Manager
Združenje bank zadovoljno s sodbo vrhovnega sodišča o kreditih v CHF 169
19.05.2018 11:53
Vrhovno sodišče je odločilo o kreditih z valutno klavzulo ali v frankih. Opozorilo je na pojasnilno dolžnost bank, ki so močnejši partner ko se vzpostavlja poslovno odnos, konkretni primer pa
Več ▼

Vrhovno sodišče je odločilo o kreditih z valutno klavzulo ali v frankih. Opozorilo je na pojasnilno dolžnost bank, ki so močnejši partner ko se vzpostavlja poslovno odnos, konkretni primer pa je vrnilo v ponovno sojenje. ZBS je zapisalo:

"Vrhovno sodišče je v omenjeni odločitvi potrdilo že večkrat izpostavljena stališča ZBS, da sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti ni prepovedano, niti omejeno. Še več, Vrhovno sodišče je dodatno poudarilo, da je v primeru pristnega deviznega kredita svoboda potrošnika še večja. Ugotovilo je, da je podlaga kreditne pogodbe pridobitev posojila (causa credendi) in da takšna podlaga seveda ni nedopustna. Prepovedana ni niti sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe, četudi bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo. Ob tem je Vrhovno sodišče potrdilo, da ni bil izkazan niti en element oderuštva, torej niti očitno nesorazmerje med dajatvami ene in druge stranke ob sklenitvi kreditne pogodbe, niti morebitno izkoriščanje subjektivnih okoliščin na strani kreditojemalca.

Glede presoje izpolnitve pojasnilne dolžnosti na strani banke je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da je potrebno upoštevati takrat veljavno zakonodajo, pri čemer zakon o potrošniških kreditih, ki je veljal ob sklenitvi kreditne pogodbe, ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti. Določil kasneje veljavnih ali celo trenutno veljavnega zakona o potrošniških kreditih in podobnih predpisov pa za takšno presojo ni mogoče uporabiti."

Merc se je umaknil iz vodenja Bisola, ta pa širi proizvodnjo doma in na Balkanu 2
34 min
Bisol se širi v Sloveniji, ker pa je tu poslovno okolje čedalje slabše, bodo proizvodnjo širili tudi na Balkan, napoveduje Uroš Merc, ustanovitelj in večinski lastnik Bisola, ki ima novega direktorja
Na članek...

Bisol ima novega direktorja, to je dosedanji tehnični direktor Marko Poličnik. Uroš Merc, ustanovitelj, 64-odstotni lastnik in dosedanji direktor, ki se je preselil v Dubaj, pa se iz posla ne umika in bo še naprej bedel nad ključnimi poslovnimi odločitvami podjetja.

Bisol iz Latke vasi pri Preboldu je največjo slovensko podjetje za razvoj, proizvodnjo in prodajo sončnih panelov ter tudi eno največjih in najstarejših tovrstnih evropskih podjetij. Se pa pri njih dogajajo spremembe. Uroš Merc se je umaknil iz operativnega vodenja podjetja. »Živim v Dubaju in ne morem več operativno skrbeti za vodenja Bisola in vseh njegovih 24 podjetij. Ostajam pa njegov strateški svetovalec in skrbim za razvoj posla na tujih trgih ter še naprej sodelujem pri vseh ključnih poslovnih odločitvah,« je povedal Uroš Merc.

V Sloveniji bodo podvojili proizvodne zmogljivosti

Kakšno pa je poslovanje Bisola? Uroš Merc pojasnjuje: »Gre nam dobro ne glede na to, da cene panelov še naprej upadajo. Prodajo povečujemo. Prihodki bodo letos taki kot lani, torej jih bo za 41 milijonov evrov, še štiri milijone pa bomo ustvarili z našimi elektrarnami. Sam skrbim za posle v Dubaju, ki pomenijo širitev naše dejavnostim in tam bom ustvarili okoli deset milijonov evrov prihodkov. Kar pa zadeva podjetje v Latki vasi, imamo naročil veliko, tako da so zadnja štiri leta naše proizvodne zmogljivosti polno zasedene in delamo v štirih izmenah. Ker imamo po ocenah kupcev predolge dobavne roke, smo 2,5 milijona evrov vložili v širitev zmogljivosti. Sredi januarja bomo tako začeli delati na novih strojih, s katerimi bomo zmogljivosti podvojili, drugi del naložbe pa bomo izpeljali sredi marca, ko bomo dodatno avtomatizirali proizvodnjo. Za avtomatizacijo smo se odločili zaradi razmer na trgu dela v Sloveniji in da bi znižali proizvodne stroške, saj bomo le tako še naprej konkurenčni. Ker se v Sloveniji poslovno okolje za podjetja poslabšuje, bomo proizvodnjo v naslednjem koraku širili na Balkan. Odločamo se med Albanijo, Makedonijo in Republiko srbsko. Te širitve se bomo bolj dejavno lotili takoj, ko končamo širitev in avtomatizacijo v Latki vasi.«

Merc se je umaknil iz vodenja Bisola, ta pa širi proizvodnjo doma in na Balkanu
Slovenka vodi globalne marketinške kampanje največjega proizvajalca potrošniške elektronike
41 min

Slovenija se podobno kot večji del Evrope srečuje s tako imenovanim begom možganov, ki nas na eni strani straši, ker se zdi, da izgubljamo pomemben del izobražene delovne sile, na drugi strani pa pogosto z veseljem ugotavljamo, da so naši ljudje zunaj zelo uspešni, kar pomeni, da nekaj vendarle delamo prav, ko gre za izobraževalni sistem in podobno. To dokazuje tudi naša tokratna sogovornica, ki je pri marketinški agenciji Leo Burnett vodja globalnih projektov za enega največjih svetovnih podjetij s področja potrošniške elektronike. Žal nam ni smela zaupati imena svoje stranke, a ker ima to podjetje skoraj polovični delež slovenskega trga, imate njegov izdelek z veliko verjetnostjo zdaj prav vi v svojem žepu.

Je bil vaš odhod v tujino načrtovan, posledica ambicije delati za globalno agencijo ali kaj podobnega?

Ne, začelo se je povsem nenačrtovano. Moj partner je dobil službo v Beogradu in sva rekla, pa greva oba. Nisva se slabo počutila v Sloveniji ali kaj takega, oba sva imela karieri in službo, preprosto je bila priložnost. Takrat sem v Sloveniji delala v Poanti, manjši marketinški agenciji.

In potem se je odprlo.

Po tistem sem bolj ali manj sledila nekim kariernim priložnostim, ki so se odpirale, in sem šla iz Beograda na Dunaj, potem London, nato pa v Chicago. Trenutno delam v agenciji Leo Burnett in sem namestnica direktorja globalnih projektov (vice president global acount director). Vodim globalne marketinške kampanje za enega naših najpomembnejših naročnikov (za njegove najpomembnejše izdelke – fagship products – in nekatere druge projekte).

Z Leo Brunettom ste se srečali na Dunaju.

Na Dunaju sem bila prvič na Leo Burnettu. Zmagali so na globalnem natečaju in so potrebovali širšo mrežo, da bi podprli globalnega naročnika, ki so ga pridobili s tem natečajem. Končni rezultat so bili naši timi v 39 državah. Jaz sem bila odgovorna prav za širitev te mreže.

Pri isti agenciji sem nato v Londonu delala za dva naročnika – poleg potrošniške elektronike je šlo še za področje farmacije. Za naročnika iz farmacije sem bila del globalnega produktnega tima, kar je v praksi pomenilo, da ko so nekje dali na trg novo zdravilo, sem šla z njihovim globalnim direktorjem tja in smo z lokalnim timom analizirali trg, se odločili, kaj bomo z izdelkom marketinško delali in po katerih poteh. Vodila pa sem tudi njihove globalne kampanje.

In potem je prišla Amerika. Je to nadgradnja dotedanje kariere?

V Chicagu vodim globalne kampanje za že omenjenega naročnika. Smo razmeroma majhen tim glede na obseg posla, smo pa zelo tesno povezani z naročnikom in skupaj delamo od postavljanja strategije do razvoja kreativnih rešitev, ki jih potem izvedemo na posameznih trgih. Tu pa so tudi naši lokalni timi, ki prevzamejo implementacijo. Seveda je to bilo napredovanje, ampak delo s tem naročnikom je tudi sicer zelo zanimivo, predvsem zato, ker imamo z njim poseben odnos.

Kako poseben?

Smo zelo vpeti v marketinške time pri naročniku, tudi v postavljanje marketinških strategij in dolgoročen razvoj izdelkov. V bolj klasični strukturi bi bili mi pristojni le za komunikacijsko strategijo, mi pa začnemo sodelovati že na začetku. Če naročnik agencijo razume samo kot dobavitelja, to ni optimalno in povzroča določene napetosti v poslu, ki je že tako zelo intenziven. To ni prihodnost. V zadnjih letih se v svetu marketinških agencij to zelo spreminja.

Ampak to tudi ni enostavno, da naročnik tako tesno sodeluje z agencijo. Gre za občutljive podatke.

Da naročnik zunanjega partnerja (svetovalca, agencijo) spusti tako blizu, da mu razkrije občutljive podatke, se ne zgodi z danes na jutri. Tudi mi do takega odnosa nismo prišli čez noč. To preprosto zahteva čas, saj je treba ustvariti zaupanje. Mi namreč njihov novi produkt vidimo sočasno kot njihovi zaposleni v marketingu.

Zakaj je tak odnos boljši?

Bolje razumemo vse izzive, ki jih imata podjetje in njihov marketing, tako da jim lahko ponudimo rešitve, ki res rešijo njihovo težavo. Ne pridemo od zunaj, jim vržemo neko strategijo na mizo in jih pustimo z njo na suhem.

Koliko pa se srečujete s Slovenijo? Smo na kakšnem globalnem zemljevidu?

Na žalost Slovenija redko pride v naše načrte. Ponavadi je vključena v skupino držav in se malo načrtov dela samo za Slovenijo. Lahko pa rečem, da ima tudi Slovenija precej mačehovski donos do nas. To se vidi, ker tudi naše gospodarstvo nič ne pokliče, če se malo pošalim. Pa se ne skrivam, ljudje me poznajo, tudi pridem na kakšen dogodek v Slovenijo in kaj odpredavam, sem na kakšni okrogli mizi.

Pa bi se odzvali?

Če bi zdaj lahko izbirala med več ponudbami za delo, se ne bi odločala glede na lokacijo, ampak glede na priložnost – torej kako zanimivo mi je tisto, kar se mi ponuja. Dejstvo, da bi mi nekdo ponudil službo v Sloveniji, me ne bi odbilo in bi prišla, če bi se mi ideja zdela zanimiva. Po pravici povedano pa samo zaradi dejstva, da je iz Slovenije, ponudba tudi ne bi imela kakšne posebne prednosti pred drugimi.

Kaj je to izziv? Je to denar?

V tujini živeti je drago. In plačilo mora biti zato temu ustrezno. V Londonu sem imela trikratnik slovenske plače, stroški bivanja so bili pa petkrat višji. Tako da plačilo je bolj higiena, ki mora zagotoviti, da lahko s tem denarjem razmeroma lepo živim na določeni lokaciji.

Izziv pa pomeni veliko več kot denar. Je nekaj, kar mi je všeč, je delo z ljudmi, ki me navdihujejo, je možnost, da pri nečem kaj prispevam. Zato mi je ta globalni naročnik tak izziv. Res je, da smo na primer zadnjih nekaj mesecev delali 24 ur na dan, ampak zdaj gledam okrog sebe in vidim sadove našega dela, produkt je zunaj, kampanje so startale, rezultat našega dela je otipljiv. To je posebno zadovoljstvo in to mi je pomembno, čeprav ni lahko.

Ampak ali bi vam Slovenija sploh lahko kaj ponudila, kar bi se kot izziv kosalo z globalnim naročnikom, globalnimi kampanjami?

Saj manjše lokalne znamke so lahko ravno tako zanimive. V Londonu sem delala z eno tako lokalno znamko, ki obstaja že 70 ali 80 let. Gre za preizkušen analgetik, ki ga vsi poznajo, nihče pa ga več ne kupuje. Naročnik je imel to v portfelju in je rekel, pomagajte, da jo oživimo.

Kako pa vam je všeč Amerika?

ZDA so predvsem precej drugačne, kot jih vidimo v filmih. Nekaj stvari me je precej začudilo. Še vedno na primer pišejo čeke. In vsakič ko grem v tujino, moram to sporočiti svoji banki, da mi ne zablokirajo kartic. Kar je za mene, ki veliko potujem, zelo nepraktično. Moti me tudi njihova precejšnja ekološka neozaveščenost. Tako so se sodelavci precej čudili, ker se vozim z avtobusom v službo, ker nimam avta in televizije. Ker to je znamenje neuspeha v življenju, ne pa osebne odločitve. Ta materializem se jim vpleta v vse pore življenja.

Kaj še pogrešate?

Hrana je obupna. Zdravo živeti v Ameriki je nesramno drago. Porabim res veliko denarja za sestavine, da lahko skuham obrok iz ničle. Sploh ne smem preračunati teh stroškov.

Sicer pa se čudim še temu, koliko denarja zmečejo za svojo izobrazbo. To je tako zelo drago, da povsem razumem rek: ko si enkrat reven, si reven. To v ZDA zelo pogosto drži. Saj ljudje enostavno ne morejo na fakulteto in tako je izobrazba visok zid, ki reveže ohranja na revni strani. Naše družine morda načrtujejo naslednji dopust, naslednji avto, njihove pa za 10 ali 20 let vnaprej, ali bodo lahko privarčevale za šolnino. In zdravstveno zavarovanje.

Zdravstvo je torej tudi drago?

Imeti zaposlitev, ki vključuje tudi zdravstveno zavarovanje, je včasih tisti ključni dejavnik, ki pri posamezni družini odloča o revščini ali nerevščini. Oziroma zdravje kot tako. Nikjer še nisem spoznala toliko ljudi, ki bi jih bilo tako strah zboleti.

Zato Američani toliko delajo?

Res veliko delajo, čeprav morate vedeti, da je Chicago na srednjem zahodu (midwestern), za katerega načeloma velja, da je do družin bolj prijazen. To mesto se premika bistveno počasneje kot na primer London, New York, San Francisco. Stanovanja so prostorna, ljudje so prijazni in kakovost življenja je na splošno višja kot marsikje v ZDA. V bistvu se šele privajam na ta počasnejši tempo življenja v mestu.

Slovenka vodi globalne marketinške kampanje največjega proizvajalca potrošniške elektronike
(Prva vožnja) Jaguar I-pace: kako je Jaguar avtomobilski svet postavil na glavo
2 uri
Izdelal je športnega terenca z električnim motorjem, težkega prek dve toni, ki se pelje kot športni avto in ne rjovi.
Na članek...

Jaguarji so bili v preteklosti le prestižne limuzine in športni avtomobili z močnimi in žejnimi bencinskimi motorji. Vmes, v času Fordovega lastništva, so postali bolj in celo preveč ljudski.

Dobili so prve dizelske motorje, karavanske različice, ugled je bledel, z njim pa tudi poslovni rezultati, zato se je znamka konec prejšnjega desetletja znašla v lasti indijske Tate. Zatem je Jaguar znova zaživel, z zasnovo, ki sicer nikoli ni sodila k tej znamki – športnimi terenci (SUV).

Jaguar, kot ga niste pričakovali

Drzna poteza se je očitno splačala, zato je angleška znamka naredila še korak več in z njim prehitela nemške tekmece – izdelala je I-pacea, prvi električni avto, in to še SUV-zasnove. Jaguar, ki si ga pred desetletjem ali dvema sploh ne bi mogli zamisliti, je danes sinonim napredka in naravnost izjemen avto, smo se prepričali na prvih vožnjah v kalifornijskem Los Angelesu. I-pace je namreč avto, ki postavlja na glavo filozofijo znamke, v marsičem pa tudi avtomobilski svet.

Če ne bi bilo športnoterenske tesle modela X, bi bil unikat. A ker na tej strani Atlantika tesle še premalo avtoproizvajalcev jemlje resno, je končni dokaz o pravem receptu prav jaguar I-pace. Ta se glasi, da je športni terenec oziroma SUV z električnim motorjem zasnova nove dobe, saj združuje doslej nasprotujoče si lastnosti.

