Manager
Primorske novice: Luka Koper uspela s tožbo proti Časarju 1
31.03.2018 09:05
Okrožno sodišče v Kopru je v ponovljenem sojenju odločilo v prid Luke Koper, ki je s tožbo zatrjevala, da je zemljiški dolg na nepremičninah nekdanjega predsednika uprave družbe Roberta
Več ▼

Okrožno sodišče v Kopru je v ponovljenem sojenju odločilo v prid Luke Koper, ki je s tožbo zatrjevala, da je zemljiški dolg na nepremičninah nekdanjega predsednika uprave družbe Roberta Časarja fiktiven, poročajo današnje Primorske novice. Gre za zemljiški dolg na nepremičninah v Portorožu in Lendavskih Goricah, težak pet milijonov evrov. (STA)

Damjana Dolinarja bo v Unicreditu zamenjala Mojca Kovač
4 min
Mojco Kovač, trenutno vodja interne komunikacije v UniCredit CEE, so v UniCredit Banki Slovenija imenovali za novo vodjo divizije za poslovanje s prebivalstvom. Zamenjala bo Damijana Dolinarja, ki
Več ▼

Mojco Kovač, trenutno vodja interne komunikacije v UniCredit CEE, so v UniCredit Banki Slovenija imenovali za novo vodjo divizije za poslovanje s prebivalstvom. Zamenjala bo Damijana Dolinarja, ki bo, smo že pisali, po 17 letih karierno pot nadaljeval zunaj skupine. Kovačeva bo funkcijo nastopila 1. septembra, sporočajo iz banke.

Kako novo šefinjo opisujejo v banki? "Mojca Kovač se je po različnih mednarodnih izkušnjah skupini UniCredit pridružila v letu 2009 kot vodja poslovne enote. V 2011 je prevzela vodenje segmenta osebnega bančništva, kjer je delovala do leta 2013, ko je do maja 2016 prevzela vodenje službe tajništva in delovno mesto asistentke predsednika uprave. Svojo kariero v UniCredit Bank je nadaljevala kot vodja oddelka korporativna identiteta in komunikacije. Maja 2018 je prevzela vodenje interne komunikacije za komercialno bančništvo v CEE."

Spomnimo, da je v slovenskem delu Unicredita prišlo do večjih sprememb v vodenju. Dolgoletnega šefa Stefana Vavtija je zamenjal Marco Esposito. Tudi še ni nič znanega o nadzorih BS v Unicreditu.

Damjana Dolinarja bo v Unicreditu zamenjala Mojca Kovač
Država kupila petinski delež Term Olimia 1
47 min
lead">Slovenski državni holding (SDH) je v tem mesecu v imenu države z Novo KBM sklenil pogodbo o nakupu okoli 20,9-odstotnega lastniškega deleža družbe Terme Olimia. Ker bodo z nakupom
Več ▼

lead">

Slovenski državni holding (SDH) je v tem mesecu v imenu države z Novo KBM sklenil pogodbo o nakupu okoli 20,9-odstotnega lastniškega deleža družbe Terme Olimia. Ker bodo z nakupom država in državne družbe presegle dodatni prevzemni prag, namerava SDH objaviti prevzemno ponudbo za preostale delnice.

Kot je danes objavil SDH, je sklenil pogodbo o nakupu 147.309 delnic Term Olimia. Po izpolnitvi odložnega pogoja bo pridobil 20,871-odstotni lastniški delež te družbe.

Država in z njo povezane družbe bodo po zaključenem prenosu delnic presegle dodatni prevzemni prag v družbi Terme Olimia, zato namerava SDH v imenu in za račun države javno objaviti ponudbo za prevzem preostalih delnic term, so še sporočili. Koliko znaša kupnina, niso objavili.

Država sicer prek Kapitalske družbe (okoli 25 odstotkov), Slovenskih železnic (okoli 24 odstotkov), Družbe za upravljanje terjatev bank in SDH (po okoli štiri odstotke) posredno obvladuje 57-odstotni lastniški delež Term Olimia.

Država načrtuje skladno s strategijo razvoja turizma konsolidirati lastništvo in upravljanje turističnih podjetij z državnim lastništvom. (STA)

Siol: Furs preiskuje lastnika podjetja, ki je razvilo e-davke
1 ura
Avstralski poslovnež slovenskih korenin Anthony Tomažin se je znašel v postopku davčnoinšpekcijskega nadzora, poroča Siol. Furs naj bi izvajal nadzor podjetja Terra Australis, katerega lastnik
Več ▼

Avstralski poslovnež slovenskih korenin Anthony Tomažin se je znašel v postopku davčnoinšpekcijskega nadzora, poroča Siol. Furs naj bi izvajal nadzor podjetja Terra Australis, katerega lastnik je Tomažin. Podjetje ima v lasti Pomurske mlekarne, smučišče na Voglu, računalniško družbo RRC in številne nepremičnine.

Razlogi za preiskavo niso znani. Po informacijah Siola pa Tomažinu grozi plačilo več kot 2,4 milijona evrov dodatnih davčnih obveznosti.

Pri tem gre omeniti, da je računalniška družba RRC, s katero Tomažin zaradi odločbe Fursa ne more več prosto razpolagati, razvila projekta e-davki in e-dohodnina in še vedno vzdržuje sistema. Posel s Fursom podjetju RRC na leto prinese približno dva milijona evrov prihodkov.

(grafi) Slovenski javni dolg se je v prvem četrtletju zmanjšal relativno in nominalno; relativni upad je bil največji v EU 3
1 ura

Slovenski javni dolg je v letošnjem prvem četrtletju znašal 31 milijard in 584 milijonov evrov ali 67,9 odstotka BDP, so sporočili z evropskega statističnega urada Eurostat.

To pomeni, da se javni dolg zmanjšal tako glede na prejšnje četrtletje kot glede na isto četrtletje lani, in sicer tako relativno v deležu BDP kot v nominalnem znesku. V prvem četrtletju 2018 je namreč znašal 75,5 odstotka BDP, v zadnjem četrtletju 2018 je dosegel 70,1 odstotka, v letošnjem prvem četrtletju pa, kot rečeno, 67,9 odstotka BDP. V nominalnih zneskih pa je v opazovanih obdobjih slovenski javni dolg v prvem četrtletju 2018 znašal 32,99 milijarde evrov, v zadnjem lanskem četrtletju 32,23 milijarde evrov, v letošnjem prvem četrtletju pa 31,58 milijarde evrov.

Slovenija je v letu dni, od lanskega do letošnjega prvega četrtletja v relativnem smislu, v deležu BDP, javni dolg zmanjšala najbolj med vsemi članicami.

Najvišji in najbolj problematični dolg imata še vedno Grčija in Italija, sicer pa ima javni dolg večji do 100 odstotkov BDP kar pet članic, Francija pa se je tej skupini izognila za zgolj 0,3 odstotne točke. Med 28 članicami EU jih pravila pakta o stabilnosti in rasti glede dolga izpolnjuje 14, med njimi še vedno ni ne Nemčije ne Francije.

Eurostat je objavil tudi sveže podatke o višini javnofinančnega presežka ali primanjkljaja v posameznih dražvah članicah. Slovenija je imela v prveh četrtletju letos javnofinančni presežek v višini 0,8 odstotka BDP, s čimer se je med tistimi članicami, za katere so na voljo javno objavljeni podatki, uvrstila v deseterico članic s presežkom.

TOP ČLANKI - Kaj danes berete
1 ura
1. Fintech je na pohodu. To so slovenska podjetja v tem poslu2. Bertoncelj nad priljubljen davčni trik borznih trgovalcev, kratko pa bodo potegnili tudi mali vlagatelji3. (reportaža) Kako sem šel
Več ▼

1. Fintech je na pohodu. To so slovenska podjetja v tem poslu

2. Bertoncelj nad priljubljen davčni trik borznih trgovalcev, kratko pa bodo potegnili tudi mali vlagatelji

3. (reportaža) Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko

4. Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov

5. (intervju) Verjetnost katastrofe je velikanska. Mi pa v Bruselj pošiljamo dokumente, da te kap.

d-app-480x258-599d87845658b-599d878468d91.jpg

Finance tudi v aplikacijah:

- namizni računalniki,

- iOS (App Store),

- Android (trgovina Google Play).

Še niste naročnik? Preverite ponudbo

Vzajemna za dobro desetino draži dopolnilno zdravstveno zavarovanje 2
1 ura
Zdravstvena zavarovalnica Vzajemna bo s septembrom povišala premijo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Polna mesečna premija se bo podražila za 3,7 evra, in sicer z 31,97 na 35,67 evra. Kot je
Več ▼

Zdravstvena zavarovalnica Vzajemna bo s septembrom povišala premijo za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Polna mesečna premija se bo podražila za 3,7 evra, in sicer z 31,97 na 35,67 evra. Kot je na današnji novinarski konferenci pojasnil predsednik uprave Aleš Mikeln, je bilo višino premije nujno uskladiti z višjimi stroški zdravstvenih storitev.

Cena mesečne premije pa se bo s triodstotnim popustom s trenutnih 31,01 evra povišala na 34,6 evra. Vzajemna je premijo dopolnilnega zavarovanje nazadnje povišala marca letos.

Na Vzajemni je imelo lani dopolnilno zdravstveno zavarovanje sklenjeno 773.487 zavarovancev, od teh jih je 174.965 imelo višje stroške od letne premije.

Zavarovalnica je letos zabeležila visoko rast stroškov zdravstvenih storitev tako zaradi povečanega obsega storitev kot tudi višjih cen storitev ter programov za skrajševanje čakalnih dob, ki jih sofinancira dopolnilno zavarovanje, je pojasnil Mikeln. "Skoraj ni zdravstvene storitve, ki je ne doplačujemo," je izpostavil.

Za letošnje leto so v poslovnem načrtu v skladu z napovedmi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in ministrstva za zdravje načrtovali 5,5-odstotno povečanje stroškov za zdravila in zdravstvene storitve. A podatki za prve štiri mesece kažejo povišanje na ravni devetih odstotkov, kar po besedah Mikelna pomeni, da je Vzajemna v prvih štirih mesecih letošnjega leta zabeležila že več kot dva milijona izgube pri dopolnilnem zavarovanju. Če premije ne bi povišali, bi Vzajemna do konca leta beležila devetmilijonsko izgubo, poroča STA.

Spomnimo, že z marcem so Vzajemna, Triglav, zdravstvena in Adriatic Slovenica podražili premije za pet do sedem odstotkov. Takrat so v zavarovalnicah poudarjali, da zaradi večjega obsega zdravstvenih storitev in tudi povišanja cen zdravstvenih storitev rastejo stroški tudi za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Vzajemna za dobro desetino draži dopolnilno zdravstveno zavarovanje
Foto: Shutterstock
Kdo je Lynda Blanchard, nova veleposlanica ZDA v Sloveniji 19
2 uri
Ameriški senat je s 54 glasovi za in 40 proti potrdil Lyndo Blanchard iz Alabame za veleposlanico ZDA v Sloveniji. Kdaj bo prišla, še ni znano.
Na članek...

Nova veleposlanica Združenih držav Amerike v Sloveniji bo podjetnica Lynda Blanchard. Ima diplomo iz matematike in računalništva ter je mati sedmih otrok. Štiri izmed njih je posvojila v tujini.

Blanchardova je v preteklosti delovala v okviru misij fundacije 100X, ki jo je soustanovila, delovala je v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Glavni namen fundacije je iskanje rešitev pri odpravljanju revščine in izboljšanju življenja otrok po svetu. Tako je Blanchardova pomagala pri odpiranju sirotišnic, podjetij za proizvodnjo hrane in vodenju programov trajnostnega razvoja.

Že več kot 20 let je zagovornica ljudi s posebnimi potrebami, prav tako pa je prostovoljno delovala v odborih neprofitnih organizacij. Pomagala je tudi družinam, ki jih je zanimala posvojitev otrok.

Poleg humanitarnega dela je soustanoviteljica podjetja za upravljanje vlaganj v nepremičnine B & M Management Company.

