Manager
Kitajska začela leto z visoko rastjo industrijske proizvodnje
14.03.2018 11:10
Obseg industrijske proizvodnje na Kitajskem se je v začetku leta 2018 opazno povečal, kažejo danes objavljeni podatki nacionalnega statističnega urada v Pekingu. Še posebej je porasla
Več ▼

Obseg industrijske proizvodnje na Kitajskem se je v začetku leta 2018 opazno povečal, kažejo danes objavljeni podatki nacionalnega statističnega urada v Pekingu. Še posebej je porasla proizvodnja v podjetjih v državni lasti.

Proizvodnja v tovarnah in delavnicah se je v januarju in februarju skupaj povečala za 7,2 odstotka na letni ravni. To je precej več od 6,2-odstotne rasti v lanskem decembru in tudi več od napovedi analitikov. Do rasti proizvodnje je prišlo kljub ukrepom, ki jih je kitajska vlada v okviru boja proti s smogom onesnaženemu ozračju uvedla proti težki industriji.

Strogi ukrepi delujejo. Kot je pokazala nedavna raziskava univerze v Chicagu, se je raven delcev PM 2,5 v zadnjih štirih letih znižala v povprečju za 32 odstotkov. (STA)

Najmočnejši svetovni finančniki: kdor se ne bo prilagodil razogljičenju, bo izginil
5 ur
Nadzorniki finančnih sistemov so izdali svoje najmočnejše podnebno opozorilo doslej: odprto pismo centralnih bančnikov zaradi tveganj, ki jih finančnemu sistemu prinašajo podnebne spremembe.
Na članek...

Guvernerja britanske in francoske centralne banke Mark Carney in François Villeroy de Galhau ter združenje 34 centralnih bank z vseh petih celin so ta teden opozorili na finančna tveganja, ki jih prinašajo podnebne spremembe.

Centralni bančniki so v zadnjih letih sicer večkrat opozorili na podnebna tveganja, vendar posamično. Tokratno opozorilo je glede na število sodelujočih daleč najštevilnejše doslej.

V sredo sta objavila odprto pismo šefa francoske in britanske centralne banke. V pismu govorita o katastrofalnih učinkih podnebnih sprememb in o z njimi povezanih pojavih, ki med drugim uničujejo infrastrukturo, zasebno lastnino, zdravje prebivalstva in zmanjšujejo produktivnost.

Zavarovana škoda zaradi takšnih pojavov je v zadnjih treh desetletjih zrasla za petkrat, finančna in človeška škoda sta ogromni.

Ukrepi zoper segrevanje planeta zahtevajo ogromno prerazporeditev kapitala. Podjetja in gospodarske panoge, ki se temu ne bodo prilagodili, bodo izginili.

Za podnebno politiko so odgovorne vlade, zasebni sektor bo odločal o uspešnosti prilagajanja, finančna oblast in nadzorniki finančnega sistema pa ne smejo ignorirati takšnih tveganj.

V sredo so zato izdali svoje prvo poročilo v združenju za ozelenitev finančnega sistema oziroma Network for Greening the Financial System (NGFS). V združenje je vključenih 34 centralnih bank oziroma finančnih nadzornikov z vseh celin in iz večine najpomembnejših držav. Med izjemami so ZDA.

V poročilu so zapisali vrsto priporočil finančnemu sektorju in politikom.

● Spremljanje finančnih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, naj bo vključeno med redna opravila pri nadzoru finančne trdnosti in upravljanja s tveganji. Nadzorniki naj zagotovijo, da bodo finančne družbe primerno naslavljale podnebna tveganja. Podjetja pa naj obravnavajo takšna tveganja dolgoročno v okviru rednega poslovanja in upravljanja s tveganji.

● Centralne banke naj bodo zgled pri vključitvi trajnostnih načel v poslovanje.

● Državne in druge oblasti naj javno objavljajo vse podatke o podnebnih tveganjih.

● Finančne ustanove in drugi naj razvijejo lastne zmogljivosti za upravljanje s podnebnim tveganji, znanje pa naj delijo z drugimi deležniki.

Za uspeh je ključno sodelovanje med trgom in nosilci finančne politike pri oblikovanju meril za finančna razkritja podnebnih tveganj. Regulatorji naj razvijejo sistem, ki bo prikazal, katere gospodarske dejavnosti pomagajo pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo.

Če se bo finančna skupnost ravnala po naštetih priporočilih, bomo dva koraka bližje k urejenemu prehodu v nizkoogljično gospodarstvo, so prepričani centralni bančniki. Izzivi so brez primere, nujni in zelo zahtevni. Vložki so visoki, a če bodo vsi v finančnem sektorju delovali v skladu s priporočili, bodo pomagali, da se izognemo kolapsu vrednosti premoženja.

Centralni bančniki, finančni nadzorniki in finančne ustanove se bodo vse bolj odločno ukvarjali s podnebnimi tveganji in ozelenjevali finančni sistem, so zagotovili v omrežju NGFS.

Najmočnejši svetovni finančniki: kdor se ne bo prilagodil razogljičenju, bo izginil
Foto: Borut Hočevar
Prepih na avtotrgu, svetovni zmagovalci in poslovni finalisti
5 ur
Na evropske trge, tudi slovenskega, je zapihala zima. Padci prodaje so kar precejšnji. Gre le za ciklično nihanje? V tem tednu smo razglasili zmagovalce izbora Svetovni avto leta, vabimo pa vas k glasovanju za finaliste poslovni avto leta. Pomladni čas je pripeljal veliko novih avtov, na prvih predstavitvah smo tako sedli za volan BMW 750Li in 745Le, novega mercedesa CLA in škode scale, na slovenski trg pa je zapeljal volkswagen T-cross.
Na članek...

Zaskrbljujoče dogajanje na evropskem avto trgu. Podobno je pri nas. Marca 2019 se je evropski trg avtomobilov skrčil za 3,9 odstotka v primerjavi z marcem lani, prvo četrtletje pa je končano s 3,3-odstotnim minusom, sporoča Evropska zveza avtomobilskih proizvajalcev (ACEA).

Predstavljamo vam letošnje finaliste izbora Poslovni avto leta 2019 (PAL). Najboljši avtomobili posameznih razredov čakajo na vaše glasove, ti pa gredo v žreb za bogate nagrade. Pomagajte nam izbrati zmagovalce letošnjega, že 14. izbora PAL.

Tudi letos smo ob razkritju finalistov izbora Poslovni avto leta pripravili bogato prilogo PAL 2019. Če ste zamudili tiskano izdajo, si jo lahko naložite v PDF obliki.

Končno je potekel embargo na objavo mojih vtisov BMW serije 7. Tistega z orjaško masko, pa s kar 530-konjskim biturbo V8 bencinarjem in priključnim hibridom, ki preseneča s ceno in se poslužuje »upsizinga«. To pomeni, da ima večji in po številu valjev številčnejši motor kot prej.

Uroš je preizkusil novo škodo scalo – kompaktno čehinjo, ki je nekaj povsem drugega kot model rapid. Čehi se namreč pri zasnovi niso omejevali, zato se scala v boj podaja brez kompromisov – tudi s tekmecem (golfom), ki ga sicer neradi omenjajo.

Iz Splita v bavarsko prestolnico, kjer je Uroš preizkusil še vročo srebrno puščico s pečatom Roberta Lešnika – novi CLA. To je izjemno pomemben mercedes, saj je kar 70 odstotkov kupcev novih, mlajših strank, kar tri četrtine teh pa jih ostane zvestih znamki.

Drugi, morda še bolj vroč mercedes-benz je GLB. Razkrit je bil na salonu v Šanghaju, za sedaj je še koncept, a že jeseni bo dobil serijske obline. GLB je SUV in obenem najbolj prostoren in uporaben kompaktni mercedes. Zveni obetavno.

Matej pa se je ponovno srečal z enim najbolj obetavnih novincev letošnjega leta – volkswagnom T-crossom, ki pri tej znamki uvaja razred B SUV oziroma majhnega športnega terenca, preseneča s prostornostjo in ceno, ki zadnje čase tako ali tako straši tekmece in razvaja kupce.

V sredo smo v New Yorku razglasili letošnje zmagovalce izbora Svetovni avto leta. Električni jaguar I-pace si je priboril kar tri zmage: krovno svetovni avto leta 2019, green oziroma zeleni avti leta 2019 in svetovni dizajn 2019. Luksuzni avto leta 2019 je postal audi A7, športni McLaren" title="McLaren">McLaren 720S, mestni pa suzuki jimny.

Vroča nemka z obilo, prevečkrat spregledane, bencinske romantike. Insignia je privlačna in nevsiljiva avtocestna limuzina, ki v marsikaterem pogledu preseneti. Z 1,6 litrskim turbobencinskim motorjem s 147 kilovati (200 konjskimi močmi) ponuja romantično kombinacijo, ki jo danes na žalost kupci prepogosto spregledajo.

Agencija za varnost prometa je pozvala, naj se z zakonom zgornja dovoljena meja alkohola za voznike zniža z dozdajšnjih 0,5 na 0,2 promila. Med letoma 2011 in 2017 v skupnem številu prometnih nesreč s smrtnim izidom, v katerih so pri povzročitelju zaznali alkohol, dobra petina takih, kjer povzročitelji niso presegli dovoljene meje 0,5 grama alkohola na kilogram krvi.

Lexus, ki v zadnjem delu ponuja dva razkošna sedeža, kar 26-palčni zaslon, hladilnik, prostor za dežnike in predelno steno med vozniškim in zadnjim delom za zagotovitev zasebnosti. Nova limuzina ali kaj drugega?

Želim vam uspešen delovni teden!

Miloš Milač, urednik portala avto.finance.si

P. S.: Spremljajte nas tudi na Twitterju in Facebooku.

Prepih na avtotrgu, svetovni zmagovalci in poslovni finalisti
Kupovanje zelenih pravic je »princip, boleč za racionalno razumevanje ekonomije«
6 ur
Slovenija bo imela premalo obnovljivih virov energije (OVE), zato bo morala kupovati tako imenovane zelene pravice v državah, ki so svoje cilje pri OVE izpolnile.
Na članek...

Obstaja možnost, da Slovenija leta 2020 ne bo dosegla 25-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v skupni rabi bruto končne energije. Takšna je ocena ministrstva za infrastrukturo, so sporočili po seji vlade.

»Pred kratkim mi je prišel v roke dokument, ki pojasnjuje, kaj to pomeni,« je v sredo na konferenci Dnevi energetikov povedal direktor družbe Hidroelektrarne na Spodnji Savi (HESS) Bogdan Barbič.

»Slovenija bo prisiljena kupovati tako imenovane zelene pravice v državah, ki so izpolnile cilje pri obnovljivih virih. Ena od takih držav je Hrvaška. To pomeni, da bo slovensko gospodarstvo kupovalo zelene pravice, sosedje pa bodo s tem denarjem zgradili na primer elektrarne na Savi. Te elektrarne bodo zelo konkurenčne, ker bodo tudi cenovno ugodne, ker jih bomo financirali Slovenci.«

»Slovenija bo kupovala potrdila. Koliko bomo plačevali zanje, še ni jasno. Že princip pa je boleč za racionalno razumevanje ekonomije.«

»Taka ekonomija mi ni jasna,« je končal Barbič. Dodal je še: »Ali obstaja ekonomska knjiga, ki bi pojasnila tak način delovanja?«

Doslej je bil sklenjen le en posel z zelenimi pravicami. Luksemburg jih je kupil od estonskega proizvajalce električne energije po 15 evrov za megavatno uro, smo zapisali v komentarju Koliko nas bo stala preložitev gradnje HE Mokrice.

Kakšna bo cena zelenih pravic čez leto ali dve, ko utegne po njih povpraševati Slovenija, je nemogoče napovedati. Precej verjetno pa bo višja od luksemburško-estonske, smo dodali.

Po današnji seji vlade so še sporočili, da je Slovenija v letu 2017 dosegla 21,5-odstotni delež OVE v bruto končni rabi energije. Za izpolnitev 25-odstotnega cilja bo treba povečati uporabo OVE za več kot dve teravatni uri oziroma za 3,5 odstotne točke, kar je skoraj trikrat toliko, kot se je povečal delež OVE v obdobju med letoma 2010 in 2017.

Kupovanje zelenih pravic je »princip, boleč za racionalno razumevanje ekonomije«
Foto: Borut Hočevar
Vroča nemka z obilo, prevečkrat spregledane, bencinske romantike 8
8 ur
Insignia je privlačna in nevsiljiva avtocestna limuzina, ki v marsikaterem pogledu preseneti. Z 1,6 litrskim turbobencinskim motorjem s 147 kilovati (200 konjskimi močmi) ponuja romantično kombinacijo, ki jo danes na žalost kupci prepogosto spregledajo.
Na članek...

Ko se govori o nemških limuzinah, se skoraj vedno omenjata premijski trio in passat, pogosto pa se pozabi na Oplovo insignio. Na svet je prišla v začetku recesije leta 2008 in je kmalu začela osvajati nagrade in postavljati nove mejnike v proizvodnji. Ljudje so hitro pozabili, da je Opel kdaj izdeloval vectro in signuma. Kljubovala je upadu prodaje in je v krizi rešila Opel. Z drugo generacijo se je pomaknila proti premijskem razredu in pod novimi lastniki PSA predstavlja zapuščino General Motorsa.

Opel insignia grand sport je limuzina oziroma kombilimuzina, oblikovana kot petvratni kupe. Na oko zelo privlačna oblika, ki po bočni silhueti spominja na že upokojenega BMW serije 6 grand coupe, je bila na testu odeta v 'popolno rdečo' barvo in paket opreme OPC line. Vozilo, ki ne bo ostalo neopaženo in ga boste z veseljem pokazali kolegu! Tu so še diskreten zadnji spojler, nižji stranski pragovi, dve izpušni cevi in 19-palčna platišča za bolj atletski vtis.

Odlični, a dragi sedeži

Insignia razvaja tudi v kabini. Materiali niso ravno na ravni premijskih, vendar je notranjost izdelana kakovostno, le ponekod se še najde kakšen kos trde plastike. V rokah prepriča lep, mehek in usnjen ogrevan športni volan, mehka so tudi naslonjala za roko. Preseneti prikazovalni zaslon, ki ne potrebuje plastičnega stekla, temveč hitrost in druge podatke zapiše neposredno na vetrobransko steklo.

