Na zaslonu je prikazana tudi omejitev hitrosti, shranjena v sistemu.

Nova Corsa je prvič na voljo z aktivnim radarskim tempomatom in zaščito stranic z uporabo senzorjev. Kupci lahko izberejo tudi nadzor mrtvih kotov in različne izvedbe parkirnih pomočnikov.

Multimedijski sistem ima sedem ali deset palčni zaslon. Ponujata pa nove funkcije kot so »live navigation« s sprotnimi informacijami o prometu ter neposredna povezava za SOS klic in asistenčni klic pomoči na cesti v primeru okvare.

Nova opel corsa: izjemno sodobna in tudi električna
Naslovne zgodbe Financ
3 ure
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Avti, ki se ''pogovarjajo'', hladilniki, ki naročajo hrano... - kako drugače bomo živeli s tehnologijo 5G 7
3 ure
Države začenjajo komercialno uvajati tehnologijo 5G, ki bo prinesla prednosti tako velikim kot malim podjetjem. Katere panoge bo 5G najbolj spremenil, kako bo predrugačil življenje ljudi? Kdo v Sloveniji že testira to tehnologijo in kakšne so prve izkušnje?
Na članek...

V avtu čakate ob rdečem semaforju. Zasveti zelena, in medtem ko odmikate stopalo z zavore, vaš avto zazna, da se drugo vozilo, ki se približuje križišču, premika prehitro in bo verjetno prevozilo rdečo luč. Zato vaš avto uporabi zavoro in vas obvaruje pred prekrškarjem, ki šine skozi križišče. Vaš avto, ki vam je mogoče celo rešil življenje, se je brezžično pogovarjal z drugim avtomobilom prek omrežja 5G. Vedel je za smer njegove vožnje, njegovo hitrost, pa tudi to, da voznik v njem ni zaviral.

Tako so v reviji Fortune lansko jesen ponazorili praktično uporabnost tehnologije 5G. V primerjavi s prejšnjima generacijama (4G in LTE) ne gre za eno samo tehnologijo, ki bi bila sinonim za omrežje nove generacije, ampak za nenehno razvijajočo se mrežo omrežij, prek katerih se bo povezoval in deloval veliko širši nabor naprav od zgolj mobilnih telefonov. 5G bo omogočil resničen internet stvari, v izhodišču pa bo moralo takšno omrežje izpolnjevati določen standard – zelo povečane hitrosti in zmogljivosti ter precej krajši zamik (latenca), s katerim se omrežje odzove na zahtevo.

Poleg tega, da je veliko hitrejši od prejšnjih »G-jev«, naj bi 5G tudi omogočal vzpostavitev številnih novih oblik uporabe za mobilne podatke, to pa, tako verjamejo strokovnjaki, pomeni nove poslovne modele, nove izdelke in storitve, ki prej niso bili mogoči.

Katere so prednosti 5G

Poglejmo, zakaj bo tehnologija 5G tako temeljito spremenila najprej posel, potem pa tudi uporabniške izkušnje. Po trditvah nekaterih bo 5G celo do stokrat hitrejši od prejšnjih generacij omrežij. S hitrostjo do 10 gigabitov na sekundo bo, na primer, omogočal prenos »full« HD-filma v manj kot 10 sekundah v primerjavi z 10 minutami v 4G.

Poleg hitrosti se skrajšuje tudi čas oziroma zamik, s katerim se omrežje odzove na zahtevo. V omrežju 4G znaša ta čas od 40 do 50 milisekund, v 5G pa bo omrežje zagotavljalo storitve tako rekoč v realnem času, saj bo za odziv potrebovalo eno samo milisekundo, to je zamik, ki ga uporabnik ne more zaznati.

5G bo imel tudi večjo zmogljivost, zato bodo lahko omrežja bolje prenašala množico zahtevnih aplikacij s kopico hkratnih zahtev – od povezanih avtomobilov in množice naprav do izkušenj z navidezno resničnostjo in hkratnim pretakanjem HD-videoposnetkov. V mobilnem internetu bo 5G z večjo pasovno širino in večjimi hitrostmi šele zares omogočil delovanje funkcij, ki temeljijo na umetni inteligenci.

Po pričakovanjih bo 5G tudi zelo zanesljiv, konec bo prekinjenih klicev in povezav, to pa bo omogočilo več »kritičnih« primerov uporabe, povezanih, recimo, z digitalnim zdravjem in avtonomnimi avtomobili.

Omrežja 5G naj bi bila tudi prilagodljivejša – z »network slicing«, to je uporabo posameznih rezin (plasti), bo mogoče fizično omrežje razdeliti na več virtualnih omrežij in odvisno od zahtev v konkretnem primeru uporabe bo »rezina« omrežja rezervirana le za izpeljavo določene operacije.

Kljub svoji razvejeni dejavnosti pa bo omrežje 5G porabljalo manj energije, omogočalo naj bi celo do desetkrat daljšo življenjsko dobo baterij.

Korejci ga že uporabljajo, kdaj ga bomo Slovenci?

Južna Koreja je konec aprila prehitela glavne tekmice, Kitajsko, Japonsko in ZDA, ter prva na svetu vzpostavila omrežje 5G za komercialno uporabo. V državi z 51 milijoni prebivalcev pričakujejo, da ga bo do konca leta uporabljalo približno milijon ljudi. Hkrati je južnokorejski tehnološki velikan Samsung kot prvo podjetje na svetovnem trgu začel tržiti dva modela pametnega telefona 5G – S10 in fold.

EU nekoliko zaostaja, njen akcijski načrt predvideva postopno uvedbo 5G od leta 2020. Švedski proizvajalec telekomunikacijske opreme Ericsson je sicer v sodelovanju s švicarskim operaterjem Swisscom pred kratkim v 54 švicarskih mestih zagnal prvo širše komercialno mobilno omrežje 5G v Evropi. V Sloveniji je vlada marca sprejela načrt uporabe frekvenc za vzpostavitev mobilnih komunikacijskih omrežij 5G v strateško pomembnem frekvenčnem pasu 700 megahercev. Razpoložljive frekvence v tem pasu so trenutno v uporabi za testne namene, v povezavi z uvedbo nove tehnologije poteka pet projektov, za komercialno rabo pa bodo na voljo po 1. juliju 2020.

