Manager
SBI TOP upada
22.03.2018 11:59
Indeks najpomembnejših podjetij SBI TOP je sredi dneva na Ljubljanski borzi obrnjen navzdol. Ob razmeroma skromnem prometu v prvi kotaciji med delnicami indeksa največ izgubljajo delnice Gorenja in
Več ▼

Indeks najpomembnejših podjetij SBI TOP je sredi dneva na Ljubljanski borzi obrnjen navzdol. Ob razmeroma skromnem prometu v prvi kotaciji med delnicami indeksa največ izgubljajo delnice Gorenja in Pozavarovalnice Sava, medtem ko večji padec indeksa blažijo Petrolove delnice. (STA)

Pismo iz Cape Towna: Ko je treba vsak dan paziti na vsako kapljico vode
24 min

Začetek leta smo v Cape Townu dočakali z veliko zaskrbljenosti. Malo pred decembrskimi dopusti so lokalne oblasti prebivalce uradno posvarile, da Day Zero, torej dan nič, ko bodo zaprli dotok pitne vode iz občinskega vodovodnega sistema vsem uporabnikom razen vladnim in socialnim ustanovam, in vse strahotne družbeno-ekonomske posledice, ki bi jih to prineslo, niso več samo nekakšen scenarij sodnega dne, ampak ukrep, napovedan za konec marca. Razen seveda, če nam ne uspe korenito zmanjšati porabe vode, in to malo vode, kar nam je je še ostalo, varčno razporediti do prihodnjega zimskega deževja.

Streznitev ob grožnji, da se bodo zaprle pipe

Svarilo je zaleglo, od februarja, ko so dovoljeno dnevno vodno porabo na prebivalca oblasti dodatno omejile na pičlih 50 litrov, so prebivalci Cape Towna končno začeli vso stvar jemati dovolj resno. Do oznanila Day Zero je namreč imelo vse preveč Capetownčanov, čeprav regijo že tri leta pesti huda suša, še vedno precej nonšalanten odnos do vode. Samo približno 40 odstotkov se jih je držalo dotedanje omejitve 87 litrov na osebo na dan, drugi so se raje prepirali o tem, kdo je kriv za nastale razmere.

Zato nas je večina nove omejitve sprejela z veliko dvoma – če mestnim oblastem ni uspelo uveljaviti prejšnjih, zakaj bi se prebivalci zdaj pokorili še strožjim? A kmalu so začele krožiti slike lokacij za distribucijo 25 litrov vode na osebo, ki bi jih prebivalci ob poslabšanju razmer še vedno lahko dobili na dan, a za katere bi morali čakati v vrsti pri enem od 50 takšnih distribucijskih centrov. Na križiščih so se pojavili študenti z letaki, na televiziji in radiu so se nenehno predvajali oglasi, ki so prebivalce opominjali na vodne omejitve in svetovali, kako uporabiti dovoljenih 50 litrov vode na dan – prha: ena minuta, 10 litrov; stranišče: eno splakovanje na dan, devet litrov; pitna voda: trije litri; umivanje rok in zob: dva litra; kuhanje in pomivanje posode: 10 litrov; čiščenje: pet litrov; pranje perila: en stroj na teden, 70 litrov; domače živali: en liter. Pri nas doma vso vodo uporabimo večkrat. Povsod imamo vedra, v katerih zbiramo vodo od umivanja rok in prhanja, ki jo naprej uporabimo za čiščenje tal ali splakovanje veceja. Tako lahko z 10 litri opravimo vse tisto, kar smo prej s 30.

Nenadoma so se na družbenih omrežjih namnožile skupine, kjer si ljudje delijo nasvete in izkušnje, kako zmanjšati porabo vode, na javnih straniščih so zaprli pipe in namesto mila v razpršilnike dali brezvodne razkuževalnike, na delovnih mestih so se ljudje začeli odkrito pogovarjati o svojih »toaletnih navadah« in tem, kako po uriniranju ni več dopustno potegniti vodo za sabo, čakalni seznami za vodne tanke, vrtanje vodnjakov in naprave, ki s kondenzacijo delajo vodo iz zraka, so se podaljšali na nekaj mesecev in vrste za vodo pri tistih nekaj naravnih izvirov, ki so še vedno dostopni javnosti, so se razvlekle čez cele četrti. V celotnem Cape Townu ni bilo več mogoče kupiti 25-litrskega zabojnika niti petlitrske plastenke.

Porabo vode zmanjšali za več kot polovico

A rezultat je bil izrazit upad porabe vode iz občinskega vodovodnega sistema s približno 1.200 milijonov litrov na dan pred začetkom suše na samo malo več kot 500 milijonov litrov. In čeprav postavljenega cilja 450 milijonov litrov dnevne porabe Cape Town še ni dosegel, je več kot pol manjša poraba lep dosežek, o katerem zdaj poročajo tudi tuji mediji. LA Times na primer je pisal, kako vodna varčnost prebivalcev Cape Towna sramoti Kalifornijce, ki v času hude suše leta 2016 lastne porabe niso zmogli zmanjšati na manj kot 300 litrov na osebo na dan.

Kršitelji omejitev na »sramotilni steber«

Cape Town seveda vsega ni dosegel le s pozivanjem na dobro voljo prebivalcev. Občinska uprava je letos pošteno zasolila vodne tarife, poslala na teren vodne patrulje, ki oglobijo kršitelje in jim na vodni meter nastavijo napravo, ki jim po določeni dnevni porabi zapre dotok vode za preostanek dneva. Poleg tega oblasti izvajajo javni pritisk – županja je objavila naslove stotih najhujših kršiteljev (od katerih vsi živijo v bogatih, skoraj izključno belskih soseskah) in interaktivni zemljevid mesta, na katerem so posamezne hiše z barvnim sistemom ločene na tiste, ki upoštevajo omejitve, in tiste, ki jih ne. Veliko je upanje, da bosta letošnja jesen in zima prinesli kaj več deževja, vendar napovedi niso prav obetavne. Čeprav so omejitve uporabe vode na trenutke neprijetne, se bo nanje najbrž treba kar navaditi.

Pismo iz Cape Towna: Ko je treba vsak dan paziti na vsako kapljico vode
Draisine – »evropska neumnost«, iz katere se je razvilo današnje kolo
24 min

Leta 1818 je nemški inženir Karl von Drais patentiral tekalni stroj (Laufmachine), s čimer je postavil temelje za razvoj sodobnega kolesa. Jedro zamisli je bil nadomestek za konja in prevoze s kočijo, ki bi ljudem, ki si ne enega ne drugega niso mogli privoščiti, omogočil hitrejše premikanje kot peš ali z vozom.

Zgodovina kolesa se začenja pred 200 leti z nesrečnim človekom z zelo dolgim imenom – Karl Friedrich Christian Ludwig Freiherr Drais von Sauerbronn. Rodil se je leta 1785 v mestu Karlsruhe na jugu Nemčije, kot baron Karl von Drais pa šteje za enega najbolj kreativnih nemških izumiteljev 19. stoletja. Prvotno je bil javni uslužbenec, gozdar velikega vojvode Badenije, pozneje je postal profesor mehanike. Čeprav je bil aristokrat, se je zavzemal za demokratične vrednote in celo podprl neuspešno meščansko revolucijo leta 1848. Njegovi kolegi so ga po eni strani občudovali, po drugi pa ga neusmiljeno sramotili in preganjali. Da bi imel mir pred njimi, je za nekaj let odšel celo v Brazilijo, vendar se je kmalu vrnil v domovino. Leta 1838 je preživel poskus atentata, zaradi podpiranja revolucionarjev pa so ga oblasti poskušale razglasiti za duševno nesposobnega. Med njegove številne izume lahko poleg tako imenovanega stroja za tek štejemo še pisalni stroj s 25 tipkami, stenograf, mesoreznico ter tri- in štirikolesnik na pedale. Umrl je osamljen in obubožan leta 1851.

Odločilni preboj v razvoju kolesa

Čeprav von Draisu morda res ni uspelo spremeniti družbenega reda, pa je s svojim izumom veliko prispeval k razvoju enega najbolj demokratičnih prevoznih sredstev, ki mu niti sodobna družba nima kaj očitati, nasprotno, vse bolj priljubljeno in zaželeno se je voziti s kolesom, kot ga je leta 1839, dopolnjenega s pedali, izumil škotski inženir Kirkpatrick Macmillan. Draisine je bil dejansko zelo primitivno dvokolo brez pogona, ki ga sicer ne moremo imenovati kolo v sodobnem pomenu besede, vseeno pa je ta izum, kot meni britanska kolesarska zgodovinarka Serena Beeley, pomenil odločilen preboj v razvoju kolesa, saj je ponudil prototip konstrukcije kolesa, ki mu je bilo treba pozneje dodati le še orodje za poganjanje, torej pedale. Draisine je bil prvo prevozno sredstvo, ki je izkoriščalo princip dveh koles, nameščenih v linijo, in kot takšen arhetip sodobnega kolesa. Navdih zanj je von Drais našel v otroški igrači – konjičku na palici, na kateri so se otroci preganjali po travnikih, kot da jezdijo. Naredil je lesen okvir in mu dodal kolesa ter primitivno krmilo za poganjanje. Vozniki so sedeli na z usnjem oblečenem sedlu, pritrjenem na okvir, in se potiskali naprej z nogami. Naprava je bila precej težka, saj je bila izdelana iz masivnega lesa in je tehtala okoli 50 kilogramov.

Zabava za angleške dandije

Von Draisova ideja je bila v svojem bistvu absolutno demokratična. Jedro zamisli je bil nadomestek za konja in prevoze s kočijo, ki bi ljudem, ki si ne enega ne drugega niso mogli privoščiti, omogočil nekoliko hitrejše premikanje kot peš ali z vozom. Konji so bili dragi, poleg tega so zahtevali človeka, ki je zanje skrbel in jih hranil tudi takrat, ko jih nisi potreboval. Naključje je hotelo, da so zamisel prvi zagrabili tisti, ki jim pravzaprav ni bila namenjena, vendar je takšen scenarij, ko gre za novosti, v zgodovini pogost. Izum je bil dovolj zanimiv, da je nemudoma pritegnil pozornost tako v nemških deželah, kjer so ga poimenovali draisine, kot v tujini. V Franciji so ga imenovali velocipede (hitro stopalo) ali draisienne, v Angliji konjiček za prosti čas ali dandy konjiček, kar je bila aluzija na dejstvo, da je šlo za nekakšen trendovski, zdaj bi rekli hipsterski izdelek, ki so ga kupovali večinoma mladi angleški plemiči (dandiji), trendseterji 19. stoletja, ki niso vedeli, kako bi se še lahko zabavali in kaj bi si kupili za svoj denar. Potrošniški konservativci na drugi strani Atlantika so bili, nasprotno, skeptični in zelo kritični do nove domislice, imeli so jo še za en dokaz v vrsti evropskih ekscentričnosti. Neki »poznavalec« je v časopisu Baltimore Morning Chronicle zapisal, da je draisine še en primerek evropske neumnosti, ki pa je, kot se zdi, ne glede na svoj smešni videz ali pa prav zato, vendarle povzročila precej vznemirjenja in radovednosti tudi na drugi strani Atlantika.

Nevaren za nič hudega sluteče pešce

Von Drais se je s svojim novim konjičkom prvič odpravil na testno »vožnjo« 12. julija 1817. Iz domačega Mannheima je krenil približno 13 kilometrov daleč, za kar je potreboval eno uro. To je nedvomno pomenilo uspeh, saj je pokazal, da lahko z izumom naredi več kot še enkrat toliko kilometrov, kot bi jih, če bi se na pot odpravil peš. Nekaj mesecev pozneje je rezultat še izboljšal, saj mu je v štirih urah uspelo z novo napravo narediti 60 kilometrov. Na vetroven dan si je pomagal z jadrom, ki se je izkazalo za zelo koristen pripomoček za doseganje večje hitrosti potovanja. Da bi pokazal, kako koristen je lahko njegov konjiček, se je z njim odpravil na izlet v Pariz, kjer se je hitro priljubil predvsem mladini. Uspeh baronove zamisli je bil kratkotrajen. Tekalni stroj je bil pretežak, ni ga bilo enostavno upravljati, zato je že v dobrem letu skoraj povsem izginil z evropskih cest. Težavo je pomenila predvsem varnost, naprava, ki ni imela pedalov, tudi ni imela zavore, kar je bil razlog za številne nesreče. Kolesarskih stez ni bilo, prihajalo je do vrste neljubih srečanj med novimi »kolesarji« in nič hudega slutečimi pešci, ki kolesarjev niso zaznali tako kot bolj hrupnih konj.