Odlična sta sedeža z zelo dobro stransko oporo, sta udobna in prezračevana. Ogrevanje je že samoumevno. Pri prezračevanju se v večini avtov sliši vrtenje ventilatorjev, v insignii pa delujejo neslišno. Voznikov sedež je imel še tri načine masaže, ki je nežnejša, a vseeno zelo dobrodošla na daljših poteh. Paket električno nastavljivih sedežev s certifikatom AGR pa je možen le v kombinaciji z gretjem zadnjih sedežev ter usnjenim oblazinjenjem, kar skupno stane točno tri tisoč evrov.

Na zadnjih sedežih je veliko prostora, dva sedita odlično, zasilno tudi trije. Prtljažnik ima dovolj prostora (490 litrov), vendar je zaradi oblike karoserije precej manjši od tistega v passatu ali mondeu. Ker se odpira skupaj z zadnjim steklom, pa je vanj lažje postaviti večje predmete. Preglednost spredaj motita široka a-stebrička, kupejevska oblika pa nekoliko poveča mrtva kota in zmanjša vidljivost skozi zadnje okno.

Presenetljivo dobro delujeta prilagodljiva matrična LED-žarometa, ki samodejno preklapljata med dolgim in kratkimi snopom, del ceste, na katerem vozi nasproti vozeče se vozilo, pa po potrebi zasenčita. Izbira naprednih žarometov (2.230 evrov) je možna s paketom opreme innovation (1.190 evrov), v paketu žarometov pa dobite še varnostna pomagala, kot so vzvratna kamera, prepoznavanje znakov in parkirni pomočnik.

Nevsiljiv bencinski motor

Testno insignio je poganjal 1,6-litrski turbo bencinski motor, ki kljub svoji velikosti razvije 147 kilovatov (200 konjskih moči). Ob zagonu je zvok pravzaprav prijeten, sicer se med vožnjo ne oglaša preveč. Motor vsekakor ni športen, ob priganjanju zvok nekoliko razočara, a simfonije od 1,6-litrskega štirivaljnika ne gre pričakovati. Je pa tih in umirjen ter ima za vsakršne okoliščine v zalogi dovolj moči (280 njutonmetrov). Do 100 kilometrov na uro potrebuje 7,9 sekunde, kar jo uvršča med dinamične, vendar ne ravno športne.

Motor maksimalen navor razvije že pri 1.600 vrtljajih in ga ponuja vse do 4.500 vrtljajev. Skupaj z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom tvorita zelo umirjeno, dovolj močno ter nevsiljivo kombinacijo. Ob takšnem motorju se vprašamo, od kod vsa ta zaljubljenost v dizle. Seksi limuzina v kombinaciji z bencinskim motorjem je romantična kombinacija, ki jo danes na žalost spregleda veliko kupcev.

Poraba 8,3 litra, najbolj ji ustreza avtocesta

Na začetku sem bil zadržan glede porabe, ki pa se je na koncu testa izkazala za sprejemljivo. Na avtocesti smo izmerili 7,5 litra. Na porabo je močno vplivalo to, kako ogret je bil motor. Ob segretem motorju je poraba na avtocesti upadla pod sedem litrov. Po odprtih cestah od Novega mesta prek Kočevske Reke in Osilnice do Opatije in nato Postojne je porabil 7,2 litra. V mestni vožnji je poraba pričakovano večja – od 11 do 12 litrov. Povprečje na celotnem testu se je ustavilo pri 8,3 litra.

Poudarek na udobju

Vožnja je lahkotna in udobna, lepo se ceste drži tudi v zavojih. Športnih užitkov vseeno ne ponuja, volan je natančen, a brez ostrine, celotno doživetje pa je prikrojeno udobju. Med avtocestno vožnjo do izraza pride daljša medosna razdalja (283 centimetrov), večje neravnine nežno ublaži, tudi vožnja po slabših cestah je spokojna in udobna. Dobre zvočne zatesnjenosti se zaveš ob pogledu na merilnike, ko je dejanska hitrost vedno 20 kilometrov večja od pričakovane.

Kaj ji manjka?

Na začetku testa sem si rekel – to bo prijeten avto – a me je iz dneva v dan s svojo nežnostjo vse bolj omrežila. Gre za izjemno privlačen avtomobil, ki je dodelan skoraj do ravni »svete« nemške premijske trojice. Da bi odkril kakšno pomanjkljivost, se je treba poglobiti v malenkosti. Osrednji zaslon bi lahko bil večji, tudi upravljanje bi bilo preprostejše z vrtljivim gumbom. Prav bi prišel še gumb auto hold, da na semaforju ni treba nenehno pritiskati na zavoro. Kaj več pa bi ji težko očital.

Cena testne insignie grand sport z 1,6-litrskim turbo motorjem ter osemstopenjskim samodejnim menjalnikom se začne pri 29.739 evrih. Z opremo se cena približa 44 tisočakom, s popustom pa upade na 39.369 evrov. Odličen poslovni avto, ki s pomočjo odličnih sedežev, udobnega podvozja in tihega motorja zablesti na avtocesti in na daljših poteh z udobjem razvaja štiri potnike. Ob ceni je treba insignio tudi pravilno umestiti. Po velikosti namreč presega audija A4 in sodi bolj v razred audija A6, za katerega bi (primerljivo opremljenega) odšteli še 15 ali 20 tisočakov več.

A zadnje ne velja le za insignio, ampak tudi za VW passata, škodo superb, forda mondea, toyoto camry in še marsikateri drug avto srednjega razreda, ki je zrasel skoraj v višjega.

Vroča nemka z obilo, prevečkrat spregledane, bencinske romantike
Ranjena dama, ki je povezala Evropejce
8 ur

Ko se je francoski predsednik Emmanuel Macron v ponedeljek pripravljal na govor ob koncu velike nacionalne debate in so se mediji spraševali o glavnih točkah njegovega odgovora na večmesečne proteste, se je pozornost Francozov nenadoma preusmerila na podobo goreče strehe znamenite pariške gotske katedrale Notre Dame. Požar je zadel simbol ne le Pariza, temveč Francije nasploh, njene kulture in zgodovine, religije, celo politike. Ljudje, marsikdo v tišini žalostne nejevere, so se zvečer zbirali v vse večjem številu na ulicah ali pred televizijskimi zasloni ob večernem dnevniku. Z grozo so gledali, kako se je zrušil zvonik. Predsednik je takoj prestavil objavo ukrepov za nekaj dni (ti so vseeno delno pricurljali v javnost), večina njegovih kolegov iz vseh strank pa začasno prekinila kampanjo ob evropskih volitvah.

Tisočere podobe znamenite katedrale

Celotna država je začela žalovati za spomenikom, ki je del dediščine, a tudi pomemben zgodovinski kraj, poln simbolike. Hkrati ima nanj vsak svoj osebni spomin, ne glede na vero, zato so se ljudje odzvali še toliko bolj prizadeto. Nekateri so poudarili njeno arhitekturno lepoto, ki krasi rečni razgled Pariza, zgodovinsko zavest, ki jo zbuja, nekateri so se v pomanjkanju besed obrnili na Edith Piaf ali obudili Victorja Hugoja; naslednji dan je bil med prvimi prenosi na Amazonu njegov Les Misérables. Vsi pa so se strinjali, da gre za simbol francoske, a tudi zahodnoevropske zgodovine, tako monarhije kot republike, in ne zgolj katolicizma. Za mnoge pomeni prostor sobivanja religije in laične republike ter s tem pomemben prispevek k enotnosti francoskega naroda. Ni zgolj kraj kronanja Napoleona in pogreba treh najpomembnejših predsednikov po drugi svetovni vojni, kot je spomnil nacionalni radio, temveč tudi simbol francoske osvoboditve – po nemški kapitulaciji so tu zaigrali himno na orglah, ki so sicer preživele ponedeljkov požar, a v kakšnem stanju so, bo treba še oceniti. Katedrala je bila pomemben prostor zbiranja, enotnosti in žalovanja tudi po atentatih leta 2015. Zato so bile izjave večine, tudi največjih laikov, zelo čustvene.

Stotine milijonov in več desetletij za prenovo

Prenova bo po mnenju večine strokovnjakov trajala vsaj od deset do 15 let ali celo nekaj desetletij, čeprav bi jo Macron rad obnovil v petih letih, tako kot županja Anne Hidalgo, ki bi jo rada prenovila do olimpijskih iger leta 2024. Donacije zanjo so napovedali z vseh koncev, od skladov pariške občine in celotne regije in Evropske centralne banke do podjetij, kot sta Apple in Totala, ter milijarderjev, med njimi Bernard Arnault, lastnik modnega velikana LVMH, družina Bettencourt-Meyers, pomembna lastnica L'Oréala, in Francois-Henri Pinault, lastnik številnih prestižnih modni znamk – namenili bodo vsak sto ali 200 milijonov evrov. Pomoč, sicer manjšo, je napovedalo tudi madžarsko mesto Szeged, ki mu je po poplavah pred več kot stoletjem Pariz poslal pomoč. Nezanemarljiva pa je pripravljenost samih Francozov. V manj kot 24 urah so napovedali za kar 600 milijonov evrov prispevkov.

Poleg finančne pomoči bosta pomembni tudi podkovanost in razpoložljivost strokovnjakov in rokodelcev, na primer kamnosekov in tesarjev, kar glede na pomanjkanje mladih v teh poklicih ni tako samoumevno. Brez novih vajencev bi po opozorilih stroke prednostna rekonstrukcija Notre Dame pomenila pomanjkanje na račun drugih gradbišč. Medtem bodo velike slike, ki so bile poškodovane predvsem zaradi dima, restavrirali v Louvru.

Drugo vprašanje, s katerim se bodo v prihodnjih tednih ukvarjali Francozi, pa je seveda, kako in zakaj se je to zgodilo, čeprav vsi vztrajajo, da je šlo za nesrečo, in odgovorni za dela na katedrali zatrjujejo, da so sledili vsem varnostnim navodilom. Kot je dejal eden od mladih ob reki v ponedeljek zvečer: »Ne bi bil rad na mestu tistega, ki je pred nekaj urami tam zaprl gradbišče.«

Kriminalec, ki so mu postavili spomenik 2
8 ur
Klaus Störtebeker, ki so ga obglavili v 14. stoletju zaradi piratstva, je postal junak rockovskih pesmi, pustolovskih romanov in celo lik iz opere, Nemci ga slavijo kot pravičneža, ki ­jemlje bogatim in daje revnim.
Na članek...

V severnonemškem Hamburgu se še danes ne morejo zediniti, ali je bil Klaus Störtebeker, vodja piratske bratovščine Vitalienbrüder iz 14. stoletja, kriminalec ali junak. Leta 1982 so mu postavili spomenik, edini te vrste na svetu, njegova slava pa je z leti gospodarske krize in razmahom prekarnega dela samo zrasla. Meščani ga namreč danes dojemajo kot zavetnika številnih brezpravnih delavcev in ljudi, odrinjenih na rob družbe.

Na promenadi Überseeboulevard onstran muzeja pomorstva stoji spomenik dvomljivega slovesa. Čeprav so umetniški kip sovražniku oblasti in na smrt obsojenemu piratu postavili že leta 1982, so Störtebekerja resnično rehabilitirali šele pred leti, v času gospodarske krize. Ker kriza v Evropi spet vznika, prepad med bogatimi in revnimi se povečuje, srednji sloj, nekoč nosilec razvoja in gospodarske rasti, pa izginja, Klaus Störtebeker spet dobiva veljavo in uživa občudovanje. To so upoštevali tudi turistični vodniki, ki privlačno legendo z veseljem pripovedujejo.

Začetek globalne trgovine

Prav zaradi piratov so v 12. stoletju ustanovili Hanso oziroma Hanzeatsko zvezo mest in trgovskih cehov, ki je bila zgodnjekapitalistična združba trgovcev. Hansa je vzpostavila in vzdrževala trgovski monopol na območju Baltskega morja, delu Severnega morja in večine severne Evrope. Združeni so se lažje bojevali proti ropom, ki so bili takrat pogosta nadloga trgovskih ladij. Hansa je v resnici pomenila začetek globalne trgovine, kot jo poznamo danes, njena zgodovina pa je kot takšna izjemnega pomena tudi za današnji čas. Zgodovinarji izvor zveze navadno povezujejo z razvojem severnonemškega mesta Lübeck, in sicer z letoma 1158 oziroma 1159. V tem času je bila celotna severnonemška in baltska regija znana po potovanjih avanturistov, ropih in piratstvu. Četudi so nekatere odprave plule po rekah daleč v notranjost, denimo do mesta Novgorod v današnji Rusiji, se je zaradi piratov razmah mednarodnega trgovanja na območju Baltika lahko začel šele z razvojem Hanse. Pred štirimi leti so v Lübecku odprli prvi muzej, ki je v celoti posvečen temu trgovskemu združenju in prikazuje Hansino delovanje od 13. do 17. stoletja ter njen vpliv na življenje v tem delu Evrope in drugod.

»Oblasti so leta 1401 ujele Störtebekerja in njegove družabnike ter jih obsodile na smrt z obglavljenjem prav na mestu, kjer danes stoji njegov spomenik,« razloži lokalna vodnica Nicola Janocha. Zasluge za zajetje zloglasne čete piratov z njihovim vodjo na čelu ima vojaški poveljnik hanzeatske lige Simon van Utrecht, rojen na Flamskem, ki je leta 1400 dobil pravico, da se naseli v Hamburgu. Za svoje zasluge v boju s pirati je leta 1433 prejel naziv častnega meščana. Njegov nagrobni kamen sicer hranijo v mestnem muzeju, očitno pa so mestni možje presodili, da spomenik postavijo njegovemu sovražniku, piratu, saj je Störtebekerjeva zgodba s turističnega vidika očitno privlačnejša.