5G kot elektrika ali avtomobil

Strokovnjaki poudarjajo, da bo tehnologija 5G najprej izrazito vplivala na posel, šele nekoliko pozneje pa bodo njene koristi uživali tudi končni uporabniki. Omenjene lastnosti omrežij 5G bodo lahko koristile podjetjem ne glede na njihovo velikost. Po rezultatih raziskave o vplivu 5G na mobilno tehnologijo, ki so jo pred dvema letoma izvedli v ameriškem podjetju Qualcomm, bi se lahko prek omrežja 5G do leta 2035 generiralo za skoraj 12 tisoč milijard evrov poslov v panogah, kot so trgovina na drobno, zdravstveno varstvo, izobraževanje, prevoz in zabavna industrija, sama »industrija« 5G pa naj bi zaposlovala 22 milijonov ljudi. V hkratni raziskavi med strokovnjaki so pri Qualcommu ugotovili, da 91 odstotkov anketirancev pričakuje nove izdelke in storitve, 87 odstotkov jih pričakuje vznik novih industrij, 82 odstotkov vprašanih pričakuje rast malih podjetij in povečanje globalne konkurenčnosti družb, 89 odstotkov vprašanih pa večjo produktivnost. Skladno s tem se pričakuje, da bo 5G postal »splošno sprejeta tehnologija«, tako kot sta elektrika in avtomobil, to pa bo preobrazilo marsikatero gospodarsko panogo in gospodarstvo v celoti. »Medtem ko je bila doslej mobilnost eden od elementov poslovnega sveta, mu bo v prihodnjih letih zavladala,« je v Managerju konec prejšnjega leta zapisal Dejan Turk, direktor mobilnega operaterja A1 Slovenija.

Možnosti za več dela od doma …

Poglejmo, kako. Z omrežji nove generacije bodo lahko podjetja delala hitreje in učinkoviteje, po drugi strani pa prihranila pri stroških in povečala prihodke. Delo na daljavo se, na primer, v poslovnih praksah uveljavlja že leta, a ne tako, kot so si ljudje predstavljali. Konferenčni klici, denimo, tehnično še vedno ne potekajo tekoče. Z obogateno in navidezno resničnostjo bodo poslovni sestanki na daljavo končno potekali tako, kot da se dogajajo v isti sobi. Podjetja bodo imela s 5G stalen dostop do hitre in zanesljive internetne povezave – kot da bi imela odličen Wi-Fi hotspot, ki pokriva celoten razviti svet.

5G bo omogočil tudi boljše povezave s podeželjem ter s tem odpiral nove priložnosti za delo od doma večjemu številu ljudi.

… in racionalizacija delovnih prostorov

Uporaba posameznih »rezin« omrežja bo podjetjem omogočala, da imajo glede na svoje posebne poslovne potrebe tako rekoč svoje zasebno omrežje. Ob veliko večji zmogljivosti v veliko širšem razponu bo 5G ta prostor uporabljal tudi pametneje, saj bo za vsako aplikacijo aktiviral le potrebne vire.

Prehod od strojne opreme na omrežno okolje, ki temelji na programski opremi, bo prinesel tudi nižje režijske stroške za mobilne operaterje, ki bodo lahko te prihranke prenesli na poslovne stranke. Prihraniti bo mogoče tudi pri stroških za poslovne prostore. Z uporabo senzorjev bo v »pametnih stavbah« mogoče spremljati zasedenost, osvetlitev in temperaturo v pisarnah, posnetke nadzornih kamer bo mogoče predvajati v živo na mobilnih napravah, vse to pa bo pomagalo malim podjetjem zagotoviti bolj prilagodljive, učinkovite, varne in cenejše delovne prostore. Stabilno in hitro mobilno omrežje bo končno ponudiloo tudi pameten in avtomatiziran prevoz ter s tem precejšen prihranek časa pri službenih poteh, hitra mobilna povezljivost pa bo omogočila zaposlenim, da med službenimi potmi tudi učinkovito delajo zunaj pisarn.

Katere panoge se bodo najbolj spremenile

CB Insight, raziskovalna agencija, specializirana za napovedovanje tehnoloških trendov, navaja pet panog, v katerih bo tehnologija 5G pospešila razvoj: zdravstveno varstvo, proizvodnjo, promet, trgovino na drobno in zabavno industrijo.

Kirurgija na daljavo in kompleksnejše naprave v telesu

Aplikacije obogatene in navidezne resničnosti, ki jih bodo podpirala omrežja 5G, bodo lahko imela pomembno vlogo v različnih panogah. V poskusu znižanja stroškov in izboljšanja splošnega zdravja se medicina preusmerja v preventivo. 5G ponuja veliko možnosti za razširitev preventivnih praks prek nosljivih naprav, ki se že uporabljajo za nadzor vrste parametrov, od spanja do ravni krvnega sladkorja in telesne aktivnosti. Večja hitrost in zanesljivost 5G vodita v razvoj kompleksnejših naprav, vključno s tistimi, ki so vsajene neposredno v človekovo telo.

Hitro se razvija spremljanje bolnikov pa tudi kirurgija na daljavo in robotska kirurgija. Ta je zdaj mogoča zlasti na gosto poseljenih mestnih območjih z dostopom do hitrega širokopasovnega interneta, vendar pa morajo biti zdravniki praviloma še vedno v isti operacijski dvorani kot pacient, 5G pa s kratkim časovnim odzivom lahko omogoči izvedbo operacije od koderkoli na svetu. Tako so januarja na Kitajskem prvič testno prek 5G na daljavo opravili kirurški poseg na živali.

Z uporabo tehnologije bo mogoče bolj racionalno razporediti delovne obveznosti splošnih zdravnikov. Hkrati se bodo odprle nove poslovne priložnosti za različna podjetja, od telekomunikacijskih do razvijalcev aplikacij, farmacevtskih družb, proizvajalcev nosljivih naprav in zavarovalnic.

Tovarne bodo vse bolj pametne

5G naj bi bila nosilna tehnologija pri razvoju četrte industrijske revolucije – industrije 4.0, v kateri je vse povezano, obdelano in digitalizirano. Podjetja se srečujejo s pritiski za hitrejšo in cenejšo proizvodnjo izdelkov, ki postajajo čedalje kompleksnejši. 5G naj bi pripomogel tudi k uvedbi obsežne avtomatizacije proizvodnje, razvoju pametnih tovarn z učinkovitejšimi proizvodnimi procesi in nižjimi stroški. Z uporabo obogatene resničnosti bodo dobili proizvajalci nove možnosti vzdrževanja na daljavo. Z umetno inteligenco in internetom stvari bo mogoče v omrežjih 5G nenehno spremljati delovanje proizvodne opreme, z robotskim vizualnim prepoznavanjem zagotavljati kakovost izdelkov, z napovedovalno analitiko pa predvidevati napake v proizvodnem procesu.

Manj prometnih nesreč in gneče

Avtonomno vozilo je v središču pozornosti tehnoloških velikanov od Tesle do Googla, od Qualcomma do Huaweia. Vozilo prihodnosti bi lahko v enem tednu delovanja ustvarilo kar za dva milijona gigabitov podatkov, njihov prenos v računalniški oblak ali regionalni strežnik pa bo izvedljiv le s tehnologijo 5G. S pametnimi semaforji in z večjo gostoto senzorjev v okolju ter hitrejšim prenosom podatkov iz centraliziranih strežnikov na te senzorje in vozila bo mogoče skrajšati čas čakanja v prometu in zmanjšati število nesreč, boljša povezljivost pa bo koristila tudi železniškemu in tovornemu prometu ter logistiki. Strokovnjaki napovedujejo, da bodo v prihodnjem desetletju po cestah že vozili polno avtonomni tovornjaki, v ZDA in Evropi pa že potekajo tovrstni poskusi na javnih cestah.