Električna zasnova, ki obrača dosedanje vzorce na glavo

Prostorsko je zasnova sicer ugodna. Namestitev baterij v dno vozila in majhna elektromotorja omogočata veliko kabino in kar 656-litrski prtljažnik, ki ga ne ponujajo niti razred večji športni terenci. Zbudi pa dvom o športnosti in njegovi energijski učinkovitosti. Električni avtomobili so bili doslej majhni, lahki in aerodinamični. I-pace ni nič od tega, zasnova SUV prinaša velik zračni upor (0,29), 20-palčna kolesa pa velik kotalni upor.

Kljub temu ima I-pace zelo velikodušen doseg med polnjenji, 480 kilometrov po realnejšem merilnem ciklu WLTP. Pogoj za to pa je seveda velika baterija z zmogljivostjo kar 90 kilovatnih ur, ki tehta celih 600 kilogramov. Skupna masa I-pacea zaradi baterije poskoči na 2,2 tone, a te za volanom nikakor ni čutiti.

V praksi prav izjemen

Razloga sta vsaj dva. Prvi je namestitev baterije v karoserijsko dno, kar prinaša za 13 centimetrov nižje težišče kot pri klasično zasnovanem in gnanem jaguarju F-pace oziroma raven športnih limuzin te znamke. Drug razlog pa je vsekakor par električnih motorjev, oba skupaj zmoreta 294 kilovatov (400 konjskih moči) in kar 700 newtonmetrov navora, s čimer se I-pace lahko meri z osemvaljnimi turbomotorji. Električni motor ima še eno lepo lastnost, moč in navor sta na voljo že od začetka delovanja. Če je prenos speljan k vsem štirim kolesom kot v primeru I-pacea, izgub tako rekoč ni.

Lahkoten kot baletka

I-pace je zato med vožnjo lahkoten kot baletka in silovit kot športni avto, do stotice se izstreli v le 4,8 sekunde in po tej plati dohiteva in prehiteva športne avtomobile. V zavoje se potopi skoraj brez nagibanja, volan natančno sledi ukazom voznika, edini zvok, ki prihaja izpod koles, pa je občasno škripanje gum na sami fizikalni meji oprijema. Motor je namreč neslišen.

Hitrosti, ki smo jih z I-paceom dosegali na grobem asfaltu gorske ceste Angeles Crest, smo doživeli le še z dvema, močnejšima in v osnovi klasičnima športnima avtomobiloma BMW M2 competition in aston martinom vantageem. Hitrosti za volanom I-pacea na izhodih in zavoja pa so, vsaj tako se mi je zdelo, zaradi brezhibnega pogona in takojšnjega pospeška bile morda še večje kot pri omenjenih.

Doseg slabih 500 ali le 200 kilometrov

Takšna vožnja sicer srka energijo iz baterij s svetlobno hitrostjo, na stokilometrski preizkušnji se je doseg s prvotnih 480 kilometrov zmanjšal na 260 kilometrov, kar pomeni porabo okoli 40 kilovatnih ur električne energije na sto kilometrov. V bolj nežnem nadaljevanju po avtocesti in po ulicah Los Angelesa pa se je tudi poraba umirila, zmanjšala za polovico, na okoli 20 kilovatnih ur na sto kilometrov.

Polnjenje odloča o zadovoljstvu

Glavne ovire oziroma izzivi električnih avtomobilov so polnjenje, kraj in čas. Krajev je tudi v Sloveniji že kar veliko, 26 hitrih polnilnic na avtocestnem križu, okoli 300 javnih polnilnic po vsej Sloveniji ter seveda domača polnilnica. Katero izberete, ni vseeno, saj močno vpliva na čas polnjenja. Na domači polnilnici boste, denimo, polnih 90 kilovatnih ur elektrike v baterijo pretočili v več kot 40 urah.

Če imate domačo stensko polnilnico, skozi katero steče 7,2 kilovatne ure elektrike, boste 80 odstotkov baterije napolnili v desetih urah. Na 11 kilovatnih javnih polnilnicah se bo čas polnjenja cele baterije skrajšal na kar zglednih osem ur, na hitrih pa boste v le 45 minutah napolnili 80 odstotkov baterije. V le 15 minutah pa boste v baterijo pretočili dovolj energije za sto kilometrov dosega.

Foto: Miloš Milač

(Prva vožnja) Jaguar I-pace: kako je Jaguar avtomobilski svet postavil na glavo
Zakaj črpanje plina v Prekmurju ne ogroža pitne vode
7 ur
Pitna voda sega na območju nahajališč slovenskega plina do globine 20 metrov, nahajališča plina pa so globlja od 2.200 metrov, je povedal Miloš Markič z Geološkega zavoda Slovenije.
Na članek...

Vrh proizvodnje plina na območju Lendave je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja, potem je proizvodnja upadla, nato je spet zrasla in spet padla. V zadnjih letih Jugoslavije je vnovič zrasla, na največ 35 milijonov standardnih kubičnih metrov na leto. Potem je padala, danes je simbolična.

Vsi viški proizvodnje plina v Prekmurju so bili povezani z uporabo metode hidravlične stimulacije. Prvič so jo uporabili leta 1956, je povedal Miloš Markič na dogodku Zemeljski plin kot del energetske prihodnosti, ki ga je pripravila družba Montel Energetika.net.

Stimulacija je evropski izraz, frakturiranje pa ameriški, je pojasnil Markič. »Zadeva pa je podobna.«

Zakaj so ogljikovodiki samo na območju Lendave, drugod v severovzhodni Sloveniji pa jih ni? Samo na tem območju je organska snov prešla stadij generacije plina ali nafte. Na obrobju panonskega bazena je bil velik prenos kopenske flore, ta biomasa daje plin (ali pa premog). Morska biomasa, na primer plankton, pa daje predvsem nafto.

Pitna voda se v prodnem zasipu Mure nahaja v globini do 20 metrov, industrijske vode so lahko tudi globlje. Pitne in industrijske vode so sicer lahko do globine do 200 metrov, vendar je njihova izdatnost na takšni globini nizka in niso primerne za uporabo.

Mineralne in termalne vode so na tem območju do globine med 800 in 1.200 metrov.

Konvencionalna nahajališča plina in nafte so bila v globini od 1.200 do 1.700 metrov. Danes so že izkoriščena, uporabljali bi jih lahko za skladiščenje ogljikovega dioksida ali za skladiščenje uvoženega plina. Takšnega skladišča namreč nimamo.

Globlje od 2.200 metrov pa je okoli 20 plinonosnih pasti.

Leta 1960 so izvrtali vrtino do globine tri tisoč metrov in ugotovili, da je plin tudi v globljih plasteh. Leta 2012 so izvrtali vrtini Pg10 in Pg11 do globine 3.500 metrov. Morda so plini tudi globlje.

Na območju Petišovcev pridobivajo plin iz 22 vrtin. Plinonosne plasti so peski do peščenjaki. Ne gre za trdne kamnine kot v ZDA. Petišovski peski so porozni, z globino poroznost pada. »To imenujemo tesno vezani plin ali tight gas.« V Nemčiji proizvajajo tretjino plina iz tight gas.

Črpanje tesno vezanega plina potrebuje hidravlično stimulacijo. V Prekmurju so uporabili ta postopek približno stokrat.

Kako poteka postopek? Z visokim tlakom vode ustvarijo umeten sistem zelo drobnih razpok in povišajo pretočnost za plina.

Navpično se lahko razpoke širijo do 30 metrov, bočno pa do največ sto metrov daleč, a je verjetnost, da dosežejo sto metrov samo desetodstotna.

Petišovsko polje je razmeroma majhno in ni primerljivo z zelo velikimi evropskimi polji, na primer na Nizozemskem in v ZDA.

Kako pa je s potresi? Državna mreža seizmografov na lendavskem prostoru ni zaznala potresov, ki bi bili povezani s frakturiranjem. Merilna postaja je oddaljena 17 kilometrov in bi gotovo zaznala potres že z magnitudo ena v času frakturiranja ali kasneje, je zatrdil Markič.

Zakaj črpanje plina v Prekmurju ne ogroža pitne vode
Infrastrukturno ministrstvo: domač plin bi okrepil zanesljivost oskrbe
7 ur
Za zanesljivost oskrbe s plinom je pozitiven vsak vir plina, ki je umeščen na primeren način, je povedal Jurij Vertačnik z ministrstva za infrastrukturo.
Na članek...

Zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom urejata Evropska uredba in slovenska zakonodaja. Zaščiteni odjemalci so gospodinjstva. Če jih država ne more zaščititi, uporabi mednarodne mehanizme, je razložil Jurij Vertačnik na dogodku, ki so ga pripravili v družbi Montel Energetika.net.

Za zanesljivost oskrbe bi bilo zelo pomembno, če bi imeli lasten vir plina vsaj za gospodinjske odjemalce. Danes je lahko to domač zemeljski plin, v prihodnosti pa bo lahko na primer metan umetnega izvora, je nadaljeval Vertačnik.

Eno od meril za zanesljivost oskrbe pove, ali lahko v primeru izpada največjega plinovoda v državi zagotovijo maksimalno porabo z ostalimi plinovodi. V Sloveniji to ni mogoče: če izpade plinovod z Avstrijo pri Ceršaku, plina prek ostalih virov ni mogoče dobaviti v zadostnih količinah. To bo mogoče, ko bo narejena povezava z Madžarsko, ali pa bo okrepljena katera od drugih zmogljivosti.

Poleg tega imamo v Sloveniji le dva vira plina: iz Rusije in iz Avstrije, od koder sicer dobivamo ruski plin.

Če bi imeli lasten vir – sicer ga imamo, a se plin prodaja na Hrvaško, je dodal Vertačnik – bi se zanesljivost oskrbe povečala, ker bi dobili nov vir in imeli večjo sposobnost zagotavljanja lastne porabe v primeru izpada glavnega dobavnega vira.

Kakšna bo vloga plinov pri razogljičenju evropske energetike, so govorili na nedavnem plinskem forumu v Madridu. Vertačnik je povzel nekatere zamisli.

● Plinsko omrežje je največja infrastruktura za prenos energije v EU, zato jo je smiselno uporabiti.

● Najprej je smiselno zamenjati druga goriva s plinom oziroma stare naprave z novimi.

● Potem je smiselno zamenjati zemeljski plin z drugim plinom. Zamenjava je odvisna od razvoja tehnologije, zato je za to fazo potrebno več časa, tudi za regulatorje.

● V zemeljski plin vmešavajo v Nemčiji okoli deset odstotkov vodika, računajo pa na 20 odstotkov.

● Plinske elektrarne bodo pomembne zaradi nihanj proizvodnje iz obnovljivih virov.

● Pomembni bodo tudi obnovljivi in nizkoogljični plini, kot so bioplin, biometan in vodik, zato bo treba raziskati možnosti domače proizvodnje, čezmejnega trgovanja in vključitve v plinski sistem.

● Po letu 2030 se bo povečala količina plinov, ki bodo nadomeščali zemeljski plin.

Infrastrukturno ministrstvo: domač plin bi okrepil zanesljivost oskrbe
Kaj bodo vbrizgali v prekmurski vrtini in kako nevarno je to 1
7 ur
Barbara Novosel z ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo je predstavila oceno tveganja vpliva tekočine za hidravlično lomljenje na okolje.
Na članek...

Za hidravlično lomljenje v Petišovcih bodo uporabili okoli 1.800 kubičnih metrov tekočine. Največji del tekočine oziroma najmanj 93,5 odstotka pomeni voda. Dodali ji bodo približno šest odstotkov kalijevega klorida, lahko tudi nekaj natrijevega klorida. Pol odstotka pa so drugi dodatki, različne kemikalije, skupaj osem dodatkov.

Natančno sestavo tekočine smo objavili v članku Kaj je o prekmurskem plinu govorila britanska veleposlanica.

Osem dodatkov so komercialni izdelki, večina je sestavljena iz ene snovi, eden iz dveh, en dodatek pa je iz štirih čistih snovi, je nadaljevala Novoselova na dogodku Zemeljski plin kot del energetske prihodnosti. Dogodek so pripravili v družbi Montel Energetika.net.

Koncentracija vsake posamezne komponente je zelo nizka, njihova vsota pa je nižja od 0,05 odstotka. Koncentracija posamezne nevarne kemične snovi ne presega stotinke odstotka.

Novoselova je razdelila nevarnosti, ki jih prinašajo takšne snovi, na fizikalne, zdravstvene in okoljske.

Fizikalni nevarnosti sta jedkost in vnetljivost. Jedkost je označena za čiste kemikalije, s pripravo vodne raztopine pa se zmanjša in raztopina postane samo še dražljiva. Pri delu bodo uporabljali atestirano in korozijsko obstojno opremo. »Zato ne pričakujem težav,« je povedala Novoselova.

Nevarnost, da se tekočina vname, je zanemarljiva.

Nevarnost za zdravje je predvsem nevarnost za dihala. Nekateri izdelki so v trdnem stanju, zato lahko pride pri pripravi tekočine do prašenja. »Tega ne bodo delali pri vrtini, ker bo tekočina predpripravljena,« je zagotovila Novoselova.

Nevarnost za okolje, natančneje za vodne organizme, prinaša le ena snov. Na 1.800 kubičnih metrov tekočine jo bodo uporabili manj kot kilogram.

Nobena kemična snov, ki jo bodo uporabljali pri hidravličnem lomljenju, ni rakotvorna, mutagena ali teratogena, torej »ne bo povzročala škodljivih učinkov za zdravje z zakasnitvijo«.

Za nobeno kemično snov ni navedeno, da bi bila dolgotrajno obstojna v naravnem okolju. Nobena tudi nima kakršnekoli težnje po bioakumulaciji. Novoselova tudi ocenjuje, da »nastanek neželenih reakcij ni verjeten dogodek«.

Dodatek z oznako DCA-32003, ki je sestavljen iz štirih komponent, vsebuje do enega odstotka nevarne snovi alkil derivata benzena. Vsebnost te snovi v tekočini bo največ 0,4 delca na milijon oziroma ppm.

V poročilu OECD SIDS navajajo, da linearni alkil benzeni razpadejo v naravnih vodah hitro in popolno. Povprečen razpolovni čas je 4,1 dneva.

Novoselova zato ne pričakuje akutnih ali dolgotrajnih učinkov alkil derivata benzena, ker bo količina majhna, snov bo zelo razredčena, vbrizgali pa jo bodo na globino od 2.700 do 3.000 metrov, kjer se bo razgradila.

»Za tekočine za hidravlično lomljenje je ugotovljena nizka stopnja tveganja nastanka neželenih dogodkov in posledic pri restimulaciji vrtin Pg-10 in Pg-11A pri hidravličnem lomljenju in pomeni sprejemljivo nizko tveganje za okolje in v tem oziru za zdravje ljudi,« je končala Novoselova.

Kaj bodo vbrizgali v prekmurski vrtini in kako nevarno je to
Brez avta ne moremo, pa ga znamo pametno uporabljati? 1
10 ur
Slovenci večino poti bolj iz nuje kot pa izbire opravimo z avtomobilom, k znižanju stroškov in količine izpustov pa pomagajo multimodalnost, sopotništvo in učinkovita vozila
Na članek...

Velik del avtomobilskega prometa pri nas nastaja zaradi prevoza v službo in domov. Zaradi mnogih dejavnikov drugače niti ne gre, smo pa z nekaj truda in prilagajanja lahko pri njegovi rabi bolj učinkoviti.Ali ste vedeli, da Slovenci na vsakodnevnih poteh letno naredimo več kot sedem tisoč kilometrov, pri čemer več kot 83 odstotkov poti opravimo z avtomobilom? Le na razdaljah do enega kilometra je več poti opravljenih peš kot z avtomobilom, na vseh drugih razdaljah pa kot način premikanja prevladuje avtomobil. Pri tem se samo iz okolice Ljubljane dnevno opravi skoraj 350 tisoč potovanj, od tega le slabih devet odstotkov s sredstvi javnega potniškega prometa.