13 korakov brez glave

Javna usmrtitev piratov je potekala 20. oktobra 1401. Klaus Störtebeker je bil domnevno doma iz Wismarja, slikovitega mesta ob Baltiku, kjer je na hiši, v kateri naj bi se rodil, njegov kamniti doprsni relief. Za njim je ostala zanimiva legenda, za katero pa se ne ve, ali je resnična. Pripoveduje, da je Störtebeker z mestnimi oblastmi dosegel nenavaden dogovor. »Zahteval je, da rabelj njegove tovariše postavi v vrsto, on pa bo, potem ko mu bodo že odsekali glavo, tekel proti njim, tako kot kura, tiste, katere bo dosegel, pa naj oprostijo,« razlaga Janocha. Brez glave naj bi Störtebeker naredil 13 korakov, vendar pa oblastniki dane obljube niso držali. Ali je bilo to sploh res, se sprašujejo še danes, se je pa kruta, vendar privlačna legenda verjetno prav zato ohranila. Pri vseh nejasnostih, povezanih z zloglasnim piratom, pa drži kot pribito, da je njegovo družinsko ime Störtebeker izpeljano iz besedne zveze Stürz den Becher, kar v saškem narečju pomeni zvrni čašo, saj je slovel po svoji pivski kondiciji.

O tem, da Nemci neverjetno veliko pozornosti namenjajo kriminalcu iz srednjega veka, so pisali celo v New York Timesu. Javnost je takšne, kot je bil Störtebeker, rehabilitirala kot socialne pravičnike, ki so jemali bogatim in dajali revnim. Slovel je namreč po tem, da je plen vedno enakopravno delil s kolegi, po nekaterih razlagah pa naj bi dajal celo revežem. Razloge za njegovo rehabilitacijo gre iskati v velikih socialnih razlikah in nepravični razdelitvi dohodkov, ki je postala glavna matrica sodobnega kapitalizma. »Slabše gre Nemcem gospodarsko, bolj se zatekajo v mite,« je revitalizacijo Störtebekerjevega imidža komentiral Arne Lorenz, producent, ki je leta 2007 o njem posnel dokumentarni film. Pirata so ovekovečili tudi v televizijski miniseriji, leta 2008 je bil posnet igrani film z naslovom 13 korakov brez glave, tri mesta – Wismar, ki velja za Störtebekerjevo rojstno mesto, ter sosednji Schwerin in Hamburg – pa so s skupnimi močni postavila gledališko produkcijo Störtebeker, pirat iz severne Nemčije. Igralec Ronald Zehrfeld, ki ga je v filmu upodobil, je povedal, da je bila to vloga, o kateri je sanjal v otroštvu. »Čeprav Störtebeker gotovo ni bil najboljši človek, pa je nedvomno imel veliko srce,« je dejal.

Pirat, ki je postal blagovna znamka

Status piratov je že v obdobju nemške romantike začel izgubljati svoj negativni pečat, v času nacizma in represije komunistične vladavine v nekdanji Nemški demokratični republiki, kamor je sodil tudi Störtebekerjev rojstni Wismar, pa sploh. Postal je junak rockovskih pesmi, pustolovskih romanov in celo lik iz opere. V Nemčiji ima že od leta 1959 svoj gledališki festival Störtebeker-Festspiele v mestu Ralswiek na otoku Rügen, ki velja celo za najuspešnejši nemški gledališki festival na prostem. Kot razvpiti pivski brat ima seveda tudi svoje pivo, ki ga varijo v Stralsundu, oglašujejo pa ga pod sloganom »pivo pravičnih«. Slavijo ga tako kot nekoč južnoameriškega revolucionarja Che Guevaro, kot borca za pravice delavcev.

Edini spomenik kriminalcu

Spomenik kontroverznemu piratu, ki zvezanih rok čaka na izvršitev rablja, so postavili 1. avgusta 1982 v bližini hamburškega pomorskega muzeja, v četrti Grasbrook, na mestu, kjer naj bi bil usmrčen, danes pa je tu promenada v prestižnem novem delu mesta, imenovanem HafenCity. Domišljijski kip je delo pokojnega nemškega slikarja in kiparja Hansjörga Wagnerja, zgodovinski arhivi namreč ne hranijo piratove resnične podobe, so pa menda našli njegovo lobanjo. Na spomeniku je dvoumen napis »Prijatelj boga, sovražnik sveta«. Mnenja, ali si neki kriminalec zasluži spomenik, so bila ob njegovi postavitvi različna, kot tudi ni jasno, ali naj bi ta ljudi odvračal od kriminalnih dejanj ali jih slavi. Vsekakor pa je Klaus Störtebeker zelo poseben pirat, saj je to menda edini primer na svetu, ko je mesto postavilo spomenik svojemu zapriseženemu sovražniku in obglavljenemu kriminalcu.

Kriminalec, ki so mu postavili spomenik
Foto: Shutterstock
Kaj je posebnega na igričarskih telefonih?
8 ur
Prihajata novinca, kaj z njima pridobijo ljubitelji iger in čemu se morajo v zameno odreči?
Na članek...

Igričarji imajo nekoliko drugačne zahteve od običajnih uporabnikov. Ne gre samo za zmogljivosti. Njihove naprave morajo biti odzivne, pa tudi drugačne in na pogled nekoliko ekscentrične. Pametni telefoni dolgo niso izpolnjevali teh meril, v zadnjem letu pa so proizvajalci v iskanju novih kupcev ob »ohlajanju« trga začeli drug za drugim predstavljati tudi modele, namenjene igričarjem. Xiomijeva podznamka Black Shark je pred nedavnim v Evropo pripeljala svoj drugi izdelek, malo prej pa je k slovenskim operaterjem prispel razer phone 2. Toda ali gre samo za kozmetiko in koristi, ki naredijo dober vtis na oglaševalskih materialih, v praksi pa so komaj zaznavne, ali so razlike res očitne?

Najprej poglejmo, kaj naj bi imel igričarski telefon. V prvi vrsti procesor iz najvišjega zmogljivostnega razreda. V nasprotju z osebnimi računalniki imajo telefoni vse združeno na enem čipu, tako se proizvajalci ne morejo odločiti za tako ali drugačno grafično kartico, ampak zgolj za razred in letnico »sistema na čipu«. Zaradi tega ni bistvenih odstopanj med »običajnimi« paradnimi modeli in igričarskimi, vsi uporabljajo isti silicij, le v dveh podrobnostih se razlikujejo.

Kakšne posebne lastnosti potrebujejo telefoni za igre

Pri mobilnikih za igre se proizvajalci kdaj odločijo za povišanje takta procesorja, predvsem pa za (vsaj na papirju) boljše hlajenje. Običajno z notranjimi komorami in cevovodi za odvajanje toplote. Zaradi tega v teoriji procesor ves čas ostaja znotraj temperaturnega okna, ki omogoča stalno delovanje pri polnih zmogljivostih. Izkaže pa se, da to uspeva večini najdražjih telefonov in da igre za mobilne platforme še zdaleč niso tako grafično zahtevne, da bi preobremenile procesorje.

Naslednja pomembna lastnost je zmogljivost baterije. Za večurno igranje pač ne more biti majhna, zato večina tovrstnih telefonov premore zmogljivost vsaj štiri tisoč miliamperur, kar je pri običajnih še vedno redkost. Ni pa mogoče računati, da bo zaradi tega baterija brez polnjenja zdržala ekstremno dolgo. Navsezadnje je namembnost naprave drugačna, in kdor kupuje igričarski telefon zaradi dolgega trajanja baterije, se je zadeve lotil z napačnega konca.

Vsekakor pa bi lahko razmišljal o tovrstni napravi zaradi zaslona ali zvočnikov. Pri zaslonu nekateri ponujajo hitrejše osveževanje, denimo omenjeni razer phone 120-herčno, Asusov ROG phone pa 90-herčno, pri čemer prvi premore zaslon LCD, drugi pa OLED. Razlika je vidna tako pri igrah s hitrim dogajanjem kot v pomikanju skozi vsebine družbenih omrežij, ki je bolj gladko kot pri običajnih 60 hercih. Vendar niti ta razlika ni tako zelo očitna. Zato pa se sliši pri zvočnikih, kajti glasnost in kakovost zvoka sta dejansko zelo različni od telefona do telefona.

Nato so tu še nekatere manjše, a za igre lahko pomembne pridobitve. Ena je odzivnost zaslona na dotik, naslednja pa možnost upravljanja še na druge načine, ne zgolj prek zaslona. Nekateri modeli omogočajo uporabniku, da mesta ob robu, ki so tudi občutljiva za dotik, nastavi kot fizične tipke v igrah. Možno pa je telefone vstavljati v nosilce, ki vsebujejo prave igralne ploščke, kar je lahko koristno za nekatere vrste iger.

Ne nazadnje je tu dodatna osvetlitev, za uporabniško izkušnjo še kako pomembna lastnost. Mnogi igričarji hočejo, da njihove naprave utripajo in svetijo, proizvajalci pa jim rade volje ustrežejo.

Ne moremo pa niti mimo največje hibe teh naprav. V primerjavi z drugimi telefoni iz podobnega cenovnega razreda vsaj za korak ali celo dva zaostajajo pri fotoaparatu. Same specifikacije so na prvi pogled pogosto povsem primerljive – dva objektiva, spodobne zaslonke in vse drugo. Toda rezultati so navadno precej slabši. Že v dobri svetlobi, ko so posnetki še solidni, se pokaže zaostanek pri algoritmih za visok dinamični razpon (HDR), v mraku pa je vse skupaj še veliko slabše. Zato je za vsakogar, ki mu je fotoaparat v telefonu prioriteta, boljša izbira kateri od paradnih modelov brez igričarskega pedigreja. Ta bo bolj ali manj enako dobro poganjal vse najnovejše naslove, poleg tega pa bo vrhunski še na vseh drugih področjih, vključno s fotoaparatom.

Novinca na trgu, black shark 2 in razer phone 2, nista primerna za vsakogar in v resnici prinašata manj, kot obljubljata, a vseeno pomenita hvalevredno popestritev in nekaterim kupcem lahko ponudita prav tisto lastnost, ki jo iščejo.

Posebej hladni black shark 2

Druga generacija »morskega psa« poleg osnove s procesorjem Snapdragon 855 in osem ali celo 12 gigabajtov pomnilnika prinaša več izboljšav v primerjavi s prvo. Omenjenemu čipu, ki ga sicer srečamo v skoraj vseh novih telefonih višjega cenovnega razreda, so dodali večplastno hlajenje, podobno tistemu, ki ga premorejo namizni računalniki. Skupno hladilna površina znaša 145 kvadratnih centimetrov, poskrbela pa naj bi za 14 stopinj hladnejši telefon med igranjem. Koliko te navedbe držijo, je težko preveriti. V nastavitvah pa ima black shark 2 »nori« način (Ludicrous Mode), ki menda še poveča zmogljivosti.

Še ena strojna posebnost je ekstremno kratek odzivni čas zaslona na dotik, medtem ko programska oprema omogoča veliko prilagajanja glede navideznih gumbov. Vse v želji, da bi igralec lahko prehitel druge like v igri. Tudi ohišje je zasnovano tako, da kakršenkoli prijem ne bi zmotil signala mobilnega ali brezžičnega omrežja. Za doplačilo pa sta na voljo igralna ploščka, ki ju pritrdite na vsako stran telefona, podobno kot igralnika za Nintendovo konzolo switch. Tudi tu baterija ponuja zmogljivost štiri tisoč miliamperur, zaslon ima diagonalo 6,39 palca ob razmerju 19,5 : 9 in je vrste OLED. Fotoaparat ima tipalo z 48 milijoni točk, ki je zdaj pogosto in sodi v srednji razred. Sicer z začetno ceno 549 evrov (z osem gigabajtov pomnilnika in 128 gigabajtov notranjega spomina) in sto evri več za konfiguracijo 12/256 gigabajtov sodi v zgornji rob srednjega razreda, ni pa še v območju najdražjih, kajti ti so zdaj trdno med 750 in tisoč evri, nekateri tudi čez.

Posebej glasni in svetli razer phone 2

Prvi razer phone je bil eden začetnikov igričarskega trenda. Drugi je navzven skoraj enak – oglat in velik –, toda znotraj bistveno izboljšan. Do prihoda v Slovenijo pa je tudi cena že nekoliko upadla, tako da je zdaj precej bolj zanimiv. Zaslon je še vedno šestpalčen in v razmerju 16 : 9, prav tako ohranja osveževanje s 120 herci, kar ga dela edinstvenega med pametnimi telefoni, zato pa je po novem precej svetlejši. Razlog, da ekran ni razpotegnjen v drugačno razmerje, sta stereozvočnika na sprednji strani. Sta verjetno najglasnejša v telefonih ta hip, pa tudi kakovost je z vključeno tehnologijo Dolby Atmos zavidljiva, malce šepa le pri basih. Telefon je mogoče polniti brezžično, ker je v nasprotju s prvim razerjem zadaj steklen, a kljub temu enako vodotesen.

Nov je fotoaparat z dvema objektivoma. Širokokotni je optično stabiliziran, drugi pa ponuja dvakratni zoom. Kakovost še vedno ni najboljša, a je izboljšana in dovolj dobra za vsakdanje potrebe. Kar pa je mogoče za ciljno publiko najpomembneje – vgradili so osvetlitev razer chroma. Tako Razerjev znak s kačami na zadnji strani sveti v kateremkoli od 16,8 milijona odtenkov, kadar pride obvestilo ali če si uporabnik zaželi malo svetlobne zabave. Svetlobni učinki so na voljo še na dodatnem Razerjevem brezžičnem polnilniku.

Kaj je posebnega na igričarskih telefonih?
Foto: Press
Bangkok med 300-metrskimi stolpnicami in domovi ob spokojnih vodnih kanalih
8 ur

Bangkok sem obiskal po več kot desetletju in na prvi pogled se ni veliko spremenilo. Gneča na ulicah je bila enaka, če ne še večja kot pred leti, cene pa še vedno ugodne, čeprav se v boljših restavracijah in prestižnejših trgovinah enačijo z zahodnoevropskimi ... Obisk Tajske pa je tudi zelo preprost, saj s slovenskim potnim listom za bivanje do 30 dni ne potrebujete turističnega vizuma. Ob vstopu lahko zahtevajo na vpogled povratno letalsko vozovnico, a je največkrat ne.