Patent, ki je potekel v petih letih

Von Draisu so za tekalni stroj leta 1818 odobrili patent, ki pa je v petih letih potekel, kajti koncept intelektualne lastnine je bil še v povojih. Medtem so njegov izum zaradi številnih nesreč že prepovedali v številnih evropskih in ameriških mestih. Bržčas je tako hitro izginil tudi zato, ker je širša javnost do novosti gojila izrazito sovražna čustva, ljudje nanj niso bili pripravljeni ali pa vsaj potenciala tekalnega stroja niso razumeli. Leta 1819 pa je angleški kočijaž Denis Johnson iz Londona nerodne lesene vilice nadomestil s kovinskimi ter dodal kovinske opornike na zadnjem delu kolesa. Von Drais s patentom ni dosti zaslužil in pozneje so njegov izum za svoje potrebe koristno prilagodili železničarji. Izumil je tudi vozila na pogon človeških mišic s tremi ali štirimi kolesi, vendar nobeno od njih ni bilo komercialno uspešno.

Draisine – »evropska neumnost«, iz katere se je razvilo današnje kolo
Zdravstveni čudeži, ki jih omogoča biorobotika
24 min
Kako se s 3D-tiskalniki občutno ceni izdelava protetike, kako robotski pomočniki prevzemajo delno ali polno vlogo telesnih okončin in kako se na ravni molekul nanoroboti agresivno in uspešno spopadajo z rakavimi tvorbami v človeškem telesu.
Na članek...

Umetne roke, ki delujejo kot prave

Ljudje, ki okrevajo po izgubi udov, se pogosto spopadajo z omejeno mobilnostjo, zato si zdravniki prizadevajo, da bi jim življenje olajšali z novo okončino. A trenutno razmere v svetu napredne protetike za bolnike še zdaleč niso idealne – čeprav so iz leta v leto na voljo bolj napredne rešitve v obliki komplementarnih ali nadomestnih organov, je cena sodobne protetike nadvse zasoljena, zdravstveno zavarovanje pa pogosto krije le manjši delež stroška. V praksi je protetika, vsaj ko gre za zunanje okončine, precej boljša rešitev od presaditve organov – te so namreč odvisne od razpoložljivosti, čakalne dobe pa dolge več mesecev ali celo let, tu je še tveganje, da telo zavrne tuj organ.

Podjetje Unlimited Tomorrow se je zato odločilo razviti postopke za izdelavo nizkocenovne, a še vedno zelo napredne protetike s sodobno tehnologijo. Za zdaj se je osredotočilo na zgornje okončine (roke). Skeniranju preostalega (zdravega) dela roke sledi 3D-tisk manjkajočega dela okončine, pri čemer je vsaka protetična roka prilagojena pacientu. V omenjenem podjetju poskrbijo, da je protetična roka videti čim bolj pristna – za to poskrbijo z ustrezno barvo kože in celo po želji pobarvanimi nohti. Umetna okončina v povprečju tehta okoli pol kilograma, njene motorčke, ki skrbijo za gibalne sposobnosti, pa prek ustreznih senzorjev še vedno upravljajo mišice. Sodobna protetika premore funkcije napredne zaznave aktivnosti in strojnega učenja, pacient prejema tudi povratne informacije o uporabljeni sili, zato se na rabo nove okončine hitreje privadi.

Vračanje pravilne hoje po kapi

Statistika kaže, da okoli 80 odstotkov bolnikov, ki doživijo eno težjih oblik kapi, izgubi funkcionalnost v posamezni okončini, pogosto bokih, nogah in stopalih, zato imajo velike težave pri vnovičnem usvajanju hoje. Problema so se skupaj lotile tri ameriške ustanove (The Wyss Institute, Harvard School of Engineering and Applied Sciences in Boston University College of Health & Rehabilitation Sciences) ter razvile poseben eksoskelet, ki žrtvam kapi pomaga do normalne hoje. Doslej so bolnike, ki okrevajo po kapi, rehabilitirali z namenskimi vajami, ki vključujejo tekalne steze ali sprehajalne tirnice, a so pacientom večinoma zgolj delno vrnile nekdanjo mobilnost, pri čemer pacienti navadno usvojijo novo, nepravilno metodo hoje; večina – statistika pravi, da kar 85 odstotkov – jih dviga boke ali pa zvija nogo navzven in opravlja krožen gib namesto ravne hoje. Takšna hoja jih lahko ovira pri vsakodnevnih opravilih in tudi poveča tveganje za padec. Napredni eksoskelet ameriških razvijalcev pa si pacienti nadenejo podobno kot funkcionalna oblačila, okoli pasu, kolen in gležnja je nameščenih kup senzorjev in elektromotorjev, njihova naloga je, da pacientu pomagajo vztrajati pri hoji naravnost in preprečujejo zvijanje stopala.

Na univerzi Shinshu na Japonskem pa razvijajo umetne oziroma mehanske mišice. Oblikovali so poseben nosljiv dodatek, katerega naloga je podpora človeškega kolka pri hoji. Nosilni sistem je izdelan iz kombinacije plastičnih mas in gela ter opremljen z elektrodami, ki pod različno napetostjo širijo ali krčijo gel, ta pa se odziva podobno kot človeška mišica. Sistem je kos tudi hitremu gibanju (hitremu krčenju in raztezanju gela). Prve preizkuse so japonski znanstveniki že opravili pri bolnikih s kapjo in določeno stopnjo paralize, rezultati pa kažejo, da so bolniki obnovili bolj naravno hojo, povečali dolžino koraka in zmanjšali mišično aktivnost med hojo. Sistemu je mogoče ustrezno nastavljati jakost mehanske pomoči, zato se zdi idealen za postopno rehabilitacijo bolnikov.

Nanoroboti, ki ubijajo rakave celice

Za izjemen preboj v medicini utegne poskrbeti inovacija znanstvenikov z Arizona State University (ASU) ter raziskovalcev iz Nacionalnega centra za nanoznanost in tehnologijo (NCNST) kitajske akademije znanosti. Znanstveniki so namreč izdelali nanorobote, ki uničujejo rakave tvorbe in tumorje, to pa počno tako, da jim preprečijo oskrbo s krvjo in s tem nadaljnjo rast. Gre za nanostrukture velikosti 90 krat 60 nanometrov, ki vsebujejo trombin, ključni encim za strjevanje krvi. Njegova vloga je blokada pretoka krvi, s čimer rakavemu tkivu odvzame »hrano«. Učinki so vidni že po enem dnevu terapije, po dveh tednih pa se tumorji, napadeni z nanodelci, že začnejo krčiti.

Zdravstveni čudeži, ki jih omogoča biorobotika
(intervju) Velika laž je, da imamo vsi enake možnosti
24 min
Sistem se do ljudi vede tako, kot da vsi izhajamo iz istih položajev in imamo enake možnosti. To je velika laž, ki vpliva na to, da smo do soljudi, ki se znajdejo v stiski, vse bolj kruti in vzvišeni, pravi antropologinja Luna J. Šribar, ki se ukvarja z ljudmi, potisnjenimi na rob družbe.
Na članek...

Zanimajo jo zavrženi predmeti in zavrženi ljudje, posamezniki z obrobja družbe. Etnologinja in antropologinja Luna J. Šribar je predsednica novoustanovljene zadruge Stara roba, nova raba, sicer hčerinske družbe Kralji ulice. Pomaga pri urejanju istoimenskega časopisa za brezdomce, sodeluje pri vzpostavljanju skupnostne ekonomije, kot so različne posredovalnice rabljenih predmetov, in piše. Pred kratkim je pri založbi Mladinska knjiga izšel njen roman Starinarnica, v katerem pripoveduje zgodbo o starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru, to pa je bila tudi tema njene doktorske disertacije.

Kaj je bil vzgib, da ste se odločili za delo z brezdomci? Vam je ta »služba« preprosto prišla na pot ali ste jo iskali sami?

To ni bila enkratna odločitev, ampak bolj postopen razvoj, neki naravni tok dogodkov. Z brezdomci sem se srečevala že med študijem antropologije, ko sva s kolegico Alenko Lamovšek zbirali njihove zgodbe, misli in jih potem uredili v knjižico. Medtem je izšla prva številka časopisa Kralji ulice, takoj sva se pridružili uredništvu in potem smo knjižico tudi izdali. Tudi nasploh sem se že od malega rada pogovarjala z ljudmi, ki so odstopali od nekih normativov družbene »normalnosti«. Ponavadi so s seboj nosili težke zgodbe, velikokrat pa so imeli povedati tudi marsikaj lepega, kar ti še dolgo ostane v spominu ali celo prevrednoti pogled na svet. Skratka, ti da misliti.

Mora imeti človek, ki dela z brezdomci, do katerih ima večina drugih ljudi predsodke, da so umazani, leni, zapiti, nepošteni in podobno, kakšne posebne lastnosti? Kako ste opravili s takšnimi predsodki?

Ah, ne vem, ali imam ravno kakšne posebne lastnosti za to delo. Mogoče bi lahko rekla le, da nam je zaposlenim pri Kraljih ulice skupna predvsem potrpežljivost. Kar je koristna lastnost nasploh za delo v socialnovarstvenih programih. Sicer pa tudi tu velja tako kot pri drugih predsodkih: imaš jih, dokler ljudi ne spoznaš od bliže. Zgoraj navedenih predsodkov sicer nikoli nisem imela, pri vzpostavljanju različnih projektov sem imela bolj strahove v smislu, ali bomo to res zmogli, a so se s kilometrino kaj kmalu razblinili. Dobila sem večje zaupanje tako v ljudi, s katerimi delam, kot tudi vase. Sicer pa so brezdomci tako heterogena skupina, da jim je res krivično in skoraj nemogoče pripisovati neke skupne značilnosti. To je tako, kot če bi trdila, da so vsi novinarji zaradi stresnega poklica, ki ga opravljajo, zapiti.

Ali imate kot antropologinja do ljudi nasploh oblikovan drugačen odnos? Je lahko vsak človek za vas predmet proučevanja? Se vam dogaja, da ljudi, ki jih srečujete, nezavedno proučujete?

Ljudje na prvem mestu zame niso nikoli predmeti, tudi proučevanja ne. In ne, nimam takšne poklicne deformacije, da bi začela proučevati ljudi takoj, ko stopim v kakšen odnos. Sem pa od nekdaj radovedna, veliko opazujem, poslušam, analiziram, mogoče sem med študijem res to dodatno izostrila. Nasploh pa dobro ločujem svoje raziskovanje – takrat, ko raziskujem z določenim namenom, to ljudje dobro vedo, k temu me zavezuje tudi poklicna etika – od vsakdanjega življenja. Res pa je, da je lahko v antropologiji ta meja med raziskovanjem in vpletanjem v druga življenja ali pa prevzemanjem navad drugih skupnosti tanka. Saj že ena naših najpomembnejših metod, opazovanje z udeležbo, zahteva tesno in dolgotrajno zaupanje v odnosu do ljudi v raziskovani skupnosti. Znanih je kar precej primerov, ko so antropologi izgubili raziskovalno distanco ter prevzeli »domačijski« pogled in slog življenja.

Kakšni so ti ljudje, kakšne so njihove zgodbe? Ko jih vidiš beračiti po Ljubljani, se ti zdi, da so se izgubili v svetu raznih odvisnosti, od alkohola, mamil ... Med njimi so stari in mladi, zlasti pri zadnjih človeka stisne, zakaj so se odločili, da gredo na ulico, ker pri nekaterih imaš res vtis, da jim tega ni treba.

Ljudje se po mojem mnenju nikoli sami ne odločijo, da gredo na ulico, ampak so v to prisiljeni. Ulica je lahko celo boljša od slabih izbir. Za nekatere je recimo dom večja nevarnost kot ulica, za denimo trpinčene ženske, otroke … in je to edino, kar jim preostane. Je pa čisto mogoče, da vam bo nekdo, ki je brezdomec, rekel, da je to izbral sam. Ja, je izbral sam, ampak kot rečeno, ni imel boljših možnosti. Poleg tega včasih ljudje to rečejo, ker s tem ohranjajo tisti delček dostojanstva, češ svobodno sem si to izbral. Ampak kar predstavljajte si, ali res mislite, da bi si kdo svobodno izbral, da noč za nočjo ne bo vedel, kam položiti glavo, da se ne bo mogel nikamor umakniti pred radovednimi pogledi, ne bo imel nobene intime, da ne govorim o zimah, ko se ohladi pod ničlo, da ne bo imel nikamor spraviti svojih stvari …

Sicer pa ljudje, ki jih srečujete na ulici, resda najočitneje kažejo problematiko brezdomstva, v resnici pa so le vrh ledene gore, saj obstaja ogromno skritega brezdomstva, ki ga ljudje v vsakdanjem življenju sploh ne zaznamo. Evropska definicija brezdomstva zajema veliko širšo skupino ljudi kot le tiste, ki so dobesedno brez strehe nad glavo. Med brezdomne ali v veliki nevarnosti, da to postanejo, sodijo tudi tisti, ki so recimo v institucijah, pa po odpustu ne bodo imeli kam, ljudje, ki prenočujejo denimo pri različnih znancih, ženske, ki vztrajajo v nasilnih razmerjih samo zato, ker nimajo kam …

Kako se vas dotaknejo njihove zgodbe? Ali ste izumili kak mehanizem za lažje sobivanje z brezdomci?