Zrcalna slika statistike je velika gneča na avtocestah in vpadnicah v mestna središča, kamor se Slovenci vsak dan vozimo na delo. Položaj je komaj kaj boljši, če se omejimo zgolj na prestolnico, saj javni prevoz uporabljamo za manj kot pet odstotkov poti, dobro četrtino poti prevozimo s kolesom ali prehodimo, za kar 67 odstotkov vsakodnevnih potovanj po Ljubljani pa se zanašamo na osebni avtomobil. Vsako osmo potovanje pri tem naj bi bilo krajše od 500 metrov. Dunaj? Tam je kar 42 odstotkov vseh gospodinjstev brez osebnega avtomobila, v ožjem mestnem središču celo večina.

Avtomobil je nuja, in ne izbira

V Sloveniji je raba avtomobila pogosto nuja, saj je javni potniški prevoz nekakovosten ali ga ponekod celo ni. Za današnji način življenja, kjer čas vsem veliko pomeni, je potovanje z javnim prevozom, predvsem na večjih razdaljah, tako še vedno predolgo v primerjavi s potovanjem z avtomobilom. Dežela je ob tem tudi razpršeno poseljena, k večji dnevni mobilnosti ljudi pa je pripomogel tudi gospodarski propad posameznih območij. Po podatkih Statističnega urada Slovenije je imelo leta 2000 skoraj 60 odstotkov aktivnega prebivalstva delovno mesto v občini prebivališča, danes pa je teh krepko manj kot polovica.

Velik del avtomobilskega prometa tako nastaja zaradi prevoza v službo in domov, kar privede do velikih prometnih obremenitev ob jutranjih in popoldanskih konicah in do vsakodnevnih težav pri iskanju parkirnega prostora. V avtomobilih, s katerimi se ljudje prevažajo v službo, ob tem ponavadi sedi povprečno le 1,2 potnika. Vse to kaže na izredno neučinkovitost. A čeprav na večini poti uporabljamo avtomobil, lahko še vedno pripomoremo k znižanju stroškov in količine izpustov, glavni korak pa je povečanje učinkovitosti rabe avtomobila. To je mogoče zagotoviti po več poteh, denimo s kombinacijo različnih načinov prevoza (multimodalnost), boljšim izkoriščanjem prostora v avtomobilu (carpooling) ali pa z rabo učinkovitejših vozil, ki na sto kilometrov porabijo štiri litre goriva ali celo manj.

Ko avtomobil dopolnijo kolo in noge

Povečana potreba po mobilnosti in zmanjšana kakovost javnega potniškega prometa pripomoreta k temu, da cestni promet v Sloveniji narašča po letni stopnji od tri do štiri odstotke in več kot 80 odstotkov potniških kilometrov v Sloveniji je narejenih z avtomobilom. Navezanost na avtomobil je razumljiva, a kljub temu imamo do cilja vedno na voljo veliko možnosti, ki nam lahko skrajšajo čas in znižajo potovalne stroške. Ko govorimo o novem načinu premikanja in prevoza, je gotovo najbolj vroča tema multimodalnost oziroma kombinacija različnih oblik prevoza, tudi hoje. Tudi zato, ker naj bi po zgledu nekaterih evropskih mest tudi pri nas več prostora namenili pešcem in kolesarjem in se bodo morali avtomobili postopoma umakniti iz mestnih središč. Tudi rezultati Sursovega raziskovanja o dnevni mobilnosti potnikov kažejo, da je spodbuda k uporabi več različnih prevoznih sredstev še kako potrebna, saj je bil na večini naših poti (95 odstotkov) uporabljen le en način premikanja. To je bilo na petini poti pešačenje, na drugih pa največkrat avtomobil.

Kadar sta bila na eni poti uporabljena dva načina premikanja, je bilo pri večini poti pešačenje kombinirano z nekim drugim prevoznim sredstvom – spet največkrat z avtomobilom. Multimodalnost je v tujini že sprejeta, pri nas pa jo najbolj uporabljajo podjetja, ki za dostavo tovora uporabljajo kombinirane oblike transporta. Zakaj je ne bi bolj množično uporabljali tudi v zasebne namene? Do Ljubljane bi se tako v duhu sodobnih časov in majhnega ogljičnega odtisa pripeljali z vlakom ali avtomobilom, pot do cilja pa nadaljevali z avtobusom, javnim kolesom, peš ali z najetim električnim avtomobilom. S pešačenjem, uporabo javnih koles in avtobusov ali pa najema avtomobila za nekaj evrov, ko ga potrebujemo, bi zmanjšali ogljični odtis in znižali stroške goriva, ne nazadnje tudi stroške parkiranja. Kaj pa se zgodi, če živite zunaj Ljubljane ali katerega drugega mesta?

V avto z neznancem? Zakaj pa ne!

Ker javni prevoz ponekod ni konkurenčen avtomobilu, ker vremenske razmere niso vedno idealne in ker poti vselej le ne moremo nadaljevati s kolesom ali peš, je morda treba razmisliti vsaj o sopotnikih – ali pa postati eden izmed njih. V ZDA se tako vse več ljudi zaradi finančnih razlogov odloča za skupno vožnjo na delo (carpool). Povečanje takega sodelovanja je povzročila predvsem visoka cena goriva, ki v zadnjih letih strmo narašča. Prav zaradi vse večje uporabe enega avtomobila za več ljudi so takšna vozila v nekaj metropolah po ZDA dobila celo svoje cestne pasove, tako pa je vožnja več ljudi z enim avtomobilom še hitrejša. Carpooling oziroma sopotništvo je tudi pri nas vse bolj priljubljena alternativa javnemu prevozu, saj pomembno pripomore k znižanju stroškov in količine izpustov.

Skupne vožnje pa imajo še druge prednosti, kot so manjša gostota prometa na cesti, manjši zastoji, manjša poraba goriva in boljša izkoriščenost prometne infrastrukture. Pri carpoolingu sicer obstaja več načinov. Eden je, da se lastnik avtomobila in sovozniki vso pot peljejo skupaj, kadar ima, denimo, nekaj ljudi iz iste soseske isto pot v službo. Drugi razširjeni način je uporaba carpooling parkirišč, ko se dva ali več voznikov s svojimi avtomobili pripeljejo do neke točke oziroma parkirišča posamezno, nato pa pot nadaljujejo v enem avtomobilu. To je primerno predvsem za potnike iz različnih naselij, ki od neke točke potujejo po isti poti, denimo z obrobja v središče mesta. Tretja pogosta oblika pa je iskanje prevoza po potrebi, ko potuješ enkrat v eno mesto, drugič v drugo, pa si z bazo podatkov o voznikih, ki potujejo na določenih poteh, poiščeš prevoz.

Učinkovita vozila porabijo manj

Čeprav slovenski sistem povračila potnih stroškov ni prav spodbuden za varčevanje pri avtomobilskem prevozu, je strošek prevoza v službo, ki je oddaljena 20 kilometrov, le za gorivo skoraj tisoč evrov na leto. Zakaj ga ne bi znižali z učinkovitim vozilom, kot je hibridno? Glavna odlika takšnih vozil je, da porabijo precej manj goriva za enako storitev kot preostala primerljiva vozila, v povprečju na sto kilometrov shajajo z dobrimi tremi litri goriva. Trenutno je pri nas mogoče kupiti le nekaj hibridnih modelov, a se ponudba nenehno širi ter zajema tako rekoč vse razrede. Cena učinkovitih vozil je sicer nekoliko višja kot cena navadnih, toda izračuni za nekaj primerljivih vozil pokažejo, da se razlika, ki jo plačamo za višjo ceno, povrne prej kot v petih letih. Čeprav za vozilo plačamo več, je strošek goriva nižji, kar dolgoročno zniža naše stroške, hkrati pa s takim avtomobilom manj škodujemo okolju.

"Vsebino je omogočilo podjetje Toyota Adria d.o.o., ki pa na uredniško vsebino ni vplivalo."

Brez avta ne moremo, pa ga znamo pametno uporabljati?
Bojim se, da moj otrok v vrtcu ne zmrzne 1
11 ur

Te dni pogosto razmišljam, kaj, če bo nekega dne moj otrok v vrtcu zmrznil. Finski otroci namreč v vrtcu vsak dan preživijo tri ure na prostem ne glede na vremenske razmere. V helsinških vrtcih otrok ne peljejo ven šele takrat, ko je temperatura nižja od 15 stopinj Celzija pod ničlo. Na severu pa otroke peljejo ven tudi pri 20 stopinjah in več pod ničlo.

Še zdaj se občasno sama sebi nasmejem, ko se spomnim, kako sem se stresla, ko so mi v materinski kliniki (neuvoli) rekli, da je zelo dobro za otroka, če opoldanski spanec prebije na prostem. Sprva nisem verjela. Potem pa mi je sestra razložila, da gre za tradicijo, ki jo je začel svetovno priznan pediater Arvo Ylppö okoli leta 1920. Dr. Ylppö je med drugim postavil temelje postnatalne nege, tako imenovani program neuvola, ki je močno zmanjšal smrtnost med novorojenčki. Spanje novorojenčkov na prostem je priporočil predvsem zaradi svežega zraka, vitamina D in preprečevanja rahitisa. Nedavna raziskava Univerze v Ouluju pa je pokazala, da otroci na prostem spijo v povprečju 2,5 ure dlje kot v zaprtih prostorih.

Ker pa so med vikendom otroci doma, se tudi starši pridružijo preživljanju časa zunaj, saj ni boljšega svežega zraka, kot ga premore Finska, mar ne? Finci imajo za tiste, ki vztrajajo pri določenih pogojih in aktivnostih, poseben izraz »sisu«, ki se ga ne da neposredno prevesti v druge jezike. Izraz opisuje stoično vztrajnost, trdnost namena, hrabrost, odpornost in trpežnost. Hkrati je to tudi izraz, ki ga uporabljajo za opis svoje nacionalne identitete.

Torej ni bilo druge kot postati sisu! Želela sem si, da moja hči ne bi bila drugačna od drugih otrok in bi z lahkoto prenesla finsko zimo, ko bi šla v vrtec. Zato sem hčerko, ko je napolnila priporočeno starost 10 dni, začela voziti na dolge sprehode in od takrat je vedno zunaj vsaj dve uri na dan ne glede na vreme. Posledično pa sem tudi sama postala sisu. To prinese ogromno dela in nenehnega razmišljanja o tem, kako se primerno obleči.

Na Finskem otroke oblačijo za okvirno štiri sezone, ki jih delijo na poletje, prehodno sezono, zgodnjo zimo in zimo. Poletja na Finskem so sveža, temperature so navadno nad 15 stopinj Celzija in oblačenje za ven ni težavno. Navadno imajo otroci dolge rokave in pogojno kakšno jopico, če pa se temperatura dvigne nad 20 stopinj, se slečejo v kratke rokave. Najtežje se je primerno obleči v prehodni sezoni. Temperature lahko nihajo od dve do 15 stopinj, in če dodamo še veter in dež ter s tem blato, se seznam oblačil podaljša na prehodni kombinezon, ki prenese vlago in veter, volnene rokavice, volneno kapo, dežne hlače, jakno, klobuk in škornje. Ko nastopi zgodnja zima, so otroci navadno oblečeni v zgodnjezimski kombinezon, ki je najbolj primeren za temperature od pet do minus pet stopinj, temu pa se dodajo podkapa, kapa, rahlo podložene zimske rokavice, zimski nepremočljivi čevlji. Pri temperaturah pod pet stopinjami pod ničlo pa otroci preidejo na volnene ali iz flisa narejene podkombinezone, nad katere oblečejo močno podložene zimske kombinezone, zraven nosijo podrokavice, močno obložene rokavice, volnene podložene kape, nadkapo, zimske škornje. Pri še nižjih temperaturah pa je recept oblačenje v plasteh. Več plasti, boljša izolacija.

Pri vsem napisanem si zdaj verjetno že lahko predstavljate, da je vsakič, ko gremo pozimi ven, to pravi podvig. Pravilo je, da najprej oblečeš sebe in šele nato otroka. Vsakič znova premišljujem, ali ji dati podkapo ali podkombinezon ali ne. Če je preveč oblečena, ji je prevroče in je nejevoljna. Če je oblečena premalo, pa tudi ni dobro, ker jo zebe in se potem ne želi niti premikati. Zato se ob vsakem dvomu opiram na tabelo, ki visi na hladilniku in sem jo prejela od neuvole. Tabela prikazuje priporočena oblačila ob določenih temperaturah. Ko sem jo prejela, sem bila prepričana, da jo dajo samo nevednim tujcem, ki živijo na Finskem, ampak ni tako. To tabelo je mogoče videti tudi v vrtcu in na vratih drugih finskih domov. Torej je res zahtevno postati in ostati sisu!

In ko čez dan sedim v topli pisarni in gledam skozi okno ter se spomnim, da je to čas, ko se v vrtcu igrajo, se pogosto sprašujem, ali je vzgojiteljicam uspelo obleči vse plasti, da moj otrok ne zmrzne. Samo še to leto, naslednje leto bo že sama povedala, ali jo zebe ali ne. V finščini in slovenščini, seveda.

Bojim se, da moj otrok v vrtcu ne zmrzne
Kako so se filmarji lotili lika in dela Ivana Cankarja
11 ur
V Cankarjevem letu smo dobili kar dva slovenska filma o našem pisateljskem mojstru, oba je sofinancirala RTV Slovenija.
Na članek...

Cankarjevo leto, ki ga praznujemo ob stoti obletnici smrti pisatelja Ivana Cankarja, preminulega 11. decembra 1918, je ob pisani paleti knjižnih in stripovskih izdaj, komemoracij, razstav in dramskih uprizoritev postreglo tudi z dvema slovenskima filmoma o pisateljevem življenju in delu. Igrano-dokumentarnim filmom Cankar režiserja in scenarista Amirja Muratovića ter dokumentarnim filmom s še kako cankarjanskim naslovom Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar režiserja Dušana Moravca in scenarista Matjaža Pikala. Zanimivo, filma sta bila izbrana na istem razpisu RTV Slovenija, ki je za oba kot koproducent prispevala največ sredstev – za Cankarja okrog sto tisoč evrov (48 odstotkov proračuna filma) in za dokumentarec okrog 90 tisočakov (78 odstotkov proračuna).

Izhodišče razpisa je bilo raziskati Cankarjevo smrt, zato je to tudi tematika, ki najbolj povezuje oba filma. Čeprav sta nastajala tako rekoč sočasno, avtorji pravijo, da niso imeli stika drug z drugim, so jih pa velikokrat zamenjevali tisti, ki pri produkciji niso sodelovali. »Rekel si, da igraš Cankarja. Kako? Če pa ga igra Pikalo,« je večkrat slišal glavni igralec v Cankarju Rok Vihar. A dobili smo dva zelo različna filma, ki osvetljujeta različne plati Cankarjevega življenja in osebnosti. Oba sta, sledeč razpisu, ugotovila, da za teorijo o nasilni smrti velikega slovenskega pisatelja ni dovolj dokazov in da je najverjetneje dočakal literarno nezanimiv, »velikega pisatelja nevreden« konec. Padel je po stopnicah in pozneje zaradi posledic in upehanosti umrl v bolnišnici, ne v ljubljanski cukrarni, kot se glasi alternativna različica, ki se že skoraj preveč »filmsko« vklaplja v mit o slovenski moderni in tragičnih koncih Cankarjevih izjemnih sodobnikov in tudi posmrtnih sopotnikov v grobu slovenske moderne – Murna in Ketteja.

Osnova za dokumentarec muzikal Kurent

Matjaž Pikalo je že leta 2011 na podlagi Cankarjeve črtice Kurent napisal scenarij za celovečerni muzikal, nato pa ga pretvoril v libreto za Glasbeno šolo Krško. Predstava, ki je iz tega nastala, je tudi integralni del filma, ki sta ga posnela z Dušanom Moravcem. Dokumentarec Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja – Ivan Cankar tako poleg animiranih in igranih vsebuje tudi glasbene vložke, da bi tako gledalcu približal večplastnost Cankarja. »Ko je Cankar umiral, je bil na našem območju popoln kaos: konec prve svetovne vojne, španska gripa, mnogo mrtvih. Življenje je bilo čudno, neznosno in z različnimi pristopi v filmu – muzikalom, igro, animacijo, dokumentarcem – smo poskušali ponazoriti to razpoloženje,« je pojasnil Moravec.