Bolj ali manj preprosto naokoli

Z letališča Suvarnabhumi je mogoče priti v širše mestno središče s sodobnim vlakom (ART), ki vozi po nadzemnih tirih. Polurna vožnja je udobna in poceni – stane približno evro. Postaje ob progi so povezane tudi z drugima dvema sistemoma mestne železnice. BTS se imenuje najbolj uporabljana železnica na stebrih, ki z dvema progama povezuje glavne avtobusne postaje in mestne predele na obeh straneh velike reke Chao Phraya. Tretji sistem, MRT, pa je kombinacija metroja in železnice na stebrih. Žal nobena izmed sodobnih železnic ne vozi v staro mestno središče s kraljevimi in vladnimi palačami ter cenejšimi prenočišči. Tja je mogoče priti s številnimi avtobusnimi progami. Toda razumevanje njihovega poteka je za tujce težavno, zato se večina odloča za vožnjo s taksijem. Ta ni pretirano draga, še posebno, če taksisti vklopijo taksimeter, kar po zakonu morajo. Toda številni tega nočejo storiti, saj lahko s pogajanjem za fiksno ceno zaslužijo precej več. Malo manj udobna, a bolj adrenalinska je vožnja z motornimi trikolesniki (tuk tuk). A pogajanje za ceno z njihovimi vozniki je še težje. Na Tajskem lahko naročite prevoz tudi prek aplikacije (Uber, Grab). Cena je podobna kot pri uporabi taksimetra. Poslovanje omenjenih podjetij sicer ni legalno, a oblasti rade zamižijo na eno oko. Kako delujejo v praksi, nisem preizkusil.

Ko dvigate denar, pazite na provizije

Za bivanje v mestu boste prej ali slej potrebovali gotovino. Plačevanje s karticami je mogoče v večini trgovin, toda za kupovanje na ulici, tržnici, plačevanje prevozov boste potrebovali tajske bahte. Elegantno jih lahko dobite na bankomatih, toda pazite na višino provizije. Najvišje so za kreditne kartice. Zato se pred potovanjem pri svoji banki pozanimajte, kolikšna je provizija za dvig gotovine na Tajskem in ali morda za vašo kartico veljajo kakšne omejitve. Menjava gotovine (priporočljivi so ameriški dolarji) v menjalnicah je lahko ugodnejša, vendar morate poiskati menjalnice z najvišjim menjalnim tečajem. Navadno dobite največ v menjalnicah Super Rich Thailand, ki ima svojo poslovalnico tudi na letališču ob vstopu na železniško postajo. Plačevanja s kartico na POS-terminalih je približno enako ugodno kot menjava v menjalnici. Ponekod zaračunavajo nekaj odstotkov provizije, zato se o tem pozanimajte pred plačilom, še zlasti kadar gre za večje zneske.

Prenočišča in nakupi za vse žepe

Vsaj za prvo noč je priporočljivo rezervirati prenočišče. Izbira je velika (od 20 evrov dvoposteljna soba), najugodnejše pa je mogoče najti na spletu. Je pa res, da tam ne boste našli res najcenejših sob (že za okoli 10 evrov). Toda verjetno v sobi brez kopalnice, oken in klimatske naprave ne boste želeli ostati dalj časa. Eno najcenejših, a hkrati atraktivnih območij je okolica ulice Khaosan. Tu je izbira prenočišč po nizki ceni zelo velika. Hkrati pa je ponudba gostinskih lokalov, restavracij in trgovin pisana na kožo tujcem. Naprodaj je vse od spominkov, oblačil, bižuterije in nakita do pohodniške opreme. Žal cene niso več tako zelo ugodne kot nekoč. Očitno veliko izdelkov danes prihaja iz uvoza, Vietnama, Indonezije, Indije, kjer je delovna sila še cenejša. Sadje in zelenjavo po nizkih cenah je mogoče najti na bližnji tržnici Thewet. Največja ponudba pa je na voljo na velikanski tržnici Chatuchak. Odprta je ob koncih tedna, ko se okoli kakšnih 15 tisoč stojnic gnete vsaj 200 tisoč obiskovalcev.

Če iščete originalne izdelke svetovno znanih proizvajalcev (po nekajkrat višji ceni od ponaredkov), pa se morate podati v enega izmed velikih trgovskih centrov. Najbolj me je prepričal Siam Paragon, v katerem lahko najdete prav vse, od oblačil do športnih avtomobilov. Nekoliko nižje cene in manj prestižne znamke boste našli v središču MBK, kjer v sedmih nadstropjih vabi kar okoli dva tisoč trgovin in veliko prehransko središče s poceni, a okusnimi jedmi različnih ponudnikov.

Hrana od uličnih kuhinj do dragih restavracij

Prehranska središča v nakupovalnih centrih so odličen kompromis med najcenejšo ponudbo jedi improviziranih uličnih kuhinj in klimatiziranih restavracij. Jedi je mogoče dobiti že za manj kot dva evra, ponudba pa je izredno raznolika. Restavracije so samopostrežne in odprtega tipa, tako da lahko čez pult opazujete kuharje pri delu, vsi skupaj pa si delijo stole in mize, ki so razvrščeni okoli. Ponekod je treba na njihovo brezplačno kartico naložiti nekaj denarja in potem z njo kupujete jedi pri različnih ponudnikih. Če ne porabite vsega, vam dobropis vrnejo v gotovini.

Pri ulični ponudbi hrane sem bil včasih v dvomih glede higiene. Toda v vseh teh letih nisem imel niti ene slabe izkušnje. Zato me pisani svet provizoričnih kuhinj vsakič znova prevzame. In Bangkok je eno izmed svetovnih središč takšnega prehranjevanja. Že za evro je mogoče dobiti kakšno jed ali prigrizek. Pogosto so tajske specialitete precej pikantne, zato ne bo nič narobe, če izrazite željo po manj začinjenih jedeh. A za bolj evropskemu okusu prilagojene jedi boste morali obiskati katero izmed boljših restavracij. Izbirate lahko med takšnimi s francoskimi, italijanskimi, argentinskimi in še kakšnimi jedmi, a žal tudi po zahodnoevropskih cenah. Zavijete lahko tudi v katero izmed svetovno znanih restavracij hitre prehrane. Toda cene v njih (in tudi hrana) so veliko manj prijazne do lačnih obiskovalcev kot na ulici.

Mestne višave

Nove stolpnice kar hitro spreminjajo podobo mesta. Še posebno me je prevzela atraktivna stolpnica King Power Mahanakhon v poslovno-nakupovalnem predelu Silom. Visoka je 314 metrov, od daleč pa je videti, kot bi manjkali deli zastekljene zgradbe ali pa bi bila sestavljena iz velikanskih legokock. Stanovanjsko-poslovna zgradba ima v najvišjem, 78. nadstropju urejeno razgledno ploščad s stekleno ograjo, delno pa je zastekljeno tudi dno. Razgledi so tako atraktivni, da je vredno plačati visoko vstopnino (30 evrov). Z višine 310 metrov lahko občudujete večino najbolj značilnih mestnih zgradb, od kraljeve palače do templjev in drugih visokih stolpnic. Med njimi na drugem bregu reke Chao Phraya zbuja pozornost najvišji nebotičnik na Tajskem, Magnolia Waterfront Residences. Odprli so ga lani, visok pa je 317 metrov. V njem je urejenih 379 stanovanjskih enot. Vseh še niso prodali, saj so cene visoke: od 500 tisoč evrov za enosobno stanovanje velikosti okoli 70 kvadratnih metrov.

Obvezni ogledi

Bangkok se ponaša z okoli 400 budističnimi templji, najznamenitejša atrakcija pa je Velika palača, v kateri je še pred stoletjem bivala kraljeva družina. Palača je nekakšen otok sredi ponorelega mesta, na katerem se vrstijo zgradbe s pozlačenimi strehami, templji, paviljoni, zmanikirani vrtovi. Tu lahko obiščete tudi najpomembnejši tajski tempelj Wat Phra Kaew z zelenim kipom Bude iz žada, ki je odet v zlato in diamante. Za ogled palače boste odšteli približno 15 evrov, kar jo uvršča med eno najdražjih atrakcij. V bližini je treba obiskati še tempelj Wat Pho s 46 metrov dolgim ležečim Budo, seveda obloženim z zlatimi lističi. Nekaj posebnega pa je tempelj Wat Arun, ki je poseben v svoji belini in se ponaša z razgledi na Veliko palačo.

Atrakcija, ki je ne gre zamuditi, je tudi vožnja z ladjo po reki Chao Phraya. Lahko se odločite za turistično križarjenje, po možnosti z vključeno večerjo (od 20 evrov). Kljub ne najnižji ceni me je navdušilo križarjenje z ladjo podjetja Supanniga Cruise. Večerja ob sončnem zahodu je bila odlična, za uvod pa postrežejo še s šampanjcem francoskega pridelovalca Taittinger.

Stranski kanali, kjer se živi kot nekoč

Za drobiž se lahko prevažate z ladjami, ki so priročen del mestnega javnega prometa. Z njimi žal ni mogoče obiskati mirnejših stranskih kanalov. V njih življenje še vedno poteka podobno kot pred desetletji, daleč od prometnega kaosa, neznosnega vrveža in oblakov smoga. Domačini se tu v šolo, službo ali po nakupih odpravljajo s čolnom. Izkušnjo si lahko privoščite tudi kot turist. Toda motorni čoln boste morali najeti. Cena za uro vožnje po kanalih se začne pri 30 evrih, kar niti ni tako drago, še posebno, ker lahko na krov sprejme kar lepo število potnikov.

Čari noči

Obvezna izkušnja je obisk masažnega salona. Že za kakšnih sedem evrov se je mogoče za uro prepustiti spretnim rokam domačinke. Te so kljub navidezni krhkosti presenetljivo močne in njihovi prijemi ne prinašajo le sprostitve, ampak tudi bolečino. Najcenejše masaže, ki pa ni nujno, da so manj kakovostne, izvajajo kar na ulici pod milim nebom ali v nagnetenih salonih. V boljših salonih pa je lahko cena tudi nekajkrat višja. Še posebno tam, kjer je na voljo tudi drugačna »masaža«. Bangkok že desetletja slovi po svojih rdečih četrtih – Patpong, Soi Cawboy, Nana Plaza.

Prostitucija je sicer nezakonita, a jo dopuščajo, saj daje pomemben delež prihodkov, ki jih prinašajo turisti. V omenjenih predelih se vrstijo lokali, v katerih ob drogu poplesujejo pomanjkljivo oblečene ali celo gole plesalke. Gostje so večinoma starejši zahodnjaki, cena za celonočno druženje z dekletom pa je (menda) okoli 60 evrov.

Foto: Igor Fabjan

Bangkok med 300-metrskimi stolpnicami in domovi ob spokojnih vodnih kanalih
Na kaj bi morala biti Slovenija pozorna pri odnosih s sosedami
8 ur

V akademski skupnosti obstaja niz teorij, s katerimi poskušajo razložiti odnose med državami. Ena izmed njih je teorija demokratičnega miru. Ta izhaja iz domneve, da se resnično demokratične države (torej tiste, ki imajo svobodne volitve in kjer se o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah ne sprašujejo) ne spopadajo med seboj. V moderni dobi bi dejansko težko našli takšne vojne, še posebej, če sem ne štejemo anomalij demokracije. Sklop različnih dejavnikov, ki družbo naredi nezadovoljno z državo, lahko na svobodnih volitvah na oblast pripelje tudi politike, ki so jim demokratične vrednote v resnici povsem nepomembne.

Seveda pa to ne pomeni, da so odnosi med demokracijami vedno zgledni. Nikakor ni izključeno niti to, da se v prihodnosti te države ne zapletejo v konflikt. V tem kontekstu je zato po eni strani na mestu mnenje predsednika države, da imajo »naši sosedje, prijatelji, lahko … stališča in ravnanja, s katerimi se mi ne strinjamo, in smo dolžni to tudi na primeren način povedati, a se moramo zaradi miru, varnosti, blaginje in ohranitve medčloveških odnosov vselej truditi, da hkrati gradimo mostove in … paziti, da ne zaloputnemo vrat«. Po drugi strani pa je to stališče treba postaviti v širši kontekst odnosov Slovenije s sosedami.

V mednarodnih odnosih iskrenega prijateljstva ni. Ni čustev, so zgolj interesi, ki se manifestirajo v različnih oblikah. Lahko se izražajo v merjenju moči. Lahko se izražajo v pripravljenosti na sodelovanje, denimo gospodarsko, saj državi ob stabilnih političnih odnosih in dinamični trgovini rasteta in ne capljata na mestu. Dolgoročno sodelovanje lahko pripelje tudi do razumevanja mednarodnih odnosov na drugačen, bolj do človeka prijazen način. Poudarek je na »lahko«, ni pa to nujno. Razvoj norm in vrednot se ne more zgoditi, če ga ne ponotranjijo države. Še pred dobrim stoletjem je bila vojna povsem običajno sredstvo zunanje politike. Danes je vojna prepovedana, a vojne še vedno so. Nekoč so tisti, ki so razmišljali nedogmatsko, končevali na vislicah. Danes imamo svobodo vere, tiska in govora, toda ti civilizacijski dosežki niso (več) samoumevni, celo v nekaterih državah članicah Evropske unije ne (več).

Vse je torej relativno. Zato je v analizah odnosov med državami, poleg javnega izražanja iskrenih želja po prijateljstvu in medsebojnem razumevanju, nujno upoštevati še nekatere determinante, ki pomembno vplivajo na presojo, ali je med državami možen konflikt. Ena med njimi je odgovor na vprašanje, kaj imata skupnega državi, ki sta v sporu, in ali je to »skupno vezivo« tako močno, da lahko reši ta spor oziroma prepreči njegovo eskalacijo v konflikt. Kot se kaže v zadnjem času, je za Slovenijo nujno, da išče realističen odgovor na to vprašanje, saj se odnosi s sosedami zapletajo. Od odgovora na vprašanje je odvisna ocena, ali lahko pričakujemo poslabšanje odnosov, in opredelitev prihodnjih ravnanj v primeru, da pride do eskalacije.

Predsednik je svojo izjavo dal kot odziv na nedavne tajanizme, nova dogajanja v zvezi z arbitražo med Slovenijo in Hrvaško ter nesramnost madžarske vlade, ki si je drznila Sloveniji vsiljevati svoje standarde svobode tiska. Vse to so teme in poteze, za katere mora biti Slovenija izrazito občutljiva. Mora biti sposobna ne samo ustreznega odziva (tu v zadnjem času, razen deloma v zvezi s Tajanijem, slovenski zunanji politiki vsaj po mojem mnenju ni česa očitati), ampak tudi razumevanja širše slike, ki bo lahko pokazala težo teh eskapad, ki smo jim priča v zadnjem času.