Zaposleni na društvu ves čas izumljamo mehanizme, predvsem kako ohranjati distanco, da te težke usode preveč ne posrkajo. Ob vzpostavljanju društva smo delovali na podlagi entuziazma in gradili z našimi člani, članicami predvsem prijateljske odnose, a z leti dela in širjenjem programov smo se morali profesionalizirati, se drugače organizirati, navsezadnje tudi postavljati meje. Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je veliko, žal, vse več. Vsak bi potreboval, da se mu nameni čim več časa, podpore, poleg tega se vse bolj dogaja, da k nam usmerjajo ljudi tudi druge državne institucije, na primer centri za socialno delo. Skratka, pritisk z vseh strani. Vse to od človeka zahteva stalno delo pri sebi, saj v taki službi kmalu ugotoviš, katere so tvoje najšibkejše točke.

Kako se brezdomci vključujejo v družbo? Ali si sploh želijo, da bi se vrnili v klasično življenje, si poiskali službo, najeli stanovanje ...?

Obrniva vprašanje. Ali ima tržni sistem, v katerem živimo, sploh interes vključevati najbolj odrinjene člane, članice družbe? Za vsakega, ki sem ga spoznala prek svojega dela, lahko z gotovostjo trdim, da si želi živeti lažje, bolj varno in stabilno življenje. Je pa tudi res, da marsikdo med njimi tega nikoli, sploh pa v otroštvu, ni imel in nima nobene predstave, podobe o tem, nima nekega občutka, kako pravzaprav je umirjeno živeti. Potem so zanje vse te stvari, ki se nam drugim iz bolj varnega okolja zdijo samoumevne, vsaj desetkrat težje. In sistem? Sistem se do ljudi vede tako, kot da vsi izhajamo iz istih položajev in imamo iste možnosti. To je ideologija, ki se nam prodaja ves čas in je velika laž. Med drugim vpliva na vsakdanje medčloveške odnose, na to, da smo do soljudi, ki se znajdejo v stiski, vse bolj kruti in vzvišeni.

Ali brezdomcem organizirate posel ali ste bolj njihova tolažnica, podjetniška svetovalka, terapevtka ...?

Ja, včasih sem hotela biti vse to, potem pa počasi ugotoviš, da to ne gre, in se omejiš na svoje močnejše »adute« ali pa pač na to, kar je v nekem obdobju v društvu potrebno. Saj nas je že okrog 25 zaposlenih in se med seboj dopolnjujemo. Nekdo je močnejši v eni vlogi, nekdo v drugi. Je pa res tudi to, da vseh teh vlog ne moreš popolnoma ločiti med seboj. Tukaj nikakor ne gre za to, da ljudem organiziraš posel in rečeš – zdaj pa lahko delate. Ne, ponuditi je treba še razne celostne oblike podpore. Poleg tega si nikoli kar sama ne izmislim, kaj bomo delali, vse projekte začrtamo skupaj z našimi brezdomnim člani, članicami, odzivamo se na njihove potrebe in potrebe širše skupnosti. Sama sem konkretno dobra pri vzpostavljanju novih projektov, spodbujanju ljudi, da se česa lotimo, pri organizaciji. Zdaj imam sicer vlogo predsednice novoustanovljene zadruge Stara roba, nova raba, kar pomeni, da je name padlo predvsem veliko birokratskega dela, ker smo še majhna ekipa.

Kakšen odnos imajo do vas, kako vas gledajo – kot rešiteljico ali kot nekoga, ki se je vmešal v njihov izgubljeni svet in jim krati duševni mir, posega v njihovo življenje?

Ne eno ne drugo. Če me gledajo kot rešiteljico, jim dam hitro vedeti, da so lahko rešitelji le sami sebi, zaposleni v društvu jih lahko v tem le podpiramo, jim pomagamo in omogočamo varno, neobsojajoče okolje. Brez tega, da se človek v sebi odloči za spremembe in začne delati male korake na poti k izboljšanju položaja, pač ne gre. Z vsakim uspehom, pa naj je še tako majhen, postanejo ljudje bolj prepričani sami vase in gre lažje. Ne dojemajo me kot nekoga, ki bi posegal v njihova življenja, saj pridejo ponavadi sami do nas ali pa imamo razvite zelo mehke, nevsiljive pristope, na primer vabilo na kavo, na tortice v društvo, po obleke … Ljudem nikoli ne vsiljujemo stvari, damo pa jim vedeti, kaj vse je pri nas na voljo. In potem korak za korakom. Medsebojno zaupanje je glavna stvar, da se začnejo v društvu ustvarjati »pravljice«.

Kaj lahko rečete zagrizenim kapitalistom, ki so prepričani, da mora biti vsak človek brez izjem, razen morda hudo bolnih, dovolj močan, da poskrbi zase in ne sme biti v breme družbi?

Hm, za začetek bi jim rekla, da je življenje tam zunaj. Pa ne mislim vesoljcev, ampak to, da si z osredotočanjem le na služenje denarja ožijo svoje življenje, izkušnje, svoje občutke. Potem bi jim rekla, naj vsaj za trenutek pozabijo na razne ideologije in na to, kaj vse morajo početi, da v tej družbi veljajo za uspešne, naj pozabijo na videz in začnejo spoznavati stvari, ljudi zunaj svojih običajnih svetov. Rekla bi jim, naj naredijo eksperiment in za spremembo berejo manj poslovnih načrtov in več zgodb, poezije. In potem naj čisto mirno sedijo in opazujejo, kako se počutijo, če preberejo eno ali drugo. Seveda bi jim z veseljem tudi malo posolila pamet s tem, naj svoje finančne sposobnosti uporabijo za dobro skupnosti, ampak se mi zdi, da tega človeku ne moreš kar ukazati, da mora do tega priti sam.

Kako konkretno delate z brezdomci, v katere aktivnosti so vpeti v okviru vaše zadruge – selitveni servis ...?

Kot rečeno, smo vse projekte, tudi zaposlovalne, razvijali skupaj z našimi brezdomnimi člani in članicami. Se pravi, da smo dejavnosti začrtali na podlagi tega, kakšno znanje in interese so pokazali sami. Selitveni in čistilni servis smo tako razvili, ker je veliko članov že prej delalo to in jim je tudi ustrezalo. Se pravi, da delajo dobro in se na to spoznajo. Ponujamo tudi vrtnarske storitve in seveda v okviru zadruge vsak dan deluje tudi Posredovalnica rabljenih predmetov, ki prav tako ponuja zaposlitve in možnost usposabljanja za različna področja, kot so skladiščenje, administracija, popravila stvari, vrednotenje stvari, prodaja in starinarstvo.

Rekli ste, da proučujete dejavnike, ki utrjujejo njihov položaj marginaliziranih ljudi. Kateri so ti dejavniki in kako jih preseči?

To sem proučevala za svojo doktorsko disertacijo, kjer sem podrobno opisala, s kakšnimi ovirami smo se srečevali med vzpostavljanjem projekta skupnostne ekonomije Stara roba, nova raba. Na kratko lahko te dejavnike razdelim na zunanje in notranje. Med zunanje sodijo recimo odnos medijev in širše javnosti do problematike brezdomstva, odnos državnih institucij, sistemski problemi, kot sta reševanje zadolženosti, zbirokratiziranost … Med notranje dejavnike pa sodi predvsem sama notranja dinamika pri vzpostavljanju tovrstnih skupnosti – nezaupanje vključenih, slaba samopodoba, težave pri preseganju tradicionalnih načinov organizacije dela, težave pri urejanju drugih področij človekovega življenja … Vse te dejavnike in kako jih presegati, sem torej podrobno razdelala v disertaciji z naslovom Barva daru, ki je dostopna v naši spletni knjižnici na strani Društva Kralji ulice.

Kakšne izkušnje imate s posredovalnico rabljenih predmetov Stara roba, nova raba? Kateri rabljeni predmeti gredo najbolj v promet, kaj ljudje iščejo?

Izkušnje z lokalno skupnostjo in tudi širšim okoljem so zelo dobre. Ljudje nas podpirajo, vsak dan prinašajo razne stvari, tudi bolj vredne predmete, recimo starine, in tudi nakupujejo. Zaposleni si prek dela v zadrugi ustvarjajo tudi nove stike, tako prijateljske kot tudi poslovne. Lahko recimo dobijo dodatne priložnosti za delo. Torej predvsem širijo svojo socialno mrežo, kar je odločilni del pri premagovanju brezdomstva in socialne izključenosti.

Ljudje sicer pri nas iščejo zelo raznovrstne stvari. Imamo veliko stalnih strank, ki večkrat na teden pridejo preverit, ali je kaj novega na policah. Nekateri so zbiratelji, nekateri tudi prodajajo stvari naprej na bolšjaku. Dobro gredo v promet stvari za vsakdanjo rabo (kuhinjski pripomočki, tehnika …), pa tudi knjige dobro krožijo, predvsem pa se hitro proda kristal, za katerega imamo pač nizke cene. Niso pa stvari edino, kar ljudje pri nas iščejo. Mnogo jih pride samo zato, ker potrebujejo človeški stik, klepet. Ozračje je pri nas povsem drugačno v primerjavi z velikimi nakupovalnimi središči, kjer prevladuje odtujenost.

Kaj imate v mislih s povezovanjem ljudi zunaj tržnih odnosov, kako bi se še lahko povezovali?

To bi se morali vprašati vsak dan vsi skupaj. Težava je, ker tržno delovanje pronica v vse pore našega življenja, na vsakem koraku ti nekaj prodajajo, vsiljujejo. Predvsem pa to vse bolj postaja družba, ustvarjena za bogate, ne pa za revne, ki jih je sicer vse več. Pomislite, nikamor več ne morete brez denarnice, skoraj ne predstavljamo si več aktivnosti, niti družabnih, ki ne bi vključevale plačevanja. Predvsem pri razvoju skupnostne ekonomije pogrešam podporo države in občin. Na državni ravni se sicer veliko govori o tem, organizira se ne vem koliko konferenc na leto, dejanske podpore pa je bore malo. Pa ne mislim le finančne podpore, država bi lahko naredila marsikaj v drugih oblikah, recimo brezplačna uporaba prostorov, nižja obdavčitev, promocijske akcije, izobraževanja za delo z marginaliziranimi ljudmi ...

Sicer pa povsod vznikajo nove oblike ekonomij, če se malo ozremo naokrog – skupna raba prostorov, prevoznih sredstev, menjava blaga in storitev, razne izposojevalnice, izmenjevalnice, lokalne valute. Potem so tu še razne avtonomne skupnosti, ki prav tako delujejo po čisto drugih, in ne dobičkonosnih načelih. Sicer so velikokrat kaj hitro zatrte, a ljudem pač nič ne more preprečiti, da bi se svobodno združevali. Če jih vržejo iz ene hiše, si bodo poiskali drugo. Posredovalnica je tudi primer, kako se je mogoče povezovati zunaj tržnih odnosov. Nekateri ljudje res pridejo k nam kupovat, jih pa tudi veliko le prinaša stvari, brez katerih zadruga ne bi mogla delovati. In kaj jih žene? Denar in slava gotovo ne. Stvari nam dajo zastonj, ker jih nočejo metati stran in imajo občutek, da naredijo nekaj dobrega.

Foto: Aleš Beno

(intervju) Velika laž je, da imamo vsi enake možnosti
Bi za tehnološke velikane res morali uvesti strožje predpise?
24 min

Uvedba strožje regulacije za tehnološka podjetja – podobne tisti za finančni sektor – je po nedavnih odmevnih in strah zbujajočih dogodkih, kot sta bila nesreča s smrtnim izidom, v kateri je bil udeležen Uberjev samovozeči avtomobil, in Facebookovo domnevno nepravilno ravnanje z osebnimi podatki uporabnikov, postala tema dneva za snovalce politik. Posledica preplaha je bilo znižanje vrednosti delnic tehnoloških podjetij – ali pa so te zaradi njega morda zgolj postale bolj nestanovitne.