Izjemni Souček in tragični Kurent

Biser v tej zbirki filmskih stilov in metod pa je gotovo nastop Jurija Součka, ki citira črtico Kurent s takšnim zanosom in tako doživeto, da je po ogledu človek gotovo nikoli več ne bo bral enako. »Pri svojih 89 je že nekaj časa v pokoju, a je bolj čil kot marsikakšen 25-letnik. Pokazala se je izjemna priložnost, ker je pred 10, 15 leti naredil monodramo iz Kurenta in je že imel pripravljene tekste. Na snemanju smo nekajkrat vsi v ekipi kar obnemeli, ker sta nas prevzela njegova energija in način,« se spominja Moravec, ki si je že od nekdaj želel Součka v svojih filmih.

»Kurent je glasbenik, ki proda dušo hudiču oziroma škratu, da razveseljuje ljudi,« zgodbo v enem stavku povzema scenarist Pikalo. In prav tragični lik Kurenta, tega mitološkega slovenskega bitja, ki se je pod Cankarjevim peresom pretvorilo v literarni simbol slovenske mentalitete, sta z Moravcem vzela za rdečo nit filma in metaforo za Cankarjevo osebnost. Gre za samorastnika, upornika, umetnika, svobodnjaka, ki živi iz rok v usta, a po drugi strani tudi domoljuba v žlahtnem pomenu te besede, ki občuduje slovensko zemljo in se hkrati čudi slovenskim ljudem – njihovi vztrajnosti in trdoživosti, a hkrati tudi vztrajnemu in trdoživemu hlapčevstvu. Ne Kurent ne Cankar ob tem ne moreta ostati tiho, zato si v slovenski družbi nakopljeta tako občudovalce kot številne sovražnike.

Zaobljuba Cankarjevemu kipu

Pikalo se je v igranih delih filma, Cankarjevih političnih govorih v Ljubljani in Trstu, tudi sam pretvoril v filmsko podobo velikega pisatelja. »O tem nisem niti razmišljal tako, drugače bi zmrznil. Pri njegovem kipu na Rožniku sem se mu zaobljubil, da se bomo po najboljših močeh potrudili narediti dober film, ki bo tudi njemu v čast,« je priznal Pikalo, sicer tudi sam pisatelj, ki neizmerno ceni Cankarjev slog. Zaobljuba je očitno pomagala, saj so s skromnim proračunom 115 tisoč evrov (neto) posneli zanimiv dokumentarni portret, v katerem se bo lahko marsikdo pobližje spoznal s Cankarjem. Do zdaj si je film na 37 projekcijah ogledalo okrog 4.500 gledalcev, čaka pa ga še nekaj projekcij v decembru in televizijska premiera na RTV Slovenija 25. decembra ob 20. uri.

Dunajski Cankar

Dokumentarno-igrani film Amirja Muratovića se začne s prihodom Cankarja k družini Löffler na Dunaju, leta 1899. »Cankarja najbolj poznamo po zbirki črtic Moje življenje, v kateri so zbrani njegovi spomini na otroštvo. Dunajski del njegovega življenja pa je zelo pozabljen. Zato se mi je zdelo pomembno, da se film začne, ko pride v to družino, ki je tudi res postala njegova družina,« je pojasnil avtor. Pri družini Löffler je Cankar ostal skoraj deset let, na Dunaju, ki je bil takrat »eden od popkov sveta« in je gotovo pustil pečat na njegovem pisanju, pa je tudi ustvaril veliko svojih del.

Filmski dialogi s Cankarjevimi besedami

Muratović je vse igrane dialoge v filmu izbrskal iz Cankarjevih del in ga tako predstavil tudi skozi njegove literarne junake. Tudi glavni igralec Rok Vihar se je tako lažje vživel v kompleksno osebnost. »Glavna stvar, ki mi je pri tem pomagala, so prav besede Ivana Cankarja. Amir je pogledal, kje njegovi teksti sovpadajo z resničnim življenjem, in uporabil njegove besede za opis realnih situacij. Cankar je začel delati za nas med snemanjem. Prav začutili smo, kako imajo te besede svoje mesto, smisel in težo,« je pojasnil. In dodal: »Najbolj me je zanimalo, kje je bil kot človek. Zgodb in tračev iz njegovega življenja je veliko in so še danes živi. Da je bil pijanec, ženskar, da ga je rad 'sral', kar mu neupravičeno dela škodo. Kaj vse je zakrožilo o njem, samo da ga ne bi brali in nas ne bi zadel s svojo natančnostjo, krutostjo in ostro zarezo v našo slovenskost,« je dodal igralec ljubljanske Drame, ki je na odru že uprizarjal Cankarjeve tekste, nazadnje Hlapce.

Eden izmed mitov, ki kroži o Cankarju, a so ga zavrgli v filmu, je, da je močil posteljo in da to kaže na psihično stanje, zaradi katerega je bil nesposoben kakršnegakoli odnosa z žensko. »To širi cankarologija še do danes. A podatki nam govorijo, da je bil zapeljivec in je znal z ženskami,« je povedal Muratović. Njegovo močenje postelje pa pojasnjujejo indikacije, da je imel epilepsijo, ki velikokrat s seboj prinese inkontinenco.

Brez denarja, a elegantno oblečen

Cankar je s svojimi natančnimi opisi krajev, dogodkov, ljudi in mode pomagal tudi direktorju fotografije Radu Likonu in kostumografinji Marti Frelih. »Vedno je zelo dobro opisal vse stvari, tudi svetlobo, kote, videnja. Zelo dobro se je dalo razbrati iz njegovih tekstov in narediti, tako kot je opisal sam Cankar,« je pojasnil Likon. Frelihova se je lotila ra­ziskave mode iz Cankarjevega časa že pol leta pred snemanjem. »Ohranjenih je kar nekaj fotografij, tudi s samimi Cankarjevimi deli sem si pomagala, da so bili kostumi čim bolj avtentični. Težava je bila, da je film obsegal skoraj 20 let, zato je samo Cankar imel kolekcijo 11 kostumov. Rad je bil lep, kot neka ikona.« Nasploh je bil Cankar zelo elegantno oblečen na vseh fotografijah, ocenjuje Frelihova, čeprav je nenehno tarnal, da nima denarja.

Težko producentsko delo

»Producentsko delo je bilo težko, lažje bi samo snemal,« je priznal Likon, ki je ob vlogi direktorja fotografije po sili razmer prevzel tudi vlogo producenta. Ponavadi so se takšni zgodovinski filmi snemali za milijon evrov in pol, je povedal, za primerjavo pa je dal tudi televizijsko serijo o Francetu Prešernu, ki je bila pred kakšnim desetletjem posneta za vsaj štiri milijone. Produkcijska sredstva za Cankarja so znašala 208 tisoč evrov, k čemur so prispevali: RTV Slovenija sto tisoč evrov, Slovenski filmski center 60 tisoč evrov, produkcijska hiša Cebram pet tisoč evrov, Viba film pa najem tehnike in storitev v vrednosti 43 tisoč evrov. V filmu je okrog 40 nastopajočih, Frelihova pa je za film pripravila skoraj sto kostumov. Film je nastajal približno dve leti, a so bile igrane scene posnete zgolj v osmih snemalnih dneh. Doslej si ga je od slavnostne premiere v Cankarjevem domu na približno 30 projekcijah ogledalo več kot tri tisoč gledalcev, televizijska premiera na RTV Slovenija pa se je odvrtela ta torek, na dan Cankarjeve smrti. Decembra se napovedujejo nove projekcije po Sloveniji, film pa bo zakrožil tudi po 60 univerzah z vsega sveta.

Kako so se filmarji lotili lika in dela Ivana Cankarja
Ime leta: Varnostni svet OZN 1
11 ur

Organizacija združenih narodov (OZN), osrednja organizacija za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, je čedalje bolj predmet posmeha kot neučinkovita, zastarela, nepotrebna institucija. Koga danes še zanima 10. december, dan, ko praznujemo 70-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je leta 1948 razglasila Generalna skupščina OZN? Toda o človekovih pravicah se je vsekakor treba pogovarjati in jih zagovarjati, težava OZN pa ni v organizaciji kot taki, ampak v njenem osrednjem organu, Varnostnem svetu. V njem ima pet članic (Francija, Kitajska, Ruska federacija, Velika Britanija in ZDA) poseben status. Poleg stalnega članstva imajo še pravico veta na vse pomembne odločitve v OZN.

Ko je OZN leta 1945 začel svoje delo, je bil na pot pospremljen z obljubo, da bodo stalne članice Varnostnega sveta odgovorno, konsenzualno pristopile k zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti in da se bo pravica veta v OZN uporabljala le izjemoma. Nič od tega se ni uresničilo. OZN kot organizacija, odgovorna za ohranjanje miru na svetu, je bila praktično celotno hladno vojno v središču svetovne politike, vendar iz povsem napačnih razlogov. Bila je forum, kjer sta se dve stalni članici Varnostnega sveta, tedanja Sovjetska zveza in ZDA, požvižgali na skupno reševanje žgočih varnostnih vprašanj. Nekatere teme se v Varnostnem svetu sploh niso obravnavale (ameriška vojna v Vietnamu) ali pa razprava ni dala konkretnih ukrepov (sovjetska kampanja v Afganistanu).

Konec hladne vojne je Varnostni svet znova potisnil v ospredje in z več optimizma, da bo organizacija končno lahko izvajala mandat, ki ji je bil namenjen leta 1945. Optimizem je bil utemeljen. Bipolarnega sveta ni bilo več, (oboroževalne) tekme za iskanje novega ravnotežja moči si ni želel nihče. Precej cenejša alternativa za prihodnost je bila v medsebojnem tesnem sodelovanju najmočnejših držav in še posebej stalnih članic Varnostnega sveta. Tako sodelovanje naj bi ohranjalo medsebojno ravnotežje in hkrati politično stabilnost v mednarodni skupnosti.

Žal pa je optimizem že zelo zgodaj začel plahneti. Vzemimo leto 1999, ko je prišlo do posredovanja zveze Nato v nekdanji Jugoslaviji, mimo Varnostnega sveta OZN, incidentov v času konflikta, kot je bil letalski napad na Beograd, ki je poškodoval kitajsko veleposlaništvo, ter »bližnjega srečanja« med ruskimi vojaškimi silami in vojaki zveze Nato na prištinskem letališču. Konec leta 2002 so ZDA na javnem zasedanju Varnostnega sveta celemu svetu lagale o tem, kako Irak proizvaja orožje za množično uničevanje. Leta 2014 je Ruska federacija zavzela del ukrajinskega ozemlja. Država, ki je leta 1990 podprla akcijo Varnostnega sveta proti Iraku, ki si je s silo prilastil del Kuvajta, je z zasedbo Krima ne samo eklatantno kršila mednarodno pravo, ampak je z agresijo in zasedbo ukrajinskega ozemlja povozila načelo kolektivne varnosti, ki pomeni hrbtenico OZN kot organizacije, katere Ustanovna listina v prvih treh vrsticah govori o tem, da je treba prihodnje rodove obvarovati pred strahotami vojne. Ruska federacija z zlorabo pravice veta onemogoča Varnostnemu svetu, da sproži kakršnekoli aktivnosti, ki bi Ukrajini vrnile njeno ozemlje. Kitajska se je leta 2016 požvižgala na spoštovanje mednarodnega prava, brez katerega si je stabilno mednarodno skupnost težko zamisliti. Šlo je za razsodbo stalnega arbitražnega sodišča v Haagu o Južnem Kitajskem morju, ki Kitajski ni bila naklonjena, zato jo je zadnja preprosto ignorirala.

Ob takšnih soliranjih posameznih stalnih članic je seveda težko pričakovati, da bi Varnostni svet lahko odločneje posegel na krizna žarišča po svetu ter preprečil še kakšne druge tragedije v obdobju po koncu hladne vojne – kot denimo to, ki pred svetovno javnostjo divja v Siriji.

Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko je mnogo večja grožnja svetovni ureditvi, kot si morda predstavljamo. ZDA so namreč dejansko začele vojno; trgovinsko, a še vedno – vojno. Vojna pa je dejanje, v katerem dobimo zmagovalce in poražence. Posledice? Poraženec si bo hotel povrniti prestiž. Ne nujno le na trgovinskih pogajanjih. In če ni nobenih pravil, če lahko vsak član Varnostnega sveta počne, kar hoče, potem je lahko na mestu tudi tole vprašanje: kako bi se odzval Washington, če bi se zgodilo, da Kitajska, proti kateri Trump uvaja vse mogoče carinske omejitve in celo sankcije ter jo, s kitajske perspektive, tako ponižuje, nenadoma napade in uspešno priključi Tajvan? Bi se ameriška vojska odzvala ali pa bi priznala poraz in izgubo Tajvana kot geopolitično pomembnega zaveznika? Kaj bi to pomenilo za mednarodni mir in varnost ter mednarodne odnose nasploh?

V tem kontekstu je spravljivost med kitajskim in ameriškim voditeljem na nedavnem srečanju skupine G-20 v Argentini dobra novica. Pripeljala je namreč do dogovora o trimesečnem »premirju« med državama, v katerem naj bi njuni vladi našli kompromis, ki bi umiril napetosti. Glede na dokazano nesposobnost sodobnih velikih sil zagotavljati stabilnost v mednarodni skupnosti pa smo lahko skeptični, ali se bo kompromis tudi zgodil.

Če bi strupene puščice izstrelili proti OZN, bi ciljali v napačno tarčo. Usodo našega sveta imajo v svojih rokah stalne članice Varnostnega sveta. Če ne bodo dojele svoje odgovornosti za mednarodni mir in varnost, si bodo namesto peterice stalnih članice prislužile ime peterica zloglasnih. V sedanjih negotovih okoliščinah dejstvo, da praktično vsaka stalna članica Varnostnega sveta lahko ravna povsem po svoje (in pogosto tudi je tako), le še dodatno pripomore k razkrajanju mednarodne skupnosti, kot je bila utemeljena po drugi svetovni vojni; utemeljena na avtoriteti, ki jo je, v dobrem in slabem, predstavljal Varnostni svet. Zdaj, se zdi, te avtoritete ni več, svet pa deluje kot arena, v kateri poteka tekma brez sodnika in kjer argument moči določa pravila igre. V Evropi se pomanjkanje globalne avtoritete že kaže in se bo še kazalo v populizmu, naraščajoči ksenofobiji, kršenju človekovih pravic in v končni fazi – presenečen bom, če se to ne bo zgodilo – v neki obliki revizionizma. Že omenjeni Irak je bil kmalu po zasedbi kuvajtskega ozemlja na podlagi sklepov Varnostnega sveta konec februarja 1991 z zasedenega ozemlja pregnan in kaznovan. Zato, ker je danes Varnostni svet v stanju, v kakršnem je, ni odveč naslednje vprašanje: če bi v Evropi prišlo do podobnih agresivnih teženj in dejanj, denimo »uveljavljanja pravice popraviti zgodovinske krivice pri določanju meja«, bi se Varnostni svet danes odzval enako kot takrat?

Iskanje odgovorov na tako resna vprašanja upravičuje izbiro tega organa OZN za ime leta; to je in bo institucija, ki lahko, če deluje kot eden, s podporo stalnih članic, odloči, ali bomo živeli v miru ali v vojni. Da bi odigrale tako zgodovinsko vlogo, bi morale te države služiti za zgled. To pomeni, da bi Ruska federacija morala vrniti Krim Ukrajini, Kitajska bi morala spoštovati sodbe mednarodnih sodišč, ZDA pa bi morale končati trgovinsko vojno s Kitajsko. Nerealna pričakovanja? Verjetno. Le da se potem ne kaže čuditi, če bo v prihodnosti prihajalo do še intenzivnejšega merjenja moči med državami, z nepredvidljivimi posledicami. Brez delujočega Varnostnega sveta takšnega tekmovanja namreč ne bo mogoče preprečiti.

Ime leta: Varnostni svet OZN
Naj letni načrti ne postanejo novoletne zaobljube
11 ur

December je mesec novoletnih zaobljub. Mnoge od teh se velikokrat ponavljajo iz leta v leto in postajajo počasi neuresničljive. December je hkrati za podjetja tudi zadnji vlak za pripravo letnih načrtov za novo leto. Skozi primere podjetij različnih velikosti želim pokazati, kje se v praksi skrivajo pasti načrtovanja.