Blanchardova na potrditev čaka že leto dni

Ameriški predsednik Donald Trump je Blanchardovo za položaj veleposlanice v Sloveniji predlagal že junija lani. Avgusta jo je zaslišal pristojni odbor, ki je nato njeno kandidaturo potrdil.

V nastopu je Blanchardova povedala, da je Slovenija zanesljiva partnerica ZDA in da je pomembna sila pri uveljavljanju reform na Balkanu. Obljubila je, da bo neutrudno delala v imenu Američanov in v prid okrepitvi odnosov s prijateljsko in zavezniško državo, piše v njeni izjavi, ki je objavljena na spletni strani senatnega odbora. Dejala je še, da se zaveda, kako pomemben je položaj ameriškega veleposlanika v Ljubljani tudi za prvo damo Melanio Trump.

»Privatizacija in deregulacija sta v Sloveniji pripomogli k izboljšanju gospodarskih rezultatov. To pa je s teboj prineslo višje plače, večjo produktivnost in vse večje povpraševanje porabnikov. Spodbujanje teh reform bo Sloveniji pomagalo pritegniti ameriška podjetja in vlagatelje. Če bom potrjena, bom neomajno zagovarjala in uporabljala vsa razpoložljiva orodja, ki so mi na voljo, da bi Slovence spodbudila k pospešitvi reform za izboljšanje dvostranske trgovine in naložbenih priložnosti,« je povedala v svojem govoru pred odborom avgusta lani.

Njena nominacija pa ni prišla na vrsto za glasovanje do januarja. Takrat je mandat nastopil nov sklic odbora, ki jo je s 54 glasovi za in 40 proti potrdil za veleposlanico v Sloveniji. Kdaj bo nastopila položaj veleposlanice, še ni jasno.

Prejšnji veleposlanik Brent Hartley, ki ga bo nasledila Blanchardova, je v Slovenijo prišel februarja 2015. Triletni mandat je končal julija lani. Od takrat veleposlaništvo vodi odpravnik poslov. Najprej je bil to Gautam Rana, ki ga je prejšnji mesec zamenjala Susan Falatko.

Zakonca Blanchard sta republikanski stranki nakazala več kot tri milijone dolarjev

Nova veleposlanica ZDA v Sloveniji je skupaj z možem Johnom, ki vodi nepremičninsko agencijo v Alabami, velika podpornica republikanske stranke. Trumpu je med predsedniško kampanjo nakazala 553.500 dolarjev, poroča portal NBCnews. Pred tem sta preostalim kandidatom republikanske stranke od leta 2015 nakazala 2,6 milijona dolarjev. Januarja pa sta sklad odbora, ki skrbi za Trumpovo vnovično izvolitev, oplemenitila z 250 tisoč dolarji.

Kdo je Lynda Blanchard, nova veleposlanica ZDA v Sloveniji
Foto: Osebni arhiv
(foto) Kakšno novo poslovno stavbo si nameravajo zgraditi na Petrolu
2 uri
V ljubljanski mestni hiši so odprli razstavo prispelih del mednarodnega arhitekturnega natečaja za novo poslovno stavbo Petrola, ki jo bodo gradili nasproti Plečnikovega stadiona. Zmagovalec
Več ▼

V ljubljanski mestni hiši so odprli razstavo prispelih del mednarodnega arhitekturnega natečaja za novo poslovno stavbo Petrola, ki jo bodo gradili nasproti Plečnikovega stadiona. Zmagovalec natečaja je arhitekturni biro ENOTA.

Na Petrolu so zapisali, da "gre za futurističen objekt, ki bo sposoben v sebi ustvarjati pogoje za zelo različne in stalno spreminjajoče se vsebine ter dejavnosti, poslovne procese in aktivnosti, ki jih današnja poslovna okolja še ne poznajo in bodo posledica novih odkritij, praks in znanj v bližnji ali daljni prihodnosti."

Vrednost nove poslovne stavbe še ni znana, je pa bila maksimalna investicija v natečaju postavljena pri 60 milijonih evrov, je po poročanju STA dejal prvi človek Petrola Tomaž Berločnik. Dokončne ocene investicije pa še ni, saj se z arhitekti o določenih modifikacijah še pogovarjajo. V Petrolu računajo, da se bodo, če bo projekt tekel brez težav, v nove prostore preselili leta 2022, kaj prej pa zelo težko. Gradnja naj bi trajala okoli 18 mesecev, še piše STA.

Nevihta tokrat v Mercedes-Benzu, upad trga ter soočenje elektrike in vodika
3 ure
Minuli teden je grmelo v BMW, ta teden pa v Mercedes-Benzu. Tudi na lokalni ravni, saj naj bi bil ljubljanski Autocommerce tik pred prodajo švicarskemu trgovcu Emil Freyu, smo ekskluzivno objavili. Objavljamo še raziskavo o ogljičnem odtisu električnega in vodikovega pogona. Evropska prodaja avtov upada, bencin se draži, Lotus se vrača z izjemnim električnim superšportnikom ...
Na članek...

Minuli teden je grmelo v BMW (lokalne nevihte sicer še ni konec), ta teden pa v Daimlerju oziroma Mercedes-Benzu. V torek smo razkrili, da naj bi ljubljanski Autocommerce (distributer Mercedes-Benza) kmalu dobil novega lastnika. Interesentov naj bi bilo po neuradnih informacijah več, kot najverjetnejši kupec pa se omenja švicarski avtomobilski megatrgovec Emil Frey.

Mercedes-Benz je v Slovenijo pripeljal novo in najmanjšo limuzino razreda A ter prenovljena modela GLC in GLC coupe. Za volanom limuzine razreda A se vozi tudi igralka Katarina Čas.

Daimler je v drugem trimesečju ustvaril izgubo v vrednosti 1,6 milijarde evrov. V družbi so napovedali, da bodo poslovni rezultati občutneje slabši od lanskih in nižji od letošnjih predhodnih napovedi. Pripravili so več denarja za kritje sodnih postopkov v povezavi z dizelskimi motorji ter vpoklicem vozil, povezanim z zračnimi blazinami družbe Takata. Pri Daimlerju so odkrili nove težave s pokvarjenimi zračnimi blazinami in so se zaradi previdnostnih ukrepov odločili za vpoklic vozil.

V času vzpona električnih avtov se vodik kaže kot prijaznejša alternativa. Nemški inštitut za solarne energijske sisteme Fraunhofer odpira boj za najbolj trajnostni vir energije. Po raziskavi inštituta, ki zajema celotno dobo od proizvodnje, uporabe do razgradnje vozil, so avtomobili na vodik in gorivne celice do okolja bolj prijazni kot klasični električni.

Prodaja novih osebnih avtomobilov v EU se je v letošnjem prvem polletju glede na isto lansko obdobje zmanjšala za 3,1 odstotka, medletni zdrs v juniju pa je bil še večji, in sicer 7,8-odstoten. Pri ACEA menijo, da je mogoče večji del velikega junijskega zdrsa pripisati koledarskemu učinku, saj je imel lanski junij 21 delovnih dni, letošnji pa samo 19.

Angleški Lotus v lasti kitajskega Geelyja pa se, kot kaže, resno vrača med slovita imena avtomobilske industrije, saj je v tem tednu predstavil pravi serijski superavto izjemnih zmogljivosti. Nova evija ponuja kar dva tisoč konjskih moči, zmore največjo hitrost 340 kilometrov na uro, stane pa kar dva milijona evrov. Le za čakalno vrsto za enega izmed 130 primerkov boste odšteli približno 200 tisoč evrov.

Elon Musk se je poigral s cenami tesel. Pocenila sta se modela S in X, iz ponudbe so umaknili cenejši različici, ki sta imeli začetno ceno 78.300 in 83.200 evrov. Za koliko se je pocenil model 3? Spet se bo podražil dodatek samodejne vožnje.

Konec srbskih sanj, Volkswagnovo tovarno bodo dobili Turki. Nova tovarna, izdelovala bo škodo karoq in seata ateco, bo leta 2022 zrasla v turškem Izmirju.

Kitajska razmišlja o spodbudah za hibridna vozila. Kupci hibridnih vozil ne bi bili upravičeni do subvencije, avtomobilski proizvajalci bi za prodajo hibridov prejeli manj negativnih točk kot pri prodaji bencinskih in dizelskih avtomobilov.

Nemški koncern Volkswagen in ameriški Ford sta sporočila, da bosta sodelovala pri razvoju samovozečih vozil in električnih avtomobilov, da bi znižala stroške novih tehnologij. Podjetji sta že marca napovedali, da bosta sodelovali na področju gospodarskih vozil.

Konec minulega tedna so se znova spremenile cene bencina in dizla. Kaj je Jure zapisal v analizi, kaj se je dejansko zgodilo v ponedeljek?

Želim vam uspešen delovni teden!

Miloš Milač, urednik portala avto.finance.si

P. S.: Spremljajte nas tudi na Twitterju in Facebooku.

Nevihta tokrat v Mercedes-Benzu, upad trga ter soočenje elektrike in vodika
Foto: Barbara Reya
(analiza) Ključni izziv za Netflix – najti pravo ceno za naročnino na spletno videoteko 4
3 ure
Pri Netflixu, ameriški družbi za pretočno predvajanje videovsebin, so zaradi podražitve naročnin zaznali prvi resnejši četrtletni upad števila naročnikov v ZDA.
Na članek...

Globalni ponudnik storitev spletne videoteke Netflix je ta teden z objavo poslovnih rezultatov za letošnje drugo četrtletje šokiral vlagatelje. Da, v svetovnem merilu število njegovih naročnikov še vedno narašča, a manj od napovedi – namesto pričakovanih petih milijonov se je v drugem četrtletju povečalo za 2,7 milijona. Za nameček pa je družba prvič poročala o precejšnjem zmanjšanju števila naročnikov v ZDA.

Drugo četrtletje: večji prihodki, a manjši dobiček

Pri Netflixu so letošnje drugo četrtletje sklenili s 4,92 milijarde dolarjev prihodkov, kaže sveže četrtletno poslovno poročilo. S tem so prihodke povečali tako glede na prejšnje četrtletje (ko so jih ustvarili 4,52 milijarde dolarjev), kar 26-odstotno rast pa so imeli v primerjavi z lanskim drugim četrtletjem, ko so ustvarili 3,91 milijarde dolarjev prihodkov.

Pri dobičku je bila druga pesem. Letošnje drugo četrtletje so pri Netflixu sklenili z nekaj manj kot 271 milijonov dolarjev čistega dobička. To je bilo manj od rezultata v prvem četrtletju, ko je družba imela 344 milijonov dolarjev čistega dobička, obenem pa za kar 30 odstotkov manj od rezultata v lanskem drugem četrtletju, ko so pri Netflixu po konsolidiranih podatkih ustvarili 384 milijonov dolarjev čistega dobička.

Rast izdatkov za pospeševanje prodaje ... ter dolga

Kot še kažejo podatki iz Netflixovih nerevidiranih, konsolidiranih bilanc za drugo četrtletje, so izdatki za program dosegli dobre tri milijarde dolarjev, medtem ko so v drugem četrtletju 2018 znašali 2,4 milijarde dolarjev, v drugem četrtletju 2017 pa 1,99 milijarde dolarjev.

V zadnjih dveh letih so se močno povečali tudi stroški za trženje (zlasti) izvirnih programskih vsebin. Medtem ko so pri Netflixu v drugem četrtletju 2017 za trženje namenili 311 milijonov dolarjev, so v letošnjem drugem četrtletju izdatki narasli na 603 milijone dolarjev.

Netflix ima tudi precej dolga, s tem si zagotavlja sredstva za delovanje, med drugim tudi za financiranje izvirnih programskih vsebin; zadnjo zadolžitev v višini dveh milijard dolarjev je družba izvedla konec aprila. Gre sicer za dolgoročni dolg, se pa njegov obseg precej povečuje: konec drugega četrtletja 2017 je znašal 4,84 milijarde dolarjev, konec drugega četrtletja 2018 je zrasel na 8,34 milijarde dolarjev, konec drugega četrtletja 2019 pa se je povzpel na 12,59 milijarde dolarjev.