Ko bo mogoče obleko virtualno pomeriti tako natančno, kot bi jo zares

Hitrejši internet bo uporabnikom omogočil, da bodo »v živo« v stiku z blagovnimi znamkami in podjetji, s tem pa se bo za podjetja povsem spremenil način trženja, prodaje in komuniciranja s porabniki. Mobilno nakupovanje prek obogatene resničnosti, pri katerem lahko uporabniki vizualizirajo izdelke v lokalnem okolju, že temeljito spreminja prodajo na drobno. S 5G bo obogatena resničnost omogočila kupcu, da si v trgovini preprosto pridobi na telefon podrobne informacije o izdelku. Še več, lahko bo virtualno pomeril obleko s tako natančnostjo, da jo bo težko razločiti od resničnosti. Trgovcem bo ta tehnologija olajšala posel, saj bodo prodajne police, opremljene s senzorji, same nadzirale zaloge, naročale v distribucijskem centru njihovo dopolnjevanje in dinamično spremljale celoten proces.

Do filma s spleta v nekaj sekundah

Medijski velikani že intenzivno raziskujejo uporabo tehnologije 5G, ki bo zagotovila pretakanje vsebin v živo z visokokakovostno ločljivostjo slike. Dramatično se bo skrajšal čas prenosa, filme, igre in TV-oddaje si bo mogoče pretočiti v nekaj sekundah, to pa bo lahko spodbudilo preusmeritev od pretakanja vsebin k mobilnemu nalaganju, saj bodo vsebine dostopne ne glede na trenutno povezljivost. Izboljšala se bo tudi tehnologija igranja videoiger, povezovanje igralcev prek omrežja 5G bo ne glede na njihovo geografsko oddaljenost občutno izboljšalo igralsko izkušnjo.

Ko bodo hladilniki sami naročali živila

Prek omrežja 5G bodo v hitrem internetu povezane tako rekoč vse naprave v domovih, od hišnih robotov, pametnih zvočnikov in monitorjev do hladilnikov, ki bodo sami naročali živila, z aplikacijami povezanih pečic, pralnih, sušilnih in pomivalnih strojev ter seveda pametnih žarnic, stikal in ključavnic. Povezljivost bo zagotovljena znotraj posameznih domov, stanovanjskih stavb in celo mestnih blokov.

Vprašanje elektromagnetnega sevanja

Sredi aprila je mestna uprava v Bruslju ustavila testiranje novega omrežja, ker ni mogoče pridobiti podatkov o količini njegovega elektromagnetnega sevanja. Po poročanju organizacije EM – Radiation Research Trust je ena od občin v Rimu pozvala italijansko vlado, naj zavrne zvišanje dovoljenih ravni sevanja. Dopustitev intenzivnejše izpostavljenosti sevanju (v bližini anten) je namreč edini način za popolno vpeljavo tehnologije 5G. V Evropi in Aziji, kjer so dopustne količine sevanja precej manjše kot v ZDA, zato mobilni operaterji obilno vlagajo v PR-kampanje za povečanje dopustnega sevanja.

Ajdovski Incom daleč pred vsemi pri izdelavi risanih junakov na sladolednih palčkah
4 ure
Incom risane junake na sladolednih palčkah izdeluje tudi za več milijard evrov vredne blagovne znamke; letno izdelajo med 140 in 150 milijoni kosov sladoleda na palčkah in skoraj 200 milijonov kosov kornetov
Na članek...

V proizvodnji ajdovskega Incoma je ob našem obisku vrvelo kot v čebeljem panju. Narediti več kot 2,5 milijona kosov različnih sladoledov na dan, ki jih izvažajo v 48 držav, med drugim tudi v Avstralijo in na Novo Zelandijo, ni šala. Ob vrhuncu sezone vsak dan izdelajo več kot sto ton sladoledne mase, pa tudi 12 ton čokolade.

Ajdovski Incom ni le daleč največji proizvajalec sladoleda v Sloveniji - družba 90 odstotkov prihodkov ustvari na tujih trgih -, je tudi največji proizvajalec čokolade, kar malokdo ve, med pogovorom o dobrih praksah v proizvodnji sladoleda - rezultate te sva s fotografom Juretom lahko med pogovorom tudi degustirala -, pove Boštjan Jerončič, direktor Incoma.

»Proizvodnja sladoleda je zelo kompleksna. Pomembni so vsi sklopi v proizvodnji, od priprave sladoledne mase skozi sestavo, pasterizacijo in maturacijo, prehoda sladoledne mase skozi mešalnike oziroma tako imenovane freezerje, do polnilnih linij, ustreznega globokega zamrzovanja izdelkov takoj po polnjenju, pa vse do hlajene paletizacije in na koncu do skladiščenja,« je pojasnil sogovornik.

Lani skoraj 30 milijonov litrov sladoledne mase

Lani so skupaj izdelali nekaj več kot 29 milijonov litrov sladoledne mase. Vsak dan podjetje s 408 zaposlenimi izdela več kot 2,5 milijona kosov različnih sladoledov oziroma do 600 palet izdelkov, odvisno od vrste izdelkov v proizvodnji.

Poleg različnih vrst sladoleda v banjicah v Incomu letno izdelajo od 140 milijonov do 150 milijonov kosov sladoleda na palčkah in skoraj 200 milijonov kosov kornetov. V proizvodnem portfelju imajo kar 650 različnih izdelkov, receptov, ki jih uporabljajo pri izdelavi sladoledov, je sicer nekaj manj.

Proizvodnja sladoleda poteka v štirih obratih

Kako poteka izdelava sladoleda v banjicah, kornetov in sladoleda na palčkah, smo si z ekipo Incoma, odgovorno za proizvodnjo, s fotografom lahko ogledala šele potem, ko sva odstranila ves nakit ter se preoblekla v zaščitno obleko in preobula v obutev, primerno za proizvodnjo. Ker je poleg zaščite las treba nositi tudi zaščito za brado, je obraz enega od naših sogovornikov - Andreja Peršiča, vodje operativne proizvodnje - ostal zakrit tudi med slikanjem.

Proizvodnja v Incomu je razdeljena na štiri obrate. »Obrat ena je priprava sladoledne mase - mešalnica, pasterizacija, maturacija -, kjer vsi procesi, ki so vodeni iz kontrolne sobe, potekajo povsem avtomatizirano. Z novo naložbo je ta obrat povsem ločen od preostalega dela proizvodnje oziroma polnjenja sladoleda in ga je najti v prvem nadstropju tovarne. Skupna zmogljivost pasterizacije je 13.200 litrov na uro. Obrat dva je proizvodnja kornetov, obrat tri proizvodnja sladoleda na palčkah, obrat štiri pa proizvodnja banjic, lončkov in drugih posebnih izdelkov,« je pojasnil Boštjan Jerončič.

Proizvodnja kornetov poteka na treh linijah, proizvodnja sladoleda na palčkah na šestih, za proizvodnjo banjic in lončkov uporabljajo šest linij, od katerih se hkrati v proizvodnji uporabljajo od dve do tri. Ob proizvodnih linijah v proizvodnji ima pomembno vlogo še tako imenovana pilotna linija v tehnološkem razvojnem centru. O tej več pozneje.