Predpise o motornih vozilih je treba seveda skrbno proučiti. V ZDA so odločitve na tem področju sprejete večinoma na ravni posamezne zvezne države, vendar se pogled Američanov na to, kaj je in kaj ni najboljša praksa, pogosto spremeni, ko svoje izsledke objavi zvezni nacionalni odbor za prometno varnost, ki uživa velik ugled zaradi svojih preiskav. Odbor pravkar preiskuje Uberjevo prometno nesrečo, pred tem pa je proučeval nesrečo s smrtnim izidom, v kateri je bilo udeleženo Teslino vozilo.

Ko gre za Facebook, zapisi v medijih kažejo, da je podjetje morda naredilo nekaj hudih napak. Kljub temu se zdi, da bi bil odziv s poostrenimi predpisi za ti dve dejavnosti prenagljen, za tehnološko panogo na splošno pa še toliko bolj.

Področje financ je regulirano zaradi mogočih večjih posledic za druge: propad bank lahko povzroči zlom celotnega gospodarstva. Od tod varnostni prijemi, kot je zavarovanje vlog. Vendar zavarovanje vlog ustvarja tudi možnosti za zlorabo v obliki sprejemanja pretiranega tveganja, ker so vodilni delavci v banki deležni koristi, če je vse v redu, medtem ko je vsaka morebitna izguba preložena na ramena zavarovalniškega sklada. Zato potrebujemo predpise, ki preprečujejo zlorabe in spodbujajo k ustrezni previdnosti – in ameriška zvezna družba za zavarovanje vlog je eden najboljših primerov tega, kako je to mogoče narediti učinkovito.

Toda svet visoke tehnologije – računalniške strojne opreme, programske opreme in digitalnih storitev – je nekaj povsem drugega. Na področju strojne opreme vlada velika konkurenca. In če neko podjetje zaide v težave, to ne povzroči zloma sistema. Nekateri politični odločevalci sicer radi dajejo prednost »nacionalnim prvakom« pred mednarodnimi tekmeci, vendar gre tu za vprašanja, ki so drugačna od tega, koliko regulirati panogo.

Amazon je močno in rastoče podjetje, ki se ukvarja z različnimi dejavnostmi – zdaj so med njimi tudi prodajalne z živili in dostava sveže hrane. Vendar ima na tem področju množico tekmecev, pa tudi za zdajšnja pravila in predpise, denimo o ravnanju s hrano, se zdi, da zadoščajo.

Druga digitalna podjetja, kot sta Google in Apple, so zelo močna na določenih področjih. Vendar se ta pri določanju cen ne vedejo monopolno tako, da bi to zahtevalo vladne protimonopolne ukrepe. Poleg tega ni jasno, kakšna drugačna regulativa bi lahko koristila porabnikom.

Evropska unija razmišlja o strožji regulativi za digitalna podjetja, pri čemer so pozivi k skrbnejšemu ravnanju s podatki morda res smiselni. Vendar EU večinoma ni doživela razcveta digitalnega podjetništva, ki se je začelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in tudi zdaj ni vodilna v tej panogi, zato v ZDA ni veliko ljudi, ki bi se jim mudilo ravnati po njenem zgledu.

Da ne bo pomote, naj jasno poudarim: ko govorimo o ameriški vladni politiki na tem področju, se stvari ne razvijajo povsem zadovoljivo. Še zlasti za grozečo razveljavitev predpisa zvezne komisije za komunikacije (FCC) o »spletni nevtralnosti« se zdi, da bo okrepila podporo velikim uveljavljenim podjetjem in zavrla možnosti za hiter uspeh zagonskih digitalnih podjetij. Andy Lippman iz Media Laba MIT je objavil odličen videoposnetek z razlago o tej temi, ki bi si ga moral ogledati vsak politični odločevalec (in vsak volivec).

Facebook se ta hip zdi poseben primer, ker bo na milijone ljudi še vedno uporabljalo to storitev, ne glede na to, kako se z njimi ravna. Ti so poleg tega morda slabo razumeli, kako se bo skrbelo za njihove osebne podatke ali pa jim je bilo to (domnevno) slabo razloženo. Facebook se je, razumljivo, znašel pod političnim pritiskom, da spremeni svoja ravnanja, vendar v resnici najbolj potrebuje nove tekmece, ki bi dokazali, da lahko ustvarjajo dobiček tudi tako, da je zanje najpomembnejše varovanje zasebnosti.

Kriptovalute so odsev čedalje večjega prepletanja financ in tehnologije. Ne bi presenetilo, če bi ameriška komisija za trg vrednostnih papirjev in za nadzor nad poslovanjem z njimi ugotovila, da je precejšen del najnovejšega načina zbiranja denarja v tej panogi (znanega kot ICO) enakovreden izdaji vrednostnih papirjev, in bi to sprožilo izvajanje različnih predpisov in zahtev. Vendar takšna odločitev ne bi pomenila uvedbe nove regulative, temveč zgolj izvajanje zdajšnjih predpisov. Načela, ki jih od tridesetih let prejšnjega stoletja uporabljajo regulatorji vrednostnih papirjev, so smiselna še zdaj: zaščita vlagateljev in obvezno ustrezno razkritje vseh tveganj, ki jih prinaša naložba.

To pa velja tudi za samovozeče avtomobile. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so leta 2016 v ZDA ceste zahtevale 40 tisoč smrtnih žrtev, po svetu več kot milijon. Vzrok za večino smrti je kot vsa leta prej bila takšna ali drugačna človeška napaka. Zmanjšanje števila smrtnih žrtev v prometu je pomemben cilj, zato bi morali pozdraviti zavzemanje tehnoloških podjetij, pa tudi uveljavljenih avtomobilskih proizvajalcev, za izboljšanje varnosti na cestah. Toda tudi na tem področju bi morali najprej dati priložnost zdajšnji regulaciji in organom, ki jo izvajajo, da se dokažejo za ustrezne ali ne.



Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Bi za tehnološke velikane res morali uvesti strožje predpise?
Zakaj je zapisana strategija o umetni inteligenci pomembna za državo
24 min

Države po vsem svetu hitijo z oblikovanjem ambicioznih načrtov, da bi kar najbolje izkoristile napredek v umetni inteligenci. Manifesti, napisani v Parizu, Londonu, Berlinu, Pekingu in drugje, sledijo eni boljših idej ameriške vlade, ki je še pod vodstvom prejšnjega predsednika Baracka Obame ob koncu njegovega mandata objavila drzno vizijo o novih tehnologijah. Ta je nakazala, da so nove tehnologije in umetna inteligenca osrednji razvojni cilj ameriške vlade.

A Trumpova administracija je Obamovo strategijo obrnila na glavo; novo načelo je, da manj vladnega vmešavanja vodi v večji tehnološki razcvet. Mednarodni tekmeci pa delujejo v nasprotno smer kot sedanja ameriška administracija in veliko pričakujejo od novih tehnologij. Francija je zadnja država, ki na veliko stavi na umetno inteligenco. Pred dnevi je predsednik Emmanuel Macron razkril načrt, ki vključuje 1,6 milijarde evrov, gradnjo novih raziskovalnih centrov, pobude za izmenjavo podatkov in določitev etičnih smernic. Macronovi svetovalci pravijo, da bo nova tehnologija po njihovem načrtu povečala gospodarsko produktivnost ter vodila k rasti plač in ustvarjanju novih delovnih mest.

A morda najobsežnejša nacionalna strategija za inovativnost prihaja iz Kitajske. Ta je lani predstavila načrt, katerega cilj je popolna kitajska prevlada nad industrijo do leta 2030 oziroma tako imenovana prebuditev kitajske umetne inteligence. Čeprav podrobnosti še niso jasne, se že vidi, kako Kitajska milijardne vložke vlaga v industrijo, ki izkorišča najnovejše tehnološke dosežke.

Tudi druge države so zaznale potencial novih tehnologij. Velika Britanija je lani namenila 663 milijonov dolarjev za financiranje tehnologije, predvsem tiste, povezane z umetno inteligenco. Kanada je ustanovila več novih institutov za umetno inteligenco in uvedla spodbude, s katerimi želi privabiti čim več podjetij, še posebno tistih iz ZDA, ki niso naklonjena sedanji ameriški administraciji. Tudi Nemčija pospešeno pripravlja strategijo razvoja umetne inteligence.

Če beremo vse te strategije, se zdi, da se osredotočajo na trg dela. Medtem ko avtomatizacija spodbuja gospodarsko rast, lahko tudi izkorenini nekatere poklice, preoblikuje naravo dela v nekaterih poklicih in poveča socialno neenakost. Zato je pomembno, da se vlade pripravijo na te spremembe na trgu dela. V primeru Slovenije pred nedavnim objavljeno poročilo OECD kaže, da je kar 25 odstotkov vseh delovnih mest visoko izpostavljenih avtomatizaciji, kar pomeni, da je verjetnost, da bodo avtomatizirana, več kot 70-odstotna. Za primerjavo: v vseh državah članicah OECD je takih delovnih mest v povprečju le 14 odstotkov.

Zapisane strategije posebno pozornost namenjajo talentom, saj da je pomembno pritegniti vrhunske inženirje in raziskovalce iz tujine in hkrati vzgajati odlične domače strokovnjake. ZDA so odličen primer z dolgoletno in uspešno zgodovino pridobivanja talentov, kar se neposredno opazi tudi v industriji. Akademiki, ki so najbolj zaslužni za razvoj globokega učenja – računske tehnike, ki je omogočila izjemen napredek umetne inteligence v zadnjih letih, so bili vsi rojeni v drugih državah, a so prišli na univerze in v podjetja v ZDA in tam tudi ostali.

Glavno vprašanje, na katero še nimamo dobrih odgovorov, pa je primerna regulacija novih tehnologij. Novi predpisi morda niso nujni, a so v določenih primerih potrebni, na primer evropska splošna uredba o varstvu podatkov GDPR, zdajšnje zakone pa je treba vsaj osvežiti. Za regulacijo sistemov avtonomnih vozil je na primer prilagoditev veljavnih predpisov vsaj delno učinkovit pristop.

Z zapisano strategijo o novih tehnologijah in razvoju umetne inteligence država jasno pove, da je v koraku s časom. Če nič drugega, to pomeni, da si prizadeva bolje razumeti nove tehnologije in njihov vpliv na življenje državljanov.

Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Zakaj je zapisana strategija o umetni inteligenci pomembna za državo
Kdo je mladenič, ki je zavrnil Steva Jobsa in ustvaril svoj digitalni imperij
24 min
Drew Houston je vreden blizu tri milijarde dolarjev. A ustanovitelj podjetja Dropbox, ki je konec marca šlo na borzo, je začel z ničle, z zgolj dobro idejo. Ko jo je spravljal v življenje, ga je opazil legendarni applovec, ki je hotel kupiti podjetje. Jobs je težko požrl, da ga je zavrnil študent.
Na članek...

Drew Houston je že od malih nog zagrizen igričar in programer. Oče mu je že kot dečku pokazal, kako pisati računalniško kodo v programu Basic, sledila je prava odisejada v svet računalništva. Oboževal je računalniške igre, neprekinjeno jih je preigraval po več ur na dan, dan za dnem. A ne le uporabniška izkušnja, zanimala ga je tudi mehanika iger, ko se ni igral, je radovedno stikal po programski kodi in se učil, kako igre delujejo. Vprašanja in priporočila razvijalcem iger so mu že v rani mladosti prinesla prvo ponudbo za službo. Kot beta preizkuševalec je v eni od nastajajočih iger odkril cel kup hroščev in založnik ga je takoj povabil v ekipo razvijalcev. Drew Houston, rojen leta 1983, je bil tedaj star komaj 14 let. A se je po posvetu s starši raje kot za redno službo odločil za študij, sprejet je bil na prestižno univerzo MIT. V tem okolju se je srečal s študenti, znanimi po svojih prebojnih tehnoloških idejah, in tisti, ki jim jih je uspelo spraviti v življenje (nekaterim že med študijem), so danes najvplivnejši obrazi Silicijeve doline, računalništva in informatike. Houston je v srednji šoli in na fakulteti sodeloval pri različnih zagonskih podjetjih, Dropbox je bil njegovo šesto.

Iz pozabljivosti se porodi ideja

Leta 2007 se je Houstonu porodila odlična zamisel. Želel je ustvariti spletno storitev, ki bi uporabnikom omogočila, da vse svoje datoteke z različnih naprav hranijo na enem mestu, do njih dostopajo od koderkoli in jih tudi delijo s prijatelji in znanci. Ideja za storitev Dropbox se je Houstonu utrnila na avtobusu na poti v New York, ko se je zavedel, da je v študentski sobi spet pozabil USB-ključek z datotekami. Sprva je rešitev iskal med ponudbo aplikacij in spletnih storitev, a nobena ni delovala po njegovih pričakovanjih. Pa se je odločil sprogramirati svojo rešitev in s tem podobne zagate rešiti na milijone ljudi.