Število naročnikov se ne giblje po načrtih

Pri Netflixu izdatki in dolgoročni dolg sicer naraščajo že vseskozi, zdaj pa se zdi, da bi vlagatelje in analitike vse skupaj manj skrbelo, če bi družbi uspevalo v zadostni meri povečevati število naročnikov, saj bi bil to obet za organsko povečevanje prihodkov iz rednega delovanja.

Pri tem kazalniku pa se je v letošnjem drugem četrtletju zataknilo. Prvič, skupno število naročnikov po vsem svetu se je povečalo manj od načrtov. In drugič, pri družbi so prvikrat opazili osip na ameriškem trgu, kjer se je število naročnikov zmanjšalo za 130 tisoč (s 60,23 milijona v prvem četrtletju, na 60,10 milijona v drugem četrtletju).

Analitiki kot problematično vidijo podražitev naročnin

Večina analitikov je bila v odzivu na poslovne rezultate globalnega velikana za pretočne videovsebine enotna: Netflix se je opekel s spomladansko podražitvijo naročnin na ameriškem trgu. Spomnimo, v ZDA je Netflix osnovno naročnino podražil za 12 odstotkov – s 7,99 na 8,99 dolarja, standardno za 18 odstotkov – z 10,99 dolarja na 12,99 dolarja, premijsko pa za 14 odstotkov – s 13,99 na 15,99 dolarja. (Ceno naročnin so v drugem četrtletju zvišali tudi v zahodni Evropi, na primer na britanskem trgu.)

Kot ugotavljajo analitiki, pa je vprašanje, ali ima Netflix konkurenčno moč za takšne podražitve, ne da bi ob tem izgubljal naročnike.

  • Še toliko bolj v času, ko je že "lanski sneg" njihova velika svetovna programska uspešnica Hiša iz kart (House of Card) – trenutno je med večjimi aduti recimo nanizanka Čudne stvari (Stranger things) – in se bo z njihove platforme med drugim prihodnje leto poslovila nanizanka Prijatelji (Friends).
  • Hkrati je konkurenca v segmentu pretočnih videovsebin na ameriškem trgu in na svetovni ravni vse bolj intenzivna (HBO, Amazon, Hulu, Disney, Apple, CBS ... bolj lokalno denimo Voyo in Pickbox).

V marčni anketi, ki sta jo izvedla Reuters in IPSOS med Netflixovimi naročniki v ZDA, je kar 81 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi odpovedali naročnino, če bi se mesečni znesek podražil za pet dolarjev.

Netflix bolj ranljiv, ker ima manj razpršen posel

Ob tem analitiki opozarjajo, da v nasprotju z Amazonom Netflix nima naravnega instrumenta za promocijo svojih vsebin, kakršnega ima Amazon s konzolo Fire TV, kjer prednostno opozarja na svoje vsebine, medtem ko je Netflix načelno na seznamu ikon pomešan med druge aplikacije. Tu pa se primerjava ne neha. Kot opozarjajo analitiki, je Netflix na šibkejših osnovah tudi zaradi manjše možnosti za razpršitev prihodkov, kakršno poznajo pri Applu ali Amazonu, kjer lahko v zasledovanju strateških ciljev selijo denar iz donosnejših v manj donosne segmente poslovanja.

Analitiki opozarjajo, da pri Netflixu slika iz izkaza denarnega toka o tem, kaj se v družbi dogaja z denarjem na računu, v zadnjih dveh letih kaže negativni prosti denarni tok (predlanskim negativni dve milijardi dolarjev, lani negativne tri milijarde dolarjev, za letos analitiki napovedujejo negativnih 3,5 milijarde dolarjev). Pri čemer Netflix ne more računati na realokacijo prihodkov iz drugih dejavnosti, zato je za zdaj njegov najbolj gotov realni vir dolg.

Ob vsem povedanem je bolj razumljivo, zakaj se je tečaj Netflixovih delnic na ameriškem borznem trgu na objavo četrtletnega poročila odzval tako silovito – tečaj se je v prvem odzivu znižal za 13 odstotkov. Pri Netflixu sicer pravijo, da je drugo četrtletje bolj praska kot dolgoročna težava.

Do konca trgovalne srede si je tečaj Netflixa zatem malo opomogel, tako da padec glede na torek ni bil več tako velik. Je pa negativno pot navzdol delnica nadaljevala tudi v četrtkovem trgovanju, in sicer je bil zaključni četrtkov tečaj za približno desetino nižji od sredinega zaključnega tečaja.

(analiza) Ključni izziv za Netflix – najti pravo ceno za naročnino na spletno videoteko
Delo, neuradno: E. Leclerc išče kupce za trgovska centra v Ljubljani in Mariboru 45
5 ur
Francoski trgovec E. Leclerc naj bi po neuradnih informacijah časnika Delo najel svetovalca, ki preverja možnost prodaje trgovskih centrov v Ljubljani in Mariboru. Poskušali naj bi najti kupca, ki
Več ▼

Francoski trgovec E. Leclerc naj bi po neuradnih informacijah časnika Delo najel svetovalca, ki preverja možnost prodaje trgovskih centrov v Ljubljani in Mariboru. Poskušali naj bi najti kupca, ki bi v paketu prevzel trgovsko dejavnost in trgovske centre, če za to ne bi bilo zanimanja, pa naj bi bili po pojasnilih virov Dela pripravljeni tudi na ločeno prodajo.

Generalni direktor trgovskih centrov E. Leclerc Slovenija Jean-François Higonet je sicer za Delo zatrdil, da E. Leclerc ni naprodaj in nima namena zapreti svojih trgovin v Sloveniji.

Delo, neuradno: E. Leclerc išče kupce za trgovska centra v Ljubljani in Mariboru
Foto: Press
(reportaža) Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko
13 ur
Z električnim golfom sem se odpeljal na Krk. Malce se je sicer zatikalo, vendar je zaključek takšen: električni avti so toliko napredovali, da jih lahko velik del Slovencev uporablja tudi na dopustu. Tudi takšni, ki e-mobilnosti nismo vajeni.
Na članek...

Z e-avtom grem na Krk, sem si zapičil v glavo pred nekaj tedni. Poslušal sem namreč Roberta Goloba, ki spodbuja zaposlene v GEN-I k uporabi električnih avtov, na dopustu pa jim svetuje uporabo hibrida.

Zakaj ne bi uporabljali baterijskega električnega avta tudi na dopustu, sem si mislil in začel kovati načrt.

Najprej sem izbral destinacijo. Krk. Razlogov je bilo več. Na polovici poti, v Ilirski Bistrici, sta nemška družba Ionity in slovenski Plan-net pred kratkim postavila ultra hitro e-polnilnico. Drugič, Kvarner je poleg Istre dopustniški cilj velikega dela Slovencev, torej bom simuliral povprečno slovensko vožnjo na dopust. Mimogrede: pot do mesta Krk je bila dolga 178 kilometrov.

Dodajam moje dotedanje izkušnje z e-avti. Dobri dve leti uporabljam sistem Avant2go, vozilo sem si medtem izposodil 19-krat. Sodeloval sem na Petrolovi demonstracijski vožnji z e-beemveji, z združenjem ZENS pa sem lani opravil popoldansko vožnjo z Renaultom zoe družbe ELES po Gorenjski.

Skratka, popoln začetnik sicer nisem, prav veliko izkušenj z e-mobilnostjo pa tudi nimam. Sopotnik, ki je skrbel za evidenco porabe in za video material, pa jih ima še manj.

V Avantcaru so mi najprej svetovali, naj najamem zoeta, potem pa so preverili Ionityjevo polnilnico in ugotovili, da ne omogoča polnjenja zoeta. Zato sva vzela golfa.

Krenila sva v torek zgodaj zjutraj. Baterija je bila polna, kazala je, da bo zmogla 259 kilometrov.

Na avtocesti sem upošteval Avantcarov nasvet za varčno vožnjo in se držal hitrosti med sto in 110 kilometri na uro. Na izvozu pri Postojni sva imela še za 144 kilometrov elektrike. Takšna je cena vrhniškega klanca. Treba pa je dodati, da nisem vozil na eko način. Bilo bi preveč novega naenkrat, zato sem to pustil za drugič.

Po magistralki sem vozil zelo po predpisih. Menda še nikoli tako. Precej pomaga: v Ilirski Bistrici je bilo, sodeč po kazalniku, še za 167 kilometrov elektrike.

Kljub temu sva polnila. Prvič, zaradi tradicije, ker tudi bencinarja vedno tankam na eni zadnjih črpalk pred mejo. In drugič, zaradi testiranja ultra hitre polnilnice. Neredko se namreč zapletem pri opravilu, ki marsikomu ne povzroča težav.

Tudi tokrat je bilo tako. Kaj sem ušpičil, ne bom zapisal, ker mi je nerodno. Večini se to ne bi zgodilo. Poklical sem Ionityjevo službo za pomoč uporabnikom (številka je zapisana na polnilnici), a mi svetovalka ni znala pomagati. Rešitev sem potem našel sam.

Klic je bil kljub temu koristen. Prinesel je nauk: fajn je, če si pred odhodom osvežiš znanje angleških ali nemških tehničnih besed. Čeprav je številka za pomoč naročnikom slovenska, je svetovalka namreč tujka, ki očitno sprejema klice iz več držav.

Kakorkoli, baterijo sva napolnila do vrha, polnjenje je trajalo skoraj natanko pol ure, »natočila« sva slabih 13 kilovatnih ur. Toliko elektrike sva torej porabila od Ljubljane. Cena polnjenja na Ionityju je 6,56 evra ne glede na količino kupljene elektrike.

Vožnja do cilja je minila brez posebnosti. Spust do morja se je močno poznal pri porabi, od Ilirske Bistrice do mesta Krk sva porabila za vsega 55 kilometrov elektrike, baterija je bila polna še 48-odstotno. Zlahka bi torej vso pot prevozila brez vmesnega polnjenja.

Parkirala sva na polnilnici pred občinsko stavbo. Tam sta dve polnilni mesti; eno je bilo v okvari, drugega sem hotel rezervirati od doma, a ni šlo. Na strani puni.hr sicer piše, da je to mogoče, a mene je po dveh klikih vezalo na spletno stran, kjer so mi ponujali nasvete za zdravo prehrano in srečno življenje v dvoje, o e-polnjenju pa niti sledu.

Polnilno mesto je bilo na srečo prazno, polnjenje je na Krku brezplačno, polnilnico sva brez težav aktivirala s sporočilom SMS.

Prispela sva.

Priznam, bil sem malce ponosen, ker se mi je zdelo, da je za amaterja takšna pot nekakšen mini-podvig.

Nos pa se mi je povesil, ko sem slišal naslednji stavek: »Na leto nas obišče več sto turistov z električnimi avti; prihajajo iz Nemčije, Avstrije in Slovenije.«

Tako je povedal namestnik župana Krka Čedomir Miler. Z njim sem se zmenil za pogovor, ker imajo na Krku smele trajnostne načrte: postati želijo prvi mediteranski otok, na katerem bodo uporabljali električno energijo izključno iz brezogljičnih virov, in tudi prvi elektroenergetsko neodvisen otok v Sredozemlju.

Informacijo o ambicioznem trajnostnem razvoju Krka je pred nekaj dnevi izbrskal sodelavec Črt Jakhel in s tem krepko pripomogel k izbiri kvarnerskega otoka kot cilja e-poti. Več o pogovoru s podžupanom Milerjem pa v članku Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov.

Vrnimo se k e-mobilnosti. Golf je bil na 22-kilovatni polnilnici priključen približno dve uri in pol. Potem sva krenila. Nekaj kilometrov sva prevozila po mestu in na poti na plažo in se pozno popoldne odpravila domov.

Na Ionityjevi polnilnici se je zataknilo tudi na poti nazaj, vendar tokrat nisem zamočil jaz. Spet je bilo treba poklicati svetovalko, ki je »ročno« zagnala polnjenje. Po pomoti sem plačal polnjenje dvakrat, vendar je svetovalka obljubila, da me bodo bremenili samo enkrat. Bančni izpisek bom skrbno preveril.

V 29 minutah sva »natankala« 14 kilovatnih ur elektrike.