Torej, kaj druži Slovenijo, Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško in Italijo in ali lahko to ohrani stabilnost regije, v kateri živimo? Najbolj očiten vidik medsebojne povezanosti so evropske institucije. Vse države so članice Evropske unije in Sveta Evrope. Vse, razen ene, so članice zveze Nato. Za zdaj ni znamenj, da bi katera od držav iz omenjenih institucij želela izstopiti. Vendar pri tem ne kaže zanemariti odpora, ki ga vlade teh in še kakih drugih držav kažejo do evropskih institucij. Posebej je ogrožen Svet Evrope, saj organizacija uveljavlja norme in vrednote, ki se jim v nekaterih državah članicah dejansko odpovedujejo, nekatere pa jih nikoli niso zares vzele za svoje. A tudi pred Evropsko unijo je izziv populizma, s katerim se bo treba resno soočiti, če naj Unija po brexitu obstane in ostane v enem kosu. Evakuacijski načrt za primer katastrofe mora biti pripravljen.

Drugi vidik povezanosti, a v drugačnem, za Slovenijo neugodnem smislu, so zgodovinske travme. Nekatere sosede povezuje to, da trpijo zaradi »krivic«, ki naj bi se jim zgodile v preteklosti. V Italiji se je za del prebivalstva in politikov čas ustavil pred začetkom druge svetovne vojne. Za del madžarskega prebivalstva in politikov (celo aktualne politike) se je ta čas ustavil s podpisom trianonske pogodbe leta 1920. Težnje popravljati »krivice iz preteklosti« so čedalje opaznejše in nanje se je treba pripraviti. Današnja Evropa namreč bolj kot kadarkoli prej v obdobju od leta 1945 omogoča (pre)drznost v mednarodnih odnosih, ki meji celo na igre ničelne vsote. Smo v obdobju, ko vse evropsko dobro, ki se nam je zdelo samoumevno, postaja sporno.

Se pravi, tudi takrat, ko mislimo, da smo v medsebojnih odnosih s sosedi dosegli visoko raven, ko verjamemo v iskrenost, v pošten in dober namen, ko se zavzemamo za temeljne, Evropi in morda nekoč tudi človeštvu skupne vrednote, vsaj ko gre za pravico do človekovega dostojanstva, se je treba zavedati, da vse države ne mislijo nujno vedno enako. Zavedati se je treba, da so pripravljene svoj prav in svoje interese tudi uveljavljati na način, ki je primeren danim okoliščinam. In če govorimo o uveljavljanju argumenta moči, iskanju slabosti nasprotnika in celo revizionizmu (tajanizme in madžarsko dojemanje Slovenije bi lahko uvrstili v vse omenjene kategorije), potem je klima za tovrstno radikalno uveljavljanje svojega prav trenutno zelo ugodna. Vnovič ugotavljamo, kako so lahko ideali, ki si jih želimo v mednarodnih odnosih, drugačni od stvarnosti, ki nas obdaja.

Ta odnos med stvarnostjo in ideali lahko ponazorimo z metaforo tanga. Tango je lep ples, a le, če ga plešeta dva, ki ples razumeta in ga obvladata. Predsednikova izjava je izjava o tangu kot o lepem plesu. Dokumentacijo, ki bo odgovorila na vprašanje, ali ga slovenska zunanja politika dejansko zna tudi plesati, pa še zbiramo. Največ materiala trenutno ponujajo odnosi med Slovenijo in Hrvaško. Državi, ki diplomatsko tako rekoč ne komunicirata med seboj, sta v bistvu naravni zaveznici. S Hrvaško namreč nimamo skupnih le turistov in gospodarske izmenjave. Skupno nam je tudi to, da deli Madžarske pred Trianonom segajo tako v Hrvaško kot v Slovenijo. Da o »italijanski« Istri in Dalmaciji niti ne govorimo. Povedano drugače, obsedenost obeh držav z določitvijo meje je smešna, sploh če upoštevamo primerjalne izkušnje, kjer se je meja med demokratičnimi državami določala tudi celo stoletje, pa to ni do temeljev zastrupilo odnosov med državama (na primer med ZDA in Kanado, katerih skupna meja je, mimogrede, dolga skoraj devet tisoč kilometrov). Hrvaška in Slovenija, državi, ki se nikoli nista bojevali druga proti drugi, se morata torej naučiti plesati, in to tako, da se dogovorita o implementaciji razsodbe o meji in se osredotočita na tista prava skupna vprašanja, katerih reševanje utegne usodo njunih državljanov zaznamovati mnogo bolj kot izplutja enega ali drugega policijskega čolna v »sporne vode«.

Kdo danes sploh še potrebuje kreativnost?
8 ur

Prejšnji mesec sem različnim kadrovskim strokovnjakom predstavljal praktične primere uspešnega razvoja inovativne kulture. Po predstavitvi sem se z enim od gostov zapletel v debato, ali je kreativnost sploh še potrebna in je vanjo smiselno vlagati ali ne.

Sogovornik je namreč vztrajal, da je vlaganje v kreativnost mlatenje prazne slame. Menil je, da je danes tehnologija toliko napredovala, da, na primer, roboti in umetna inteligenca naredijo stvari precej bolj dovršeno, ceneje, hitreje, kot jih bo človek kadarkoli. Prepričan je bil, da točka tako imenovane tehnološke singularnosti, ko ljudje ne bomo mogli več dohajati razvoja tehnologije in bo umetna inteligenca postala superinteligenca, ni več daleč.

Sam gledam na to drugače. Kljub tehnološki dovršenosti je edina lastnost, ki je v vsej zgodbi s supertehnologijo izpuščena, kreativnost. Ta je lastna ljudem. Vsak od nas jo ima, nekateri bolj izraženo, drugi manj. Tu poudarjam tri glavne stvari, ki jih direktorji in menedžerji premalokrat upoštevamo.

1. Teresa Amabile, priznana predavateljica na področju kreativnosti na Harvardu, je v svojih raziskavah že leta 1998 dokazala, da prav menedžerji pogosteje ubijejo kreativnost že na začetku svojega delovanja, kot pa jo podpirajo. To se največkrat zgodi, ker čezmerno upoštevajo poslovne usmeritve in se osredotočajo na koordinacijo, produktivnost in nadzor. Še več, Amabilovi so menedžerji odkrito povedali, da imajo v svojih organizacijah oddelke, za katere želijo, da niso kreativni. Kar 80 odstotkov vprašanih menedžerjev je pri tem poudarilo računovodstvo kot »oddelek, ki ne sme biti kreativen«. Posledice tega se kažejo, na primer, v visokih internih transakcijskih stroških, dolgem odzivnem času in negativnih vplivih na splošno klimo celotnega podjetja. Tudi danes se v mnogih podjetjih še vedno pojavijo enaki primeri slabih praks in takega razmišljanja.

2. Priznani mislec in eden od promotorjev vrednot v poslovnem okolju Richard Barrett poudarja povezanost kreativnosti s smiselnostjo dela in zaposlitve. Delo, ki ima smisel, mora omogočati izražanje kreativnosti, sicer posamezniki ne bodo našli osebne izpolnitve in bodo organizacijo zapustili. Da delodajalci to preprečimo, jim moramo dati glas in slišati njihove predloge oziroma sistematično v procese vključiti tudi proces inoviranja. Tudi sam sem naletel v prejšnjih zaposlitvah in še danes na primere, ko se sodelavci počutijo preslišane oziroma neupoštevane, kar jih spodbudi, da najdejo zaposlitev drugje.

3. Kreativnost je gonilo razvoja. Kreativnost pomeni, da si upamo isto delo opraviti drugače. Da o istem problemu razmišljamo z drugega gledišča. Pomembno je, da nas ni strah poskusiti in da se ne bojimo posledic. Z negovanjem kreativnosti v podjetju pripravimo zaposlene in okolje za rojstvo inovacij. Te imajo uporabno vrednost in prinašajo nove kupce in nove prihodke.

V pogovorih z mnogimi direktorji in strokovnjaki iz različnih podjetij se mi vedno znova potrjuje prepričanje, da je v Sloveniji velik potencial in veliko kakovostnih idej, ki pa se prevečkrat ustavijo v naših mislih in sploh ne pridejo do prototipa, kaj šele do produkta. Da jih razvijemo do tod, si moramo najprej drzniti biti kreativni, v podjetjih postaviti tak sistem in kanal, po katerem vsak član tima jasno prispeva svoje pobude, ideje, sanje in dobi hiter odziv. Le tako lahko iz podjetja, ki je pred tem imelo na tisoč zaposlenih od eno do dve ideji na leto, pride več kot 50 idej z dodano vrednostjo 500 tisoč evrov. Oziroma iz ideje, ki jo je na začetku razvijal en zaposleni s petimi študenti, po treh letih živi podjetje s 13 zaposlenimi. Najhitreje boste opazili učinke, ko bo za tak sistem nekdo skrbel v svojem celotnem delovniku, pri tem pa spodbujal kreativnost v vsakem sodelavcu in menedžerju. Četudi se kdaj v vsem tem procesu zaide v kako slepo ulico, bo še vedno kritična masa tista, ki bo peljala proti napredku.

Za začetek pomaga, če se kreativnosti lotimo najprej pri sebi, na primer spremenimo dnevno rutino, uporabimo drugo roko pri ščetkanju zob, ali pa delovnik namesto s prebiranjem e-pošte začnemo s pogovorom s sodelavci. Vsak kreativni korak šteje.

Spoznajte tridesetletnico, ki je portretirala črno luknjo
8 ur
Študentka elektrotehnike Katie Bouman je leta 2012 sklenila, da bo tema njenega magistrskega študija iskanje načina za slikanje črne luknje, leta 2017 je iz tega doktorirala. Metodo so pozneje modificirali, zrasla pa je iz njene ideje.
Na članek...

Prva fotografija črne luknje je znanstvenike navdušila. Pri laikih pa podoba rumeno oranžnega kroga na črni podlagi s temno rjavkastim odtenkom ne zbuja posebnega vznemirjenja. Bolj simpatična je slika še ne 30-letne znanstvenice Katie Bouman, ki je zasnovala metodo za izdelavo te fotografije. Slike z njenega profila na Facebooku so postale medijske uspešnice tudi zato, ker ljudje lažje razumemo personifikacije, zlasti pri težkih znanstvenih temah.

Priljubljenost se je harvardski znanstvenici skoraj maščevala: nemudoma so jo napadli troli z očitki, da si prilašča zasluge za delo drugih, ker da je skoraj 95 odstotkov programskih vrstic napisal harvardski študent Andrew Chael. Napadi so bili tako siloviti, da so o njih poročali tudi tako pomembni mediji, kot sta dnevnik Washington Post in TV-mreža CNN.

Nič ni pomagalo, da je Boumanova v svojih objavah dosledno pisala, da je fotografija kolektivno delo, napade je končal domnevni oškodovanec Adrew Chael sam z izjavo, da je sicer res napisal enega od algoritmov, in nadaljeval: »Moje delo je pomembno, vloga Katie Bouman pa je bila odločilna, ker je pomagala povezati vse ekipe, ki so sodelovale pri tej nalogi.«

55 milijonov svetlobnih let daleč

Zakaj je ta posnetek tako pomemben? Na njem je črna luknja v središču galaksije M87 v ozvezdju Device, ki je od Zemlje oddaljena okoli 55 milijonov svetlobnih let. Povečava njene slike je tako velika, kot da bi s pametnim telefonom fotografirali pomarančo na Mesečevi površini.

Noben teleskop ni dovolj močan, da bi lahko posnel tako oddaljeno nebesno telo. Problem so rešili z mrežo osmih radioteleskopov, ki stojijo v španski Sierri Nevadi, v ameriški zvezni državi Arizoni, v mehiških gorah, v čilski puščavi Atacama (dva), na Havajih (prav tako dva) in na Antarktiki. Vsak od njih posname svojo sliko, nato vseh osem slik združijo in dobijo učinek, kot da bi snemali s teleskopom, ki ima premer zemeljske oble. To sodelovanje astronomov različnih celin se imenuje projekt Event Horizon Telescope (EHT – prosti prevod bi bil teleskop za opazovanje dogodkovnega obzorja) in njegov najnovejši dosežek je slika črne luknje. Način za združitev posnetkov osmih teleskopov in za preverjanje slike pa temelji na ideji, ki jo je zasnovala Katie Bouman.

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Njeno polno ime je Katherine Louise Bouman in rodila se je 9. maja 1989 v mestu West Lafayette v ameriški zvezni državi Indiana. Kot srednješolka je nekoč opravljala prakso na univerzi Purdue v domačem mestu, na kateri njen oče Charles Addison Bouman poučuje računalniško in biomedicinsko tehniko. Ni mogoče dvomiti, da je oče spodbujal hčerkino žilico za znanost: na svoji spletni strani takoj pod naslovom opozarja na njen dosežek, šele nato navaja svoje raziskave, med katerimi so tudi različne za računalniško obdelavo slik. Tudi Katie so med tisto prakso uporabili pri tehnikah za računalniško ustvarjanje slik in s temi vprašanji se ukvarja še danes.

Ustvarjanje ekstremnih slik

Po maturi se je vpisala na Univerzo Michigan, kjer je študirala elektrotehniko, in leta 2011 diplomirala z odliko. Podiplomski študij je opravljala na Massachusetskem inštitutu za tehnologijo (MIT) in magistrirala leta 2013. V letu pred magisterijem se je seznanila z opazovanjem črnih lukenj. Poslušala je predavanje harvardskega astronoma in vodje projekta EHT Shepa Doelemana in, kot pravi, je takrat sklenila, da bo tema njenega podiplomskega študija iskanje načina za slikanje tega vesoljskega pojava.

Tako je leta 2017 doktorirala z delom Ustvarjanje ekstremnih slik s fizičnim modelom inverzije: gledanje okrog vogalov in slikanje črnih lukenj. Že leto pred tem je zbudila pozornost s predavanjem »Kako bi lahko posneli sliko črne luknje«, ki ga je MIT vključil med študijske videokonference na Youtubu. V njem je opisala algoritem CHIRP (Continuous High-resolution Image Reconstruction using Patch priors), ki ga je razvila s skupino sodelavcev. Gre za program, s katerim računalnik ustvari slike iz podatkov o radijskih signalih, ki so jih posneli teleskopi na različnih krajih. S tem je pokazala rešitev, ki so jo uporabili pri izdelavi slike črne luknje.