Specialisti za posebne oblike sladoleda na palčkah

V Incomu so specialisti za posebne oblike sladoleda na palčkah; ekstrudorje, skozi katere teče sladoledna masa, so v Incomu razvili in izdelali sami.

Prvič so tehnologijo začeli uporabljati v letu 2012, ko so trgu ponudili sladoled v obliki priljubljene risane junakinje Pujse Pepe, ki ga uspešno prodajajo še danes.

V svojem proizvodnem portfelju imajo celo vrsto risanih junakov, mnoge med njimi izdelujejo po licencah filmskega studia Disney. To je še zlasti zahtevno, ker je pri tem treba zadostiti strogim prehranskim vrednostim, pove sogovornik.

Med kupci tudi multinacionalka, ki jih je skopirala

In pri tem postreže z anekdoto. Ko je pred leti ena od multinacionalk skopirala njihov sladoledni lik, so bili sodelavci ogorčeni, Boštjan Jerončič pa je menil, da je to, da te skopira tak velikan, praznik oziroma veliko priznanje za Incom.

Čez nekaj let se je pokazalo, da je imel prav, saj se je pri njih oglasila prav ista multinacionalka z željo, da sladolednega risanega junaka zanjo izdelujejo v Incomu.

»Na sestanku sem sogovornika spomnil, da so nas pred leti skopirali. In dodal, da to ni nič hudega, da pa mora priznati, da je naš sladoledni lik trikrat lepše izdelan od njihovega,« v smehu pove Jerončič. In resno doda, da jim z njihovo tehnologijo uspeva izdelovati prav takšne sladoledne risane junake, kot so na slikah v njihovem katalogu.

Kakovost sproti spremljajo v kontrolnem laboratoriju

Da so vsi sladoledi tako po obliki, okusu, sestavi in kot po drugih parametrih prav takšni, kot morajo biti, poskrbijo z nadzorom v kontrolnem laboratoriju. Tam kontrolirajo tako vse vhodne sestavine, ki jih je v enostavnejših sladoledih do deset, v kompleksnejših pa tudi do 30, sproti spremljajo nastajanje sladoledne mase v 35 bazenih, ki jo v proizvodnjo spustijo šele, če so vsi parametri v dovoljenih vrednostih.

V kontrolnem laboratoriju kakovost, obliko in sestavo izdelkov spremljajo tudi med samo proizvodnjo. Kornete, na primer, prerežejo na pol in ustreznost vzorca sladoleda v kornetu primerjajo s fotografijo. Med proizvodnjo preverjajo tudi kakovost vakuumskega pakiranja sladoleda na palčkah, je povedala Mojca Žigon, vodja kontrolnega laboratorija.

Pri oblivih na sladolednih palčkah nepogrešljiv tekoči dušik

Lani so v proizvodnji začeli uporabljati novo polnilno linijo za izdelavo sladoleda na palčkah, ki kot hladilni medij uporablja tekoči dušik. Sistem freezerjev (mešalnikov) uporablja ogljikov dioksid, kar je najnovejša tehnologija na trgu. V primerjavi s freonskimi sistemi, ki so stalnica v proizvodnji sladoleda, je nov sistem energijsko varčnejši in ekološko neoporečen. Izboljšana je tudi struktura proizvedenega sladoleda, kar Incomu prinaša še večje konkurenčne prednosti na trgu.

Kako na proizvodni liniji sladoled na palčkah večkrat zaporedoma izmenjaje potopijo v različne oblive in zatem v tekoči dušik, smo si v proizvodnji lahko ogledali tudi sami. Pri tem nam je Rok Slokar, vodja proizvodnje pojasnil, da ima dušik, ki različne oblive na sladoledni palčki v trenutku zamrzne, minus 190 stopinj Celzija. Boštjan Jerončič je dodal, da tako sodobno linijo v svoji proizvodnji trenutno uporabljajo le štirje proizvajalci sladoleda.

Pilotna linija nujna za razvoj izdelkov

Ob našem obisku v Incomu smo si ogledali tudi pilotno linijo, njena zmogljivost pasterizacije je 1.200 litrov na uro, in pri delu opazovali del razvojne ekipe, ki skupaj šteje 27 tehnologov.

Pilotno linijo uporabljajo za razvoj novih izdelkov, vzorcev, ki jih pripravljajo za kupce po vsem svetu, in za preizkušanje različnih receptur. Na njej nove izdelke razvijajo tako za lastni blagovni znamki sladoleda Leone in AL!ve, kot za izdelke, ki jih razvijajo oziroma izdelujejo za druge.

Incom večino sladoleda izdela za trgovske znamke, saj so se že pred leti zavestno odločili, da bodo delovali v tako imenovanem segmentu private label. Med njihovimi kupci so poleg trgovcev, med katerimi so, denimo, velikani Walmart, Aldi in Lidl, tudi velike multinacionalke, katerih blagovne znamke so vredne več milijard evrov.

To, da delajo za zahtevne kupce in se pri tem učijo od najboljših, je pomembno pripomoglo k razvoju in rasti podjetja, je povedal Boštjan Jerončič. Po lanski 28-odstotni rasti prihodkov, ko so jih ustvarili 55 milijonov evrov, v družbi letos načrtujejo 20-odstotno rast oziroma 66 milijonov evrov prihodkov.

Tesno sodelovanje s proizvajalcem tehnološke opreme

Poleg razvoja in izdelave kakovostnih in inovativnih sladoledov je za uspeh in rast podjetja pomembno tudi tesno sodelovanje s proizvajalcem tehnološke opreme.

To razvojno sodelovanje Incomu omogoča, da ima v svoji proizvodnji na voljo najboljše in najnovejše rešitve. In da je tako lahko vedno boljši od konkurence, ki bo nove rešitve začela uporabljati z določenim časovnim zamikom. Oziroma ko jih bo proizvajalec tehnološke opreme, ki lahko vse tehnološke rešitve z intenzivnim sodelovanjem Incoma takoj preveri v praksi, tako da se v razvojni fazi nove opreme odpravijo vse pomanjkljivosti in napake, ponudil trgu.

Kot je ob tem poudaril Jerončič, je pri tem na obeh straneh vloženega veliko znanja. Ker imajo v Incomu veliko lastnega konstrukcijskega znanja, pakirne linije in dele proizvodnih linij izdelujejo tudi sami.

Sistem proizvodnje je zelo kompleksen

Celotni sistem proizvodnje v Incomu je zelo kompleksen. Med drugim ga sestavlja več kot 50 mešal in črpalk, več kot 20 ogrevanih cevovodov, 110 loputnih ventilov, prek 90 tlačnih in temperaturnih senzorjev, vse linije so stoodstotno avtomatizirane in se krmilijo prek sistema SCADA neposredno iz obratne pisarne.