Do Ljubljane sem potem malce bolj pritisnil na plin, zato je poraba zrasla. Kljub temu je bilo na koncu v bateriji še 65 odstotkov energije. To pomeni, da bi lahko prišla brez vmesnega polnjenja tudi nazaj.

Za konec še dva podatka: klimatska naprava je bila na poti na Krk prižgana ves čas, na poti nazaj pa do Pivke. Nekaj časa sva imela prižgan radio, drugih porabnikov elektrike pa nisva uporabljala.

Sklep pa je nedvoumen: električni avtomobili in polnilna infrastruktura so že toliko napredovali, da jih lahko tudi ljubljanski e-amater uporabi na tipičnem slovenskem dopustu, in to brez posebnega prilagajanja poti ali postankov.

Vrnimo se na začetek. Robertu Golobu sem po uvodoma opisanem nastopu rekel, da imam pot na Krk v malem prstu in se mi zdi, da bi jo bilo mogoče opraviti z običajnim (nehibridnim) e-avtom. Odvrnil je približno takole: Ja, ker ti je pot poznana; največja ovira za uporabo električnih avtomobilov je strah pred neznanim.

(reportaža) Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko
Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov 1
13 ur
Na otoku Krku nameravajo postaviti petmegavatno sončno elektrarno in veliko vetrno elektrarno, pri kateri pa se zapleta, ker je ves otok vključen v Naturo 2000.
Na članek...

V članku Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko je opisana pot z električnim avtom na Krk. Zakaj ravno na Krk? Razlogov je več, med njimi so tudi ambiciozni trajnostni načrti prebivalcev otoka. Opisal jih je podžupan mesta Krk Čedomir Miler.

Vse več turistov prihaja z električnimi avti

Turisti vse bolj povprašujejo po infrastrukturi za polnjenje e-avtov, je povedal Miler: »Nekoč so spraševali, če imamo klimo, zdaj sprašujejo, če imamo hitri internet, začenjajo pa postavljati vprašanja, če imamo polnilnice za električna vozila.«

Na Krku je 11 e-polnilnic. Postavili so jih v vseh večjih mestih in na letališču. Polnjenje je brezplačno, polnilnice uporabljajo večinoma turisti. Opažajo predvsem avte iz Nemčije, Avstrije in Slovenije. Miler ocenjuje, da na leto pripelje na otok več sto električnih vozil.

Domačih e-vozil je okoli 20, od tega jih ima deset občinsko podjetje Ponikve eko otok Krk, ki koordinira polnilnice, ukvarja pa se tudi z zbiranjem odpadkov, energetiko, poleg tega pa je tudi telekomunikacijski operater. Še zanimivost: električni avto ima tudi eden od duhovnikov na otoku.

Zdajšnje polnilnice so 22-kilovatne, v prihodnje bodo postavljali tudi hitrejše, zato bo verjetno treba prenoviti elektroenergetsko omrežje.

Načrti: energetska neovisnost in brezogljična elektrika

Na Krku imajo ambiciozne trajnostne načrte. Izhajajo iz zakonske zahteve: »Hrvaški zakon zahteva, da se morajo vse enote lokalne samouprave na otokih razvijati po trajnostnih načelih.«

Med načrti je tudi energetska neodvisnost Krka. V strategiji otoka so zapisali, da bodo uporabljali samo električno energijo, proizvedeno brez emisij ogljikovega dioksida.

Porabo elektrike bodo zmanjšali z izobraževanjem prebivalstva, z izolacijo stavb, z uporabo svetil LED pri javni razsvetljavi. S takšnimi ukrepi bodo zmanjšali porabo električne energije za do 50 odstotkov.

Velika fotovoltaika nad dolino Baške

Preostanek bodo skušali zagotoviti z obnovljivimi viri, predvsem s sončnimi elektrarnami. Pri tem računajo na sredstva EU. Komunalno podjetje je na deponiji postavilo 136-kilovatno sončno elektrarno. Mesto Krk je postavilo 30-kilovatno elektrarno na streho gasilskega doma.

Na vzhodnem pobočju nad dolino Baške, nad krajem Jurandvor, pa nameravajo postaviti petmegavatno sončno elektrarno. Občina Baška je dobila od države zemljišče, projekt je pripravljen, dogovarjajo pa se še o modelu realizacije.

»Imamo zamisel, da bi bila elektrarna komunalna. Lastnica naj bi bila enota lokalne samouprave in morda še občani. Nikakor pa delnic ne bi prodali tujim družbam. Nekatere skušajo odkupiti projekt,« pojasnjuje Miler.

Najboljša lokacija za vetrno elektrarno je v bližini beloglavih jastrebov

Pripravljajo tudi analize za postavitev vetrnih elektrarn. Pred časom je bila gradnja vetrnih elektrarn na hrvaških otokih prepovedana, zdaj prepovedi ni več, vendar pa mora biti takšna elektrarna postavljena vsaj tisoč metrov od obale.

Ekonomska učinkovitost vetrnih elektrarn ni vprašljiva, zagotavlja Miler. Težave pričakuje drugje.

Ves Krk je vključen v območje Nature 2000. »Če bomo hoteli postaviti vetrno elektrarno, se bomo zelo namučili, preden bomo dokazali, da elektrarna ne bo imela vpliva na ptice.«

Najboljša lokacija za vetrno elektrarno je na zahodnem pobočju nad dolino Baške, približno nasproti načrtovane velike sončne elektrarne. Vendar pa je v bližini prvi hrvaški rezervat za beloglave jastrebe. To je rezervat Glavine na vzhodni obali otoka.

»Morda bo sprejet sklep, da vetrne elektrarne tam ne smemo graditi,« ugiba Miler.

Načelniki lokalnih samouprav Krka so zaradi pripomb ornitologov pred kratkim obiskali vetrno elektrarno na celini. Dobili so takšno pojasnilo: »Da, najdemo mrtve ptice, vendar ne veliko.« Zakaj jih ni veliko, ne morejo zagotovo trditi. »Morda jih zaradi elektrarne ne pogine veliko, morda pa trupla že prej odnesejo divje živali,« našteva možnosti Miler.

Vetrne elektrarne pomenijo nevarnost za ptice, nadaljuje Miler in dodaja: »Moderne elektrarne imajo radarje, ki spremljajo jate ptic in ustavijo elektrarno. Ne vem pa, kako delujejo ob preletih posameznih ptic.«

Ko 18 tisoč ljudi gosti 150 tisoč turistov

Miler je dodal še nekaj podrobnosti o okolju in energetiki na otoku.

Na Krku pripravljajo študije za postavitev bioplinske elektrarne, v kateri bi izrabili biološke odpadke. Takšnega odpada ni veliko, lahko pa se razmere spremenijo in se bo nabralo več komunalnega mulja.

Na Krku so postavili prvo energetsko zadrugo na Hrvaškem. Sčasoma je zamrla, zdaj pa jo skušajo oživiti in uporabiti predvsem za izobraževanje prebivalstva.

»Z lastnimi viri skušamo zagotoviti kakovostno pitno vodo, hrano, energetiko, streho nad glavo in urejeno lokalno samoupravo,« je povzel Miler.

Krk ima okoli 18 ali 19 tisoč stalnih prebivalcev, na vrhuncu sezone pa biva na otoku okoli 150 tisoč ljudi. Obremenitev komunalne infrastrukture je poleti velika. Vodo imajo vsa naselja, razen enega od manjših. Vodne izgube znašajo vsega 18 odstotkov, je še naštel podžupan mesta Krk.

Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov
Nove Finance že v aplikaciji
15 ur
Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:- namizni računalniki,- iOS (App Store),- Android (trgovina Google Play).Za dostop morate biti prijavljeni z
Več ▼

Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:

- namizni računalniki,

- iOS (App Store),

- Android (trgovina Google Play).

Za dostop morate biti prijavljeni z naročniškim uporabniškim imenom.

Kako uporabljati aplikacijo Finance in kaj vse vam ponuja – preverite v videu.

Še niste naročnik? Preverite ponudbo

Reportaža: Kako v Salonitu Anhovo vsak dan izdelajo tri tisoč ton cementa
15 ur
Mešanico apnenčastih in glinenih surovin v cement spremenijo v dveh urah; na leto izdelajo milijon ton cementa, vsak teden vanj predelajo 35 tisoč ton kamnin
Na članek...

Proizvodnja Salonita Anhovo zelo od daleč spominja na opravila v kuhinji. Različne sestavine, pripravljene v točno določenem razmerju, najprej fino zmeljejo, zatem zapečejo pri zelo visoki temperaturi, maso ohladijo in jo na koncu skupaj s še nekaterimi dodatki spet zmeljejo v zelo fin prah. Velikost posameznih delcev v povprečju znaša od 10 do 20 mikronov, kar pomeni, da so ti tudi do nekajkrat drobnejši kot las.

Če bi prebrali samo zgornji opis in bi ne bili iz Slovenije, kjer se z izdelki Salonita Anhovo srečujemo na vsakem koraku, najbrž zlepa ne bi uganili, da družba s skoraj stoletno tradicijo izdeluje cement.

Nepogrešljivo sestavino betona, ki je najbolj razširjen gradbeni material na svetu in takoj za vodo najpogosteje uporabljana snov nasploh.

Več kilometrov dolga proizvodnja

Medtem ko je pri izdelavi cementa mogoče potegniti vzporednice z delom v kuhinji, pa se pri kompleksnosti obvladovanja procesa, razsežnosti proizvodnje, višini temperature v peči, velikosti rotacijske peči in mlinov, ki jih Salonit Anhovo uporablja v svoji proizvodnji, to nikakor ne da.

Proizvodnja cementarne, ki leži tik ob reki Soči, se v dolžino razteza poldrugi kilometer. Če k temu prištejemo še razdaljo do kamnolomov Perunk in Rodež na drugi strani reke Soče, vključno z dolžino transportnega traku, po katerem zdrobljeno kamnino v zaprtem sistemu transportirajo do presipne postaje v cementarni, se proizvodnja v dolžino razteza več kilometrov. Osupljiva je tudi njena višina, a o tem več pozneje.

67-metrska peč, 15-metrski mlini, do 1.450 stopinj Celzija

Temperatura, pri kateri se mešanica kamnin z različno vsebnostjo apnenčastih in glinenih komponent ter nekaterih drugih dodatkov oziroma tako imenovana surovinska moka v približno 30 minutah zapeče v klinker, osnovno surovino cementa v obliki sivih zrn velikosti oreha, se giblje med 900 in 1.450 stopinjami Celzija. Temperatura v središču plamena gorilnika dosega kar 1.800 stopinj Celzija.

Ležeča rotacijska peč, postavljena pod naklonom pet stopinj, skozi katero počasi potuje surovinska moka – približno četrtina se je zaradi visoke temperature med polurnim pečenjem oziroma žganjem stali –, v dolžino meri 67 metrov, njen premer je pet metrov.

Velikanska cev peči, ki smo jo med uvodnim pogovorom o dobrih praksah v proizvodnji Salonita Anhovo lahko opazovali skozi okno velike sejne sobe, se ob blagem brnenju vrti s hitrostjo 2,5 obrata na minuto. Kar je polžja hitrost v primerjavi s hitro vrtečima se in hrumečima 15-metrskima mlinoma surovin, ki smo ju lahko opazovali pri delu ob našem obisku cementarne.

Z mlinoma, ki sta po merah enaka mlinoma za mletje klinkerja oziroma cementa, na začetku procesa izdelave cementa z množico jeklenih krogel fino zmeljejo zdrobljene kamnine iz kamnoloma, ki jim dodajo tako imenovane korekcijske materiale, denimo železovo rudo in kremenčev pesek, da dobijo pravo kemijsko sestavo surovine. Takšno, ki je po svoji sestavi zelo podobna naravni surovini za proizvodnjo cementnega klinkerja – laporju. Laporja, ki je mešanica apnenca in gline, je v bližini cementarne zmanjkalo že davno.

Vertikalno integrirana proizvodnja

Proizvodnja Salonita Anhovo, ki zaposluje približno 400 ljudi, je vertikalno integrirana, je povedal Tomaž Vuk, član uprave, odgovoren za tehnično področje v Salonitu Anhovo. To pomeni, da v dejavnost skupine poleg proizvodnje cementa sodijo še betonarne in izdelava kamenih agregatov – peska in gramoza.