Po doktoratu je postala izredna profesorica (assistant professor) na oddelku za računalniške in matematične vede harvardske univerze in koordinatorka ekip za izdelavo slik v projektu EHT. V programu je namreč sodelovalo več ekip, ki so izdelale programsko opremo za preverjanje slik na podlagi primerjav posnetkov, ustvarjenih z različnimi ojačevalnimi tehnikami. Pri končnem izdelku sicer niso uporabili algoritma CHIRP, ampak so razvili nove algoritme.

Sliko so delali tri leta

O zahtevnosti naloge govori podatek, da so štiri posnetke črne luknje M87 naredili že v prvi polovici aprila 2017. Toda takrat so samo zabeležili podatke o izmerjenih napetostih radijskega valovanja, iz katerih je bilo šele treba narediti sliko. Podatke so iz opazovalnic s FedExovo pošto poslali v observatorij Haystack v Massachussettsu in Radioastronomski inštitut Maxa Plancka v Münchnu. Vas morda preseneča, da so trde diske s podatki prevažali z letalsko pošto? Predstavniki ekipe razlagajo, da bi prenos take količine podatkov po medmrežju trajal veliko predolgo – in to je najzgovornejši podatek o njihovi količini.

Nato so več kot dve leti porabili za izdelavo slik in za preverjanje. Najprej so posnetke sinhronizirali in odstranili šume ter druge nepravilnosti. Očiščene podatke so poslali štirim ekipam, ki so izdelale slike po štirih različnih metodah, s čimer so preverjali verodostojnost. Ko so se nazadnje vse štiri ekipe zbrale na Harvardu in pokazale svoje slike, so bile enake. »Bili smo presrečni, kajti to pomeni, da je posnetek pravi,« je povedal vodja raziskovalne ekipe na Harvardu Kazuniri Akijuama.

Spoznajte tridesetletnico, ki je portretirala črno luknjo
Foto: NSF
Mobilni bankir, ki v Slovenijo prinaša Apple Pay, na vročem stolu regulatorjev
8 ur
Nemška mobilna banka N26, ki je vredna 2,4 milijarde evrov in je od leta 2016 na voljo tudi slovenskim uporabnikom, si je po velikanski rasti nakopala preiskavo nemškega finančnega nadzornika zaradi pomanjkljivosti pri obravnavi komitentov.
Na članek...

Valentin Stalf, 33-letni soustanovitelj in izvršni direktor banke N26, je sredi minulega tedna objavil sporočilo z naslovom »Z rastjo pride odgovornost«. V njem zatrjuje, da je tej finančnotehnološki instituciji že od začetka najpomembnejše zaupanje komitentov, da so zanj hvaležni in da si za ta cilj tudi vsak dan prizadevajo. Iz zapisa veje nekoliko drugačen ton, kot smo ga vajeni od samozavestnega poslovneža, ki je bil lani v Nemčiji izbran za mladega podjetnika leta in čigar banka se ponaša že z 2,5 milijona uporabnikov v 22 državah.

Stalf se je moral oglasiti po seriji skrb zbujajočih člankov v nemških medijih, ki so poročali o zlorabah računov uporabnikov in neustreznih odzivih banke. Nato je Handelsblatt objavil, da je nemški zvezni finančni regulator BaFin že lani jeseni opravil pregled N26 in opozoril na nekatere slabosti, ki jih je N26 obljubil odpraviti. Če jih ne bo, bi lahko N26, ki ima od leta 2016 polno bančno licenco, izgubila katero od bančnih dovoljenj.

Rušitelj okostenelega sistema

»Prva povsem mobilna banka« – tako njeni vodilni in tudi mediji pogosto imenujejo N26 – je v Berlinu nastala leta 2013, storitve pa začela ponujati dve leti pozneje. Takrat še pod imenom Number 26, pozneje so ga skrajšali v zdajšnjo različico. Stalf je podjetje ustanovil skupaj z dolgoletnim prijateljem Maximilianom Tayenthalom, saj sta se strinjala, da bančništvo nujno potrebuje drugačno uporabniško izkušnjo. Bolj preprosto, predvsem pa tako, ki bo komitentom všeč – tako, kot imajo radi aplikacije za poslušanje glasbe ali za naročanje taksija. »Živeti mora na pametnem telefonu, druga pomembna lastnost pa je, da je komitenti ne bodo zasovražili med uporabo,« je o začetnem razmišljanju v enem od intervjujev povedal Stalf.

Pred tem je Dunajčan po rodu delal v internetnem inkubatorju Rocket Internet. Študiral je na univerzah v švicarskem St. Gallnu, kjer je že opozoril nase s prodornostjo in drznim razmišljanjem, ter v Tokiu in na Dunaju. Za poskus predrugačenja bančništva mu ni bilo težko najti navdiha – okostenele tradicionalne banke niso dale veliko na uporabniško izkušnjo in po gospodarski krizi so se ukvarjale večinoma same s sabo in s pokrivanjem izgub, ne z izboljševanjem ponudbe in tehnološko posodobitvijo.

Začetna Stalfova ekipa se je osredotočila na razmišljanje, kako so lahko učinkovitejši od klasične banke z razvejeno mrežo poslovalnic in tehnologijo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Oboje velja za skoraj vsako banko. Bolj natančno – je veljalo pred šestimi leti. Od začetka delovanja N26 in še mnogih drugih finančnotehnoloških (fintech) ponudnikov, kot so Boon, Fidor Bank ali Revolut, se je bančni sektor zganil in začel razvijati precej sodobnejše pristope, od spodobnih mobilnih aplikacij do možnosti plačevanja s telefoni in pametnimi urami.

Zasnovana za mlade, ki jo bodo uporabljali tudi, ko ne bodo več mladi

Za Stalfa in Tayenthala je bila odločilna odpoved fizičnim poslovalnicam. Želela sta popolnoma digitalno banko. Povsem v skladu s pričakovanji in navadami zdajšnje generacije med 18. in 35. letom, ki brez pametnega telefona ne zna več živeti. Seveda pričakujeta, da bodo račun pri N26 obdržali tudi pozneje, toda ta starostna skupina se jima je zdela primarna za nagovarjanje k novim pristopom, katerih osrednji lastnosti sta popolna digitalizacija in brezplačna uporaba. Tega niti ne poudarjata, a vsaj v Sloveniji, kjer je aplikacija na voljo od leta 2016, je vzgib za odprtje računa bolj kot kaj drugega »bom poskusil, če je že ravno zastonj«. Ni vse zastonj pri tej banki, z nečim mora zaslužiti, to pa so večinoma provizije in obresti. »Nič dosti drugače kot pri vseh v tem sektorju,« priznavata ustanovitelja. Brezplačno je vodenje osnovnega računa s kartico mastercard debit in do pet dvigov na bankomatih (kjerkoli po svetu) s to kartico. Poslovni paket, kovinska in črna kartica so plačljivi, vsebujejo pa nekatere ugodnosti, od popustov pri nakupih do osebnega zavarovanja, vendar niso na voljo v vseh državah.

Avstrijca sta stavila še na en adut: zunanja podoba mora biti sodobna in privlačna. Minimalistična, a hkrati čedna in edinstvena. Aplikacija in tudi spletni vmesnik sta pregledna in nimata kopice opcij, najopaznejše pa so kartice. Že od začetka so te (delno) prozorne, pozneje so uvedli še črno in nato (srebrno) kovinsko, ki pa jo za zdaj lahko dobijo samo nemški, španski in britanski komitenti. Prvotna prozorna kartica s silhueto berlinske panorame je bila sicer bolj domiselna od praznih, ki jih izdajajo v zadnjem času, vendar je to verjetno cena širitve. Plačevanje s telefonom, banka ga za zdaj ponuja prek platforme Apple Pay, ki jo še letos napoveduje tudi v Sloveniji, pa tudi nekoliko potiska pomen fizičnih kartic v ozadje.

Na začetku Number 26 ni bila prava banka. Ponujala je bančno kartico in tekoči račun, toda transakcije je zanjo opravljala prav tako nemška banka Wirecard. Po dobrem letu poslovanja, julija 2016, pa je dobila svojo bančno licenco in je lahko začela sama obdelovati transakcije ter ponujati še druge storitve, denimo posojila. Ne sicer povsod. Zahteve, ki jih mora izpolnjevati digitalna banka, ko vstopi na trg neke države, namreč niso bistveno drugačne od tistih, ki jih mora izpolnjevati »fizična« banka. Ponuditi mora storitve v domačem jeziku in prilagoditi delovanje lokalni zakonodaji, le da ji v nasprotju s klasičnimi bankami, ni treba odpirati fizičnih poslovalnic. Prav slovenski komitenti so med najbolj prikrajšanimi, saj med drugim nimajo možnosti naročiti črne kartice, ki prinaša tudi bogatejši paket, ali dobiti posojila. Pri širitvi se namreč N26 bolj posveča večjim trgom. Trenutno N26 ponuja svoje storitve v 22 evropskih državah, kmalu pa namerava vstopiti še na ameriški trg. Že pred uradnim prihodom v Slovenijo ni bilo težav z odpiranjem računa, četudi med videopogovorom z novim pristopnikom preverijo osebni dokument. Težava pa je, ker kljub formalno enotnemu evropskemu trgu mnoge institucije še vedno ne sprejemajo tujih številk IBAN. Nekdo, ki ima nemško številko bančnega računa, kot pri N26, z njo ne more opravljati celotnega poslovanja v drugi državi.

Bančna licenca povečuje odgovornost in skrbi

N26 je pridobila tvegani kapital v več krogih financiranja. Začetni jim je prinesel deset milijonov evrov, marca lani so prejeli 140, januarja letos pa 266 milijonov evrov. Ob zadnji naložbi je bil startup ovrednoten na 2,7 milijarde dolarjev. S tem je N26 po ocenjeni vrednosti prehitela Revolut, še enega priljubljenega ponudnika mobilnega bančništva, in tako postala najvrednejša digitalna banka v Evropi.

Zaradi širitve je število zaposlenih s prvih sto zraslo na tisoč, a tudi komitentov je že dva milijona in pol. Ni pa jasno, koliko je prihodkov, saj jih ne razkrivajo.

»Storitev mora imeti tržni potencial, ne zgolj biti zanimiva za uporabnike,« prihodnjim ustanoviteljem startupov svetuje Valentin Stalf. Toda N26 je startala z brezplačnimi računi, saj so se zavedali, da zgolj obljuba o enostavnejši in intuitivnejši uporabi ne bi pritegnila toliko ljudi. Na vprašanja, koliko prihodkov torej ustvarijo, Stalf ponavadi odgovarja, da so njihovi stroški precej nižji kot pri klasičnih bankah in da na svoje poslovanje gledajo dolgoročno.

Težave, ki so prišle na dan v zadnjem času, pa kažejo, da utegnejo prej kot z vlagatelji, ki pričakujejo donose, priti navzkriž z regulatorji. Kljub obljubam o »brezšivni« uporabi storitev, kar je sicer zelo pogost izraz, ki ga uporabljajo tehnološki startupi, se hitro zatakne, ko je treba navezati stik z banko. V zadnjem času je zakrožilo več zgodb, kako so se tako komitenti kot druge banke po več dni ali celo tednov neuspešno trudili dobiti odgovor ali vsaj koga, s komer bi se lahko pogovarjali. Medtem pa so šle skozi sistem nekatere goljufive transakcije, ki bi jih običajna komunikacija že na prvi stopnji preprečila. Možnost spletnega klepeta s svetovalci, kar je v praksi edina točka za stik z banko, so celo skrajšali s 24-urne dosegljivosti na delovni čas od osmih zjutraj do devetih zvečer med delavniki oziroma do osmih med vikendi. Prav v tem delu je BaFin menda imel največ pomislekov in zahtev za izboljšave. S širitvijo dejansko pridejo vedno nove zahteve, zato N26 čaka morda najtežje obdobje doslej.

Mobilni bankir, ki v Slovenijo prinaša Apple Pay, na vročem stolu regulatorjev
Foto: Press
Kaj se lahko naučimo od Srbov pri uresničevanju inovacij
8 ur
Iz nacionalnega tekmovanja za najboljše inovacije, na katero se sicer lahko prijavljajo tudi že uveljavljena podjetja, je v 15 letih zraslo vsaj 80 novih podjetij. Izjemna je tudi bera odcepljenih podjetij, ki jih »rodi« novosadska univerza.
Na članek...

Motimove je inovativni elektronski stimulator za mišice, ki pomaga ljudem pri gibalnih omejitvah in rehabilitaciji po športnih poškodbah. Razvili so ga dva raziskovalca z beograjske univerze in član srbske akademije znanosti in umetnosti, trenutno je v fazi patentne prijave, startup 3F-Fit Fabricando Faber (v katerem razvijajo Motimove in tehnologije za pomoč ljudem s posebnimi potrebami) pa se dogovarja z več velikimi proizvajalci medicinske opreme.

Motimove je tudi zmagovalni projekt srbskega tekmovanja za najboljšo tehnološko inovacijo za leto 2018. V Srbiji sicer ne manjka startup vikendov in komercialnih tekmovanj zagonskih podjetij, a je nacionalno tekmovanje vseeno nekaj posebnega zaradi rezultatov, ki jih prinaša. Prirejajo ga že 15 let zapored, poteka od aprila do konca decembra. Financira ga srbsko ministrstvo za izobraževanje, znanost in tehnološki razvoj, pri organizaciji pa sodelujejo še beograjska in novosadska univerza, srbska gospodarska zbornica in RTV Srbija, v širšem ekosistemu pa sodelujejo še Zavod za intelektualno lastnino Srbije, inovacijski fond in občinske oblasti.

»Nekatere inovacije s tekmovanja dobijo možnost vstopa v poslovni inkubator, nekatere dobijo od inovacijskega fonda sredstva za razvoj inovacij, na primer za izdelavo patentov, skozi evropsko mrežo podjetništva pa skupaj iščemo partnerje, s katerimi lahko razvijajo svoje inovacije naprej,« pravi Vladimir Nikić, član organizacijskega odbora tekmovanja in projektni svetovalec Poslovnega inkubatorja Novi Sad, ki je o srbski izkušnji aprila govoril na ljubljanski ekonomski fakulteti v okviru konference o spodbudah EU za inovacije v podjetjih.