Najzahtevnejše operacije v proizvodnji so delno že avtomatizirali. V proizvodnji imajo več robotov za postavljanje izdelkov v različna pakiranja, jeseni se jim bodo pridružili novi, ki bodo dodatno olajšali delo na določenih linijah. Kot poudarja Jerončič, avtomatizacija ne ogroža delovnih mest, nasprotno, povečuje njihovo število in jih spreminja.

Iz obratne pisarne nadzirajo vse maturacijske bazene

Celotno krmilje za nadzor 35 maturacijskih bazenov v obratu ena, ki so ga preselili v prvo nadstropje tovarne, je nadzorovano prek sistema SCADA iz obratne kontrolne pisarne.

Vsak maturacijski bazen ima frekvenčno regulirano mešalo, tehtnice za nadzor teže in hlajen plašč z nadzorom temperature. Vsi podatki se prek industrijskega Etherneta zbirajo in obdelujejo na centralnem krmilniku. Kot je pojasnil Jerončič, je ta rešitev zelo pomembna tudi za njihove kupce, saj imajo vselej na voljo informacije, če bi se pojavila kakšna težava z izdelkom.

Največji proizvajalec čokolade v Sloveniji

Kot rečeno, Incom ni le največji proizvajalec sladoleda v Sloveniji, ampak tudi največji proizvajalec čokolade. Vsak dan je za potrebe lastne proizvodnje izdelajo 12 ton, manjšo količino čokolade v obliki polizdelkov prodajo tudi drugim proizvajalcem.

V prihodnje želijo v Incomu proizvodnjo čokolade še povečati. Kot je pojasnil Jerončič, pri programu čokolade intenzivno delajo, saj sta sladoled in čokolada zelo kompatibilna izdelka - ko se sezona sladoleda končuje, se začenja sezona čokolade in nasprotno.

Pri treh linijah za proizvodnjo čokolade, ki so jih postavili lani, so sami z lastnim znanjem naredili konstrukcijo sestavnega in končnega bazena, izdelali krmilje in program, ki poganja vse tri proizvodne linije. Sistem je sestavljen iz šestih mlinov, treh sestavnih in treh končnih bazenov, skupaj ga sestavlja 12 strojnih naprav.

Pozornost digitalizaciji in industriji 4.0

V zadnjem času veliko pozornosti posvečajo uporabi industrijskih omrežij, ki omogočajo povezljivost strojev in naprav. Pri vseh novih strojih, ki so v zadnjem letu prišli v tovarno ali so jih izdelali sami, je omogočena povezljivost prek industrijskih omrežij - uporabljajo Ethernet/IP, Profinet, Ethercat, je povedal sogovornik.

Zgradili so in še širijo omrežje industrijskega Etherneta, saj je njihov cilj povezati vse stroje v proizvodnji na centralni nadzorni sistem. Prek tega sistema lahko iz pisarn dostopajo do opreme na linijah, kot so tiskalniki, merilniki porabe, registratorji temperatur, in daljinsko kontrolirajo vrednosti, shranjujemo podatke ali spreminjajo nastavitve naprav.

V zadnjem letu veliko delajo pri centralnem nadzornem sistemu SCADA (System Control and Data Acquisition), ki omogoča nadziranje parametrov linij v realnem času, spremljanje porabe energentov, analizo učinkovitosti linij, predvsem pa shranjevanje podatkov, kar močno olajša analizo obratovanja in pomaga pri razvoju novih sistemskih rešitev, je pojasnil Jerončič. In poudaril, da ta sistem v celoti širijo in razvijajo v podjetju.

Trije stebri razvoja

Prihodnji razvoj v Incomu gradijo na treh glavnih stebrih. Ti so: tehnološki razvojni center (TERC), ki razvija nove recepture, tehnološke postopke, izdelke, sodeluje z dobavitelji surovin, sodeluje s fakultetami in drugimi izobraževalnimi ustanovami; tehnični razvojni center (TIRC), ki razvija lastno strojegradnjo, opremo za proizvodnjo, za optimizacijo proizvodnih procesov, nadzor nad delovanjem opreme, sodelovanje s proizvajalci opreme; in kadrovski razvojni center (KAC), ki pridobiva in razvija najboljše kadre iz lokalnega in širšega okolja, sem pa sodijo tudi stalni izobraževalni procesi, praktična izobraževanja, soustanavljanje srednješolskega programa ter sodelovanje z osnovnimi, srednjimi šolami in fakultetami.

Ajdovski Incom daleč pred vsemi pri izdelavi risanih junakov na sladolednih palčkah
Foto: Jure Makovec
Glavna vprašanja o GDPR in kako na njih odgovoriti
5 ur
Leto dni po začetku uporabe novih pravil je pri podjetjih še vedno veliko nejasnosti in težav
Na članek...

Čeprav mineva že leto dni, odkar se uporabljajo nova pravila varstva osebnih podatkov (GDPR), oziroma že tri leta, odkar so te spremembe znane, ostaja še vedno kar veliko vprašanj, neznank in težav, ki jih imajo podjetja z novimi pravili. Pogledali smo, kateri izzivi so pred podjetji, ter seveda, kako te izzive rešiti in biti na varni strani zakona.

»Z redkim izjemami se organizacije delijo večinoma na dva tipa: ene čakajo na zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), zmotno misleč, da GDPR brez njega ne velja, druge so se osredotočile na posodobitve dokumentov (pravilniki, politike, evidence obdelave, pogodbe z zunanjimi ponudniki),« pravi odvetnik Matija Jamnik iz JK Group in dodaja, da se o varstvu podatkov vsaj več govori in razmišlja.

Veste, kje imate shranjene podatke in kako ste jih dobili?

A čeprav se o osebnih podatkih in njihovem varstvu več govori, težave ostajajo. Prva, na katero opozarja Jamnik, je, da številna podjetja še vedno ne obvladujejo toka osebnih podatkov. Torej ne vedo čisto dobro, od kod vse jih pridobivajo, kdo in kaj z njimi dela, za kakšne namene se uporabljajo, kakšne so pravne podlage, koliko časa jih hranijo ... »Dokler to ni jasno, podatkov ni mogoče učinkovito varovati.«

Ponovimo, katere so pravne podlage za zbiranje osebnih podatkov. Kot piše v GDPR, je obdelava osebnih podatkov zakonita, če je izpolnjena ena izmed teh šestih pravnih podlag:

  • posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo osebnih podatkov za enega ali več določenih namenov;
  • obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe (denimo posojilne pogodbe);
  • obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti;
  • obdelava je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika;
  • obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu;
  • obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov.

Če toka osebnih podatkov ne poznate, tudi težko odgovarjate na pravice posameznikov, ki jih zanima, od kod imate njihove osebne podatke, pravi sogovornik. Ob tem spomnimo še na pravice posameznikov:

  • pravica do pozabe: posameznik lahko zahteva izbris, ko osebni podatki niso več potrebni za namene, za katere so bili zbrani, posameznik lahko privolitev pač prekliče ali pa so bili osebni podatki, denimo, obdelani nezakonito. A če se obdelujejo zaradi zakona, potem posameznik ne bo mogel doseči izbrisa, podobno ne bo mogel doseči izbrisa tam, kjer, denimo, prevlada pravica do obveščanja;
  • pravica do popravka: upravljavec osebnih podatkov mora brez nepotrebnega odlašanja popraviti netočne osebne podatke v zvezi s posameznikom;
  • prenosljivost osebnih podatkov: posameznik mora prejeti osebne podatke v zvezi s sabo, ki jih je posredoval upravljavcu, v strukturirani, splošno uporabljani in strojno berljivi obliki. Hkrati ima pravico, da te podatke posreduje drugemu upravljavcu. To velja, ko obdelava temelji na privolitvi in se izvaja z avtomatiziranimi sredstvi.