Beton iz treh betonarn, ki jih imajo v Sloveniji, je med drugim vgrajen v hidroelektrarne, pa tudi viadukt Črni Kal. Za izdelavo betona v svojih in sestrskih betonarnah letno porabijo približno pet odstotkov cementa iz lastne proizvodnje.

Salonit Anhovo med večjimi …

Salonit Anhovo se z zmogljivostjo proizvodnje 3.500 ton cementa na dan uvršča med večje cementarne v Evropi. Zmogljivost povprečno velikih cementarn se večinoma giblje med dva tisoč in 2.500 tonami cementa na dan, je povedal sogovornik.

Trenutno v anhovski cementarni izdelajo približno tri tisoč ton cementnega klinkerja na dan, vsako leto pa približno milijon ton klinkerja in cementa. Ob polni zmogljivosti bi letna proizvodnja cementarne znašala med 1,2 in 1,3 milijona ton cementa.

Nekaj več kot polovico letne proizvodnje Salonita Anhovo porabimo v Sloveniji, preostanek večinoma izvozijo na italijanski trg, nekaj malega tudi na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino, cement za naftne vrtine tudi v Ukrajino. V Sloveniji ima družba nekaj več kot sto kupcev, skupaj pa približno 130, je povedal Peter Korenjak, vodja kadrovsko-splošnih zadev.

Njihov cement je vgrajen v približno polovico objektov v Sloveniji.

… in najsodobnejšimi cementarnami v Evropi

Kot je poudaril Tomaž Vuk, Salonit Anhovo ni le med največjimi cementarnami v Evropi, teh je skupaj približno 300, ampak tudi med najsodobnejšimi in s tem najkonkurenčnejšimi.

Med najboljše cementarne v Evropi se uvrščajo tako po energetski učinkovitosti in možnosti uporabe alternativnih goriv kot po kakovosti cementa in stopnji avtomatizacije proizvodnje.

Ker je proizvodnja cementa energetsko intenzivna dejavnost, si proizvajalci prizadevajo doseči čim manjšo porabo energije na enoto proizvoda. Salonit Anhovo se po porabljeni toplotni energiji na enoto proizvoda uvršča med 20 do 25 odstotkov najboljših cementarn v Evropi, je dejal Tomaž Vuk.

Z alternativnimi viri 70 odstotkov energije

Na stroškovno učinkovitost proizvodnje cementarne vplivajo z uporabo alternativnih virov toplotne energije. To so izbrani energetsko bogati odpadki, ki jih ni mogoče vnovič uporabiti ali reciklirati. Denimo izrabljene pnevmatike, odpadna olja, določene vrste plastike, zmleta mešanica plastike, tekstila, lesa in papirja ...

Trenutno v Salonitu Anhovo z alternativnimi gorivi izpolnijo 70 odstotkov potreb po toplotni energiji, preostanek pa z gorivi fosilnega izvora, kot so zemeljski plin, premog in petrolkoks.

V prihodnje želijo uporabo alternativnih goriv še povečati in se približati posameznim cementarnam v najrazvitejših delih Evrope, kjer z alternativnimi gorivi zadostijo sto odstotkom potreb po energiji.

Raven avtomatizacije narekujejo tudi alternativna goriva

Za uporabo različnih vrst alternativnih goriv je potrebna ustrezna tehnološka oprema, s katero zagotavljajo ustrezno izgorevanje. Tega je treba sproti kontrolirati in nadzorovati, kar zahteva tudi dodatna znanja zaposlenih, je pojasnil sogovornik.

In dodal, da uporaba alternativnih goriv, s katerimi je zahtevneje obvladovati stabilnost proizvodnega procesa in dosegati želeno kakovost izdelka, narekuje tudi visoko raven avtomatizacije proizvodnje in zahtevno izobrazbo.

Za približno 150 milijonov evrov naložb

Da se Salonit Anhovo danes uvršča v vrh najkonkurenčnejših cementarn v Evropi, gre zasluga obsežnim vlaganjem v preteklosti. In seveda lastniku, avstrijski skupini Wietersdorfer, ki ima v lasti 72 odstotkov družbe. Pred nekaj leti je v anhovsko cementarno s 25-odstotnim deležem lastniško vstopil še italijanski Buzzi Unicem, ki je tja poleg dela svojega trga oziroma kupcev prenesel tudi del proizvodnje.

Vrsto obsežnejših posodobitev so v Salonitu Anhovo izpeljali v letih od 2005 do 2009 – potem ko so na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja povečali zmogljivost cementarne in leta 1996 opustili proizvodnjo azbestno-cementnih plošč, tako imenovanih salonitk. Skupaj so v zadnjih 15 letih po besedah sogovornika v posodobitev proizvodnje vložili približno 150 milijonov evrov.

Največji vložek v obnovo sistema za izdelavo klinkerja

Največ sredstev so vložili v obnovo sistema za pečenje klinkerja. In sicer v izmenjevalnik toplote, ki stoji pred pečjo oziroma nad njo in je bistven za doseganje visoke energetske učinkovitosti, v hladilnik peči, ki je prav tako pomemben za doseganje visoke energetske učinkovitosti proizvodnje, ker deluje tudi v nasprotni smeri, saj velik del toplotne energije klinkerja vrača v peč. Hladilnik peči je poleg tega pomemben za doseganje želene kakovosti klinkerja, je pojasnil Tomaž Vuk.

Velik del sredstev je bil namenjen tudi za okoljske naložbe. Med drugim za obnovo filtrnih naprav, zapiranje določenih dejavnosti v zaprte prostore in s tem preprečevanje prašenja, velik del naložb je bil namenjen tudi zmanjševanju hrupa oziroma zvočni izolaciji določenih stavb in vgrajevanju novih naprav, ki so že same po sebi manj hrupne.

Precejšen del sredstev je pomenila tudi naložba v prenovo mlinice cementa, s čimer so dosegli boljšo kakovost cementa in hkrati zmanjšali porabo električne energije. Poleg tega so proizvodno linijo na zdajšnji lokaciji zasnovali tako, da so vanjo lahko prenesli določene proizvodnje, ki so prej potekale na starih napravah. Velik del naložb so namenili tudi tehnologijam za uporabo alternativnih goriv, je naštel Vuk.

Med srednjeročnimi naložbami načrtujejo še dodatne posodobitve, zlasti na področju uporabe alternativnih goriv in izboljšanja energetske učinkovitosti.

Med kratkoročnimi naložbami je med drugim tudi izdelava 3D-modela geološke sestave kamnolomov Anhovo, Solkan in Črnotiče, ki se skupaj raztezajo na približno 150 hektarjih. Površinsko stanje kamnolomov so z dronom že začeli snemati, za njegovo upravljanje pa usposobili »pilotko« Marjano Šuligoj, tehnologinjo proizvodnje, ki smo jo med ogledom proizvodnje tudi srečali.

Dober cement zagotavlja ponovljivost betona

Ob tem, ko so v Salonitu Anhovo v zadnjih letih podvojili uporabo alternativnih goriv pri proizvodnji cementa in v proizvodni proces vpeljali najsodobnejše razpoložljive tehnologije, jim je hkrati uspelo zmanjšati variabilnost kakovosti izdelkov, je povedal Vuk.

Na vprašanje, kaj je to dober cement, je odgovoril, da kupec pričakuje, da bo imel ponovljive lastnosti. Če je material ponovljiv, lahko uporabnik svoje recepture in procese dobro obvladuje ter jih optimizira. V nasprotnem primeru, če je, denimo, vsaka dostavljena cisterna cementa drugačna, to ni mogoče.

Zato je ena glavnih lastnosti dobrega cementa to, da ima visoko raven predvidljivosti – tako pri doseganju želene trdnosti betona kot zmožnosti oblikovanja, je strnil sogovornik. In ob tem dodal, da je beton živa stvar, ki nikoli ne doseže končnih lastnosti, kemija v betonu ves čas teče.

Nekaj sto procesnih parametrov

Za izdelavo kakovostnega cementa je potreben natančen nadzor nad vsemi procesi. Le tako je mogoče zagotoviti, da kemijske reakcije skozi celoten proizvodni proces tečejo v pravi smeri in da imajo kristali cementa pravilno mikrostrukturo.

Mešanico apnenčastih in glinenih surovin v cement spremenijo v dveh urah.

Kot je povedal Andrej Ipavec, vodja razvoja in kakovosti, v proizvodnji nenehno nadzorujejo in regulirajo nekaj sto procesnih parametrov.

Kontrola kakovosti surovin in materialov v proizvodnem procesu materialov od leta 2017 poteka popolnoma avtomatizirano v robotiziranem centralnem laboratoriju, ki smo si ga lahko ogledali v spremstvu razvojnice Mateje Čubej Gašparin.

Vzorci z materialom v laboratorij prispejo v kapsulah po razvejenem sistemu podzemnega cevnega transporta. V robotiziranem delu kontrole kakovosti se, denimo, vsako uro na okoli desetih vzorcih izmeri več kot sto kakovostnih parametrov, ki kažejo na kemijsko, mineraloško in granulometrijsko sestavo materialov v procesu proizvodnje cementa.

Uporabljajo tudi umetno inteligenco

Strokovnjaki za avtomatiko, ki kompleksnost proizvodnje ocenjujejo po številu signalov oziroma točk, ki se zbirajo iz vseh kontrolnih naprav v procesu, so teh v Salonitu Anhovo našteli okoli 50 tisoč. In povedali, da je takšno število točk primerljivo z jedrsko elektrarno.

Čeprav se od daleč proizvodnja cementa komu zdi preprosta, pa še zdaleč ni tako, je poudaril Andrej Ipavec. Ne le, da je velik del proizvodnje avtomatiziran, v določenem delu uporabljajo tudi že umetno inteligenco, veliko elementov industrije 4.0 je pri njih postalo že standard, je dodal.

Celotno proizvodnjo podpirajo z dvema zmogljivima dislociranima podatkovnima centroma, ki pomenita računalniške možgane podjetja, je dejal Matej Markočič, vodja informatike.

Procese nadzorujejo v komandni sobi

Proizvodnjo prek množice zaslonov nadzorujejo v komandni sobi, kjer sproti spremljajo prav vse glavne točke proizvodnega procesa, je povedal Sven Božič, vodja proizvodnje. In dodal, da se tu zbirajo vse tiste informacije, ki so potrebne za krmiljenje procesa, od mletja, pečenja, ohlajanja, mešanja cementa do stanja v silosih cementa. V teh lahko skupaj hranijo okoli 80 tisoč ton cementa oziroma mesečno proizvodnjo.

Prek videonadzornega sistema v kontrolni sobi spremljajo tudi dogajanje v kamnolomih, pripravo surovin in njihovo pot do cementarne na transportnih trakovih, pa tudi stanje plamena v rotacijski peči.

Ko pod nogami sto metrov visoko čutiš proizvodno silo

Če ste se na poti iz Nove Gorice proti Bovcu pri kraju Deskle morda kdaj spraševali, kako visoko pod nebo seže najvišji stolp cementarne, ki je najvišji industrijski objekt v Sloveniji, je tu odgovor: 118,5 metra.

Ob našem obisku smo se lahko na ploščad, ki na višini sto metrov obkroža izmenjevalnik toplote, najvišjo napravo na območju cementarne, v katerem se na poti skozi pet ciklonov pred vstopom v rotacijsko peč dobro minuto predogreva surovinska moka, povzpeli in ob tem uživali v razgledu, ki v smeri proti severu seže vse do Krna in okoliških hribov. Ter seveda opazovali peč pod nami, ki se je s 67 metrov skrčila na vsega nekaj decimetrov, in tovornjake v velikosti igrač, ob tem pa pod nogami čutili silo premikanja več deset ton materiala.

Letošnji rezultat bo na ravni lanskega

Skupina Salonit je v letu 2017 čiste prihodke od prodaje povečala za več kot 21 odstotkov, čisti dobiček pa so skoraj podvojili. Predlanskim so tako ustvarili 72,4 milijona evrov prihodkov in 9,5 milijona evrov čistega dobička. Uspešno so poslovali tudi lani in povečali tako prihodke kot dobiček. Ustvarili so 83,3 milijona evrov prihodkov in 17,3 milijona evrov čistega dobička.