Kako poteka tekmovanje

Vsako leto se tekmovanja udeleži od sto do 150 skupin. Tekmujejo lahko tudi študenti, saj ni obvezno, da imajo tekmovalci že ustanovljeno podjetje, vendar pa morajo biti v skupini, ki ima inovacijo oziroma razvit prototip in je že na trgu ali pa to načrtuje, vsaj trije člani, kot pravi Nikić, »preprosto zato, ker nihče ne more vedeti vsega sam«.

V osmih mesecih tekmovanja gredo udeleženci skozi različne vrste usposabljanja, organiziranih je najmanj deset treningov, pri tem pa morajo izpolniti tudi določene naloge. Najboljši se prebijejo skozi šest krogov ocenjevanja, ki ga zagotavlja skupina recenzentov, približno 200 srbskih strokovnjakov z različnih področij. V enem od krogov so tehnične recenzije, izvajajo jih na fakultetah, ocenjujejo tehnično izvedljivost posameznega projekta oziroma inovacije. V naslednjem krogu ocenjujejo tržni vidik projekta – koliko je realno premišljen njegov tržni potencial, koliko je možnih strank, kolikšna vlaganja so potrebna in koliko je mogoče pričakovati prihodkov.

Proces ocenjevanja, ki je sam po sebi inovativen, saj so vanj kot ocenjevalci vključeni tudi strokovnjaki za trženje, je po prepričanju Vladimirja Nikića bistven. »Preverjajo se ekonomska upravičenost, potencialna donosnost inovacije in z njo povezane poslovne ideje. V finale torej ne more priti niti ena inovacija, ki nima dobre ocene tako s tehničnega kot tržnega vidika. Inovacija ima lahko, na primer, v primerjavi z zdajšnjimi rešitvami visoko stopnjo inovativnosti, a konča na ravni invencije oziroma izuma, če ne obstajata tržna upravičenost oziroma segment, ki bi jo sprejel.«

V polfinale tekmovanja se uvrsti 12 skupin, finale s šestimi udeleženci pa konec decembra predvajajo v neposrednem prenosu na nacionalni televiziji. Nagradni sklad je vsako leto drugačen, znaša pa od 42 tisoč do sto tisoč evrov. Zmagovalna inovacija prejme od 10 tisoč do 20 tisoč evrov.

Fakultetna tovarna startupov

Doslej se je srbskega tekmovanja za najboljšo tehnološko inovacijo udeležilo približno 8.100 inovatorjev, raziskovalcev, predstavnikov podjetij in študentov oziroma 2.650 skupin.

Tekmovanja se udeležujejo tudi uveljavljena in uspešna podjetja, leta 2010 se je v finale, na primer, uvrstilo novosadsko podjetje Schneider Electric DMS, največja srbska IT-družba, ena od vodilnih na svetu na področju snovanja računalniške programske opreme za pametne elektrodistribucijske sisteme. DMS so ustanovili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja profesorji z oddelka za energetiko, elektroniko in telekomunikacije kot odcepljeno podjetje fakultete za tehnične vede. Podjetje ima več kot tisoč zaposlenih, med njimi 35 doktorjev znanosti.

Omenjena fakulteta, na kateri je več kot 14 tisoč študentov in 1.100 zaposlenih, ponuja dober primer učinkovite komercializacije znanja, saj je v prejšnjih letih na njej nastalo zavidljivo število podjetij, predvsem s področja IT oziroma razvoja programske opreme. Od prve generacije odcepljenih podjetij v devetdesetih, ki so jih večinoma ustanavljali profesorji, da bi svojim asistentom zagotovili dodatna delovna mesta in financiranje ter jih tako zadržali na fakulteti in v Srbiji, je v novosadskem univerzitetnem okolju doslej nastalo že več kot sto startupov, zgolj v zadnjem desetletju več kot 40. »Petinpetdeset od teh je pri ustanovitvi in razvoju podprl Poslovni inkubator Novi Sad,« pravi Đorđe Ćelić, docent s Fakultete za tehnične vede Novi Sad in generalni direktor tamkajšnjega Poslovnega inkubatorja, ter dodaja, da je v sektorju IKT v Novem Sadu več kot šest tisoč zaposlenih.

Od kmetijstva do medicine

Družinsko podjetje Cini iz Čačka je na tekmovanje za najboljšo inovacijo prijavilo svoj inovativni model radiatorja. »Tekmovanje je bilo za njih koristno, saj so njihovi zaposleni šli skozi proces izobraževanja in obogatili svoje znanje o tem, kako uvesti inovativen izdelek na trg, po drugi strani pa pridobili komentarje uveljavljenih ocenjevalcev, strokovnjakov o svoji inovaciji,« pravi Nikić.

Inovacije in patenti prihajajo iz različnih panog. Leta 2016 so bile štiri od šestih inovacij, uvrščenih v finale, s področja kmetijstva, pravi Nikić. Med najzanimivejšimi iz tega sektorja sta stroj za pobiranje višenj in malin in inovativna proizvodnja moke oziroma zelo hranljivega pekovskega izdelka iz »odpadnega« mesa buče golice, ki jo sicer gojijo le zaradi semen.

»Lahko bi rekel, da je v teh 15 letih tekmovanja 30 odstotkov inovacij prišlo s področja IT, 30 odstotkov iz kmetijske in prehranske industrije, veliko pa jih je bilo tudi s področij energetike, ekologije, medicine in prometa,« pravi dolgoletni član organizacijskega odbora tekmovanja.

Organizatorji tudi po koncu tekmovanja spremljajo nadaljnji razvoj zmagovalnih inovacij oziroma podjetij. »Eden od ilustrativnih rezultatov tekmovanja je število podjetij, ustanovljenih med tekmovanjem in po njem,« pravi Nikić. »Doslej smo jih našteli več kot 80. Še en podatek: podjetja, ki so se uvrstila v finale tekmovanja od leta 2005 do leta 2017, so imela v letu 2017 prihodke, ki so bili skupno večji od vseh doslej namenjenih sredstev države v 15 letih tekmovanja. Torej ni dvoma o upravičenosti obstoja tega tekmovanja.«

Bolje podjetnik kot uradnik

Skupine, ki pridejo v finale srbskega tekmovanja za najboljšo inovacijo, sestavljajo večinoma raziskovalci ali pa so iz zasebnih podjetij, ki tesno sodelujejo z inštituti in drugimi raziskovalno-razvojnimi institucijami, praviloma pa tudi dobro poznajo trg.

Za IT-podjetja je značilno, da iščejo financiranje v tujini, to pa najpogosteje pomeni tudi njihovo selitev v tujino, da bi bili bližje mentorjem oziroma vlagateljem. Pri tekmovalcih za najboljšo inovacijo je drugače. »Organizatorji tekmovanja težimo k podpiranju inovacij s področij, na katerih ni tako lahko najti vlagateljev,« pravi Nikić. »Imeli smo inovacije s področja proizvodnje keramičnih plošč, kjer preprosto ni veliko poslovnih dogodkov, na katerih bi bilo mogoče priti v stik s poslovnimi angeli. V našem primeru podjetja praviloma ostanejo v Srbiji, kjer razvijajo posel, hkrati pa poskušajo prodreti na druge trge.«

Čeprav se je v 15 letih v Srbiji zamenjalo ogromno ministrov in premierov, vse vlade to tekmovanje podpirajo in ga v celoti financirajo, pravi novosadski podjetniški svetovalec in dodaja, da so zelo jasni trije motivi oziroma poslanstvo tega projekta. »Pomagati poskušamo inovatorjem, da praktično razvijejo svojo inovacijo, hkrati pa opogumiti čim večji delež prebivalcev v Srbiji, da bi razmišljali podjetniško in jim ne bi bil glavni cilj služba v državni upravi. Pri tem poskušamo tudi oblikovati čim večji ekosistem za podporo inovacijam s povezovanjem in tesnim sodelovanjem z vsemi organizacijami, ki lahko po svoje pomagajo inovatorjem.«

Kot kažejo finali tekmovanja in njegovi rezultati, se prijavljajo vsako leto močnejši tekmovalci, Nikić pa je prepričan, da gre pri tem za neizčrpen vir kakovostnih idej in skupin oziroma ljudi, ki so pripravljeni v podjetniške projekte resno vložiti svojo energijo.

Brez problema ni inovacije

Najboljši vir inovacij so zaposleni v podjetju, še pravi Nikić. »Inovacija je pač rešitev problema, problem pa je pogoj, da inovacijo sploh osmisliš.« Svojo trditev podkrepi s konkretnim primerom: predlanskim je zmagala na tekmovanju inovacija »raketa za ribe«. Gre za pripomoček, videti je kot majhna plastična raketa, ribič jo napolni s hrano za ribe, zatakne za trnek in vrže v reko, pri stiku z vodo pa se odpre in privabi ribe. »Inovator je strasten ribič in je izboljšal zdajšnje ribiške rakete z novo konstrukcijo, ki omogoča ribiču, da raketo spet napolni z eno roko, z drugo roko pa lahko še vedno drži palico. Izdelek je potreben, poceni, uporabniki ga imajo radi, glede na proizvodno ceno pa še vedno prinaša dobro maržo. Avtor inovacije je pridobil več različnih patentov in jih zaščitil za območje Evrope, našel je proizvajalce na več mestih v zahodni Evropi, sam pa bo dobival odstotek od prodaje.«

Še eno »šolsko« podjetniško zgodbo je na terenu spoznal Nikić, ko se je predlanskim odpravil z nekaj drugimi člani organizacijskega odbora tekmovanja na obisk vseh šestih finalistov. Podjetje Feplo iz Čačka, zagonski vložek vanj je znašal pol milijona evrov, proizvaja ekološke gradbene plošče, ki jih je mogoče uporabiti namesto široko uveljavljenih, zaradi uporabe lepil pa okoljsko spornejših OSB-plošč. V Feplu jih izdelujejo z mletjem in stiskanjem ostankov pri recikliranju tetrapaka, njihov izdelek je vodoodporen in poceni. »Najlepše od vsega je, da je tovarna tetrapaka, kjer pridobivajo surovino, le kilometer in pol stran. Ob našem obisku je bilo pred podjetjem kakšnih dva tisoč že vnaprej prodanih plošč,« pravi Nikić in dodaja, da se podjetje pogaja o prodaji svoje licence z resnim nemškim proizvajalcem gradbenega materiala.

Kaj se lahko naučimo od Srbov pri uresničevanju inovacij
Foto: Gorazd Suhadolnik
Slovenci v startupu, ki prepoznava ponarejena zdravila in pokvarjeno hrano
8 ur
Linksquare podjetja Stratio, žepni infrardeči spektrometer, pomaga uporabniku pri prepoznavanju materialov in ugotavljanju pristnosti izdelkov. Njegov korejski izumitelj si je za postojanko pri prodoru v Evropo izbral Slovenijo, ABC pospeševalnik ima tudi lastniški delež.
Na članek...

Prvi vtis, ki ga naredi Jae Hyung Lee, soustanovitelj in večinski lastnik start­upa Stratio, je zabavno mešetarski. Na mizo položi dve vrečki, v vsaki sta dve modri tableti. Z majhno napravo, ki je povezana s pametnim telefonom, poskenira prvo vrečko in na telefonu se sočasno izpiše in zvočno predvaja stavek: »To je pravo zdravilo.« Pri drugi vrečki pametni telefon sporoči: »Zdi se, da je ponarejeno zdravilo, ki je nezakonito in lahko škoduje vašemu zdravju.«

Naprava za »goreče potrebe« porabnikov

Linksquare, žepna naprava, kompatibilna je tako z Androidom kot z operacijskim sistemom iOS, z majhnimi infrardečimi senzorji identificira različne materiale in na podlagi baze podatkov prek algoritma strojnega učenja pomaga preveriti kakovost hrane, ugotovi resničnost informacij o izdelku in določi lastnosti materialov.

»Z linksquarom želimo porabnikom pomagati pri sprejemanju dobro informiranih odločitev,« pravi Jae Hyung Lee. »Medtem ko še izboljšujemo njegovo zmogljivost, razvijamo in že uvajamo inovativno kratkovalovno infrardečo napravo za slikanje, hiperspektralno kamero beyonsense.«

Za zdaj lahko naprava linksquare, njena cena znaša 549 dolarjev, prodajajo pa jo prek spletne strani, prepozna pristnost nekaterih zdravil (viagre, zdravil za malarijo in tuberkulozo), stopnjo maščobe v mleku (za to je, pravi Lee, veliko zanimanja v industriji), pristnost viskijev, stopnjo kakava v čokoladi, vsebnost sladkorja v jabolku, pomaranči in jagodah, »razkrinka« pa lahko tudi svežost govedine, lososa in tunine. V Stratiu razvijajo tudi diagnosticiranje kožnega raka (oziroma razlikovanje med melanomom in benignim znamenjem).

»Pripravili smo nekaj zbirk podatkov oziroma aplikacij, da bi pokazali različne potenciale našega spektrometra, pravega posla z linksqua­rom pa še nismo začeli,« pravi Lee. »Za to moramo priti do pravih aplikacij, ki bodo pri uporabnikih zadovoljile 'goreče potrebe'.« Ena od njih je, na primer, odkrivanje rje pod pobarvano površino. »Zgolj odkrivanje rje, brez njenega odpravljanja, stane ameriško mornarico šest milijard dolarjev na leto, skupaj z letalstvom pa se vrednost te industrije povzpne že čez 50 milijard,« pravi Lee.

Gorečo potrebo imajo tudi porabniki zdravil. Trenutni postopek preverjanja pristnosti oziroma kakovosti zdravila je zelo drag, v jugovzhodni Aziji, Afriki in vzhodni Evropi pa so trgi preplavljeni s ponarejenimi izdelki.

Tržno se namerava Stratio usmerjati tako na poslovanje z uporabniki (B2C) kot s podjetji (B2B). »Potrošniški trg je zelo zahteven,« pravi Lee. »Porabnik ne želi razmišljati, želi le pritisniti na gumb in dobiti rezultat. Da bi izzvali potrebe po naši tehnologiji, se v ZDA že ukvarjamo s trženjem za spletna mesta za socialno mreženje (SNS), hkrati pa izvajamo tudi piarovske dejavnosti. Prav tako pa se posvečamo strankam v B2B, ki jih lahko usposobimo za uporabo naše tehnologije spektroskopije, in tako hitreje vstopimo v nekatere izbrane industrije.«

Podjetniška pot, netipična za Silicijevo dolino

V zbirateljskih rundah in z raziskovalno-razvojnimi subvencijami so v Stratiu doslej zbrali devet milijonov dolarjev. »Na bančnem računu imamo približno 3,5 milijona, dovolj, da s premišljeno porabo denarja zgradimo tržno uspešno podjetje,« pravi Lee.