Prvi sestanek, prva zavrnitev

Na priporočilo prijatelja je odletel v meko tehnoloških podjetij, San Francisco, kjer je obiskal Y Combinator, ki še danes velja za enega največjih podjetniških pospeševalnikov in skladov tveganega kapitala, specializiran za naložbe v visokotehnološka podjetja. Nenapovedan je želel govoriti z ustanoviteljem Paulom Grahamom in pridobiti naložbenega partnerja za svoj projekt. A mu nič ni šlo po načrtih.

»Bila je grozna izkušnja. Napaka je bila že to, da svojega prihoda nisem napovedal,« je pojasnil Houston v svojem gostujočem predavanju študentom na MIT in dodal: »Priti v Y Combinator je podobno kot biti sprejet na ugledno univerzo. Počutil sem se, kot da sem ga povsem polomil, po dveh minutah pogovora z mano je 'dekan' menil, da sem bedak. Seveda nisem dobil denarja, niti partnerja. Polet domov je bil eden najhujših v mojem življenju, grabila me je panika.«

Ko je že skoraj obupal, se je povezal z drugim študentom na MIT, Arashem Ferdowsijem, in skupaj sta pripravila še boljši poslovni načrt, ga predlagala Y Combinatorju in bila uspešna – prejela sta prvih 15 tisoč dolarjev, kar je zadostovalo za nakup računalnikov in najemnino za stanovanje. Danes je na okoli osem milijard dolarjev ocenjeno podjetje Dropbox eden zmagovalcev digitalne revolucije, saj njegovo storitev uporablja več kot 500 milijonov ljudi po vsem svetu, število uporabnikov pa narašča hitreje kot kdaj prej.

Najbolj vznemirljiva in boleča izkušnja

Houston in Ferdowsi sta v začetku pri programski kodi delala tudi po 20 ur na dan, saj je Houston vztrajno zahteval, da bi aplikacija delovala v vsakem okolju. Bila sta perfekcionista. Študenta sta svojo spletno storitev zagnala v začetku leta 2008, njen meteorski vzpon pa je narekoval večanje ekipe zaposlenih – leto 2008 je Dropbox končal z devetimi zaposlenimi in 200 tisoč uporabniki storitve. Kot je za start-upe v Silicijevi dolini v navadi, so postavili precej ohlapna delovna pravila. Dropbox je postal hitro znan tudi po ekstravagantnih zaslužkih in dodatkih, ki so jih bili deležni zaposleni. Podjetniška kultura je bila do zaposlenih prijazna, na trenutke prav nič drugačna od Houstonovih časov zabavljaštva na fakulteti. »Lahko si mislite, da je postavljanje takšnega podjetja in storitve postreglo z najbolj razburljivimi in zanimivimi izkušnjami v mojem življenju ter me izpopolnilo. Tega ne delim pogosto, a hkrati je bil vzpon Dropboxa tudi najbolj ponižujoča, frustrirajoča in boleča izkušnja – niti ne morem našteti vseh stvari, ki so šle narobe,« je Houston razlagal študentom MIT.

Študent očaral in zavrnil Jobsa

Toda Dropboxova ekipa razvijalcev je imela ogromno tehničnega znanja. Spletna storitev shranjevanja, deljenja in sinhronizacije datotek je bila med najhitrejšimi, velikana Apple in njegovega legendarnega šefa Steva Jobsa pa je navdušila še ena poteza – Dropboxu je uspelo v Applove ikone spretno integrirati ikono z zeleno kljukico, ko so se datoteke naložile in sinhronizirale s strežnikom – kaj takega ni uspelo niti Applovi armadi razvijalcev. Jobs je Houstona in Ferdowsija decembra 2009 povabil na sedež korporacije in jima predlagal odkup oziroma prevzem podjetja. »Uradni del sestanka je trajal morebiti 15 minut. Vzel sem prenosnik, da bi Jobsu predstavil naše tehnologije in zamisli, a me je preprosto zavrnil, češ da pozna naše delo. Želel je kupiti Dropbox, a sem ponudbo jasno zavrnil. S sodelavci smo se pri gradnji podjetja zabavali, želeli smo ustvariti še večje podjetje,« je v intervjuju za portal Business Insider svoje spomine strnil Houston. V nadaljevanju je Applovim inženirjem pokazal, kako so z ekipo opravili z ne tako enostavno integracijo ikone v ikono: »V Applovem programu za delo z datotekami smo opravili neke vrste odprto operacijo srca, in to na programski kodi, ki je nismo mi napisali. Applovi inženirji so hitro razumeli, da smo opravili res noro akrobacijo, nekaj, česar ni naredil še nihče. Zato so si nas le še bolj želeli.«

Pravi uspeh prinesli poslovni uporabniki

A Apple se na krilih izjemnega uspeha, ki ga je dosegal s pametnim telefonom iphone, ni dal. Leta 2010 je imel Dropbox že svoj prvi milijon uporabnikov, v želji postati dobičkonosen pa se je s svojo ponudbo obrnil tudi na podjetja. Kot je v intervjuju za časnik Telegraph pozneje zgodbo povzel glavni operativni direktor Dropboxa Dennis Woodside, je bilo prav osredotočanje na poslovne uporabnike, ki so za storitev oblačne hrambe večjih količin podatkov pripravljeni ustrezno plačati, odločilno za uspeh in tudi preživetje Dropboxa. Še danes, ko ima družba več sto milijonov uporabnikov, mu večino prihodkov – teh se na leto nabere že za več kot milijardo – prinaša dobrih 11 milijonov naročnikov na njegove storitve oblačne hrambe.

Jobs zavrnitve dveh študentov, katerima je pomahal z do danes nerazkrito vsoto denarja, ni dobro sprejel. Apple je na trg dal konkurenčno storitev iCloud, Jobs pa je na svojih javnih nastopih poudarjal, kako bo z njo »ubil« Dropbox. A Dropboxova storitev je bila tehnološko superiorna, predvsem pa namenjena vsem in ne le zaprtemu ekosistemu uporabnikov. Bila je tako dobra, da je niti Jobs ni mogel poraziti.

Iskanje resnične vrednosti

Dropbox je v svoji zgodovini zbral več kot 500 milijonov dolarjev tveganega kapitala. V začetku tega leta je podjetje napovedalo vstop na borzo in prvo javno ponudbo delnic izpeljalo 23. marca. Vrednost delnice se giblje pri 29 dolarjih, kar pomeni, da je podjetje, ki se je rodilo iz ideje pozabljivega študenta, vredno okoli 11,4 milijarde dolarjev, Houstonov lastniški delež pa okoli četrtino tega zneska.

Kdo je mladenič, ki je zavrnil Steva Jobsa in ustvaril svoj digitalni imperij
To je britanski producent, ki obljublja »filmsko« prihodnost Velenjskega jezera
24 min
Velenjska občina je v začetku meseca sklenila sporazum o ambiciozni naložbi v Velenjsko jezero, kjer naj bi v prihodnosti stal plavajoči hotel s kliniko. Projekt je po obisku Slovenije pognal britanski producent in vodja investitorskega kluba Planet Matters Kent Walwin.
Na članek...

Britanski filmski in televizijski producent Kent Walwin, ki bi Velenjsko jezero spremenil v atraktivno turistično destinacijo, pravi, da je od nekdaj želel delati s filmom. Še vedno je to njegova glavna dejavnost in tudi med pogovorom in sprehodom ob jezeru pred klici ni imel miru. Pravkar je namreč sredi produkcije filma o tistem življenjskem obdobju Jezusa Kristusa, za katero ni jasno, kje ga je preživel. »Trenutno urejamo lokacije v Indiji, kjer naj bi prebival po eni različici, in v puščavi Abu Dabija ali Dubaja, ki je enaka kot tista v Judeji, kjer naj bi prav tako potoval,« je pojasnil, ko smo se sprehajali ob jezeru.

Velenjsko jezero je Walwina prepričalo pred dvema letoma, ko je med iskanjem lokacij za snemanje svojih naslednjih produkcij prišel tudi v Slovenijo. Po začetnih usklajevanjih, tipanju terena in pripravi osnovnega koncepta naložbe je v začetku meseca kot vodja investitorskega kluba Planet Matters podpisal sporazum z velenjsko občino in družbo MC Public Affairs s slovenskim vodstvom in sedežem v Veliki Britaniji. V dobrem letu dni načrtujejo nabrati vsa potrebna dovoljenja in se dokončno dogovoriti, kakšno plavajoče naselje na Velenjskem jezeru bodo zgradili. Vanj bi vložili od 12 do 18 milijonov evrov.

Lastnik patenta za hišice »dvoživke«

Walwin, ki je Slovenijo prvič obiskal že leta 1964, je lastnik patenta za plavajoče hišice, ki bi bile v krogu posejane po površini Velenjskega jezera. Sam je, pravi, razvil in uspešno prijavil patent za hišico, postavljeno na kopno, ki pa lahko tudi plava denimo ob plimi. Ko je videl jezero, je dobil idejo, da bi takšne hišice lahko plavale tudi stalno in bi jih povezali v hotel, kar želi preizkusiti prav v Velenju. »Zelo malo je jezer, ki so nastala zaradi človeških posegov. Jezera, ki so naravna, so velikokrat ekološko zaščitena in občutljiva za takšne projekte. Velenjsko pa je tako rekoč delo v teku, saj je nastalo umetno in se tako tudi spreminja. In to ga dela edinstvenega v regiji, kot bi bil edinstven tudi plavajoči hotel. Želimo ga spremeniti v lokacijo, kamor bi ljudje z veseljem prišli na oddih.«

Na vprašanje, koliko bo sam vložil in kdo so drugi vlagatelji, je odvrnil: »Kolikor bo potrebno. Na svoje stroške prihajam v Velenje, bedim nad izdelavo načrtov. Ko bomo tako daleč, se bodo morda priključila še druga podjetja iz kluba investitorjev Planet Matters, na koncu pa bomo skrb za nastanitve verjetno prepustili mednarodnemu upravljavcu.« V Planet Matters je za zdaj včlanjenih 15 podjetij, ki sodelujejo pri naložbah v tri sklope projektov: bivanjske in do okolja prijazne inovacije, kot so plavajoče hišice, mreže lokalnih televizijskih postaj v Veliki Britaniji in večje projekte, povezane s filmom, gledališčem in dogodki v živo, razloži Walwin.

Walwin primerljivo investicijo z velenjsko načrtuje tudi na južni britanski obali blizu mesta Felpham. Tam, kjer so nekoč že stale počitniške hišice namerava na kakšnih dveh kilometrih postaviti vrsto obalnih hišic. Skupaj s sestro sta solastnika zemlje, pred nekaj leti pa sta se odločila, da bosta ponovno zgradila počitniško naselje s sodobno različico obalnih namestitev. »Trenutno zaključujemo z oblikovanjem in umestitvijo hišic, z lokalno skupnostjo pa urejamo dostop in vse potrebne storitve. Upava, da se bo gradnja lahko začela že konec tega leta,« je pojasnil Walwin.

»Pri vas je steklo hitreje, kot bi v Združenem kraljestvu«

Prav podpis sporazuma z velenjsko občino bo, tako Walwin, investitorje iz omenjenega kluba prepričal, da je tudi velenjski projekt resno začrtan in se mu zato lahko priključijo. A vnaprej določenega časovnega načrta, kdaj bi se to zgodilo in kdaj bi dejansko prišlo do gradnje, ni. Walwin je glede projekta, katerega idejno zasnovo je pripravil irski arhitekt Greg Dubiel (Y Design Workshop), že dve leti v kontaktu z občino in podjetjem MC Public Affairs. »Živimo v svetu, kjer takšne stvari zahtevajo čas, saj je treba upoštevati več dejavnikov. Zdaj, ko smo podpisali sporazum, lahko vse skupaj pospešimo. A rečem lahko, da je pri vas steklo hitreje, kot bi v Združenem kraljestvu. Funkcionarji na velenjski občini od župana navzdol so bili zelo dostopni in pripravljeni na sodelovanje. Ogromno dela smo vložili v načrtovanje dostopa in umestitev v prostor.«

Za zdaj ovir, ki bi preprečile izvedbo projekta, ne vidi. »Jezero je precej stabilno in mirno, dostop lahko uredimo. Tudi inženirstvo je napredovalo, zato nimamo konstrukcijskih skrbi.« Pri tem obljublja, da se bodo obrnili na slovensko inženirsko znanje in gradbena podjetja.