Kakšen rezultat pričakujejo letos? Julijan Fortunat, predsednik uprave Salonita Anhovo: »V letu 2019 smo načrtovali nekajodstotno rast, ki jo bomo tudi dosegli. Gradbeništvo v Sloveniji in na za nas pomembnih trgih v zadnjih letih doživlja konstantno povpraševanje. Predvidevamo poslovne rezultate na ravni lanskih.«

Reportaža: Kako v Salonitu Anhovo vsak dan izdelajo tri tisoč ton cementa
Foto: Jure Makovec
Berlin – nemško Prekmurje
16 ur

Berlin se po dolgoletnem okrevanju od združitve Nemčije sicer postavlja na noge (brezposelnost se znižuje, dolg upada, nastajajo uspešna digitalna podjetja), a ima kljub temu še vedno precej težav.

medium">Saga z letališčem ruši mit o natančnih Nemcih

Še posebej odmevna polomija je gradnja novega letališča Berlin Brandenburg (BER). Kompleks bi moral že leta 2011 nadomestiti letališči Tegel in Schönefeld, a je šlo od takrat vse narobe, stroški gradnje pa so s sprva predvidenih dveh milijard evrov zrasli na več kot sedem milijard. Čeprav je vzletno-pristajalna steza prazna, na terminalih pa ni bilo še niti enega potnika, BER vsak mesec »ustvari« slabih deset milijonov evrov stroškov za čiščenje, vzdrževanje, ogrevanje in popravila. Lani so, recimo, morali zamenjati 750 pregorelih zaslonov, ki so sedem let prikazovali namišljene informacije o poletih. Novi zasloni so stali pol milijona evrov, kar je sicer kaplja v morju preostalih nepotrebnih stroškov in težav z letališčem. Slab mesec pred prvim uradnim odprtjem so inšpektorji, denimo, ugotovili, da protipožarni sistemi ne delujejo pravilno. Nadaljnji pregledi so razkrili številne druge napake. Med drugim je bilo 90 metrov napeljave vgrajene napačno, štiri tisoč vrat nepravilno oštevilčenih, tekoče stopnice pa so bile prekratke. Načrtovalci so krepko podcenili tudi število prijavnih pultov za potnike. Mediji so ob tem pisali, da naj bi upravljavci zaradi tega celo razmišljali o šotorih, kjer bi presežek potnikov lahko oddal prtljago.

V zvezi s projektom se vrstijo obtožbe o nesposobnosti izvajalcev in nadzornikov (politikov) ter korupciji. Pred časom je eden od vodilnih, denimo, priznal, da je od podizvajalca vzel 150 tisoč evrov podkupnine. Saga pa se nadaljuje; oblasti obljubljajo, da bo letališče odprto oktobra 2020, a glede na izkušnje jim le redki verjamejo. Eden izmed menedžerjev pri Lufthansi je celo napovedal, da letališče ne bo nikoli odprlo vrat – namesto tega, meni, bodo napol dokončanega podrli in zgradili novega.

Dela več ljudi, a Bavarska je še daleč

Čeprav je v zadnjih letih brezposelnost upadla, je Berlin po številu brezposelnih še vedno na drugem mestu med nemškimi deželami (prvi je Bremen). Junija letos je bilo brez službe uradno 7,8 odstotka prebivalcev; za primerjavo: v sosednji deželi Brandenburg je takih 5,6 odstotka, v Hamburgu 6,1, na Bavarskem zgolj 2,6, medtem ko je nemško povprečje 4,9 odstotka.

Še večje razlike so v deležih prejemnikov socialne pomoči. V Berlinu je bilo lani takih 17,7 odstotka prebivalcev, kar glavno mesto uvršča v vrh, s še posebej veliko razliko pred Münchnom (šest odstotkov), Stuttgartom (osem), pa tudi Hamburgom (12,3 odstotka). Prejemnikov pomoči je zaradi višje zaposlenosti v Berlinu sicer res manj kot v prejšnjih letih, a se po drugi strani povečuje število kršiteljev – lani jih je bilo med vsemi prejemniki 5,1 odstotka, kar je še enkrat toliko kot pred desetimi leti.

Povprečna plača v Berlinu je na prvi pogled povsem spodobna; giblje se namreč okoli 3.150 evrov bruto, kar je blizu nemškega povprečja. A je po drugi strani res, da povprečje dvigujejo zelo dobro plačani kadri v bankah, farmaciji, IT in javni upravi. Veliko številčnejši umetniki, kreativci in glasbeniki, ki v mestu iščejo svojo priložnost, zaslužijo krepko manj, so zaposleni za polovični čas ali pa so na zavodu – s tem pa tudi ne sodijo med (večje) vplačnike v javno blagajno.

Brez Berlina bi bila Nemčija bogatejša

Med evropskimi prestolnicami zgolj Berlin ustvari manj, kot porabi. Nemčija bi bila brez glavnega mesta namreč bogatejša za 0,2 odstotka BDP, medtem ko vsa preostala evropska mesta – celo Rim – prispevajo več, kot dobijo. Ob podpovprečni produktivnosti se Berlin utaplja tudi v dolgu. Ta je trenutno pri slabih 55 milijardah evrov, kar je sicer pet milijard manj kot leta 2012, a še vedno pomeni več kot 200 odstotkov prihodkov mesta oziroma slabih 16 tisoč evrov na osebo – po tem merilu je Berlin četrta najbolj zadolžena dežela v Nemčiji. Če država ne bi temeljila na solidarnostnem modelu, po katerem bogate (zahodne) dežele subvencionirajo revnejše (vzhodne), bi bil Berlin že zdavnaj v velikih (fiskalnih) težavah.

Človek na Luni, kako so ga videli Slovenci 2
16 ur
20. julija bo natančno 50 let, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek stopil na Luno
Na članek...

medium">To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. To so besede, ki so se vtisnile v kolektivni spomin naše civilizacije. Potem ko je 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla, jih je izrekel Neil Armstrong, vodja vesoljske odprave Apollo 11.

Petdeseto obletnico pristanka človeka na Luni so se v Tehniškem muzeju Slovenije odločili zaznamovati z razstavo, ki se »dogodka vseh dogodkov« loteva predvsem z domačega zornega kota: s prispevki in dosežki naših posameznikov pri razvoju vesoljskih tehnologij, s spomini naših ljudi in z obširnim poročanjem takratnih medijev. Dotaknili so se tudi prihodnosti in se vprašali, ali je Lunarna vas samo utopija ali kaj več.

Raziskovanje vesolja nam je prineslo številne novosti na področju tehnologije, vendar pa v njegovi zgodovini bržčas ni nobenega tako veličastnega in hkrati romantičnega dogodka, kot je bil človekov pristanek na Luni. Ne nazadnje ima Luna v človekovi zavesti posebno mesto, od nje smo močno odvisni in nemalokrat nam njen vpliv povzroča obilje težav. Zaradi polne ali prazne Lune smo pogosto potrti, malodušni, sitni in razdražljivi, število ljudi, ki prisega na to, da nevidne sile Lune vplivajo na njihovo vedenje in razsodnost, pa je presenetljivo veliko.

Konec julija 1969 je bilo ravno nasprotno. Časopisi so pisali, da se je s pristankom na Luni »uresničil davni sen človeštva«. »To so vznesene besede, ki so bile pred 50 leti pogosto izrečene in zapisane. Vesoljska tekma med velesilama, takratno SZ in ZDA, je dosegla vrhunec prav sredi poletja 1969. Prvi človek je pristal na Luni in to je bila novica, ki je obšla Zemljo,« je v uvodu v publikacijo, ki so jo posebej ob tej priložnosti pripravili v Tehniškem muzeju Slovenije, zapisala njena urednica in vodja projekta Irena Marušič. Zvezek s številnimi zanimivimi, zabavnimi in hudomušnimi prispevki ter manj znanimi informacijami so pripravili po vzoru publikacije, ki jo je pred pol stoletja izdala založba Delo s prispevki o raziskovanju vesolja in vesoljskih tehnologij.

Originalna kapsula Apollo 10 leta 1970 v Ljubljani

Pričujoča razstava o človekovem pristanku na Luni ni prva, ki so jo o tej tematiki pripravili v Tehniškem muzeju Slovenije. Na Gospodarskem razstavišču so namreč 9. in 10. septembra 1970 gostili razstavo Apollo Exhibition, ki je tedaj potovala po tem delu Evrope. »Gostovala je na Dunaju, v Ljubljani, Beogradu, Skopju in Plovdivu, v vsakem mestu se je zadržala le dva dni. Jedro in glavna atrakcija razstave je bila originalna kapsula Apollo 10, ki jo je v ta namen posodil ameriški inštitut Smithsonian. Kapsula je tehtala 5,5 tone in je edini del rakete Saturn V, ki se je vrnil na Zemljo. Prvotna vrata kapsule so nadomestili s prozornimi, ki so obiskovalcem omogočila, da so si s posebne ploščadi ogledali njeno notranjost,« piše Jakob Kovačič, dokumentarist Tehniškega muzeja Slovenije.

Apollo 10 so iz Kennedyjevega vesoljskega središča izstrelili 19. maja 1969. Šlo je za generalko pred prvim dejanskim pristankom človeka na Luni. Apollo 10 je Luno obkrožil 31-krat in letel na višini le 15 kilometrov od njenega površja, pri čemer je posadka (Thomas Stafford, John Young in Eugene Cernan) preverila delovanje vseh naprav in fotografirala pristajališča za Apollo 11. Polet je dokazal, da sta tako stroj kot človek sposobna pristati in pot do znamenitega pristanka Apolla 11 na Luni je bila tlakovana. Skupaj s poveljnikom odprave Apolla 11 Neilom Armstrongom sta se na Luno podala pilot Komandnega modula CM-107 Michael Collins in pilot Lunarnega modula LM-5 Edwin Aldrin.

Posadka Apolla 11. oktobra 1969 v Beogradu

»Svet je začudeno strmel, kako ameriška in sovjetska stran v okviru vesoljskih programov tekmujeta, katera bo premagala drugo na izrazito javnem področju vesoljske tekme. Desetletje se je začelo s prvim človekom v vesolju, končalo pa s prvim človekom na Luni. S tem je bila uresničena napoved predsednika Kennedyja, da bodo Američani do leta 1970 spravili človeka na Luno,« je zapisala Irena Ribič.

Približno 600 milijonov ljudi po svetu je po televiziji lahko spremljalo enega največjih znanstvenih dosežkov v zgodovini človeštva. Prav zahvaljujoč televiziji in drugim medijem, je pristanek Apolla 11 opazovala množica ljudi tudi pri nas. Neposredni televizijski prenos na RTV Ljubljana sta komentirala novinar Boris Bergant in inženir Vlado Ribarič. V reviji Tovariš so v uvodniku zapisali: »Vsi smo z najboljšimi željami sprem­ljali podvig treh Zemljanov. Želeli smo uspeh tudi vsem tistim, ki so z močjo svojega znanja pripravili ta polet. Marsikdo med nami je bil ginjen, ker se je zavedal, da se pred njegovimi očmi razvija ena naj­usodnejših epizod v burni zgodovini človeštva. Gre za velikanski uspeh tehnike.«

»Oktobra 1969 so se v okviru svetovne turneje astronavti Neil Armstrong, Edwin Aldrin in Michael Collins z ženami ustavili tudi v Beogradu. O dvodnevnem obisku je ameriška ambasada v Beogradu izdala posebno publikacijo. V uvodniku piše, da so bili astronavti toplo sprejeti, ne glede na to, kje so se nahajali ali s kom so se srečali. Številne fotografije in zapisi to zgovorno potrjujejo. Nekaj izvodov revije hrani tudi naš Tehniški muzej Slovenije,« navaja Irena Marušič.