Odgovor na vprašanje, kje imate osebne podatke strank, kupcev, je, tako pravi Jamnik, preprost: »Treba se je usesti in začeti popisovati procese, ki vključujejo obdelavo osebnih podatkov, potem pa si postaviti nekaj neprijetnih vprašanj, recimo, ali določene podatke zares potrebujemo in ali ne bi bilo morda bolje, da bi jih izbrisali.«

Od upravljavca do obdelovalca – so vse pogodbe urejene?

Veliko nejasnosti je še vedno pri pogodbeni obdelavi in skupnem upravljanju podatkov, kjer dejansko lahko prihaja do kompleksnih situacij, razlaga Jamnik. »Primer: osebni podatki, glede katerih se podjetje A šteje za upravljavca, gostujejo na strežniku in se obdelujejo s programsko opremo ponudnika B, ki pa jo je prodal distributer C. Ta ima zaradi ponujanja pomoči in podpore podjetju A tudi (vsaj občasen) dostop do podatkov, pri čemer storitve občasno opravlja in do podatkov dostopa tudi pogodbeni partner podjetje D, dostop do podatkov na strežniku pa ima tudi računovodski servis E.« Zapleteno?

Osnova, da olajšate zgornji problem, so pogodbeni odnosi med vsemi naštetimi, od osnovnega upravljavca osebnih podatkov do računovodskega servisa. Potem morate določiti še naloge vseh deležnikov, ki dostopajo do podatkov, in jih seveda ustrezno pogodbeno opredeliti.

Že po zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) sta morala upravljavec (torej prvotno podjetje) in obdelovalec skleniti pisno pogodbo, GDPR to ohranja, hkrati pa v 28. členu razmeroma natančno določa obvezne sestavine take pogodbe. Med drugim pravi, da mora obdelovalčevo obdelavo določiti pogodba ali drug pravni akt, ki mora med drugim določiti, da obdelovalec osebne podatke obdeluje samo po dokumentiranih navodilih upravljavca, zagotovi, da so osebe, ki so pooblaščene za obdelavo osebnih podatkov, zavezane k zaupnosti ali jih k zaupnosti zavezuje ustrezen zakon ...

Minimiziranje, psevdonimi – področja, kjer je še veliko dela

Tretje področje težav, ki jih poudarja Jamnik, je vgrajeno in privzeto varstvo osebnih podatkov, načelo minimizacije, psevdonimizacija, načelo transparentnosti. »Po mojih opažanjih na teh področjih šele previdno tipamo. Še veliko dela nas čaka.«

Spomnimo, tudi psevdonimizacija je eden izmed ukrepov, ki jih GDPR predlaga na področju varovanja osebnih podatkov. Ti ukrepi so (uporabite jih glede na njihovo ustreznost):

  • psevdonimizacija in šifriranje osebnih podatkov (pozor: psevdonimizirani podatki so še vedno osebni podatki!);
  • zagotavljanje stalne zaupnosti, celovitosti, dostopnosti in odpornosti sistemov ter storitev za obdelavo osebnih podatkov;
  • zmožnost pravočasno povrniti razpoložljivost in dostop do osebnih podatkov v primeru fizičnega ali tehničnega incidenta;
  • redno testiranje, ocenjevanje in vrednotenje učinkovitosti tehničnih in organizacijskih ukrepov za zagotavljanje varnosti obdelave.

So podatki res na varnem?

Pri določanju ustrezne ravni varnosti se upoštevajo zlasti tveganja, ki jih pomeni obdelava. Sploh glede na uhajanja osebnih podatkov, ki smo jim bili letos priča (denimo, afera Izolaleak, ko je nekatere zdravstvene podatke pacientov izolske bolnišnice indeksiral Googla in so bili vidni na spletu), je dobro, da res poskrbite za varnost osebnih podatkov svojih strank, kupcev ... In prvi korak je enak kot na začetku: vedeti morate, kje sploh imate shranjene osebne podatke in kdo vse do njih lahko sploh dostopa. Da se vam ne zgodi, da osebne podatke odkrijete na USB-ključku, kjer sploh ne bi smeli biti.

Kar pa zadeva spletne strani oziroma spletne trgovine, je najmanj, kar lahko naredite, to, da za svojo spletno stran uporabite standard HTTPS (Hypertext Transfer Protocol Secure), ki zagotavlja varno komunikacijo na spletu, saj za izmenjavo podatkov uporablja kriptiranje.

Izziv: kultura varovanja osebnih podatkov

Edina pot do skladnosti s predpisi je, da pri vseh deležnikih v podjetju dosežete spremembo v razmišljanju in gledanju na osebne podatke ter vpeljate dejansko kulturo spoštovanja in varovanja osebnih podatkov, pravi Jamnik. »Ne pa, da nov pravilnik o varstvu osebnih podatkov, ki ga direktorica podpiše, potem pa roma v kadrovsko službo, kjer si ga – če to komu po naključju pride na misel – zaposleni lahko preberejo.«

Glavna vprašanja o GDPR in kako na njih odgovoriti
Foto: Shutterstock
Leto dni GDPR: izzivi, ki še ostajajo
5 ur
Dva naslednja izziva sta slovenski zakon o varstvu osebnih podatkov in uredba o eZasebnosti
Na članek...

Mineva leto dni, odkar se v EU uporabljajo nova pravila varstva osebnih podatkov. V tem času se je zavedanje o varstvu osebnih podatkov nekoliko izboljšalo, ugotavljajo sogovorniki, predvsem pa so se podjetja še vedno prilagajala novim pravilom. Nov izziv pa še prihaja: nov slovenski zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2).

Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) se je začela uporabljati 25. maja lani in je tudi za slovenska podjetja prinesla nekaj sprememb in prilagoditev, a kot pravi odvetnica Nataša Pirc Musar iz Odvetniške družbe Pirc Musar, predvsem pri manjših podjetjih kakšne večje spremembe niso bile potrebne. »Večja podjetja pa so ugotovila, da bo zaradi večjega števila pravic posameznikov (prenosljivost podatkov, pravica do pozabe …) in njihovih obveznosti kot upravljavcev (obveščanje o kršitvah varstva osebnih podatkov, imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov ...) treba imeti boljši pregled nad izvajanjem pravic, zato so številni vpeljali potrebne spremembe v IT-infrastrukturi,« pojasnjuje sogovornica.

Privolitve – kaj, kdaj, zakaj?