Modularen hotel, ki se lahko prilagaja potrebam

Prednost hotela na jezeru, če bo seveda zgrajen, bo tudi v tem, da bo sestavljen iz več med seboj neodvisnih enot. Kar pomeni, da bo končno število hišic (trenutno jih napovedujejo 44) odvisno od raziskave in prvih rezultatov obiskanosti. Takšna struktura hotela namreč omogoča dodajanje in odstranjevanje posameznih enot, kar je priročno tudi za vzdrževanje, je dodal Walwin. »Ni vprašanje, ali bo kdo prišel, ampak koliko turistov bo prišlo. Če se bo pokazalo, da je potencial večji, lahko dodamo nove hišice. To je z vidika projektiranja zelo priročno, saj hotel ni fiksna stavba in ni nujno, da bo čez deset let videti enako.«

Kaj pa ekološki vpliv takšnega posega? »Ker je jezero umetno in je nastalo s človeško aktivnostjo, ga lahko tudi prilagajamo glede na življenjsko okolje rib in ptičev. Tudi sam sem ljubitelj živali, naš klub pa se imenuje Planet šteje oziroma, če se poigramo z angleškim nazivom, tudi Zadeve planeta, zato tega vidika ne bomo spregledali. Nasprotno, menim, da je ekološki vpliv lahko celo pozitiven.« Hišice naj bi bile tudi energetsko samozadostne, zato že preverjajo možnosti, kakšna energija (sončna, vetrna, kombinirana) bi jih lahko vse leto poganjala.

Velenje bo promoviral prek mreže britanskih lokalnih televizij

K prepoznavnosti bo poleg inovativne zasnove pripomogla tudi mreža 14 lokalnih televizijskih postaj na Otoku, na čelu katere je Walwinovo podjetje That's TV, kjer napoveduje redno reklamiranje lokacije med britanskimi turisti. Glavna ciljna skupina bodo starejši, ki ob oddihu v prijetnem okolju želijo tudi lepotne storitve, saj naj bi bili del hotela tudi estetska klinika, restavracija in športna infrastruktura. Druga ciljna skupina so družine z otroki. »V okolici so možne številne aktivnosti, kot so smučanje, obisk rudnika, vodni športi. Z občino se tudi dogovarjamo o umeščanju drugih zabaviščnih atrakcij, ki bi prepričale še več obiskovalcev. Če vam dam primer: Londonsko oko je velikanska turistična atrakcija za britansko prestolnico. Prednost Slovenije so dobre letalske in cestne povezave, saj si lahko že v nekaj urah z letališča Gatwick v Velenju. Tukaj imate poleg lepe lokacije tudi veliko infrastrukture in znanja, ki so lahko v veliko pomoč pri projektu.«

Kent Walwin tudi vodi mrežo 14 lokalnih televizijskih postaj v Veliki Britaniji, v kateri je med drugim postaja, ki pokriva drugo največje mestno območje na Otoku Manchester. »Lokalna televizija je del globalne vasi,« pojasni ob vprašanju, zakaj takšna mreža ob vse bolj globaliziranem gledanju vsebin in vse več spletnih platformah za njihovo deljenje in predvajanje. »Pobuda za razvoj takšne mreže je prišla od države, ki je razpisala koncesije za 34 frekvenc za lokalne televizijske postaje. Mi smo se prijavili in dobili licence za 14 izmed njih.« Meni, da zaradi brexita Združeno kraljestvo čaka težka pot, ki bi jo lahko olajšala vrnitev k lokalni produkciji in storitvam. »In mi smo zrcalo lokalne skupnosti. Če to umestimo v globalno sliko, je Netflix predsedniški apartma, mi pa smo temelj stavbe.« Država subvencionira mrežo tri leta prek javnega servisa BBC, nadzoruje njeno poslovanje in vsebine, po potečenem obdobju zagonske podpore pa se mora znajti po svoje.

V Sloveniji bi tudi snemal filme

Walwin je sicer študiral pravo. Poleg producentskega dela pa je že vse življenje veseli načrtovanje stanovanj, kar je počel tudi njegov oče. »Načrtovalec dela podobno kot producent pri filmu. Razume vse vidike načrtovanja in poskrbi, da izvedba teče čim bolj gladko.«

V Sloveniji vidi tudi druge priložnosti za vlaganje in sodelovanje. Preverja na primer shemo za podporo mednarodnim filmskim produkcijam, ki smo jo uvedli lani. »Če vlagamo v hotel, zakaj ne bi tudi v filme in serije na vaših tleh? To bi bilo zabavno.«

Pri zadnjem filmu Terryja Jonesa

Walwin si šteje v čast, da je lahko pomagal posneti komedijo Absolutely Anything (Absolutno karkoli), zadnji film v režiji in po scenariju Terryja Jonesa, člana kultne britanske humoristične skupine Monty Python, ki je tudi nastopila v filmu. Walwin je bil eden od izvršnih producentov filma. »Že med snemanjem je Jonesa bolezen začela mučiti, kar je postajalo opazno proti koncu filma. Danes je na žalost skoraj popolnoma neodziven. Škoda tako kreativnega uma.« Jonesov najbolj slavni film Brianovo življenje, ki ga je naredil z montypythonovci, pa je Walwinu služil tudi kot inspiracija za njegov naslednji filmski projekt o Jezusu Kristusu. Walwin ob njem producira tudi novo serijo »v slogu Igre prestolov«, zasnovano po življenju Džingiskana.

To je britanski producent, ki obljublja »filmsko« prihodnost Velenjskega jezera
(intervju, eden najvplivnejših digitalnih tržnikov na svetu) Ljudje nočejo več tržnikom dati osebnih podatkov
24 min
Jeremy Waite je globalni direktor trženja v IBM. Mediji ga uvrščajo med najvplivnejše digitalne tržnike na družbenih omrežjih in poznavalce velikih količin podatkov. V svoji karieri je sodeloval s podjetji, kot so Nike, Uber, BMW, Rovio in Salesforce.
Na članek...

Delam z analitiki in raziskovalci velikih količin podatkov, da bi prišli do izvirnih raziskav in spoznanj o nastajajočih tehnologijah, usmerjenih k porabnikom, opisuje svoje delo Jeremy Waite, globalni direktor trženja v IBM in evangelist za rešitev IBM Watson Customer Engagement, ki temelji na umetni inteligenci. Waite je pred delom za IBM sodeloval s podjetji, kot so Nike, MTV, Uber, KLM, BMW, Rovio, Adobe in Salesforce, pa tudi z največjo oglaševalsko agencijo za Facebook. V pogovoru razlaga, kako zelo nove tehnologije spreminjajo poti do kupcev in tudi kako močno ti spreminjajo svoje vedenje ter zakaj je kljub revolucionarnim tehnologijam še vedno treba sedemkrat več kot vanje vlagati v zaposlene in partnerje. Waite bo tudi glavni govorec na Slovenski marketinški konferenci konec maja v Portorožu.

Kaj menite o zaslišanju Marka Zuckerberga v ameriškem kongresu?

Gre za vprašanja hitrih tehnoloških in poslovnih sprememb v svetu, za katere pa niso značilne le velike količine podatkov, iz katerih lahko dobimo nekaj smiselnega in koristnega, ampak tudi ravnanje porabnikov, ki se spreminja hitreje, kot večina ljudi sploh dojema. V trženju sem 20 let in ves ta čas je bil svet navajen na to, da vse skupaj obvladujejo blagovne znamke oziroma podjetja, da lahko ta dostopajo do podatkov, anket, ki jih izpolnjujejo porabniki, obdelujejo njihove odgovore in podatke. Natančnejše delovanje tega sistema so poznali le nekateri ljudje, porabniki pa o tem v glavnem niso vedeli nič. Zdaj prihaja, kot se zdi, v ospredje vprašanje zasebnosti in preglednosti pri obdelavi podatkov. Ne le v tržni in porabniški javnosti, tudi povprečna oseba z ulice se začenja spraševati: kje so moji podatki, kaj počnejo z njimi, kako so jih pridobili … Namesto podjetij nadzor prevzemajo porabniki.

Kakšne obete prinaša to v trženju?

Pri IBM menimo, da imajo največ uspeha tiste blagovne znamke, ki poskušajo skrbno paziti na odnos do porabnika in na uporabo podatkov gledajo povsem transparentno ter delujejo na temelju namena in zaupanja. Podjetje mora biti zelo jasno glede tega, kje je pridobilo podatke o uporabniku, za kaj jih uporablja in kaj počne z njimi. To področje postaja še toliko bolj pomembno v luči prihajajoče splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR).

Kako se še kažejo spremembe v ravnanju porabnikov?

Glavni poudarek mojega nastopa v Portorožu bo, da se bo svet v prihodnjih petih letih spremenil bolj, kot se je spremenil v zadnjih 20 letih. Eden od pomembnih dejavnikov pri tem so tudi hitre spremembe v vedenju uporabnikov. Trgovci z obutvijo in oblačili so na primer še pred štirimi, petimi leti komunicirali z večino strank javno, pri tem so se lahko zanesli na razne kazalnike, grafe in podatke s Facebooka, LinkedIna, Twitterja … na ogromno javno dostopnih točk, s katerih so pridobivali informacije in prek njih ciljali porabnike. Vendar pa se je pri posameznih prodajalcih 80, celo 90 odstotkov komunikacije preselilo na aplikacije za zasebna sporočila (private messaging apps), na Snapchat, Wechat, Facebook Messenger, Whatsapp in druge. Gre za velikansko spremembo, saj podjetja ne morejo več neposredno slediti porabnikom in jih ciljati z oglasi. Blagovne znamke bodo morale za pridobivanje strank veliko bolj poskrbeti za odlične uporabniške izkušnje, saj bo povsem od volje uporabnikov odvisno, ali se bodo želeli povezati s ponudnikom. Modeli, ki temeljijo na tem, da uporabniki klikajo na čim več oglasov, postajajo čedalje bolj irelevantni, prehod porabnikov v zasebne kanale komuniciranja pa je precej bolj dramatičen, kot se večina ljudi v podjetjih trenutno zaveda. V naši raziskavi so v nekaterih primerih zgolj v šestih odstotkih podjetij verjeli, da gre za pomembno vprašanje.

Kaj menite o kupovanju sledilcev, všeč­kov, delitev, retvitov, s katerim si vplivneži na družbenih omrežjih povečujejo dobiček?

Trženje s pomočjo vplivnežev poteka že dolgo, s poceni in preprosto dostopnim kupovanjem všečkov in sledilcev ter podobnih stvari pa je mogoče manipulirati z obsegom svojega občinstva. Znamke poskušajo s tem pridobivati večji vpliv. Nekatera podjetja denimo ne bi dvakrat premislila, preden bi najela športnika ali manekena, ki bi imel na Instagramu denimo 25 tisoč sledilcev, kot vplivnežu pa bi mu plačali na primer 10 tisoč dolarjev za objavljeno fotografijo. Toda ljudje postajajo bolj ozaveščeni in se zavedajo, kaj to pravzaprav pomeni, da si z lahkoto kupiš kopico sledilcev, obenem pa sploh nisi vpliven. V ironičnem smislu sem sam dober primer, saj imam 104 tisoč sledilcev na Twitterju, med njimi pa jih je angažiranih, vplivnih v trženju mogoče 2.500. Izziv za tržnika je torej, da razume, da vpliv ni nujno povezan s številom sledilcev na družbenem omrežju. Če poskušaš razumeti vedenje občinstva tako, kot to poskušamo doseči z IBM Watsonom, začneš gledati na vpliv drugače.

Katere so trenutno najpomembnejše tržne strategije?

O tem bi se lahko pogovarjala ure. Simon Sinek, eden od najboljših govorcev, ki veliko govori o strategijah, zdaj pa predvsem o tem, kaj navdihuje ljudi, da delajo boljše stvari, pravi, da ljudje ne kupujejo tega, kar delaš, ampak to, zakaj to delaš, kaj je torej tvoj namen.

Pred leti sem delal s stranko, kjer imajo zelo preprosto filozofijo za svojo marketinško strategijo – treba je ugotoviti, zakaj porabnik deluje in ravna tako, kot ravna. Poimenovali so jo pet dvomov: Kdo so moji kupci? Kaj govorijo o meni? Zakaj govorijo to o meni – kakšni trendi so v ozadju? Kje se ti pogovori dogajajo, na kateri platformi? Kdaj so se ti pogovori zgodili? Če slediš zgolj tem petim dejstvom o svojih kupcih, imaš temelj za najboljšo možno tržno strategijo. Vendar pa zelo malo podjetij razmišlja o tem s tako preprostimi pojmi. Zelo pomembno pa se mi zdi, da tem odgovorom dodaš še ekonomsko ovrednotenje – ali smo zadovoljili pričakovanja porabnikov, smo jim ponudili enkratno izkušnjo, ali smo, navsezadnje, prodali izdelek.