Čeprav smo bili Slovenci v obdobju vesoljske tekme, ki se je začela z izstrelitvijo prvega umetnega satelita in končala s pristankom na Luni, bolj opazovalci, smo in še vedno igramo nezanemarljivo vlogo v raziskovanju vesolja in razvoju vesoljskih tehnologij. Začelo se je s pionirjem prve generacije vesoljskih teoretikov Hermanom Potočnikom Noordungom, ki so ga v zadnjih desetletjih nasledili številni znanstveniki z dosežki doma in v tujini in navsezadnje astronavti slovenskih korenin.

»Hvala, ker se zanimate za raziskovanje vesolja«

»Ko sem tisto poletje leta 1969 kot 19-letno dekle gledala dokumentarne oddaje in intervjuje o prihodu človeka na Luno, sem okamenela pred veličino projekta.Spoznala in razumela sem, da to ni bil dosežek enega samega genija, marveč je bil rezultat uspešnega sodelovanja številnih ljudi, ljudi, kot ste vi in jaz,« je zapisala Marija Strojnik v eseju Moji spomini na prvi pristanek človeka na Luni in njegov vpliv name, ki je v celoti objavljen na www.tms.si. Strojnikova je optična fizičarka, specialistka za infrardeče sevanje, ki trenutno raziskuje in predava v Optičnem raziskovalnem centru v Leonu v Mehiki, kjer se posveča odkrivanju planetov zunaj našega osončja.

Posebej za razstavo v TMS pa je ameriška astronavtka slovenskih korenin Sunita L. Williams zapisala: »Seveda se spominjam prvega pristanka na Luni. Čeprav sem bila še otrok, sem ga s starši spremljala na naši črno-beli televiziji. Bilo je osupljivo in name je naredilo izjemen vtis. Takrat sem vedela in danes vem, da ljudje lahko naredijo neverjetne stvari, ko delajo skupaj. Hoja po Luni se je v tistih časih zdela kot čudež, dejstvo pa je, da človeška volja in srčnost ne poznata meja. Ko sem bila mlada, sem mislila, da je vse odkrito in raziskano. Dosežek Neila Armstronga in Buzza Aldrina je pokazal stvari v drugačni luči. Človeštvu je omogočil, da je za hip zastalo in se zavedelo moči domišljije in sanj. Lahko smo karkoli in naredimo lahko vse. Hvala, ker se zanimate za raziskovanje vesolja.«

Človek na Luni, kako so ga videli Slovenci
Foto: Nasa
Kako pameten je lahko naš dom in kakšna je ponudba
16 ur

medium">Tehnološka industrija nas zasipa z vedno novimi elektronskimi pripomočki, ki polnijo naša stanovanja. Nekateri trdijo, da so ta preveč neživljenjska, moteča, vsiljiva in hrupna ter da vse preveč časa porabimo za ubadanje s tehnologijo, namesto da bi se posvetili pravim življenjskim vprašanjem. Kaj pa »pametni dom«? Vam lahko avtomatizacija doma pomaga, da ostane več prostega časa? Morda. Zato smo pogledali, kaj nam ponujajo slovenski ponudniki storitev, kajti samogradnja je za večino uporabnikov prezahteven zalogaj.

Če razdelimo pametni dom po posameznih funkcijah, je na vrhu gotovo varnostna, kjer pa še ni rešeno osnovno vprašanje. Kaj potem, ko pride do vdora, kajti zdajšnje storitve in tiste, ki še prihajajo, ne vključujejo središča, ki bi po potrebi poslalo varnostnike na uporabnikov dom, kjer se je sprožil alarm. Bolj kot ne je prepuščen sam sebi. Aplikacija mu sporoči, da je doma nekaj narobe, in na njem je, da »zaplet« tako ali drugače reši.



Poglejmo še druge funkcije, kot so poraba energije, udobje ... Tu se pokaže druga težava. Kako, na primer, rešiti nadzor nad ogrevanjem in hlajenjem glede na različne med seboj nezdružljive in nepovezane naprave? Univerzalnega odgovora ni, pametni domovi vprašanje udobja rešujejo selektivno, recimo s pametnimi termostati na grelnih telesih. Pomisleke pa so ponudniki teh storitev relativno preprosto obšli, a tega seveda ne bodo povedali na glas. Ponudbo so prilagodili lastnikom stanovanj v večstanovanjskih zgradbah, kajti tam se mnogo bolj izrazijo, in morebiti počitniškim hišicam, ki imajo priključek do interneta.

Podobna arhitektura in pristop

Osnova je prehod (gateway, imenovan tudi most), ki naprave pametnega doma (tipala, motorji, stikala, kamere, regulatorji …) poveže v domače računalniško omrežje in prek njega v internet. Nanj so te povezane prek omrežji Wi-Fi, Bluetooth ali manj poznanih protokolov, kot sta Zigbee in Z-wave. Zmogljiv prehod podpira vse možne povezave, v programski opremi pa ima zapisanih tudi čim več naprav pametnega doma, ki jih podpira. Brez tega morda ne delujejo, kot je obljubljeno. Zaprti sistemi ponavadi podpirajo manjše nabore od prostokodnih, načeloma pa imamo pri vseh na voljo vsaj minimum tistega, kar želimo.

Značilno za vse moderne sisteme je, da so preprosti za namestitev in uporabo. Nihče ne bo prišel na dom in postavil opreme, to lahko storite sami. Prehod namestite na predvideno mesto, naložite aplikacijo, sledite navodilom ter začnete dodajati tipala in naprave pametnega doma. Sistem je mogoče nadgrajevati po modulih. Na začetku kupite enega od osnovnih paketov, pozneje pa po potrebi ali glede na finančne zmožnosti dodajate tipala.

Najmanj pet evrov na mesec

Pred približno letom dni je ponudbo pametnega doma kot prvi – če zanemarimo Telekomov paket Varni dom, ki ga je ta ponudil, ko pametni telefoni še niso bili razširjeni – ponudil operater A1. Ponudba je na njihovi spletni strani, čeravno ni opaziti, da bi jo pretirano poudarjali. Niso razvili svojega sistema, ampak so lokalizirali avstrijsko izvedbo. Odločili so se za najemni model, kar pomeni, da uporabniki od operaterja kupijo vso potrebno opremo, lahko jo plačajo takoj ali po obrokih, vendar plačujejo tudi mesečno naročnino pet evrov.

Ponudba A1 vključuje tri pakete, dodatne naprave pa lahko naročate v operaterjevi spletni trgovini. Najosnovnejši paket »nadzor« vključuje samo prehod in notranjo kamero, paket »varnost« temu doda večnamenski senzor ter magnetno tipalo za okna in vrata, v paketu udobje pa sta poleg prehoda in večnamenskega tipala za gibanje in temperaturo še pametna vtičnica in termostat. Večini to ne bo zadoščalo in glede na izbrani paket bo verjetno dokupila vsaj še kakšno vtičnico, termostat ali magnetno tipalo. Kamere so s prehodom povezane prek omrežja Wi-Fi, tipala pa za komunikacijo uporabljajo radijsko povezavo Z-Wave.

Telekom vas želi vezati nase

Največji slovenski operater se dostikrat odloči, da bo storitve razvijal sam, namesto da bi kupil rešitev ter jo prilagodil trgu. To ima prednosti, seveda pa tudi slabosti, ki se kažejo predvsem v počasnejšem razvoju in dodajanju novih možnosti. Tu ni samostojnega prehoda, kajti vse potrebno so vgradili v digitalni sprejemnik televizije IP TV Neo. Prav tako ponudbe niso obremenili z mesečno naročnino, naročnik televizije z ustreznim sprejemnikom pri njih kupi tipala in naprave ter jih sam, kajti tudi tu je poudarek na preprostosti, vključi v pametni dom. Ponudba je torej usmerjena k zadrževanju naročnika, da ostane pri operaterju, in (še ne) v dodatni zaslužek.

Tipala niso nič drugačna, le da so se pri Telekomu odločili uporabiti radijsko povezavo Zigbee. Poleg nakupa posameznih tipal s seznama lahko izberete enega od dveh paketov, in sicer »skrbni« in »udobni«, ki sta namenjena lažjemu začetku avtomatizacije bivališča. V prvem so tipalo za gibanje, dim in izliv vode ter daljinski obesek za vklop ali izklop alarma, v drugem pa tipala za temperaturo in vlago, dim, izliv vode, magnetno tipalo za vrata in okna ter pametna vtičnica.

Drugi ponudniki se še obotavljajo

Vemo, da nekaj pripravljajo v Petrolu, kajti to so že večkrat povedali, na to, kakšna bo njihova ponudba, kakšne cene ter katera tipala bo sistem vključeval, pa bo treba počakati. Menda naj ne bi razvijali svojega sistema in skoraj gotovo bo ponudba tako ali drugače plačljiva, kajti malo je verjetno, da bi se odločili podobno kot Telekom. Verjetno tudi ne bo pomembno drugačna od ponudb operaterjev.

Poleg omenjenih bi lahko svojo ponudbo pametnega doma razvila tudi druga operaterja, če seveda imata za to dovolj virov in interesa. Presenečeni smo, da pri nas ni oziroma je borna ponudba pametnega doma izdelovalcev telefonov. Samsung je pred leti kupil zagonsko podjetje SmartThings, ki razvija ravno elemente pametnega doma, vendar te ponuja precej sramežljivo. Google je naslednji, ki bi lahko kaj storil, saj ima že vse potrebno, vendar se tudi še ni odločil priti k nam. Verjetno o pametnem domu razmišljajo tudi drugi, Huawei na primer, vendar bo tudi v tem primeru treba počakati. Je pa dodatna ponudba vsekakor potrebna, da ne bomo odvisni le od lastne iznajdljivosti ter ponudb operaterjev, Petrola in še katerega ponudnika.

Kako pameten je lahko naš dom in kakšna je ponudba
Foto: Shutterstock
Hiša, ki so jo stoletja posnemali v Evropi in Ameriki
16 ur
Vila La Rotonda v Vicenzi, hiša, ki jo je leta 1565 projektiral arhitekt Andrea Palladio, je ena izmed najbolj navdihujočih in vplivnih arhitekturnih zgodb, kar jih je svet videl v zadnjih petsto letih. Unesco je leta 1994 celoten Palladijev arhitekturni opus v severni Italiji uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.
Na članek...

Andrea Palladio s pravim imenom Andrea di Pietro della Gondola velja za najbolj vplivno ime v zahodni arhitekturi. Sloves si je ustvaril z oblikovanjem koncepta podeželske vile z značilno tempeljsko fasado po modelu antičnih zgradb, kakršne so si premožneži gradili zadnjih petsto let, pa še vedno niso iz mode. Palladio je s svojo vizijo palače za podeželsko plemstvo in bogate industrialce, kot je bila Vila La Rotonda v Vicenzi, ustvaril model, ki so ga začeli graditelji po Evropi in prek luže na veliko posnemati in še vedno velja za pojem v bogataški stanovanjski arhitekturi. Je predstavnik visoke renesanse, ki je narekovala razvoj klasicizma v evropski arhitekturi 17. stoletja, in tisti stavbenik, ki mu evropska in ameriška aristokracija dolgujeta streho nad glavo.

Vila La Rotonda, imenovana tudi Villa Almerico Capra, na obrobju Vicenze je njegovo najvidnejše delo, ki je doživelo tudi največ arhitekturnih »interpretacij«. Leta 1565 jo je ob vrnitvi v rodno Vicenzo naročil nekdanji apostolski nuncij Paolo Almerico, leta 1591 pa je postala last bratov Capra. Med njene najbolj zveste kopije sodijo Henbury Hall v Cheshiru, Chiswick House v okolici Londona in Mereworth Castle v Kentu v Veliki Britaniji, Palestinska hiša v Jeruzalemu v Izraelu, Bela hiša v Washingtonu v ZDA, Pałac Belwederski v Varšavi na Poljskem, Vila Söhnlein v Wiesbadnu v Nemčiji ter še vrsta drugih.