Past za zagonska podjetja: sanjarjenje. V malih zagonskih podjetjih, s katerimi sem sodeloval, sem opazil zelo inercijsko vodenje oziroma odsotnost dolgoročnejšega načrtovanja. Ves čas so bili zelo zatopljeni v razvoj svoje lastne ideje, storitve ali izdelka, odpirali so mnogo projektov, hkrati so imeli v fokusu (pre)več tarč, kar jih je v nekaterih primerih privedlo do tega, da so se skoraj povsem odmaknili od svojega produkta in tako pozabili na svoj temeljni namen, zakaj so podjetje sploh ustanovili. Hkrati pa so nenehno zamujali roke za predstavitev produkta na trgu. Razvoj se je podaljševal in dražil, cilji pa vse bolj odmikali. V teh primerih sem priporočal ekipam, da se »vnovič preštejejo«, razmislijo o svoji viziji, poslanstvu in na tej podlagi določijo vsaj generične cilje za prihodnje leto, kar jih obvaruje pred pastjo sanjarjenja z veliko tarčami, brez fokusa in s pregorevanjem. Prva prioriteta naj bo uveljavitev osnovnega koncepta na trgu, šele potem se podjetje lahko posveča drugim posebnim projektom.

Past za srednja podjetja: vse staro je slabo, vse novo je super. Ko sem oktobra začel delati v srednjem podjetju, me je že takoj novembra pričakalo načrtovanje in usklajevanje za prihodnje leto tako z vidika stroškov kot prihodkov. V tem primeru je bilo to dosti lažje, saj je bilo podjetje na trgu uveljavljeno in je imelo zrele produkte, pri tem je tudi natančno poznalo stroške in prihodke. Večina usklajevanj je potekala med oddelki za tiste projekte, ki so zadevali več oddelkov. Podjetje je posebej načrtovalo in usklajevalo med oddelki sredstva za inoviranje, upoštevajoč čas, vključene ljudi in naložbe v opremo. Pri tem podjetju sem opazil naslednjo past: pri pripravi nove vizije in načrta ni bilo refleksije o stari viziji in poslanstvu. Kaj je tisto, kar je bilo prej dobro in je treba ohraniti, in kaj je tisto, kar je bilo slabo in je treba izboljšati. Ob menjavah vodstva se v vseh organizacijah zgodi, da padejo v past – vse staro je slabo, vse novo je super.

Past za multinacionalke: zabetonirani načrti. Ko sem delal v multinacionalki, se je že tri mesece pred koncem leta začelo načrtovanje na ravni posameznih organizacijskih enot, ki ga je bilo treba potrditi ne samo na lokalni ravni, temveč tudi po tako imenovani vertikali, ki je imela takrat vrh na Dunaju. Ta sistem načrtovanja je bil utrjen do te stopnje, da je »zapečatil« celotno prihodnje leto. Lahko bi rekli, da so padli v past, da načrte zabetonirajo. Tak sistem zaposlenim pušča razmeroma malo ali pa skoraj nič prostih rok pri odločanju, če se skozi leto pojavijo nove priložnosti, ki jih v zadnjem četrtletju prejšnjega leta niso mogli predvideti. Zato se je v veliki večini primerov dogajalo, da so morali sodelavci izpustiti še tako mikavne priložnosti, ker so imeli ekipe po načrtu razporejene že pri drugih, dražjih in obsežnejših projektih.

Obstajajo tudi podjetja, ki delajo načrte zaradi načrtov samih in se jih potem skoraj nič ne držijo in plavajo v neznano. To se lahko zgodi pri vsakem podjetju ne glede na velikost. Vsem podjetjem priporočam, da si vzamejo od 10 do 15 odstotkov rezerve za negotovosti v prihajajočem letu in ta sredstva porabijo bodisi za inoviranje, za preverjanje tržnega potenciala neke ideje ali pa denimo za partnerska povezovanja v inoviranju. V prihajajočem letu 2019 vsem želim veliko odličnih poslovnih rezultatov in čim več prebojnih idej.

Naj letni načrti ne postanejo novoletne zaobljube
Ali res dojemate hitrost digitalne transformacije?
11 ur

Zgodbo o tem, kako se je indijski vladar Šeram, ko je Seta, njegov podanik, izumil šah, zafrknil z obljubo, da izumitelja nagradi tako, da bo za vsako polje šahovnice dobil dvakrat toliko zrn kot za prejšnje, zagotovo poznate.

Večina ljudi si težko predstavlja, kako hitro lahko v nekaj na videz majhnih korakih zrastejo številke. Le redki so si predstavljali, kaj je leta 1965 pomenila napoved Intelovega soustanovitelja in raziskovalca Gordona Moora, da se bo zmogljivost integriranih vezij in s tem tudi računalnikov podvojila vsako leto in pol. Napoved se je izkazala za točno. Moorov zakon je veljal do leta 2014, ko so proizvajalci izmerili, da se je rast nekoliko upočasnila in se zmogljivost podvoji le še vsaki dve do dve leti in pol. V prihodnjih desetih letih to še vedno pomeni 16- do 32-kratno rast zmogljivosti.

Vam je kaj zazvonilo v glavi? Ne? No, nič hudega. Tudi strokovnjaki, kot na primer Ken Olsen, ustanovitelj podjetja DEC, ki je bilo v sedemdesetih letih vodilno na področju računalništva, je leta 1977 mislil, da ni nobenega razloga, da bi si kadarkoli kdorkoli želel imeti računalnik doma. Tako da zlahka oprostimo tudi Darrylu Zanicku, direktorju družbe 20th Century Fox, ki je bil leta 1946 prepričan, da se bodo ljudje hitro naveličali večer za večerom strmeti v televizorje, in Thomasu Watsonu, predsedniku družbe IBM, ki je daljnega leta 1943 ocenil, da ves svet potrebuje mogoče vsega pet računalnikov. Da, prav tistemu Watsonu, po katerem se danes imenuje sistem IBM, s katerim delajo velike korake naprej na področju umetne inteligence.

Če so se tako na debelo motili oni, potem tudi vi lahko verjamete, da bodo umetno inteligenco prepovedali, ker ljudje ne bomo prepustili odločanja strojem, da start-upi ne morejo spremeniti sveta, da se s kriptovalutami in blockhain tehnologijo ne ukvarja nihče več, da je Zemlja ravna, in se vprašate, kako je možno, da tam nekje podjetja in cele države vsako leto vse več namenijo za digitalno transformacijo.

Lahko pa vas je tudi strah, da se bo našel start-up, ki bo s pomočjo novih tehnologij izboljšal izkušnjo vaših kupcev in vam jih prevzel, da bodo programi z umetno inteligenco bolje razumeli vaše kupce in da bo blockhain v prihodnjih letih prerasel internet in omogočil še večje spremembe v poslovanju tako v zasebnem kot javnem sektorju, izobraževanju in zdravstvu in se boste morali prilagoditi ali poiskati novo službo.

Kako bi se odločili, če bi imeli umetno inteligenco? Če bi upoštevali samo podatke? Če bi lahko pozabili na to, da ste si pred desetimi in več leti izbrali najljubši študij, da vam je všeč, da tam nekje daleč izdelujejo vse boljše avtomobile, televizorje, odpirajo nove hotele in plaže in da vam je vse to na voljo, čeprav se pravzaprav še najraje držite svojih ustaljenih navad, prijateljev in družine? Se vam res zdi, da bi lahko ustavili razvoj in tega že naslednji trenutek ne obžalovali kot Faust svoje pogodbe s hudičem?

Veseli me, da živim v čudoviti deželi, narava je mila, imamo morja in gore, gozdove in polja, mesta so vse lepša. Že nekaj let se pozna, da so banke polne denarja in rade dajejo posojila za nova stanovanja, hotele in poslovne prostore. To je bil vedno njihov glavni posel. Gradimo ceste in kmalu bomo dobili tudi novo železniško progo. Po cestah se vozijo najnovejši avtomobili na lizing, za dnevne sobe kupujemo vse večje televizorje. Naša industrija izvaža. Spet nam gre dobro. Kot včasih. Po starem. A zdi se, da v udobju gospodarske rasti pozabljamo, da nam manjka računalniških strokovnjakov, programerjev, da premalo vlagamo v znanost in start-upe ter da so nove bleščeče stavbe, ki so premalo napolnjene z množičnimi podatki za digitalno transformacijo, le sodobne fasade Potemkinovih vasi.

Ali res dojemate hitrost digitalne transformacije?
Da, Slovenija je zdaj otok blaženih. To je dobro, a obstaja past. 1
11 ur

Spoštovani bralke in bralci, dragi poslovni partnerji, dovolite mi, da vam že zdaj zaželim vesele božične praznike in srečno novo leto. To je namreč moja zadnja letošnja kolumna, naj bo božično-novoletna, veselim se naslednjih v novem letu.

Ta hip nam je v Sloveniji pravzaprav super. Morda se s tem ne strinjate v celoti, tudi sam sem skeptičen, a roko na srce: če Slovenijo zdaj primerjamo z bližnjimi državami ali kar z dobršnim delom celotnega, tudi od nas bolj razvitega sveta, nam gre res dobro. Denimo: Italijo še kar črvičijo stare in nove težave. Ko bereš avstrijski tisk in ravno tako ko si tam, dobiš občutek, da kulturna trenja, ki so tudi posledica nedavnih migracij, načenjajo duševni mir in opevano lagodnost. Francija, Rusija, Trump, brexit in tako naprej – da, Slovenija je zdaj res oaza. Če se odpraviš na Hrvaško, se na mejnem prehodu z našim policistom, ki sicer menda stavka, lahko mirno pošališ, ko prideš do Hrvata, ti kaj takega ne pade na pamet.

Kako to, da je Slovenija postala dežela še lepšega življenja? No, izzivov in težav seveda imamo ničkoliko, plače so prenizke, zdravstveni sistem je v krču, pokojnine, zdajšnje in prihodnje, so problematične, a to še zdaleč ni težava zgolj Slovenije, na vse je treba gledati primerjalno. Navedimo nekaj pomembnih razlogov za naše relativno in tudi absolutno napredovanje.

1. Večkrat pravimo, da je Slovenija žrtev svoje neprepoznavnosti. Vendar: prav ta, v kombinaciji z nekoliko manjšim bogastvom celotne države, je povzročila to, da smo manj privlačni za migrante, katerih velik pritok je v zahodni Evropi spodbudil že tako veliko rast radikalnejših političnih gibanj. Naj se to sliši paradoksalno ali celo nečloveško, gre za dejstvo.

2. Politika v Sloveniji ni zelo napredovala, a je postala manj relevantna. Politikom se je zaradi ukrepov za prebroditev krize, predvsem privatizacij, zmanjšal manevrski prostor za mešetarjenje tam, kjer jim ni mesto, politika se zdaj mora bolj ukvarjati s področji, kjer ji mesto je. Torej z zdravstvom, penzijami, infrastrukturo, pravno državo, ne pa več toliko s tem, v katere »sheme« usmerjati posojila poslovnih bank.

3. Zelo pomembno je postopno menjavanje generacij, predvsem v gospodarstvu. Ljudje, ki so zdaj na vrhuncu energije, torej so stari tam okoli štirideset let, so kar dobro šolani. Že med usposabljanjem so vsaj malo, če ne veliko, povohali tujino oziroma gospodarsko bolj razvita okolja. So internetno pismeni, bolj preudarni, ko so rasli, so okusili EU in študentske izmenjave, znajo tuje jezike, so bolj vešči in dobro nastopajo. Znajo več, bolj so osredotočeni na posel in manj na stvari, s katerimi so se poslovneži ukvarjali več, recimo s tem, kdo bo glavni v SDH. Kakovost življenja je v Sloveniji v vzponu, absolutno, a še bolj primerjalno. Plače so nižje, a tudi če meniš, da bi se dalo kakovost javnih storitev veliko izboljšati, še vedno velja to, da v povprečju živimo dobro. Politika pravi, da je to kakovost treba obdržati in nadgrajevati. Seveda je to res, a velikokrat lahko prav ta miselnost vodi tudi v še večjo egalitarnost, ki je pri nas pretirana, in tudi manjšo ambicioznost. Poglejmo: danes pravimo, da je slovenski problem beg možganov. Recimo pri zdravnikih in inženirjih. A resnica je lahko tudi takšna: marsikdo gre ven zaradi višje plače, a po drugi strani marsikdo tudi ne gre ven zato, ker je pri nas lepo. Glavni motiv za odhod je po našem mnenju ambicija, da bi napredoval, ne nujno samo finančno, in to ni naša posebnost – tudi pri odseljevanju smo nekje v povprečju EU. Lahko si bogat zdravnik na Dunaju, a še vedno si boš morda želel na kliniko Mayo v ZDA, a nekaj boš za to tudi žrtvoval.

Kakovost življenja je lahko v nasprotju z ambicijo. A tisti Slovenci, ki veliko vedo in gredo ven, so lahko naši najboljši ambasadorji. To je velika priložnost. Večja težava Slovenije je, če se odseli varilec ali medicinska sestra. Kajti, z vsem spoštovanjem, je pri njih motiv predvsem finančni in tudi ambasadorji Slovenije ti kadri večinoma ne morejo biti. In spet pridemo do težavnih plač, prispevkov in davkov.

V novem letu želim, da bi našli harmonijo med ambicijo in kakovostjo življenja.

Da, Slovenija je zdaj otok blaženih. To je dobro, a obstaja past.
(intervju) Možgani se odločijo 10 sekund prej, preden to sploh veste
11 ur
Odločamo se na podlagi čustev in napaka je, če poskušamo odločitve spreminjati z racionalno analizo, pravi Nikolaos Dimitriadis, strokovnjak za nevroznanost in nevromarketing.
Na članek...

Nikolaos Dimitriadis je strokovnjak za nevromarketing, direktor za razvoj na britanski mednarodni univerzi v Sheffieldu in direktor podjetja Trizma Neuro s sedežem v Beogradu, ki se na spletni strani pohvali s svetovanjem več svetovnim multinacionalkam, med njimi Ikei, IBM, Nestleju in vrsti drugih. Pravi, da bi morali bolj zaupati svoji intuiciji, ker ima logika pri sprejemanju odločitev zelo majhno vlogo. Možgani se, kot trdi Dimitriadis, odločijo, še preden se te odločitve zavemo, pri tem pa se opirajo predvsem na čustva, in ne na racionalno razmišljanje. »Od 95 do 99,4 odstotka vseh odločitev in vedenj se zgodi v podzavesti, mi pa živimo v iluziji, da je to pod našim nadzorom,« poudarja Dimitriadis, ki se je z nami pogovarjal po svojem predavanju na konferenci o medijskih trendih Sempl. Poleg vpliva na kupce z nevromarketingom govori tudi o pomembnosti zaposlenih v podjetjih in o tem, kako ustvariti okolje, ki bo izboljšalo njihovo čustveno počutje, kar bo izboljšalo tudi njihovo učinkovitost.

Nevromarketing, kot pravite, ni pranje možganov, ampak umetnost prepričevanja.

Res je. Z nevromarketingom, ki mu rečemo tudi potrošniška nevroznanost, ne moreš prepričati nekoga, ki nečesa globoko na mara, da bo to začel imeti rad. Pri marketingu me je motilo, da smo vložili ogromno denarja, energije in časa v stvari, ki nimajo nobenega učinka. Nekateri za to, da razvijejo kakovosten izdelek, porabijo precejšen del svojega življenja, a potem popolnoma zgrešijo njegovo bistvo, ko ga predstavljajo ljudem, ker ne vedo, kako delujejo človeški možgani.

To je tudi največja oziroma najpogostejša napaka proizvajalcev izdelkov in ponudnikov storitev – da imajo dober izdelek ali storitev, ki pa ju ne znajo prodati. Kako to, saj smo vsi, tudi oni, kdaj stranke, potrošniki?