Na majhnem trgu v Sloveniji se zdi, da ljudje spet najbolj zaupajo ustnemu priporočilu – prijateljev oziroma ljudi, ki jim zaupajo.

Strinjam se, sam to imenujem »stebri strasti«. Predvsem gre pri tem za izdelke, do katerih ljudje čutijo največjo strast, vsebine, ki se na spletu najbolj delijo in za katere se porabi največ oglaševalskega denarja – glasbo, modo, film oziroma televizijo in šport. Višja je raven čustev pri teh vsebinah, večja je verjetnost, da bo komunikacija o njih zasebna oziroma da bo potekala na zasebnih kanalih.

Množična selitev tega tipa čustvene komunikacije v omrežja zasebne komunikacije je en vidik spreminjanja ravnanja porabnikov. Na drug vidik je opozoril podatek v lanski raziskavi agencije eMarketer, da 55 odstotkov porabnikov tržnikom ne želi posredovati nobenih osebnih podatkov več. Tretji vidik, ki kaže na izrazito spreminjanje ravnanja porabnikov, pa je postal tudi glas. Do leta 2020, torej čez manj kot dve leti, se bo več kot 30 odstotkov dejavnosti na spletnih iskalnikih dogajalo prek glasovnih ukazov, brez zaslonov.

Prav na majhnih trgih, kakršen je Slovenija, se pogosto zgodi »leapfrog«, torej da se hitreje posvojijo nove tehnologije in navade. Predstavljajte si povezavo ustnih priporočil in glasovnih ukazov oziroma »glasovnih pomočnikov«. Vsi se pogovarjajo z napravami, tretjina iskanja po internetu pa se dogaja brez zaslonov. Profesor trženja Scott Galloway meni, da bo glasovna tehnologija v prihodnjih letih za blagovne znamke verjetno najbolj disruptivna sila. Sam menim, da bo to zelo zanimiva sprememba, ki pa je tržniki še niso povsem doumeli.

Kaj pa uporaba pogovornih robotov?

Glasovne in pogovorne rešitve so danes nepogrešljive, saj kupci iščejo informacije, ko želijo, in na kanalih, kjer želijo. Najuspešnejši boti so tisti z zelo preprostimi vmesniki in tisti, ki jih uporabljajo za zelo preproste osnovne naloge, na primer v bankah odgovarjajo na vprašanja o produktih.

Kdaj je torej v trženju pravi trenutek, da skrb za porabniške storitve prevzamejo stroji?

Ljudje, navdušeni nad Watsonom, me nenehno sprašujejo, kako bi lahko v svojem poslu uporabili naše produkte obogatene resničnosti, navidezne resničnosti in pogovorne bote. Odgovarjam jim, da se seveda morajo osredotočati na inovacije in slediti uporabnosti nove tehnologije, vendar pa morajo najprej vedeti, kaj se dogaja v njihovem podjetju. Razumeti morajo nestrukturirane podatke, ki jih imajo v svojih bazah. Količina podatkov se izjemno povečuje, 90 odstotkov vseh podatkov na svetu je nastala v zadnjih 12 mesecih, od vseh podatkov na svetu pa jih je 80 odstotkov nestrukturiranih in jih ni mogoče smiselno uporabiti. Največji izziv za tržnika torej ni, kako uporabiti pogovorne bote, ampak da se prepriča, ali lahko smiselno uporabi nestrukturirane podatke, ki jih ima v podjetju. Če jih lahko, če jih razume, potem je gotovo čas, da začne vlagati v pogovorne bote in vse druge vrste inovativnih tehnoloških orodij.

Vseeno pa postaja uporaba umetne inteligence (AI) v podjetjih ne le moda, ampak kar nuja.

Drži. Vpeljava umetne inteligence v poslovanje po svetu narašča, 23 odstotkov podjetij že izvaja vsaj en pilotni projekt na tem področju. Občutek imam, da se vsi delajo, da uporabljajo umetno inteligenco, a ko pogledaš pod površje, marsikje vidiš, da ni kaj veliko od tega. Opazil sem, kako so pri nekaj dobrih marketinških podjetjih z dobrimi ljudmi in nameni vpeljali umetno inteligenco v upanju, da bodo povečali posel, v resnici pa niso vpeljali kaj več kot pametno napovedno analitiko.

Katere so največje težave, ki jih imate v IBM pri razvoju umetne inteligence?

Ne bi rekel, da gre za težave, predvsem gre za ogromno izobraževanja o umetni inteligenci – AI. Večina ljudi ob kratici AI pomisli na znanstvenofantastične filme, robote, avtomatizacijo in takšne stvari. V IBM nikoli ne uporabljamo tega jezika, ampak govorimo o obogateni oziroma kognitivni inteligenci, saj poskušajo Watsonovi sistemi obogatiti človeško inteligenco, ne pa je nadomestiti. Sam grem v trženju še korak dlje in govorim o IA, inteligentnem pomočniku (intelligent assistant). Watson kot inteligentni pomočnik ve vse o mojih prejšnjih kampanjah, kako sem jih vodil, kolikšni so bili stroški, o vseh drugih metrikah in lahko mu postavim vprašanja in v nekaj sekundah dobim odgovore.

Kako boste z Watsonom konkretno spreminjali marketinški posel?

Agencija Gartner vsako poletje objavi raziskavo Digital Marketing and Advertising Hype Cycle, v kateri napove najpomembnejše tehnologije, ki prihajajo v množično uporabo. V zadnji raziskavi ugotavlja, da je umetna inteligenca najpomembnejša stvar v trženju, da bo v približno petih letih dozorela za (množično) uporabo, njen najbolj uveljavljen uporabniški vidik pa bo personalizacija. Doslej so v trženju za zagotavljanje pravega sporočila pravi osebi ob pravem času na pravem kanalu potrebovali osebne podatke porabnikov. V Gartnerjevi raziskavi pa poudarjajo pomemben trend, ki ga tržniki še niso zaznali – personifikacijo, po mojem mnenju najpomembnejši trend v umetni inteligenci. Medtem ko gre pri personalizaciji za odnos »ena na ena«, gre pri personifikaciji za ciljanje anonimnih agregatnih oseb. Personifikacija pomeni, da si sposoben dati pravo sporočilo pravi osebi ob pravem času na pravem kanalu, ne da bi imel njene osebne podatke.

Kako je to mogoče narediti?

Vzamete lahko tri, štiri, pet delov anonimne informacije iz kateregakoli vira, ankete, glasovnega posnetka ali piškotka, iz teh podatkov pa z Watsonom poiščete deset milijonov ljudi z istimi atributi. Najpreprostejši uporabni primer personificirane uporabe umetne inteligence lahko najdete na spletni strani Northface (www.northface.com/xps), proizvajalca oblačil za športe na prostem. Njihov program osebnega svetovalca pri nakupu poskuša zagotoviti izkušnjo, čim bolj podobno tisti v fizični trgovini, za to pa ne potrebuje nobenih osebnih podatkov, logiranja ali pa povezovanja prek Facebooka, Twitterja ali elektronske pošte. Takoj začne pogovor – kaj želite, kam se odpravljate? Glede na preference porabnika potem spletna stran izbere najprimernejši izdelek.

Koliko bo k odgovornemu trženju v digitalni dobi pripomogla uredba EU o varstvu osebnih podatkov?

Uredba bo posameznikom zagotovila boljši nadzor nad njihovimi osebnimi podatki, marketingarji pa bodo morali podatke svojih strank odgovorno uporabljati pri trženju. IBM je lani registriral več kot osem tisoč patentov, največ od vseh podjetij na svetu, polovica teh patentov pa je bila namenjena varnosti in zasebnosti ter zaščiti računalništva v oblakih.

Se s hitrimi spremembami tehnologije in ravnanja porabnikov spreminjajo tudi vodenje podjetij in njihovi poslovni koncepti?

Vsa ta tehnologija obljublja veliko pozitivnih sprememb, vendar je dejstvo, da so najuspešnejša podjetja, ki sočasno vlagajo tako v ljudi kot v tehnologijo. Ob Zuckerbergovem zaslišanju sem tvitnil citat političnega analitika Nata Silverja: »Preveč zahtevamo od svojih podatkov, premalo pa od sebe.« Mislim, da je to nauk celotne zgodbe: zaupati moramo v ljudi, opremljene s pravimi orodji.

(intervju, eden najvplivnejših digitalnih tržnikov na svetu) Ljudje nočejo več tržnikom dati osebnih podatkov
Milijardna odprodaja onkološkega dela irskega farmacevta
24 min

Irska farmacevtska druža Shire je s francosko družbo Servier dosegla dogovor o prodaji oddelka za proizvodnjo onkoloških zdravil. Kupnina je 2,4 milijarde dolarjev (1,94 milijarde evrov). Shire je napovedal tudi možnost nadaljnje odprodaje nestrateškega premoženja in hkrati napovedal, da bi utegnil pozneje znova odkupiti te delnice.

Kot piše agencija Bloomberg, so te poteze lahko priprave za načrtovani prevzem, ki ga je napovedala japonska družba Takeda Pharmaceutical in se mora do 25. aprila odločiti, ali bo tudi dejansko objavila ponudbo.

Shire si s prodajo znižuje vrednost, ki jo zdaj cenijo na 50 milijard dolarjev (okrog 40 milijard evrov), pri tem pa prodaja tiste programe, ki za domnevno japonsko prevzemnico niso tako pomembni, pravijo poznavalci. Takeda je namreč lani za 4,7 milijarde dolarjev (3,8 milijarde evrov) prevzela ameriško družbo Ariad Pharmaceuticals, ki prav tako izdeluje onkološka zdravila. Na drugi strani najpomembnejšo dejavnost Shirea predstavljajo imunološka in hematološka zdravila.

Vrednost prevzemne tarče je pomembna, saj tržno kapitalizacijo Takede po pisanju Bloomberga cenijo na 37 milijard dolarjev (okoli 30 milijard evrov.)

Milijardna odprodaja onkološkega dela irskega farmacevta
Herbert Diess bo preoblikoval Volkswagen
24 min

Novi šef Volkswagna je postal Herbert Diess, ki je nasledil Matthiasa Müllerja in bo moral temeljito prestrukturirati koncern.

Po mnenju poznavalcev je prenova nujna tako zaradi tehnoloških izzivov, kot sta prehod na električni pogon ter informatizacija, kot tudi zaradi Volkswagnovih lastnih slabosti. Tako se koncern še vedno sooča s posledicami afere Dieselgate, ki je izbruhnila septembra 2015 in se kaže v milijonskih tožbah ter omajanem ugledu. Lastniki pa koncernu očitajo tudi neučinkovito organiziranost in premajhno dobičkonosnost.

Po mnenju poznavalcev je Diess pravi mož za to nalogo, saj je pri prejšnjem delodajalcu BMW kot šef razvoja učinkovito zniževal stroške. Pri Volkswagnu bo poleg vodenja koncerna še naprej vodil tudi blagovne znamke Volkswagen, Seat in Škoda, bo pa tudi vodja tehnološkega razvoja v skupini.

Za večjo učinkovitost bodo v Volkswagnu 12 avtomobilskih znamk povezati v tri segmente: masovnega, premium in super premium. Proizvodnjo za kitajski trg bodo tudi združili v posebno enoto. Enoto za proizvodnjo tovornjakov in avtobusov bodo pripravili za borzno kotacijo v prihodnjem letu in tako pridobili dodatna sredstva, vendar namera Volkswagen ohraniti kontrolni delež.

»Vsi se zavedamo, kako dinamično se bo avtomobilska panoga razvijala v prihodnjih letih,« je dejal Dies po pisanju tednika Handelsblatt in dodal, da bodo z novim organizacijskim sistemom menedžerjem posameznih programov omogočali veliko hitrejše odločanje.

Herbert Diess bo preoblikoval Volkswagen
NLB z rekordnimi rezultati in rekordnimi skrbmi
24 min

Skupina NLB je lani ustvarila 225,1 milijona evrov čistega dobička, kar je za 105 odstotkov več kot leta 2016. Matična banka NLB sama pa je imela 189 milijonov evrov čistega dobička, kar je trikrat več kot predlanskim.