Kamnosek, ki ga je pesnik izklesal v humanista in arhitekta

Andrea di Pietro della Gondola, ki ga zgodovina pozna pod imenom Andrea Palladio, se je rodil 30. novembra 1508 v Padovi, ki je bila tedaj del cvetoče beneške republike. Sin mlinarja je, ko je bil star 13 let, šel za vajenca k lokalnemu kamnoseku, od koder pa je po osemnajstih mesecih dela pobegnil v sosednjo Vicenzo. Postal je pomočnik v vodilni kamnoseški in zidarski delavnici, ki jo je vodil Bartolomeo Cavazza. Tu ga je našel humanistični pesnik in učenjak Gian Giorgio Trissino, občudovalec antike, ki je ravno načrtoval gradnjo svoje družinske vile v Cricoliju na obrobju Vicenze. Trissino, ki je veljal za vodilnega intelektualca v Vicenzi, je spodbudil mladega Andreo, da je začel ceniti umetnost, znanost in klasično literaturo ter mu dal možnost za študij v Rimu. Seznanil ga je z načeli klasične arhitekture in renesančne umetnosti ter ga predstavil širokemu krogu svojih plemiških mecenov v Vicenzi, Padovi in Benetkah. Študiral je Vitruviusa, arhitekta klasičnega Rima, in Leona Battisto Albertija, renesančnega teoretika, avtorja zvezkov O arhitekturi.

Odličen kamnosek je v pesnikovih rokah postal izobražen humanist, ki je spoštoval človeka in življenje, ta kombinacija pa je rodila največjega arhitekta svoje dobe. V svojega mladega varovanca je celo tako verjel, da mu je sam dal ime, ki ga je proslavilo – Palladio (po boginji Paladi Ateni). Leta 1538 je pod vplivom mentorja začel graditi svojo prvo vilo v mestu – Villo Godi, prvo v seriji njegovih znamenitih podeželskih vil. Desetletje zatem se je Palladijeva miza šibila pod naročili za projektiranje vil beneškega plemstva. Leta 1560 je prišlo naročilo iz Benetk – prenova jedilnice benediktinskega samostana San Giorgio Maggiore ter številna cerkvena naročila, med njimi tri veličastne cerkvene stavbe ob velikem kanalu: S. Giorgio Maggiore, Il Redentore in Le Zitelle (Santa Maria della Presentazione). Želel se je čim bolj približati antičnim idealom – znova je uveljavil stebrišče, oboke, kupolo, veličastno tempeljsko pročelje, trikotni strešni zaključek (fris), kot pri starih grških in rimskih templjih. Ti elementi so postali sestavine klasičnega paladijskega klasicizma, ki je zajel celotno evropsko stavbarstvo.

Po posesti razkropljene stavbe je združil v eno samo veličastno poslopje

Palladio se ni zatekal k dragim materialom, kot je marmor. Večina njegovih stavb je iz opeke, ki jo prekriva klasičen omet. Njegovega uspeha ne kaže pripisati toliko obrtniški odličnosti, temveč dejstvu, da je v polnosti doumel duha časa pozne renesanse in ga prenesel v materialno obliko. Znal je poudariti človeka, njegov pomen in veličino, ki mu gre kot lastniku vile ali palače, ki jo je postavil zanj. Revolucionarno je spremenil konstrukcijo podeželske vile: združil je vsa dotlej po posesti razkropljena poslopja v eno samo veličastno vilo z mogočnim osrednjim delom in manjšimi stranskimi krili. Villa Rotonda ni bila klasična podeželska vila z razvejenimi stranskimi krili, temveč prava palača. Palladio je navdih zanjo poiskal pri kultnem rimskem Panteonu.

Niti arhitekt niti njegov naročnik apostolski nuncij Almerico nista dočakala zaključka gradbenih del, oba je prehitela smrt. Andrea Palladio je umrl leta 1580 v kraju Maser blizu Trbiža. Vilo je dokončal arhitekt Vincenzo Scamozzi, ki sta ga zaposlila nova lastnika – ta je zgradil nekoliko nižjo kupolo, kot si jo je zamislil Palladio, in ji dodal lino v središču. Zadnji lastnik vile je bil Mario di Valmarana, nekdanji profesor arhitekture na univerzi v Virginiji. Njegova izrecna želja je bila ohranitev La Rotonde v izvirni obliki, da bi jo lahko cenile tudi prihodnje generacije. Vila je za javnost odprta ob sredah in sobotah, razen pozimi.

Hiša, ki so jo stoletja posnemali v Evropi in Ameriki
Filmarka, ki se je odločila, da ne bo luzerka
16 ur
Urša Menart je lani na Festivalu slovenskega filma postala prva slovenska filmska režiserka z vesno za najboljši slovenski film Ne bom več luzerka. In tako kot glavna junakinja se je odločila, da bo stvari vzela v svoje roke ter se kljub težkim delovnim razmeram prav nič luzersko posvetila filmu.
Na članek...

Pogumno, študiozno, samozavestno, a ne vzvišeno se loteva svojih filmskih projektov, ki jih niza z vse večjo hitrostjo in uspešnostjo. Čeprav se skromno in premišljeno otepa novinarskih skovank, kot sta »obraz slovenskega ženskega filma« in »glas generacije«, je Urša Menart to v zadnjih letih kljub temu postala. Obraz filmark, ker je s svojim filmom Ne bom več luzerka v stoletni zgodovini slovenskega filma postala šele prva režiserka z vesno za najboljši film in ker je s predhodnim dokumentarcem Kaj pa Mojca? raziskala ženske slovenskega filma – na platnu in za kamero. Glas generacije pa, ker je v njem zajela »zeitgeist« naše, okrog 30 let stare generacije, ki ji nekateri pravijo izgubljena.

Ni luzerka, a mora porabljati energijo za drobnarije

Kako si jo predstavlja Urša, je po svoje pokazala s svojo glavno junakinjo Špelo (Eva Jesenovec), ki se mora pri tridesetih vrniti k staršem, se posloviti od partnerja, ki se na delo preseli v ZDA, in se kljub izobrazbi prebijati z majhnimi, občasnimi službami, s katerimi si nikakor ne more privoščiti brutalno visokih najemnin v slovenski prestolnici. Špela se iz tega primeža poskuša izviti z majhnim dejanjem poguma in upora, tako kot se Urša z majhnimi koraki – najprej z dokumentarci, nato z igranim prvencem in zdaj še z glavno vlogo, ki jo je odigrala v novem filmu Polsestri Damjana Kozoleta (pri katerem je tudi soscenaristka) – počasi prebija v filmskem svetu. Luzerka je bila, na primer, letos izbrana za uvodni film tako ljubljanskega kot mariborskega poletnega kina, odprla pa bo tudi filmski festival v Motovunu, ki se začne jutri.

»V resnici zgodba naše generacije ne more biti velika in pompozna. Pa ne, da sem se lotila pisati film, ki bi bil generacijski, hotela sem iskreno narediti rezino življenja, v kateri bi se poleg mene lahko prepoznal še kdo drug. Smo generacija majhnih zmag, kjer so stvari, ki so bile za naše starše samoumevne, za nas zadetek na loteriji – na primer že to, da dobiš stanovanjsko posojilo,« pojasnjuje ozadje filma Ne bom več luzerka. Sama je del prekarizirane delovne sile, ki na vse bolj nestabilnem trgu delovne sile – ta je v kulturni in specifično filmski sferi še posebej krut in zahteven – nabira kompetence, lovi možnosti in požira vse živo, da bi si lahko zagotovila preživetje in se nekam prebila. »Nikakor ne morem reči, da mi gre slabo,« pove v svojem vedno optimističnem slogu, a hkrati – kot vedno – daje misliti z nadaljevanjem: »Vsekakor pa ne bi škodilo, če bi se lahko bolj posvetila stvarem, ki jih delam rada in dobro, namesto da čas in energijo porabljam za številne majhne stvari, ki polnijo proračun.«

V deželi pridnih, ki fetišizira tujino

Iskreno si ne predstavlja, da se bodo s to generacijo zgodile kakšne spremembe. »Naša generacija še kar nima prostora v tej državi, še vedno nas obravnavajo, kot da smo otroci. Ko bo prišel moment, da bo res nekaj pomenila, bo mogoče že kakšna naslednja za nami pametnejša.« A je ob tem ena izmed redkih, ki ne poveličuje bega v tujino. Obsedena je z vprašanjem identitete, zato se raje kot globalnih loteva nacionalnih tem, tako kot se je v dokumentarcu Veš, poet, svoj dolg? lotila domače hip hop scene, v Nekoč je bila dežela pridnih jugoslovanske mitologije o pridnosti Slovencev in v Kaj pa Mojca? slovenskih filmskih žensk. »Mori me, da je edino merilo uspeha pri nas tujina. Samo da te kdo iz tujine majčkeno potreplja po glavi in pohvali, ali da ti uspe pobegniti, pa tudi, če si v tujini natakar. Pa saj ni nič narobe, če si natakar, toda delaš nekaj, kar nima zveze s tem, kar si si želel delati v življenju,« je kritična do poveličevanja dela v tujini.

Filmska Mojca je kar emancipirana

Ameriško gibanje MeToo, ki opozarja na zatiranje in neenakopravnost žensk na filmskem področju, je prehitela s filmom Kaj pa Mojca? – naslov je asociacija na Kekčevo Mojco, ki se kakopak od nekdaj pojavlja v senci glavnega junaka kultnega slovenskega filma. Zanimalo jo je, kakšno mesto imajo ženske, zato si je vzela nekaj mesecev, da je pogledala vse slovenske filme, in nadaljnje leto, da je številne izmed njih – med njimi tudi Mileno Zupančič, Majdo Širca, Majo Weiss in druge – izprašala pred kamero. Pri tem je sicer kritična do neenakopravnosti in klišejskih vlog žensk na platnu, a še bolj kritična do tega, da ne znamo biti ponosni na posebnosti, ki se jih ne bi sramovala tudi kakšna velika filmska nacija. »Vloge, ki razbijajo te klišeje, so ženske pri nas dobile veliko prej kakor kje drugje, in to v popularnih, mainstreamovskih filmih. Lik partizanke, ki se bori na bojišču s puško, imamo že v prvem filmu (Na svoji zemlji) in ga v resnici v filmih iz štiridesetih let zelo, zelo poredko vidiš. Pravzaprav smo začeli kinematografijo z akcijskimi junakinjami in imamo najbolj popularne filme, v katerih je ena od glavnih tematik to, da ženske opravljajo moške poklice, recimo Ne joči, Peter in To so gadi.«

Polsestra, ki ne pokaže, kaj jo teži

Prejšnji teden na svetovni premieri filma Polsestra na največjem vzhodnoevropskem filmskem festivalu v Karlovih Varih ni mogla verjeti, da sta jo za prvo resno filmsko vlogo v žiriji festivala ocenjevala ukrajinski režiser Sergej Loznica in grška igralka Angeliki Papoulia. »Pred projekcijo sem bila precej živčna in si nisem znala predstavljati, kako bo. A občinstvo je bilo super, zadihalo je s filmom, se nanj odzivalo. Zato sem na koncu že kar uživala,« je strnila vtise dan po premieri. Čeprav je bila sprva skeptična, pravi, da ji je bila vloga Irene kar pisana na kožo. »Ker je ženska, ki si ne pusti priti blizu in ne pusti, da bi jo imeli za norca. Je tudi zaprta in ne kaže čustev, ves čas jo nekaj teži, pa ne veš kaj,« je opisala lik, ki ga je pomagala soustvariti. Tako včasih dojema tudi samo sebe, priznava.

Pri filmu ni sodelovala zgolj kot igralka, ampak tudi kot soscenaristka, zdaj že drugič v nekaj letih z režiserjem Damjanom Kozoletom, ki mu je pomagala spisati tudi Nočno življenje. Sodelovanje s Kozoletom je zanjo dobrodošlo, pravi, saj ji je z nasveti pomagal tudi pri luzerki, njen talent pa je bil gotovo dobrodošel tudi zanj, česar sama verjetno nikoli ne bi izjavila. A ob tem vseeno samozavestno ostaja zapisana svojemu filmskemu izrazu: »Pri vsakem filmu, ki ga gledam, razmišljam, kako bi ga režirala sama, to je pač del našega poklica. In seveda bi tudi Polsestro posnela nekoliko drugače.« Po izredno napornih nekaj letih si bo zdaj vzela nekaj odmora, nato pa jo čaka delo pri scenariju za nov film, ki se že počasi rola v njeni glavi.