To, da imamo možgane, še ne pomeni, da smo strokovnjaki za možgane. Nasprotno. Vse bolj priljubljena teorija v nevroznanosti je teorija o samoiluziji. Iluzija je, da imam subjektivno izkušnjo, na podlagi katere samostojno sprejmem odločitev. Skeniranje možganov je namreč pokazalo, da možgani sprejmejo odločitev do deset sekund pred tem, ko mislite, da ste sprejeli odločitev. Možgani so se torej že odločili, nato pa vas o tej odločitvi obvestijo. Ko se misel pojavi v vaši glavi, ne gre za vašo idejo, ampak so o njej že prej odločili vaši možgani. Možgani zbirajo ogromno informacij, naša zavest pa je zelo omejena, počasna, hitro jo kaj zmede, če se na nekaj preveč osredotočate, pa ne opazite drugih stvari, ki se dogajajo okoli vas. Možgani ne morejo tako dolgo čakati na vas. Predstavljajte si, da za vami prihaja avto, ki vas bo zadel. Možgani se morajo odzvati, preden ozavestite, da ste videli avto. Nevromarketing samo sledi najnovejšim ugotovitvam nevroznanosti, da se od 95 do 99,4 odstotka vseh odločitev in vedenj zgodi v podzavesti. Mi pa živimo v iluziji, da je to pod našim nadzorom.

O možganih govorite, kot da ne bi bili del nas.

Moram govoriti tako, da bi razumeli, kako možgani sploh delujejo, sicer bi verjeli iluziji. Nevroznanstveniki smo ob tem, ko so nam ljudje govorili, kakšni so, spremljali, kako se odzivajo njihovi možgani. S tem ne samo bolje razumemo, zakaj nekaj rečejo, ampak tudi bolje predvidimo njihovo vedenje. Ko ljudi vprašam, ali bi nekaj kupili, ter pri tem spremljam njihove možgane, pogosto vidim, da možgani govorijo da, čeprav sami pravijo ne. In kaj je pravilneje napovedalo vaše vedenje, ko ste prišli v trgovino? Možgani.

Torej ste kot nekakšen poligraf. Človeka nekaj vprašate in vam odgovori, pri tem pa spremljate možgane in dobite drugi, pravilnejši odgovor?

Da, a to je samo del tega, kar počnemo. Če greste v trgovino in vas, ko pridete iz nje, vprašam, kaj ste opazili, mi boste našteli tri ali štiri stvari, vaši možgani pa so jih videli 200. Verjetno so jih v resnici videli tisoč, a ne merimo vseh, ampak tiste, pri katerih so se oči zadržale določen čas oziroma za katere opazimo interes možganov, ob uporabi različnih senzorjev pa za vseh 200 točk vemo tudi, ali so možgani to, kar so videli, razumeli, ali jim je bilo všeč ali ne. Tako dobimo podatke, ki jih je nemogoče dobiti iz pogovora. In nevromarketing je komunikacija, ki je prijazna do možganov. Ljudje porabimo ogromne vsote denarja za tako predstavljanje izdelka, ki bo neprijazno do možganov, zato bodo potrošniki izdelek zavrnili.

Govorite torej o popolnoma drugačnem marketingu.

Gre za nov način razumevanja posla nasploh. V poslu pa imamo opraviti z internim komuniciranjem z zaposlenimi in eksternim komuniciranjem s strankami. Če želimo razumeti možgane strank, moramo razumeti tudi možgane zaposlenih.

Ko spremljate odziv možganov na izdelke v trgovini ali na reklamo, ki oglašuje izdelek, proizvajalcu svetujete, kaj naj spremeni?

Najprej smo opravljali preproste teste, ko so nam naročniki prinesli izdelek, embalažo, oglas, fotografijo izložbe, mi pa smo jim povedali, na kaj se ljudje odzivajo pozitivno in na kaj negativno. To še vedno počnemo, a je že malo zastarelo. Zdaj sodelujemo tudi pri nastanku koncepta in razvoju zgodnjih prototipov izdelkov. Pred kratkim smo delali raziskavo za veliko blagovno znamko piva, ki je zdaj še ne morem razkriti, in smo jim med petimi zasnovami pomagali izbrati eno, preden so začeli izdelovati izdelek in načrtovati oglaševanje.

So podjetja, kot so Ikea, Nestle, Coca-Cola, prišla k vam, preden so začela izdelovati neki izdelek ali ko so imela težavo?

Podjetja pridejo k nam v različnih fazah, ko že imajo narejene oglase ali pa prej. Zelo zanimivo je, da najbolj strastno in najhitreje od vseh naših strank ideje nevromarketinga sprejema bančni sektor. Banke se spopadajo z veliko težavami hkrati. Prisiljene so v prehod na digitalno bančništvo, imajo tudi tradicionalno oglaševanje, doživljajo veliko stresa, zavedajo pa se tudi tega, da je stranka pomembna.

Čudno mi je, da so obstajali časi, ko stranka ni bila pomembna.

Za marketing je bila pomembna vedno, o njej pa niso razmišljali drugi sektorji v podjetjih.

Kako direktorji podjetij sprejemajo vaše ideje?

Zelo dobro. Prej so bili izvršni direktorji varuhi denarja, zdaj pa morajo biti vodje in podporniki inovacij ter morajo lastnikom dokazati, da razumejo potrošniško izkušnjo in inovacije. Ker direktorji zelo hitro vidijo povezavo med inovacijami in denarjem, so odprti za ideje. Nižje ko se spuščamo po vodstveni strukturi, težje to postaja.

Doslej sva govorila o strankah, a pravite, da so za uspeh izdelka pomembni tudi zaposleni v podjetju. Kako odprti so direktorji, ko predlagate spremembe, ki zadevajo zaposlene?

Še bolj. Nevroznanosti se odpirajo vse bolj, ker so končno spoznali, da so čustva pri sprejemanju odločitev za možgane ključna. Zdravi možgani se vedno odločajo na podlagi čustev. Eden od priznanih nevroznanstvenikov Antonio Damasio je rekel, da nismo razmišljujoči stroji, ki včasih čutijo, ampak smo čustveni stroji, ki včasih mislijo. Vedno nam vladajo čustva, in to z dobrim razlogom, ker bi sicer postali hladnokrvni psihopati. Izkušamo čustveno ekonomijo, ker so vladne ustanove in podjetja ugotovili, da morajo zbirati podatke o čustvih. Predstavljajte si pisarno, v kateri podjetje ves dan vsak dan zbira podatke o čustvih zaposlenih. Izgorelost, utrujenost, nesorazmerje med delom in prostim časom, toksični odnosi in strah so danes ena največjih težav. Nisem proti negativnim čustvom, ker so zelo pomembna za motivacijo, a če postanejo norma, to vodi v dolgoročne težave z zdravjem. Predstavljate si podjetje, ki prek kamere na prenosnem računalniku, glasovne analize ali pametne ure zbira podatke o čustvih. Tako lahko odkrijemo toksično vedenje in znamenja izgorelosti ter pomagamo ustvariti okolje, ki bo izboljšalo čustveno počutje, s tem pa tudi učinkovitost. V enem od kitajskih mest vozniki avtobusov pod svojimi kapami nosijo senzorje, ki spremljajo njihova čustva. Vožnja avtobusa je namreč lahko zelo stresna in utrujajoča, posledica pa je lahko nesreča, ki ogrozi življenja ljudi. Kitajska je, ko gre za nevroznanost, zelo napredna in jo osvaja hitreje kot Evropa, enako pa so do nevroznanosti odprti tudi v Južni in Severni Ameriki.

Zakaj je Evropa tako počasna?

Zakaj nam svet pravi stara Evropa? Katere velike inovacije prihajajo iz Evrope? Zakaj sta dva največja proizvajalca hibridih vozil, Tesla in Toyota, iz ZDA in Japonske? Zakaj vsi uporabljamo telefone iphone in samsung, torej iz ZDA in Južne Koreje? Od kod prihajata Facebook in Instagram? Spet ZDA. Inovacije poganja povpraševanje, ne ponudba. O inovaciji odloča kupec, ne proizvajalec. Ko gre za vprašanje inovacij, ni stvar v tem, koliko patentov bomo imeli, ampak v tem, kdo bo to kupil, zato bi v Evropi morali spodbujati to, da ljudje kupijo nekaj novega, ne pa to, da se inovacija ustvari.

Če se vrneva k čustvom zaposlenih … Za to, da so zaposleni zadovoljni, podjetje potrebuje empatičnega šefa, empatija pa je zato ena od najpomembnejših lastnosti voditelja.

Tako je. V zadnjih petih letih smo se v naši agenciji veliko ukvarjali z merjenjem stopnje empatije. Do zdaj smo obdelali približno 200 menedžerjev.

In kaj ste ugotovili?

Obstaja več vrst empatije. Prvi tip je kognitivna, analitična empatija, pri kateri čustva drugih analizirate, drugi tip je čustvena empatija, ko se vaši možgani samodejno odzovejo na čustva drugega, na primer, da začnete jokati, ko zajoče nekdo drug, tretji pa je vedenjska, behavioristična empatija, pri kateri vaši možgani morda ne razumejo, ne čutijo, kar čuti nekdo drug, a se vseeno odzovejo tako, da pomagate. Z merjenjem smo ugotovili, da imajo ljudje v večini primerov visoko stopnjo čustvene empatije, a izredno nizko stopnjo analitične empatije. Kaj to pomeni? Da smo bili rojeni z empatijo, ki še vedno deluje. Naši možgani bodo čutili, kaj čuti nekdo drug, vendar potem ta čustva začnemo analizirati in ne zaupamo intuiciji. Korporacije so narejene tako, da ubijajo intuicijo, s tem pa ubijajo to, kar nas dela človeške. Ljudem svetujemo, naj zaupajo svoji intuiciji, ker možgani vedo več. Možgani so začutili čustvo veliko bolj natančno kot vi, ki ga racionalno ne boste znali pojasniti.

In zato menim, da umetna inteligenca ne bo delovala oziroma ne bo delovala tako, kot mislimo. Ker nima intuicije. Empatija je del našega »trdega diska« in del podzavestnega procesa sprejemanja odločitev. Logika ima pri sprejemanju odločitev zelo majhno vlogo.

Kaj se dogaja z empatijo pri mlajših generacijah, ki so precej bolj zaverovane vase in zaradi digitalizacije komunicirajo vse bolj brez­osebno?

Stopnja empatije zaradi digitalne komunikacije upada. Možgani so kalibrirani tako, da se procesi sprožijo, ko se srečamo iz oči v oči, ko imamo pred seboj ime, sliko in družbeni status našega sogovornika ter se zavedamo odgovornosti, ki izhaja iz komunikacije. Ko komuniciramo digitalno, pa pomemben del našega možganskega omrežja spi in ni potrebe po njegovi aktivaciji, zato pridejo v ospredje drugi procesi. Digitalni svet je trenutno divji zahod, treba ga bo regulirati. Gre za slab primer neomejene svobode. Poleg tega so ugotovili, da se otroci odzovejo s slinjenjem, če jim vzameš pametno tablico, kar pomeni, da kažejo simptome zasvojenosti. V preteklosti so tudi kajenje oglaševali kot nekaj dobrega in je bilo potrebnih veliko raziskav in boja proti lobijem, da smo ga regulirali. Kar se dogaja v svetu digitalne tehnologije, je podobno. A regulacija bo prej ali slej prišla, GDPR, splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, je že korak v tej smeri.

(intervju) Možgani se odločijo 10 sekund prej, preden to sploh veste
Kako se prijemlje 3D-tiskanje v industriji in v naših domovih
11 ur
Bodo 3D-tiskalniki za hrano res razširjeni po gospodinjstvih kot avtomati za kavo? Kako razširjeni so tiskalniki v industriji in kaj vse z njimi izdelujemo v Sloveniji in po svetu.
Na članek...

Uporaba 3D-tiskalnikov se je v zadnjih letih hitro širila: pri General Electricu z njimi denimo izdelujejo sestavne dele reaktivnih motorjev, medicinskih naprav in hišnih aparatov. Pri Lockheed Martinu in Boeingu tiskajo sestavne dele za letala in brezpilotne letalnike, pri Invisalignu so patentirali izdelke za zobno protetiko, pri nizozemskem Luxexcelu izdelujejo leče, ki so prilagojene uporabnikom in podobno.

Tridimenzionalno tiskanje je tehnologija, s katero virtualni 3D-model pretvorijo v fizični predmet; 3D-tiskalnik »tiska« zaporedne plasti in tako gradi tridimenzionalni predmet iz plastike, kovine in različnih drugih materialov, ki se v tiskalnik najpogosteje vstavijo v obliki prahu. Prvi eksperimenti s to tehnologijo so se začeli že pred nekaj desetletji, veliko prihodnost pa so ji začeli napovedovati v zadnjem desetletju. Med drugim naj bi omogočila bolj individualizirane izdelke v manjših serijah.

Kaj že delajo s 3D-tiskalniki naša podjetja

Pri Pipistrelu s 3D-tiskalniki že nekaj časa izdelujejo sestavne dele za letala. Pri Akrapoviču jih uporabljajo za izdelavo vzorcev in sestavnih delov za izpušne sisteme, pravi Uroš Rosa, direktor Akrapoviča. Profesiolnalne 3D-tiskalnike uporabljajo tudi v LTH Castingsu, Mahleju, Domelu in številnih drugih industrijskih podjetjih. »V Domelu smo v preteklosti naročali storitve 3D-tiskanja pri zunanjih ponudnikih, nato smo dlje časa izbirali, kateri stroj bi bil za nas najprimernejši. Lani smo ocenili, da je tehnologija že dovolj zrela, in kupili smo 3D-tiskalnik za lasersko sintranje plastike, s katerim izdelujemo funkcionalne prototipe. S tem smo precej razbremenili druge procese v razvoju,« pravi Janez Rihteršič, direktor razvoja v Domelu.

V LTH Castingsu imajo dva 3D-tiskalnika za tiskanje kovin v orodjarni na Trati, ki delujeta s tehnologijo laserskega taljenja, uporabljajo pa ju predvsem za tisk delov iz jekla. »Glede na to, da tehnologija pri orodjih za tlačno litje ni razširjena, razvojno sodelujemo s proizvajalcem prahu in tiskalnikov,« pravijo v LTH Castingsu.

V Sloveniji imamo tudi proizvajalca 3D-tiskalnikov

Po besedah Igorja Drstvenška z mariborske strojne fakultete, ki velja za pionirja razvoja in uporabe 3D-tiskalnikov pri nas, so proizvodna podjetja v Sloveniji v zadnjih nekaj letih intenzivno investirala predvsem v sisteme za izdelavo kovinskih izdelkov. Gre za naprave v cenovnem razponu med 150 in 500 tisoč evri. Večinoma so jih kupila podjetja, ki jih potrebujejo za lastno proizvodnjo, nekaj pa je tudi takih, ki storitve tiskanja tržijo. »V Sloveniji zdaj delujejo tri podjetja, ki ponujajo izdelavo kovinskih in zobno­protetičnih elementov s 3D-tiskanjem. Od leta 2017 pa imamo v Sloveniji tudi proizvajalca naprav za selektivno lasersko taljenje, gre za SLM 3D-tisk kovin. To je podjetje Dentas iz Maribora, ki je svojim rezkalnim strojem za zobotehniko dodalo še 3D-napravo za lasersko taljenje«, pravi Drstvenšek.

Kako kaže Pošti, ki je kupila podjetje za 3D-tiskanje

Med podjetji, ki so se odločila za trženje storitev 3D-tiskanja zunanjim naročnikom, je denimo Pošta Slovenije, ki je lani prek hčerinskega podjetja EPPS kupila podjetje za 3D-tisk iz Murske Sobote. Cilj Pošte je bil, da postanejo eden večjih ponudnikov storitev 3D-tiskanja v regiji – od storitev svetovanja, modeliranja, skeniranja, tiskanja do obdelave. Kako se razvijajo posli? »Rezultati v celoti ne dosegajo pričakovanj. Dokončne odločitve v zvezi z nadaljnjimi načrti na tem področju pa še nismo sprejeli,« pravijo na Pošti.

Profesionalni in ljubiteljski 3D-tiskalniki

3D-tiskalnike je sicer smiselno razdeliti v dve večji skupini: v prvo sodijo profesionalni tiskalniki za izdelavo prototipov, vzorcev in maloserijskih izdelkov, ki jih uporabljajo v industriji, druga velika skupina pa so 3D-tiskalniki za ljubiteljsko uporabo. Navdušenje nad 3D-tiskalniki in napovedi o revolucionarnosti te tehnologije praviloma prihajajo v valovih, običajno takrat, ko v razvoj 3D-tehnologije tiskanja vstopijo novi igralci ali ko pride na trg nova generacija oziroma povsem nova vrsta 3D-tiskalnikov.