Pomemben delež čistega dobička so ustvarili enkratni dogodki: prodaja nedonosnih terjatev ter prodaja triodstotnega deleža Petrola državnemu SDH in makedonske družbe Nov penziski fond Savi Re. Vendar so bili rezultati zelo dobri tudi iz rednega poslovanja, je ob njihovi predstavitvi dejal predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, ki jih je označil celo kot »zgodovinsko najboljše«. K temu je prispevalo tako zniževanje stroškov kot povečevanje storitev. Rast posojil prebivalstvu v Sloveniji je bila glede na konec leta 2016 sedemodstotna, rast posojil na strateških tujih trgih osemodstotna, posojila srednjih in malih podjetij pa so se povečala za desetino.

Blaž Brodnjak je hkrati opozoril tudi na škodo, ki jo NLB lahko povzroči nadaljnje zavlačevanje s privatizacijo. Posledica bi lahko bile nadaljnje omejitve, ki bi jih banki naložili evropski regulatorji – že zdajšnje, je dejal, vplivajo na rezultate, ki bi brez omejitev lahko bili še boljši. Zahtevana odprodaja hčerinskih družb v primeru neprivatizacije bi skupini povzročila veliko škodo, še posebej pa je opozoril na izpostavljenost banke zaradi tožb hrvaških deviznih varčevalcev – skupni tožbeni zahtevki znašajo 430 milijonov evrov.

NLB z rekordnimi rezultati in rekordnimi skrbmi
Japonci bodo v Logatcu začeli graditi maja
24 min

Predstavniki vlade ter švicarske družbe Lonstroff in njenega japonskega lastnika Sumitomo Rubber Industries so v sredo v Ljubljani podpisali pogodbo o 4,8 milijona evrov državne spodbude za naložbo Lonstroffa v Logatcu.

Tam bo Lonstroff postavil tovarno medicinskih elastomerov, gre recimo za gumijaste ščitnike za epruvete in druge medicinske pripomočke. Zemljišče zanjo (na njem je bila nekoč pohištvena tovarna KLI Logatec) so Japonci kupili od DUTB lani decembra, gradnjo nameravajo začeti maja, proizvodnja pa naj bi stekla aprila 2019. Naložba bo vredna 48 milijonov evrov, so povedali ob podpisu pogodbe, delo v tovarni pa bo dobilo 180 ljudi.

Podjetje v Sloveniji so registrirali že avgusta lani, imenuje se Lonstroff medicinski elastomeri. Gre za visokotehnološko proizvodnjo, vendar za zdaj ne načrtujejo, da bi v Sloveniji bil tudi razvojni oddelek, je na takratni predstavitvi naložbe dejal starejši izvršni direktor družbe Summitomo Rubber Industries Naofumi Harada. Skupaj s slovensko tovarno, je napovedal, nameravajo svojo proizvodnjo v Evropi potrojiti; del proizvodnje bodo prenesli tudi iz Japonske.

Japonci bodo v Logatcu začeli graditi maja
Big Bang gre v roke Darka Klariča in ciprskega investitorja
24 min

Trgovska družba Big Bang, ki je bila naprodaj iz stečaja trgovske skupine Merkur, gre v roke poslovneža Darka Klariča oziroma njegove Adventure Holdinga. Kupil jo je prek novoustanovljene družbe Bidigital, v kateri imajo poleg Adventure 40-odstotni delež Elements Skladi. Upniki trgovske skupine Merkur v stečaju bodo z nakupom poplačani bolje od pričakovanj – Bidigital bo za družbo odštel 18,6 milijona evrov, s svojo ponudbo pa je premagal družbo Balfin Group albanskega milijarderja Samirja Maneja in romunskega trgovca s tehničnim blagom Altex.

Elements Skladi, ki sodelujejo pri nakupu, so nekdanja NFD družba za upravljanje, ki jo je leta 2013 kupila ciprska investicijska družba Elements Capital Partners; ta je v Sloveniji zelo dejavna pri nakupu slabih terjatev, med drugim je predlanskim kupila 75 milijonov evrov slabih terjatev do Save. Njen glavni ustanovitelj je Ciprčan Savvas Andreas Liasis – ta je zdaj osebno večinski lastnik Elements Skladov.

Tehnični trgovec Big Bang ima danes poleg spletne prodaje še 18 prodajnih mest oziroma okoli 15 tisoč kvadratnih metrov prodajnih površin. Po lastnih podatkih je največji ponudnik avdio-videoizdelkov in računalništva s tržnimi deleži, ki segajo od 30 do 60 odstotkov. Sodi tudi med večje ponudnike izdelkov bele tehnike in telekomunikacijskih izdelkov. Tudi v največji Merkurjevi krizi je štel za najmanj problematično hčerinsko družbo.

Poslovnež Darko Klarič, ki mu je uspelo z oglaševalsko agencijo Media Publikum (to zadnje desetletje vodi njegov sin), nato pa se je pred nekaj leti z novoustanovljeno družbo Adventura Holding lotil nakupov drugih podjetij, se je z nakupom trgovca Big Bang odpravil še na novo področje. V zadnjih treh letih je kupil avtobusni podjetji Izletnik in Avrigo ter 69-odstotni delež puljskega avtobusnega podjetja Brioni, ima tudi manjše računalniško podjetje Marg in turistično agencijo STA. Še vedno je tudi med kandidati za nakup Marine Portorož, ki je del zadolžene skupine DZS.

Big Bang gre v roke Darka Klariča in ciprskega investitorja
Slovensko gospodarstvo intenzivno zaposluje
24 min

Konec februarja je bilo v Sloveniji 856.777 delovno aktivnih. Njihovo število se je v primerjavi z januarjem povečalo za 2.400 oziroma za tri desetinke odstotka, v primerjavi z lani pa za okrog 31.700 ali 3,7 odstotka.

Kar 766.283 delovno aktivnih je bilo zaposlenih in njihovo število je raslo z enakim tempom kot skupno število delovno aktivnih, to je za tri desetinke na mesečni in za 3,7 odstotka na letni ravni. Najbolj se je povečalo število zaposlenih v predelovalnih dejavnostih, sicer pa so dodatno zaposlovale vse dejavnosti razen rudarstva ter kmetijstva, lova in ribištva.

Samozaposlenih je bilo nekaj pod 90.500, njihovo število je od januarja upadlo, na letni ravni pa zraslo za štiri odstotke, vendar predvsem zaradi dobrih 13 odstotkov večjega števila kmetov.

Slovensko gospodarstvo intenzivno zaposluje
Kitajska raste nad pričakovanji in se odpira
24 min

Kitajski BDP se je po podatkih kitajskega statističnega urada v prvem četrtletju povečal za 6,8 odstotka, je izračunal kitajski statistični urad. Ta rast je presenetila analitike in za desetinko odstotka presegla napovedi analitikov, za tri desetinke odstotka pa tudi vladne cilje.

Lani je kitajsko gospodarstvo zraslo za 6,9 odstotka, kar je bilo tudi več od načrta kitajske vlade, ki je pričakovala 6,5-odstotno rast. Dejanska rast je bila večja predvsem zaradi ugodnih svetovnih gibanj, pravijo analitiki.

Analitiki so pričakovali manjšo rast zaradi vladnih ukrepov za zmanjšanje onesnaženja zraka v mestih, zaradi katerih so pozimi ustavili delo v številnih tovarnah in jeklarnah. Druga grožnja kitajskemu gospodarstvu pa je zaostrovanje trgovinske vojne z ZDA. Za zdaj ni videti, da bi ameriški ukrepi prizadeli kitajsko proizvodnjo, in poznavalci menijo, da so večja grožnja domače težave.

Velika rast kitajskega gospodarstva je dobra novica za celotno svetovno gospodarstvo, dobra novica pa so tudi znamenja večjega odpiranja Kitajske za tujce. Kitajska vlada je te dni napovedala odpravo 50-odstotne omejitve pri lastništvu avtomobilskih tovarn na Kitajskem. Že letos ta omejitev ne bo več veljala za proizvodnjo električnih vozil, za transportna vozila jo bodo odpravili čez dve leti, za vse proizvajalce osebnih avtomobilov ne glede na pogon pa bodo lastniške omejitve za tujce odpravili leta 2022.

Kitajska raste nad pričakovanji in se odpira
Trump zavira nemško gospodarstvo
24 min

Trumpova zunanjetrgovinska politika sproža grožnjo gospodarske recesije v Nemčiji, je opozoril Inštitut za makroekonomske in konjunkturne raziskave IMK (Institut für Makroökonomie und Konjunkturforschung) iz Düsseldorfa.

Verjetnost, da bo nemško gospodarstvo v prihodnjih treh mesecih zdrsnilo v recesijo, se je po kazalnikih tega inštituta potrojila, z marčnih 6,8 na aprilskih 32,4 odstotka, kar pomeni rumeno opozorilo na nevarnost recesije. Tako opozorilo so sprejeli prvič po marcu 2016.

Vzrok za zaskrbljenost so ameriške carinske grožnje Kitajski in drugim državam, ki so povzročile veliko nihajnost borznih gibanj. Še več, negotovost s finančnih trgov se že preliva tudi v gospodarstvo, ugotavljajo düsseldorf- ski analitiki. To potrjujejo podatki o marčni upočasnitvi industrijske proizvodnje v Nemčiji in znižanju kazalnikov zaupanja, kar vse lahko napoveduje gospodarski zastoj.

Trump zavira nemško gospodarstvo
Cvetke predvolilnega raja
24 min

Konec prejšnjega tedna je predsednik države Borut Pahor razpustil parlament in predčasne parlamentarne volitve razpisal za 3. junij. V prihodnjih tednih se bomo tako znašli v Indiji Koromandiji in se čudili. Mleka bo toliko, da ga ne bomo mogli vsega nesti, kaj šele spiti. Vendar je treba v času pravljic ohraniti trezno glavo, ker se bodo obljube razblinile v trenutku, ko se bo sestala nova vladna koalicija. Njene članice bo na mizi pričakalo več težkih izzivov, ki bodo zahtevali hitro ukrepanje – prodaja NLB, zahteve javnega sektorja po višjih plačah, drugi tir, reforma davčnega in zdravstvenega sistema. Zato smo stranke, ki jim ankete javnega mnenja kažejo najbolje, vprašali, kako se nameravajo teh problemov lotiti.

Tu je nekaj idej: Levica in SMC sta se edini jasno izrekli za pretvorbo sedanjega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, vsi po vrsti bi gradili drugi tir, vendar nihče tako, kot so si zamislili Cerarjevi, z 2TDK in Madžari. Vse stranke razen Levice bi znižale dohodnino, SDS predvideva celo uvedbo družinske dohodnine, s katero bi izboljšali gmotni položaj družin. Vse stranke so tudi pokazale veliko razumevanja do sindikalnih zahtev javnega sektorja po višjih plačah, tiste na levi pa bi dale vse, da NLB ne bi dale.

Poleg tega smo iz strankarskih programov izluščili nekatere ukrepe, ki bodo vplivali na gospodarstvo. Razen pri Desusu, ker program še pripravljajo in ga bodo potrdili na programski konferenci konec meseca. Se pa lahko v stranki pohvalijo s podporo ruskega veleposlanika v Sloveniji Dokuja Zavgajeva, ki jo je izrazil ob podpisu pogodbe o dobavi ruskega zemeljskega plina prejšnji petek. Prvak Desusa Karl Erjavec je zelo zadovoljen, da se je opazilo, da ima Desus zelo dober program.

Cvetke predvolilnega raja
Naslovne zgodbe Financ
1 ura
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Najbolj brani članki danes
1 ura
1. Kdo je skrivnostni kupec, ki bi za Tobačno takoj plačal 23 milijonov evrov?2. Ježešmarija, kaj naredi medij, ko dobi takšno pismo policije?!3. Mali mercedes, ki zmore celo več kot veliki4.
Več ▼

1. Kdo je skrivnostni kupec, ki bi za Tobačno takoj plačal 23 milijonov evrov?

2. Ježešmarija, kaj naredi medij, ko dobi takšno pismo policije?!

3. Mali mercedes, ki zmore celo več kot veliki

4. Razkriti lanski prejemki Jožeta Colariča: Zaslužil je skoraj milijon evrov

5. Evropski trg avtomobilov izgublja sapo, slovenski s polno paro

6. Pogovor s slovenskim kriptomilijonarjem: Kaj se zgodi, ko ti na vrata potrka Furs

7. Denar se ne lepi na tiste, ki so dobri po srcu

8. V Ljubljano prihaja 2.500 ljudi na TEN-T Days. Kam jih bodo dali?

9. Kako bi prihodnji vladarji gospodarili Sloveniji

10. Izolska bolnišnica bi za novi IT-sistem plačala do tri milijone evrov