»Če želimo osebne podatke strank, potrebujemo njihovo privolitev.« To je v zadnjem letu izrekalo veliko podjetij. A privolitev ni nujno vedno edina izbira, je le ena izmed šestih pravnih podlag za zbiranje podatkov, sprožila pa je največ vprašanj – kakšna privolitev je prava, kakšna je dobra ... Kot pravi Pirc Musarjeva, je bilo pogosto vprašanje tudi, ali so bile privolitve, ki so bile pridobljene pred 25. majem, še veljavne. Odgovor je preprost: če so privolitve skladne z GDPR, so veljavne tudi, če ste jih dobili pred lanskim majem.

Pravila privolitve so v GDPR jasna: privolitev mora biti dana jasno, prostovoljno, specifično, ozaveščeno in nedvoumno. Dana je lahko pisno, z elektronskimi sredstvi, velja tudi ustna izjava. Mora biti: prosto dana, informirana, prostovoljna (porabniku ne smete pogojevati uporabe storitve s tem, da privoli v obdelavo osebnih podatkov) ter granulirana (več namenov, več privolitev).

Več pregledov, mnenj ...

V uradu informacijske pooblaščenke ugotavljajo, da je javnost s pravili GDPR dobro seznanjena, je pa nova ureditev prinesla tudi več samoprijav. GDPR namreč zahteva, da morajo podjetja, če pride do kršitve varstva osebnih podatkov, brez nepotrebnega odlašanja, po možnosti pa najpozneje v 72 urah od seznanitve s kršitvijo, o tej uradno obvestiti pristojni nadzorni organ (torej informacijskega pooblaščenca). Lani je bilo teh samoprijav 68 (po 25. maju pa do konca leta), letos že 51. »Leto 2018 je zaznamovalo tudi veliko zaprosil za mnenja. Tako smo izdali kar 2.192 pisnih mnenj in dali 3.230 mnenj po telefonu,« pravi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik.

Kdaj bo sprejet ZVOP-2?

To vprašanje je, sploh zadnje mesece, čedalje bolj pogosto. »Večina držav je že sprejela tudi svoje nacionalne zakone o varstvu osebnih podatkov, v Sloveniji pa smo v enoletni zamudi. Upamo, da zakon dobimo čim prej, vsekakor pa mora biti dober in lahko ureja le tista področja, kjer GDPR to državi članici dovoljuje,« pravi Prelesnikova.

Dodajmo, GDPR je uredba, velja neposredno, torej tudi brez posebnega lokalnega zakona. A obstajajo nekatera področja, ki jih GDPR prepušča v urejanje lokalni zakonodaji, denimo do katere starosti otroka so starši odgovorni za njegovo privolitev. Brez novega zakona o varstvu osebnih podatkov pa tudi informacijska pooblaščenka kazni izreka še po stari zakonodaji.

Slovenija naj bi letos le dobila ZVOP-2. Na ministrstvu za pravosodje pravijo, da trenutno še vedno poteka usklajevanje z večjim številom deležnikov, predvidevajo pa, da bo zakon poleti na vladi.

Bo nov zakon prinesel novo usklajevanje?

Zadnji predlog ZVOP-2 je bil sicer v javno razpravo dan letošnjega marca, ima pa 159 členov (za primerjavo: GDPR jih ima 99). »Od novega zakona si predvsem želim, da bo skladen z GDPR, da ne bo reguliral česa, kar uredba že ureja, seveda v izognitev odstopanjem, napakam in nejasnostim. Da bo novi zakon do naslovnikov prijazen in, seveda, da ga bomo vsi razumeli enako, tako informacijski pooblaščenec kot tudi upravljavci in posamezniki,« pravi Pirc Musarjeva.

Ali bo zakon prinesel novo usklajevanje, nove težave, pa je odvisno od tega, kakšen bo, ali bo pregleden, jasen in usklajen z GDPR, dodaja sogovornica. »Podjetja so se že prilagodila uredbi, če bo zakon bistveno odstopal od ureditve, kot jo je začrtal GDPR, pa bi to lahko na določenih področjih pomenilo urejanje obdelave in procesov na novo – predvsem na področju neposrednega trženja, biometrije in videonadzora, ki jih GDPR ne ureja, novi predlog ZVOP-2 pa ima natančne specialne določbe o tem. Če pri biometriji ne pričakujemo težav, saj so določbe skoraj enake tistim po zdaj veljavnem ZVOP-1, bo nekaj novosti na področju neposrednega trženja in videonadzora. Novost bo, recimo, ta, da se ureja videonadzor na javnih površinah in podobno.«

Naslednji izziv: eZasebnost

Čeprav v Sloveniji še čakamo nov zakon o varstvu osebnih podatkov, pa se na ravni EU že nekaj časa govori o novi uredbi, in sicer o eZasebnosti (ePrivacy). Sprejemanje te uredbe ima sicer že dolgo zgodovino, a ko bo prišla (natančnega datuma še ni), bo prinesla nova pravila glede trženja po e-pošti in tudi novosti na področju piškotkov.

»Kot kaže, bodo pravila pri piškotkih precej strožja. V predlogu uredbe je zapisano, da bo treba dobiti privolitev posameznika, še preden se piškotki namestijo na njegovo napravo. Prav tako je v predlogu zapisano, da morajo proizvajalci naprav in ponudniki brskalnikov ali programske opreme omogočiti blokiranje piškotkov tako imenovanih tretjih oseb že kot privzeto nastavitev,« nekaj predlaganih sprememb našteva Pirc Musarjeva.

In pozor: tako kot GDPR bo tudi to uredba, torej bo veljala in se uporabljala po vsej EU neposredno. In tako kot pri GDPR so tudi tu predlagane kazni v višini do štirih odstotkov letnih prihodkov.

Leto dni GDPR: izzivi, ki še ostajajo
Foto: Shutterstock
Varuh konkurence: Furs pooblaščenim serviserjem neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj! 6
5 ur
Dveletni razpis Fursa za servisiranje voznega parka izključuje nepooblaščene serviserje, na AVK pa menijo, da to ni v skladu z evropskima uredbama glede usklajenega delovanja
Na članek...

Finančna uprava išče prek javnega razpisa več serviserjev (32 sklopov), ki bodo dve leti servisirali, vzdrževali in popravljali Fursova službena vozila znamk Citroën, Opel, Škoda, Renault in Volkswagen. Kaže, da gre lahko za dober posel, trenutno ima Furs 247 vozil, časa za prijavo imate do 18. junija. A kaj, ko je posel samo za pooblaščene serviserje! Torej, če niste pooblaščeni enega od omenjenih proizvajalcev vozil, nimate možnosti.

Kako to in kaj vse je pri tem lahko narobe? Sodeč po odgovorih agencije za varstvo konkurence (AVK) marsikaj. Za začetek so bili jasni, da Furs pooblaščenim serviserjem s takšnim delovanjem zagotavlja privilegiran položaj. Celoten odgovor, zakaj tako menijo in kako bi moral ravnati Furs v skladu z evropskimi direktivami, pišemo v nadaljevanju.