3D-tiskalnike za ljubiteljsko uporabo je mogoče prek spleta kupiti že za nekaj sto evrov, njihova glavna pomanjkljivost pa je, da jih je treba precej popravljati in da z njimi ni mogoče izdelati zahtevnejših izdelkov. Profesionalni tiskalniki za industrijsko rabo so praviloma dražji, stanejo od 150 tisoč do pol milijona evrov.

Kaj vse lahko počnemo s spodobnim hišnim tiskalnikom

Po Drstvenškovi oceni so tiskalniki za domačo uporabo v zadnjih letih postali zanesljivejši in natančnejši, še vedno pa je za njihovo uporabo potrebnega precej inženirskega znanja. »Do izdelkov 'plug and play' je še daleč, kljub temu pa 3D-tiskalnike uporablja precej več ljudi kot pred tremi, štirimi leti. Danes je v vsaki generaciji študentov kar nekaj takih, ki imajo takšno napravo doma,« pravi Drstvenšek.

Resna naprava za domačo rabo stane od dva do štiri tisoči evrov. Obstajajo sicer cenejše, ampak po Drstvenškovih besedah sodijo v kategorijo naprav, ki jih uporabnik kupi zato, da jih potem popravlja in prireja. Za vse 3D-tiskalnike pa velja, da so uporabni toliko, kolikor jih je njihov uporabnik sposoben izkoristiti. Nekdo z veliko znanja, volje in motivacije bo tudi iz najcenejše naprave iztisnil vse, kar potrebuje, vendar bo končni izdelek poln kompromisov in poenostavitev. Novejše naprave – predvsem takšne, ki temeljijo na procesu stereolitografije, to pomeni, da za oblikovanje plastike uporabljajo UV-laserje – pa omogočajo že precej več za razmeroma malo denarja. Pri vseh tiskalnikih je težava cena materiala, ki je glavni vir zaslužka ponudnikov, tako kot pri običajnih tiskalnikih. Pri napravah FDM (taljenje plastike) je sicer zelo veliko proizvajalcev najrazličnejših plastičnih žic, vendar je za njihovo uporabo spet treba imeti precej znanja in razumevanja o obnašanju termoplastov.

Kje so se najbolj razširili 3D-natiskani izdelki

Te dni so v zraku Boeingova letala, v katerih je povprečno po 20 tisoč delov, narejenih s 3D-tiskalniki. Tovrstni tiskalniki se uveljavljajo tudi v zobotehniki pri izdelavi kovinskih zobnoprotetičnih elementov, kot so krone in mostički, hitro pa se prebijajo tudi v ortodontijo, pripoveduje Drstvenšek. Pri podjetju Invisalgin so denimo razvili nevidne ortodontske aparate. 3D-tiskalnike tudi vse bolj uporabljajo pri izdelavi nadomestnih delov, tak primer je bil v Sloveniji kovinski sestavni del za črpalko (impeller) za Nuklearno elektrarno Krško. Vse bolj se uveljavljajo tudi v splošni medicini in kirurgiji, tako za izdelavo pripomočkov in inštrumentov kot tudi pri izdelavi različnih vsadkov.

Nadomestni kolčni vsadki

Igor Drstvenšek se te dni največ ukvarja z razvojem metode izdelave in vstavljanja nadomestnega kolčnega vsadka. Gre za ponvico kolka, ki so jo ortopedi vgradili pacientu, potem pa se je vstavljena ponvica omajala, kar nadalje povzroča težave v medenici in onemogoča uporabo konfekcijskih vsadkov. Zato so razvili metodo računalniškega oblikovanja nadomestne ponvice, ki bo zapolnila nastalo okvaro in hkrati obnovila mehaniko kolka. Ponvico izdelajo s 3D-tiskalnikom iz titanove zlitine, iz plastike pa 3D-natisnejo tudi individualne instrumente za vstavljanje te ponvice. Razvijajo še nekaj drugih instrumentov, denimo brahitera­pevtske aplikatorje, ki nastajajo na pobudo onkološkega instituta v Ljubljani in omogočajo individualno obsevanje tumorjev pri pacientkah z rakom materničnega vratu.

Izboljšave, izboljšave

Največ izzivov je pri zboljševanju laserskega taljenja: poskušajo najti učinkovito rešitev za nastavljanje tehnoloških parametrov 3D-tiskalnikov za kovine, glavni cilj pa je, da bi določili moč in hitrost laserskega žarka, kar bi zagotovilo uporaben rezultat. »S 3D-tiskalniki za kovine je tako, da je treba neki izdelek narediti več kot enkrat, preden ta postane res uporaben. Temu se želimo v prihodnje izogniti, še posebej pri izdelavi medicinskih izdelkov, ki so zahtevni in dragi, tudi če ni nepotrebnih zapletov,« pojasnjuje Drstvenšek.

Kako se prijemlje 3D-tiskanje v industriji in v naših domovih
Pogovor o družinskem nasledstvu je kot skupinska terapija 1
11 ur
Tako pravi Maja Lotrič, najmlajša od treh odraslih otrok v družinskem podjetju Lotrič Meroslovje, kjer so predlanskim napisali družinsko ustavo
Na članek...

Le dobra tretjina družinskih podjetij preživi prehod na novo generacijo, pravi statistika. Ena izmed težav, zakaj toliko družinskih podjetij propade, je, da se z vprašanjem nasledstva, vprašanjem, kako si bodo razdelili lastništvo in kdo bo vodil podjetje, ko ga več ne bodo starši, začnejo ukvarjati prepozno. Takrat, ko se starš že pripravlja na pokoj in ko že zmanjkuje časa za poglobljene pogovore.

Lotrič Meroslovje je eno od podjetij, kjer so začeli dovolj zgodaj. Spodbudilo pa jih je vprašanje svetovalke družbe Ernst & Young, s katero so snovali nove strategije: »Ali se o nasledstvu sploh pogovarjate?« Direktor Marko Lotrič, oče družine, je sicer odgovoril pritrdilno. Vseeno pa jim je to dalo misliti, da se o nasledstvu vsi skupaj poglobljeno sploh še niso pogovarjali, pravi Maja Lotrič, eden izmed treh otrok: »Razlika je, ali se o tem pogovarjamo malo po malo drug z drugim ali pa se vsi skupaj usedemo za mizo in pogovorimo.« Vprašanj niso rešili čez noč, pogovori so trajali več kot leto dni, je povedala na Gorenjskem forumu Financ konec novembra.

Tako so se marca 2016 začeli pogovarjati o nasledstvu in pisati družinsko ustavo. Ta med drugim vključuje vrednote, cilje družine in podjetja, zavezo, da bodo vsi ostali zvesti podjetju, kdaj in pod kakšnimi pogoji bi prodali deleže v podjetju ...

Leto in pol pozneje, ko so podpisali družinsko ustavo, so tako imeli rešenih veliko vprašanj o prihodnosti podjetja.

Da načrtuješ prihodnost, moraš poznati preteklost

Podjetje iz Selc je bilo ustanovljeno 1. aprila 1991, ko je Marko Lotrič začel zasebno dejavnost pregleda merilne in laboratorijske opreme. Z ženo Mojco sta v garaži njenih staršev uredila obratovalnico, v kateri sta postavila zametke ločenega laboratorija z nadzorovano klimo. Danes ima skupina, ki je zrasla iz te garaže, že več kot sto zaposlenih v šestih državah. A čeprav so te začetke in zgodovino podjetja v družini poznali, je, kot pravi najmlajša med tremi otroki, še vedno bilo nekaj stvari iz zgodovine podjetja, ki jih niso dobro poznali, denimo s pomočjo katerih ljudi je podjetje na začetku zaživelo. V registru v prvih letih najdemo še dva soustanovitelja, eden, Domen Križaj, je izstopil leta 1994, drugi, Anton Roblek, leta 2000. Preden so se začeli pogovarjati o prihodnosti, so se najprej pogovorili o preteklosti, tudi o tistem delu zgodovine podjetja, ki je otroci še niso poznali. Naslednji korak so bili pogovori o ciljih, vrednotah, etiki podjetja. »Vsi smo se zavezali, da bomo ostali v podjetju in spoštovali njegove vrednote,« pojasnjuje Lotričeva. Kot zanimivost: med drugim so določili tudi to, da bodo vsi ohranjali ustrezno razmerje med delom in prostim časom.

»Gre za nekakšno skupinsko terapijo«

Pri prenosu lastništva družinskega podjetja ne gre le za pravno formalnost. Pogovori o nasledstvu so čustveno zelo obremenjeni. Ker gre za »družinsko srebrnino«, je seveda treba vzpostaviti zaupanje med družinskimi člani in svetovalci, ki pomagajo na poti do družinske ustave. »Vsak ima svoje interese, ki jih želi zaščititi, in ne gre le za finančne interese. Ti pogovori so težki, zelo čustveni. Oče je velikokrat rekel, »če me želite pokopati, me dajte zdaj«, saj smo se pogovarjali tudi o tem, kaj storiti, če se komu kaj zgodi. In ne le staršema, kaj, če se kaj zgodi tudi nam, otrokom. In to je obremenilno, pogovori so kot nekakšna skupinska terapija. Zato vsem, ki imate družinsko podjetje, svetujem, da se o tem pogovarjate, ko se še dobro razumete. Mi se odlično razumemo, a po vsakem takem srečanju smo morali prespati, da smo potem lahko šli naprej,« je na Gorenjskem forumu Časnika Finance razložila Maja Lotrič.

Težka odločitev: kako razdeliti lastniške deleže

Ko je vzpostavljeno zaupanje, je treba sprejeti tudi pomembne odločitve – od delitve deležev do vlog partnerjev in tretje generacije v podjetju. »Pogovarjamo se vedno lahko, a odločitve je težko sprejeti. Sploh, ko beseda nanese na lastniške deleže. Za prvega lastnika je odločitev o tem velik korak, je največja odločitev, ki jo je treba sprejeti,« pojasnjuje Lotričeva.

Danes imajo trije otroci deleže med seboj enakovredno razdeljene, vsak ima 12,5 odstotka podjetja. Preostalo ima oče. »Kako pa se bodo deleži delili naprej, še ni odločeno. Bolj kot na to smo se osredotočali na vprašanje, kako vidimo prihodnost podjetja. Vključiti želimo tudi tiste, ki niso zaposleni. Ali jih bomo vključili lastniško, se še nismo odločili. Bo pa to stvar, ki jo bomo gotovo morali še določiti.«

Če prosti čas pripada družini, biznis bolje teče

Poleg lastniških deležev ima vsak izmed treh otrok tudi že svojo vlogo v podjetju. Najstarejši, Mitja Lotrič, vodi hčerinsko podjetje Lotrič Certificiranje. Sestra Katja Lotrič Kejžar je vodja finančno-računovodske službe v matičnem podjetju, najmlajša, Maja, pa je začela v prodaji in trženju, zdaj pa je direktorica podjetja PSM, ki ga je podjetje Lotrič pred nedavnim prevzelo.

Ker se družina ne ustavi le pri drugi generaciji, je treba seveda pravočasno razmisliti o vlogi partnerjev in naslednje generacije. Lotriči so se dogovorili, da se lastništvo deduje le po krvni liniji. Partnerji so dobrodošli, da delajo v podjetju, lahko tudi zasedejo vodstvene funkcije, če so zanje usposobljeni, a do lastniškega deleža ne morejo, je pojasnila Maja Lotrič.

Glavno vlogo pri tem, da družina ostane družina, pa ima mama Mojca. Neuradno skrbi za razvoj tretje generacije, pravi Maja. Prihod tretje generacije, teh otrok je že pet, je tudi razlog za večjo ločitev posla od družine. »Nimamo sicer pravila, da se o podjetju doma ne pogovarjamo. A odkar je tu tretja generacija, ne želimo več mešati družine in posla. Raje prosti čas posvetimo družini. Potem tudi v službi stvari bolje delujejo,« pojasnjuje Maja.

Kdo bo v prihodnosti vodil Lotrič Meroslovje?

Ena izmed stvari, ki so jih v podjetju že določili, je tudi to, da vsi v krvnem sorodstvu, ko dopolnijo 21 let, vstopijo v družinski svet. Ta, poenostavljeno povedano, kolegiju predaja želje družine glede podjetja.

Eno izmed vprašanj, na katero še niso odgovorili, pa je, komu bo pripadalo vodenje matičnega podjetja. Z razlogom. »Če bi naslednjega vodjo določili že zdaj, bi lahko omejili potencialen razvoj nekoga drugega. Podjetje bo tako vodil tisti, ki bo za to najbolje pripravljen.« Za zdaj vodenje podjetja ostaja očetu. »Stopiti v očetove čevlje ne bo lahko, a nam pri delu zaupa,« pravi Maja.

Pogovor o družinskem nasledstvu je kot skupinska terapija
(intervju) Študenti z vsega sveta so se zgrozili nad slovensko Demokracijo. Se Šarec ne bi smel? 3
11 ur
Oglaševanje naj prispeva k skupnemu dobremu, meni strokovnjak za odgovorno oglaševanje in predavatelj na univerzi v Melbournu Oliver Vodeb, ki okrca tudi odziv Slovenske oglaševalse zbornice.
Na članek...

Poziv predsednika vlade Marjana Šarca državnim podjetjem, naj »razmislijo o oglaševanju« v medijih, ki širijo sovražne vsebine, in odzivi nanj odpirajo pomembne teme. Čeprav sploh ni omenil imen medijev s takimi vsebinami, so na desnici, pričakovano, pobudo obsodili kot pritisk na medije, na levici pa jo odobravajo. Odzvala se je tudi Slovenska oglaševalska zbornica, ki je zapisala, da sovražni govor opredeljuje kazenski zakonik, o njem razsojajo sodišča in zato ne more niti predsednik vlade niti kdo drug samostojno presojati, kaj je sovražni govor, in še manj pritiskati na podjetja, v katerih medijih lahko oglašujejo.

Toda v tujini se je že v nekaj primerih zgodilo, da so podjetja z odpovedjo oglaševanja izrazila nestrinjanje s takimi ali drugačnimi družbenimi pojavi. Ne glede na to, ali so tako ravnala iz načelnosti ali morda zato, da bi naredila vtis na porabnike, taki primeri kažejo, da ima oglaševanje lahko tudi širši družbeni vpliv.

Ker se tudi Šarčev poziv dotika družbene odgovornosti podjetij in oglaševanja, smo za mnenje povprašali predavatelja na univerzi v Melbournu Oliverja Vodeba, saj je prav on pri nas uvedel pojem odgovornega oglaševanja. O tem je v Sloveniji predaval na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in napisal več knjig. Leta 2002 je ustanovil Memefest, ki se je razvil v svetovno mrežo univerz in angažiranih oblikovalcev, medijskih strokovnjakov, komunikologov, družboslovcev in umetnikov, ki razvijajo teorije in prakse družbeno odzivnega komuniciranja, oblikovanja in umetnosti. S psihologinjo Majo Hawlino je v Ljubljani do leta 2011 vodil studio za komuniciranje v javnem prostoru Poper, ki je prvi pri nas uresničeval prakse družbeno odzivnega komuniciranja. Zdaj poučuje na avstralski univerzi Swinburne in svoja načela tudi praktično uresničuje v sodelovanju z industrijo in aktivisti.

Kaj mislite o pozivu slovenskega premiera in odzivih nanj?

Na majhnem slovenskem trgu imajo državna podjetja velik delež oglaševalskih sredstev in s tem velik vpliv na medije. Zato je ta tema pomembna in je o njej treba razpravljati. Tudi prejšnje vlade so imele strategije, kateri mediji naj bi bili deležni oglaševalskega denarja. Naivno bi bilo misliti, da ni bilo tako. Razlika je v tem, da je Šarec ta vprašanja odprl javno. Pomembno je tudi, da je v svoji izjavi povezal sovražni govor z »neizprosno tekmovalnostjo in željo po dobičkih« ter nakazal, da ima svoboda govora tudi meje. To je po mojem pomemben premik razprave. Sicer je razprava o tem vprašanju v Sloveniji povsem ideološka in predvidljiva: razdeljena je na leve in desne medije ter »nevtralne« oglaševalce. Levi se strinjajo s Šarcem, desni ostro nasprotujejo, oglaševalci pa se sklicujejo na edino avtoriteto – nevidno roko trga.

Bi pritrdili očitku, da je predsednik slovenske vlade s svojim posredovanjem ogrozil svobodo tiska in svobodo mišljenja?

Šarčeva izjava ne more ogroziti svobode tiska: v bistvu je povzel osmi člen zakona o medijih (ta prepoveduje spodbujanje k sovraštvu in nestrpnosti, op. ur.). Naj dodam, da slovenski medijski prostor ne blesti ravno po veliki svobodi. Pritiski na novinarje so veliki, številni so v ranljivem položaju zaradi prekarnosti. Če niso pod pritiskom določene politične strani, so pod pritiskom kapitala. Ta pritisk je zdaj največji.

Svoboda govora ne vključuje sovražnega govora in sovražni govor je še kako povezan s kapitalizmom. Če bi mediji in oglaševalska zbornica jemali te teme resno, bi se zavzemali za nadaljevanje razprave, ki jo je sprožil Šarec. Videli pa bomo, ali misli resno in si bo prizadeval za vzpostavitev etike komuniciranja in etike v odnosu do medijev, ali se bo lotil obnove medijskega zakona in pri tem poskrbel za varovalke neodvisnosti medijev, ki bodo veljale za levi in desni pol. Toda Šarčeva izjava je strokovno relevantna, zato predlagam, naj uredniki medijev in predstavniki oglaševalcev izkoristijo lastne forume in organizirajo resno razpravo o odnosih državnih podjetij do oglaševanja in medijev ter k sodelovanju povabijo strokovnjake in širšo javnost. S tem se bodo odprla mnoga vprašanja, ki se v ideološko polarizirani medijski krajini in slovenski družbi praviloma zameglijo in se o njih zato ne razpravlja.

Mislim, da lahko diskreditacije, ki se dogajajo tako na levici kot na desnici, uporabimo kot merilo demokracije: demokratičnega pogovora ne more biti, če nasprotnika diskreditiramo.

Se strinjam. V družbi mora obstajati minimalno zaupanje. Vedenje, ki ga omenjate, spodjeda dialog in spodjeda demokracijo v temeljih. Osnova za demokratični dialog je pripravljenost poslušati druge. Ni se treba strinjati o vsem, toda biti moramo pripravljeni poslušati, in to na daljše obdobje, ne pa presekati, odsekati in diskreditirati.

V praksi se zdi, da ni povsem jasno, kaj je lažna novica ali sovražni govor. Nekateri se zgražajo nad sovraštvom do beguncev, drugi trdijo, da je družbeno neodgovorno molčati o tem, da begunci ogrožajo evropsko kulturo. Kako presojati, kaj je prav in kaj ne?

Konkreten bom: naslovnico zadnje avgustovske številke revije Demokracija s fotomontažo belopolte ženske, ki ji temnopolte moške roke trgajo s telesa obleko in naslovom Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev sem pokazal svojim podiplomskim študentom, ko smo govorili o odnosu oblikovanja do globalne begunske problematike. Vsi so se zgrozili. Prihajajo iz 20 držav in ne glede na kulturno pripadnost so vsi to naslovnico prepoznali kot sovražni govor. Pravica begunca, da je sprejet v drugi državi in da se z njim ravna dostojno, je človekova pravica. Te pravice so temelj demokracije. Veliko povečanje nestrpnosti pa je posledica procesa propada kapitalizma. Posledica sedanjega kapitalizma sta tudi radikalna individualizacija in subjektivizacija, prav zato se zdi, da je lahko »prav« oziroma »odgovorno« karkoli.

V jedru najine teme je odgovorno komuniciranje, s čimer se ukvarjate kot strokovnjak in praktik. Kaj točno vam pomeni družbeno odgovorno komuniciranje?

V resnici so to precej pragmatične stvari. Javno komuniciranje, na primer oglaševanje, deluje v določenem času in prostoru. Za današnji čas sta značilna predvsem radikalna negotovost in propadanje okolja. Čeprav so to kompleksni pojavi, je mogoče na precej osnovni ravni videti, ali komuniciranje spodbuja razslojevanje, povečevanje razrednih razlik, globalno segrevanje in druga negativna gibanja. Družbeno odgovorno komuniciranje ni nevtralno do vrednot. Vsekakor postavlja na prvo mesto vrednote, in ne vrednosti. Na eni strani je treba v javni prostor vnesti več vsebin, ki niso zgolj komercialne. Če pa oglašujemo izdelke in storitve, se vprašamo o njihovi koristi in o proizvodnih, okoljskih in poslovnih praksah podjetij, ki te izdelke in storitve prodajajo. Treba pa je iti dlje. Komercialno oglaševanje ima tudi močan kulturni vpliv, zato lahko ob tem, da prodaja, tudi aktivno promovira vrednote, ki prispevajo k skupnemu dobremu. Zagovarjam aktivno vlogo oglaševalske in oblikovalske stroke ter industrije v rabi oglaševanja in oblikovanja za družbeno dobro.

Premier ni imenoval nobenega podjetja, a vemo, da gre za uspešna in ugledna podjetja, ki so oglaševala v medijih z majhnim dosegom. Kakšno korist so imela od tega? V preteklosti so nekateri direktorji odkrito rekli, da podpirajo leve in desne, češ dobre odnose moramo imeti z vsemi. Mislite, da se to nadaljuje?

Mediji so povsod po svetu povezani z močjo. Ponekod jih poskuša nadzorovati politika, ponekod kapital, ponekod se ti vplivi mešajo. Od politične kulture in zrelosti demokracije pa je odvisno, kako svobodni so mediji.

Nekatera podjetja po svetu so umaknila oglase iz medijev, ki so objavljali nesprejemljive vsebine. Ali postajajo ljudje bolj ozaveščeni in bodo morala podjetja zaradi lastnih koristi razmisliti, kje oglašujejo?

Ta ozaveščenost obstaja že dolgo in narašča. Oglaševanje se je od nekdaj bojevalo s težavo, da mu ljudje niso verjeli. Skrbi pa me čas, ki ga ljudje preživijo za zasloni in na spletnih platformah. Oglaševanje postaja tudi vse bolj nevidno. Ozaveščenost glede klasičnega oglaševanja sicer obstaja do določene stopnje, vendar smo na točki, ko bo nujno zmanjšati odvisnost od zaslonov, sicer bo participacija v pomembnih rečeh vsakdanjega življenja zmanjšana. Kapitalizem uničuje zaupanje, vendar si ga ljudje izjemno želijo. Tista podjetja, ki bodo razumela, da je treba komunicirati transparentno in načrtno graditi zaupanje ne le s svojimi odjemalci, temveč s širšo družbo, bodo naredila resničen korak naprej.

Bi rekli, da se ideje o družbeno odgovornem oglaševanju širijo?

Te ideje se širijo. Vse več je komercialnih oglasov, ki so bolj inteligentni in se ne nanašajo samo na ciljno javnost, ki ji je namenjen določen izdelek ali storitev, ampak obravnavajo širše družbene teme. To velja tudi za Slovenijo. Nekatere oglaševalske agencije so po izidu moje prve knjige Družbeno odzivno komuniciranje njeno sporočilo vzele resno in začele za nekatere naročnike tudi delati po teh načelih, na primer agencija Luna je tako vrsto let delala s Siolom. Toda to je še vedno manjšina. Oglaševanje je v načelu podaljšana roka kapitala. Po mojem mnenju je težava v tem, da oglaševalci žal ne sprevidijo, da je njihovo ravnanje pravzaprav zamujena priložnost – medij oglaševanja bi lahko uporabili bolje, močneje in v prid ne samo naročniku, ampak tudi širši družbi. Kvazinevtralen odziv Slovenske oglaševalske zbornice na Šarčevo izjavo je zame jasen dokaz, da ta stroka spi in deluje po starem načelu, ki pravi, trg regulira vse, trg je glavni arbiter in predvsem trg je demokratičen in trg bo odločal, ne more premier odločati, kje se lahko oglašuje …

Odšli ste v tujino. Se vam je zdelo, da v Sloveniji razmere niso naklonjene zavzemanju za družbeno odgovorno komuniciranje?

Razlogov za moj odhod v tujino je bilo več. Med njimi tudi ta, da se mi je v nekem obdobju Slovenija zdela zadušljiva, ponudba avstralske univerze pa je bila zelo privlačna. Ko sem predaval na ljubljanski ALUO, sem tam kot prvi uvedel interdisciplinarni predmet, ki je obravnaval družbeno odgovornost oblikovanja in komuniciranja ter povezoval teorijo in prakso, vendar bi bilo takrat zaradi drugačne tradicije in kulture te ideje težko razvijati naprej. Tu so bile razmere boljše. Pred kratkim sem sprejel vabilo univerze RMIT v Melbournu, katere šola za oblikovanje sodi med deset najboljših na svetu.

Sicer danes družbeni pogoji za družbeno odgovorno komuniciranje v Sloveniji niso tako slabi. Obstaja že precej znanja o tem, dobrih praks je kar nekaj in tudi zavedanje javnosti je večje kot nekoč. S sistematičnim delom v izobraževanju in industriji bi lahko dosegli veliko več, vendar bi bilo treba razpravo, izobraževanje in prakso radikalizirati. Ne samo v Sloveniji, to je nujno povsod. Poglejte vendar samo napovedi znanstvenikov o globalnem segrevanju! Ura bije dve minuti do dvanajst, mi pa se ukvarjamo s političnim kupčkanjem in kozmetičnimi popravki.

Lažne novice in sovražni govor se širijo po vsem svetu. Kaj jih spodbuja in kje vidite rešitev?

Bojim se, da smo pred veliko težavo, ki je ne bo lahko rešiti. Lažne novice niso nič novega, najbolj vidne so bile sistematične dezinformacije nekdanje Sovjetske zveze in pozneje Putinove Rusije, internet pa jim je dal izjemen pospešek. Seveda Putinova Rusija ni edina v produkciji in širjenju lažnih novic. Sovražni govor in nestrpnost sta deloma rezultat prizadevanj za destabilizacijo demokracij. Na drugi strani pa so rezultat globalnega kapitalizma, kjer nestrpnost do drugače mislečih in nasploh do drugega narašča pri ljudeh, ki so deprivilegirani, mediji pa ob tem delujejo po načelu spektakla. Velika težava je, da je javni prostor vse bolj samoreferenčen, ker družbeni mediji poskrbijo, da ljudje komunicirajo predvsem z enako mislečimi in da se izgublja kultura dialoga. Proti lažnim novicam in njihovim posledicam je treba ukrepati s sistematičnim razkrivanjem, izobraževanjem ... Pri učinkih kapitalizma je stvar jasna, potrebna je njegova odprava. Proti izgubljanju kulture dialoga pa lahko začnemo s tem, da odvržemo pametne telefone in korenito zmanjšamo uporabo družbenih omrežij.

Pravite, preseči je treba kapitalizem, toda znotraj kapitalizma so tudi podjetja, ki postavljajo dobro širše družbe pred neposredni dobiček. To je omenil tudi premier. Ali lahko upamo, da bo tak odgovoren odnos sčasoma prevladal?

Znotraj sedanje kapitalistične ureditve je res mogoče delati družbeno odgovorno, toda tako ravnanje je v manjšini. Nasploh menim, da smo v izjemno kritičnih časih in prav neoliberalni kapitalizem nas je privedel na rob propada. Tu govorim o neoliberalnem kapitalizmu kot o svetovnem sistemu. Če pogledava globalno, je slika izjemno črna.

Posamezne vlade in tudi nadnacionalne institucije, denimo evropska komisija, pripravljajo predpise proti širjenju lažnih in sovražnih novic. Kaj naj storijo?

Treba je znova pregledati medijske zakone in jih s široko javno razpravo aktualizirati. Tehnološki napredek in načini manipuliranja se razvijajo hitreje, kot jim sledi zakonodaja. Lažne in sovražne novice je treba javno razgaliti, jih dekonstruirati. Nekatere države, na primer Latvija ali Ukrajina, imajo zato celovečerne oddaje na televiziji. Predpisati je treba visoke kazni, predvsem pa podružbiti tehnološke platforme, ki služijo z našimi podatki in vsebinami, ki jih sami proizvedemo.

(intervju) Študenti z vsega sveta so se zgrozili nad slovensko Demokracijo. Se Šarec ne bi smel?
Oglaševalci, pazite: ne Šarec, MI vas gledamo
11 ur

Pred tednom sta bili v enem od dnevnikov na strani kronike dve zgodbi s sodišč, ena o Slovencu, ena o Eritrejcu. Izpustimo podrobnosti, na podlagi obtožb (Eritrejca so tudi že obsodili) si ne z enim ne z drugim ne bi želeli bližnjega srečanja.

Zlahka si predstavljam, da bi na primer urednik Demokracije Jože Biščak na podlagi prebranega sklenil, da so vsi Eritrejci, če ne celo vsi Afričani, vsekakor pa vsi migranti, kriminalci. Podobno kot je Demokracija poleti na naslovnici naslikala in napisala, da z migranti prihaja v Slovenijo kultura posilstev. Študentje Oliverja Vodeba, strokovnjaka za odgovorno oglaševanje, ki predava na univerzi v Melbournu, so jo brez dvoma prepoznali kot sovražni govor. Pri nas je videti, kot da je za tako presojo potrebna cela znanost. Ali res?

Če bi, na primer, na podlagi tovrstnih zapisov v Demokraciji in sorodnih medijih časnik v kaki tuji državi napisal, da smo Slovenci po naravi grobi nacionalisti in rasisti, bi ga moralo njihovo tožilstvo, če je kaj vredno, preganjati, če ga ne bi, pa bi moral naš zunanji minister vložiti vsaj protestno noto. Sama bi se vsekakor počutila razžaljeno.

Žal pa je res, da verbalno napadalni nacionalizem tudi v Sloveniji ni več osamljen pojav. Je nalezljivejši od običajnega kriminala, k čemur močno prispeva tudi to, da ga nihče zares ne preganja. Iz zgodovine pa vemo, da verbalno nasilje lahko pripelje tudi do množičnega fizičnega nasilja.

Pojdimo zdaj k inkriminiranemu pozivu Šarca državnim podjetjem, naj razmislijo o oglaševanju v medijih, ki širijo sovražni govor. Drži, ta pojem bi utegnil kdo močno razširiti in tudi to ne bi bilo prvič v zgodovini. A ne pozabimo, državnim podjetjem so pod mizo ukazovali že mnogi politiki, Šarec pa je nastopil javno in pri tem ni nikogar imenoval in nikomur nič ukazal. Še več, o tem, kar je izrekel, bi morala že brez njegovega poziva razmišljati podjetja sama, in to ne samo državna. Če ne v dobro družbe, v svoje dobro. Kajti porabniki jih gledamo.

Oglaševalci, pazite: ne Šarec, MI vas gledamo
Naslovne zgodbe Financ
12 ur
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Najbolj brani članki danes
12 ur
1. Ravs v AS-Primusu: kdo je ponarejal, kdo prikrival in kaj so ugotovili na občini Log - Dragomer?2. (grafi) Bo šef ECB danes naznanil, da je obdobja poceni denarja nepreklicno konec?3. Kakšni
Več ▼

1. Ravs v AS-Primusu: kdo je ponarejal, kdo prikrival in kaj so ugotovili na občini Log - Dragomer?

2. (grafi) Bo šef ECB danes naznanil, da je obdobja poceni denarja nepreklicno konec?

3. Kakšni reveži bi bili »najbogatejši« slovenski upokojenci v Franciji

4. Colarič iztožil evropsko komisijo - Krki se nasmiha vrnitev 10 milijonov evrov

5. Ford, ki pravila igre piše na novo

6. Zakaj Nemci za lasten izum zapravljajo milijarde v Aziji?

7. Trgovec Jager vstopil na ljubljanski nepremičninski trg

8. Ali lahko poenostavljena legalizacija res stane 30 tisoč evrov?

9. ECB sporoča: program za odkup obveznic QE bomo konec leta opustili

10. Bi spremenili svoje navade na spletu, če bi vedeli, da Google ve za vaše dodatne kilograme?