Na portal javnih naročil se že oglašajo razburjeni serviserji

Vprašanja, tudi od avtomobilskih servisov, so Fursu prek portala javnih naročil že začela prihajati, časa za njih pa imate še do 30. maja. Nepooblaščeni servisi opozarjajo in sprašujejo Furs, zakaj nimajo možnosti pri javnem naročilu. Ob tem dodajmo, da tudi izkušnje kažejo, da so nepooblaščeni serviserji načeloma cenejši. In da je mišljenje, da s servisiranjem avtomobila pri nepooblaščenem serviserju izgubite pravico do garancije pri pooblaščenem serviserju, napačno oziroma zavajajoče (več o pravilih pišemo v okvirju v nadaljevanju članka).

Dodajmo, vse dokler je odprt razpis, ga naročnik lahko umakne, spremeni in podaljša.

Kaj serviserje moti na razpisu

Serviserje moti prav dejstvo, da je naročnik zahteval, da je gospodarski subjekt pooblaščeni serviser za znamke, ki so predmet razpisa. Naročnika so na portalu serviserji, pa tudi nas bralci, opozorili, da je tak pogoj očitno v nasprotju s pravili. To pa zato, ker:

  • lahko servisne posege na vozilih opravlja vsak serviser, ki je za to ustrezno usposobljen, ki zagotavlja vgradnjo ustreznih nadomestnih delov in ki razpolaga z ustreznimi orodji (tako mehanskimi kot programskimi) za servisiranje določene znamke vozil;
  • četudi bi vozila bila v garancijski dobi in bi Furs garancijo lahko uveljavljal pri pooblaščenih serviserjih, ustrezno servisiranje pri nepooblaščenih serviserjih ne vpliva na uveljavljanje garancije;
  • s takim pogojevanjem naročnik krši tako 4., 5. in tudi 7. člen zakona o javnih naročilih (ti določajo gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev, prepovedujejo neupravičeno omejevanje konkurence in nalagajo naročniku enakopravno obravnavanje ponudnikov), kar predstavlja razlog za vložitev revizijskega zahtevka, piše pod vprašanji na portalu javnih naročil: "S tem je nedopustno omejil konkurenco, omogočil ponudniku, ki edini izpolnjuje pogoje, da postavi skoraj kakršnokoli ceno, hkrati pa si povečal stroške s prevozi vozil, saj bo vozila moral voziti na oddaljenejši servis, čeprav ima eventualno bližje ugodnejši servis, ki izpolnjuje vse pogoje."

Kot pravijo na Fursu, so seznanjeni, da uveljavljanje garancij na vozila v garancijskem roku ni vezano na servisiranje pri pooblaščenem serviserju. "Omenjeni pogoj je bil postavljen za ugotavljanje tehnične sposobnosti ponudnika, ki bo naročniku zagotovil storitev, opravljeno z ustreznim standardom kakovosti, ki ga za svoje pooblaščene serviserje in vozila svoje blagovne znamke predpisuje proizvajalec vozila. Hkrati poudarjamo, da v času trajanja postopka javnega naročila ne moremo podrobneje komentirati samega postopka, saj so temu namenjene druge ustrezne poti (portal javnih naročil, pravna sredstva)," pravijo na Fursu. Na portalu so na eno od vprašanj sicer odgovorili, da imajo 58 odstotkov vozil v garancijski dobi in da "nepooblaščeni serviserji za vozila, ki so v garancijski dobi, popravil ne izvajajo brezplačno (garancijska popravila), lahko pa ta vozila v skladu z Uredbo Komisije (EU) 461/2010 servisirajo. Glede na navedeno, bi moral naročnik v primeru potrebe po popravilu v garancijski dobi, ob predpostavki, da bi bil izbran nepooblaščeni serviser, skleniti tudi pogodbeno razmerje s pooblaščenim serviserjem." Fursu se to sicer ne zdi gospodarno ravnanje. A naj dodamo, da so nepooblaščeni serviserji lahko precej cenejši.

Koliko so cenejši nepooblaščeni servisi?

Najnovejših podatkov ni, a se agencija za varstvo konkurence (AVK), kot smo na Financah že pisali, sklicuje na nekaj let star podatek. V Nemčiji je bil pooblaščeni servis za 16 odstotkov dražji od neodvisnega, v Združenem kraljestvu pa je bil pooblaščeni servis lahko tudi več kot 120 odstotkov dražji od nepooblaščenega. Pri nas je podatek, da je lahko pri nekaterih »posegih« v avto cena pooblaščenega servisa kar dvakrat višja od neodvisnega. To pa je pomembno zato, ker vas lahko servisi v celem obdobju oziroma življenjski dobi avtomobila stanejo toliko kot avto sam.

AVK meni: Furs očitno nima prav!

Varuhi konkurence menijo, da Furs v svojem ravnanju nima prav. Da ne deluje v skladu z evropskimi uredbami o vertikalnih sporazumih in usklajenem delovanju.

AVK nas je glede primera Furs napotil poleg na prej omenjeno uredbo številka 461/2010 o vertikalnih sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju motornih vozil še na splošno uredbo o vertikalnih skupinskih izjemah številka 330/2010. Cilj omenjenih omejitev je, da se ohrani konkurenca tako med člani pooblaščenih servisnih mrež kot tudi med temi člani in neodvisnimi serviserji, proizvajalci delov in distributerji, pravijo na AVK: "Nedopustna je zloraba garancij, bodisi osnovne, bodisi razširjene, če proizvajalec garancijo kupcu pogojuje s tem, da mora kupec vsa servisna in vzdrževalna dela, tudi tista, ki niso zajeta v garanciji, opraviti v okviru pooblaščene servisne mreže proizvajalca vozil. Navedeni uredbi zagotavljata neodvisnim serviserjem, da lahko servisirajo vozila tudi v času tovarniške garancije, prav tako kot pooblaščeni serviserji določenega proizvajalca, ob tem pa ne sme biti ogrožena tovarniška garancija, če avtoserviser upošteva tovarniške normative in standarde, predpisane pri proizvajalcu vozila."

Konkretno tako na AVK pravijo: "Glede na navedeno in glede na informacije, s katerimi razpolagamo, agencija meni, da pogoj naročnika, da lahko storitve servisiranja, vzdrževanja in popravila službenih vozil opravljajo zgolj pooblaščeni serviserji, ni v skladu z omenjenima uredbama. S takšnim pogojem po mnenju agencije lahko pride do izključevanja neodvisnih serviserjev in s tem konkurence, saj tako določenim podjetjem (pooblaščenim serviserjem) neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj pri poslovanju na trgu."

AVK je sicer že izdal in objavil poročilo o raziskavi sektorja servisov motornih vozil. Ob pregledu garancijskih pogojev je ugotovil, da ima kar polovica anketiranih proizvajalcev dvoumno zapisane pogoje za uveljavljanje garancije. Posledica je lahko zmeda pri uporabnikih, ki zaradi tega ne vedo, kdaj in ob katerih pogojih veljavnost garancije ostane nespremenjena. Nadzora še ni konec.

Varuh konkurence: Furs pooblaščenim serviserjem neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj!
Foto: Shutterstock