Njegova podjetniška zgodba je za Silicijevo dolino – Stratio ima sedež v San Joseju – netipična. Lee je po diplomi na eni od najboljših korejskih tehničnih univerz delal tri leta v korejskem podjetju za oddajne sisteme, odšel na Stanford ter tam končal magisterij in doktorat iz elektroinženirstva, se potem zaposlil v enem od najboljših ameriških svetovalnih podjetij in se po komaj štirih mesecih vrnil na Stanford ter tam leta 2013 s tremi (doktorskimi) kolegi ustanovil Stratio.

»Kot 'čisti' elektroinženir nisem želel ustanoviti podjetja po načelu, kaj bo naslednja velika stvar in kakšna bo njena tržna velikost, ampak na podlagi svojega znanja,« pravi korejski podjetnik. »Veliko vem o optiki, polprevodnikih, senzorjih in podobnih stvareh in s partnerji smo se štiri leta posvečali le raziskavam in razvoju. Prvo serijo izdelkov smo prek spletne strani podjetja prodali 500 ljudem, nekateri pravijo, da je linksquare odličen, zelo inovativen, nekateri pa, da je uporabniško preveč zapleten. V prihodnjih mesecih bomo poslali na trg izboljšano različico, ki bo sprejemljiva za širši krog ljudi.«

Uporabniki si, na primer, želijo, da bi lahko z napravo skenirali z nekajcentimetrskega odmika, da se analiziranega predmeta, ki je lahko tudi prašek ali tekočina oziroma zmes, ne bi bilo treba dotikati in s tem tvegati slabše kakovosti spektroskopije. Uporabniki s tresavico pa pri napravi pogrešajo kakovosten stabilizator slike.

Zakaj v Ljubljano, ne pa v Pariz, London ali Berlin

V Ameriki je toliko enkratnih podjetij, da je zelo težko najeti nadarjene strokovnjake, letna plača inženirja za umetno inteligenco znaša, na primer, 250 tisoč dolarjev, pravi Lee. »V Stratiu si nismo mogli privoščiti tako drage ekipe, zato smo odprli podružnico v Južni Koreji. V ZDA imamo zaposlenih sedem ljudi, v Koreji 15, poleg ameriškega in azijskega trga pa želimo zgraditi tesne vezi tudi z evropskim trgom.« Pri iskanju evropskega partnerja je Lee najprej poskušal v Franciji (»premalo ljudi govori angleško«), potem v Berlinu, evropski prestolnici tehnoloških startupov (»zahtevali so, da vložimo v skupno podjetje milijon dolarjev, kar je bilo preveč tvegano«), za London je Lee ugotovil, da je celo dražji od Palo Alta, prepričala ga ni niti Barcelona in tako je prišel do Ljubljane oziroma ABC pospeševalnika.

»Nisem imel visokih pričakovanj, a sem bil presenečen,« pripoveduje. »Slovenijo dojemam kot 'ameriški slog' Evrope. To, kar doživljam v ABC pospeševalniku, je precej blizu kulturi Palo Alta, delate posel in ste pri tem zelo 'casual', neformalni, radi imate čistost, zeleno in zdravje. Zato sem se odločil, da v Sloveniji ustanovim podružnico Stratia za trženje na evropskem trgu pa tudi za naš nadaljnji razvoj strojnega učenja in optike,« je povedal Lee konec marca ob predstavitvi Stratia na 8. ABC Demo Dayu.

»V ABC pospeševalniku bomo Stratio podprli z organizacijo prodaje na trgu EU, to pa bo podlaga za gradnjo njegove prodajne ekipe in blagovne znamke na vseh trgih. Tako bomo tudi sami postali del njihove globalne zgodbe,« pravi Aljoša Domijan, soustanovitelj ABC pospeševalnika. »Mogoče zveni neverjetno, a podjetje je razvojno naravnano in v ZDA nima prodajne ekipe. Njihov izdelek je izjemen, ekipa pa je v ameriškem univerzitetnem okolju tako znana, da se je prvih nekaj sto izdelkov prodalo samo od sebe. Veseli smo tudi tega, da bo v Sloveniji del razvojne ekipe, ki bo pokrivala po­­dročje umetne inteligence in optike.«

Lee je več kot 51-odstotni lastnik tako matičnega ameriškega podjetja kot korejske podružnice. Ameriško podjetje ima v lasti 90 odstotkov podružnice v Sloveniji, ABC pa je v Stratiu pridobil šest­odstotni delež.

Infrardeča kamera, dostopna tudi malim uporabnikom

V Stratiu obljubljajo, da bodo prvi kupci že letos dobili beyonsense, prvo kratkovalovno infrardečo (SWIR) kamero, združljivo z mobilnim telefonom na svetu. Tehnologijo SWIR že desetletja uporabljajo velike korporacije in vojska, Stratio pa jo namerava približati navadnim uporabnikom. Področje njene uporabe je lahko zelo široko in obsega od kuhanja do vožnje, spremljanja zdravja in nočnega opazovanja.

»Ta tehnologija je še vedno zelo draga, za kamero SWIR je treba odšteti približno 20 tisoč dolarjev, naš beyonsense pa bo stal manj kot tisoč dolarjev,« napoveduje Lee. »S sodelavci smo na Stanfordu v celoti sami skonstruirali celotno optiko aparata, razen optičnega senzorja iz germanija, zato smo lahko zasnovali toliko cenejši izdelek,« pravi korejski podjetnik.

»Kamere oziroma senzorji SWIR so, na primer, zelo zanesljivi za pregledovanje prtljage na letališčih. V medicini bi jih lahko koristno uporabili pri ljudeh z več maščevja, pri iskanju žile zaradi odvzema krvnega vzorca. Individualne uporabnice bi si lahko, na primer, z njimi izmerile vlažnost kože, da bi vedele, katera negovalna kozmetika je zanje najprimernejša, našteva Jae Hyung Lee, ki je prepričan o dobrem prodajnem učinku inovacije. »Lani so naši prihodki znašali nekaj manj kot milijon dolarjev, pričakujemo, da bodo letos z novo kamero in naprednejšim spektrometrom zrasli na več kot tri milijone,« pravi Lee.

S kamero tudi nad skrite kamere

Zanimivi sta tudi dve, za Stratio trenutno najdonosnejši naročili. S švicarsko Sicpo, vodilno svetovno družbo v proizvodnji varnostnih črnil za bankovce in uradne dokumente, ki so vidni le v spektru SWIR, sodelujejo pri varnostnih rešitvah, prav tako pri preverjanju pristnosti zaščite pri luksuznih (modnih) izdelkih. Po naročilu pristojne korejske agencije pa poskušajo rešiti tudi žgoč družbeni problem, ki se iz jugovzhodne Azije širi tudi v Evropo in ZDA. »V Južni Koreji je po hotelskih sobah, javnih straniščih in garderobah prodajaln oblačil izjemno veliko skritih kamer, s katerimi nastajajo ilegalni posnetki, ki potem z objavami na spletu ljudem uničujejo njihovo družabno življenje,« pravi Lee. Za boj proti temu viralnemu negativnemu trendu so v Stratiu izdelali aplikacijo svoje kamere, ki z visoko zanesljivostjo zazna skrito kamero.

»Čim prej želimo vstopiti v medicinsko in kozmetično industrijo,« še pravi Lee. »Zelo zanimiva je tudi vojaška industrija, vendar bi si želeli v to vstopiti čim pozneje, saj bi morali potem verjetno sprejeti omejitve za delo s civilnimi podjetji,« opredeli Lee najpomembnejši cilj visokotehnološkega podjetja, v katerem bodo imeli svojo vlogo tudi slovenski podjetniki.

Slovenci v startupu, ki prepoznava ponarejena zdravila in pokvarjeno hrano
Foto: Press
Kakšen bo internet po letu 2021, ko bo veljala ­avtorska direktiva
8 ur
O tem z Lukom Novakom iz Sazorja, enim od glavnih zagovornikov direktive, katere namen je zagotoviti pravično plačilo ustvarjalcem vsebin, ki prinašajo zaslužke lastnikom internetnih platform.
Na članek...

Potem ko je v ponedeljek za evropskim parlamentom direktivo o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu potrdil še svet EU, je vojna med njenimi nasprotniki, ki jih skrbi zmanjšana dostopnost vsebin na internetu, in avtorji teh vsebin, ki si zanje želijo zasluženo plačilo, končana. Zdaj je treba zavihati rokave in direktivi, ki daje zgolj usmeritve, dati vsebino v zakonodaji.

Kaj si slovenski ustvarjalci in izdajatelji njihovih del obetajo po letu 2021, ko bo morala biti z direktivo usklajena tudi nacionalna zakonodaja, katera vprašanja je treba v tem času razrešiti in kako bo to vplivalo na ponudbo vsebin na internetu – o tem smo govorili z enim izmed glasnejših zagovornikov direktive Lukom Novakom, ki vodi Slovensko avtorsko in založniško organizacijo za pravice reproduciranja (Sazor).

Novak v direktivi vidi dve glavni spremembi. Prva je, da bi to lahko bila priložnost za nove, manjše spletne platforme, saj naj bi direktiva prispevala k razbitju spletnih monopolov tehnoloških velikanov (na čelu z Googlom, Facebookom, Applom, Micosoftom, Twitterjem …) ter s tem k pluralizaciji spleta. Druga pa je prenos odgovornosti za upoštevanje avtorskih pravic z uporabnika na platforme same: »Zdaj spletne platforme rečejo, da je to odgovornost končnih uporabnikov - tistih, ki dajo neko vsebino na splet. Po uvedbi direktive pa bodo to odgovornost morale sprejeti platforme. Če bo nekdo prišel in rekel, da ima 60 milijonov ogledov in bi rad za to plačilo, bodo lahko rekle: lahko dobiš neki minimum, če ne sprejmeš, je to tvoja odločitev. To je seveda ena od možnosti. Bo pa zdaj imel moralno prednost ta, ki bo zahteval pravičen dogovor, ker platforme tudi z njegovim delom služijo z oglasi. Koliko bo pravičen dogovor možen, pa ne znam oceniti.«

Zakonodajo, ki prepoveduje nepooblaščeno objavljanje avtorskih del, imamo že od prej, kljub temu se to na spletu še naprej dogaja, z avtorskimi deli pa posredno služijo tudi spletne platforme. Kaj novega v tem pogledu za avtorje prinaša direktiva, zakaj verjamete, da bo učinkovitejša?

Brez dovoljenja avtorja objava nekega dela že zdaj ni dovoljena ne glede na to, ali je to v analognem ali digitalnem svetu. V tej direktivi je samo bolj jasno določeno, kako se bo to uveljavljalo na spletu in kdo bo za to odgovoren oziroma kdo bo za to plačeval. Ne gre za revolucijo avtorskega prava, ampak za to, da se določbe mednarodnopravnih konvencij - kot je bernska o varstvu književnih in umetniških del, h kateri je doslej pristopilo 176 držav – prilagodijo digitalni rabi na spletu. Logično je, da vsak založnik plača pravice, če objavi neki članek, da radio plača za glasbo in televizija za prenos avdiovizualnih del po kablu. S to direktivo se je zdaj to uredilo še za digitalni svet.

Glede na to, da predsedujete organizaciji Sazor, ki se ukvarja za avtorskimi pravicami pišočih ustvarjalcev, lahko na primeru književnikov in publicistov ponazorite, kaj ti danes izgubljajo in kaj bodo lahko zdaj pridobili?

Direktiva je večplastna in zajema več kot 20 členov. V našem krogu se je govorilo predvsem o dveh – 15. in 17. -, ki manj zadevata književne, znanstvene in publicistične avtorje, delno pa vseeno posegata na naše področje. Prvi se tiče predvsem novinarskih hiš in povezav na njihove članke z bogatimi povzetki, ki jih objavljajo spletni agregatorji novic. Drugi, ki govori o obveznosti velikih spletnih platform, da plačujejo za objavo avtorskih del, pa se dotika predvsem avdioknjig, ki jih je veliko naloženih na Youtube, s čimer avtorji izgubljajo veliko nadomestil. Uredili se bodo tudi tako imenovani knjižni repozitoriji – spletne platforme za dajanje knjig na voljo javnosti - kjer je veliko legalne, pa tudi nelegalne rabe književnih del. Bolj pa je za književne avtorje pomemben 5. člen, ki določa digitalno izjemo za šolsko uporabo, kar pomeni, da se bodo legalno pridobljena dela lahko reproducirala v digitalni obliki za pouk v šolah, ki za to ne bodo potrebovale posebnega dovoljenja. S tem nismo najbolj zadovoljni, vendar to sprejemamo v imenu javne koristi, obenem pa direktiva predvideva za to tudi nadomestilo, a odločitev o njem prepušča posameznim državam članicam. Upamo, da bo Slovenija to prenesla v svoj pravni red.

Je bila zaradi dosedanjih lukenj v zakonodaji oškodovana tudi vaša založba?

Konkretno bi težko odgovoril. Vsi založniki so lahko oškodovani, če na primer uporabnik kupi - ali celo ukrade - PDF neke knjige in ga naloži na spletno platformo, ta pa za to ni odgovorna, temveč odgovornost prevali na tistega, ki je knjigo naložil. Kolikor vem, je največje razhajanje med prihodki teh velikih platform in prihodki književnih založb pri avdioknjigah. Medijske hiše pa so oškodovane, ker z objavo njihovih vsebin prihodke ustvarjajo agregatorji novic, za kar doslej ni bilo predvideno nobeno nadomestilo oziroma velike platforme za to niso bile pripravljene nič plačati.

Se lahko zgodi, da bodo spletne platforme zaradi odgovornosti, ki jim jo nalaga direktiva, nekatere vsebine rajši odstranjevale – kar bi bilo lahko dvojno slabo za avtorje: ne bi dobili nadomestil, poleg tega pa bi bili manj vidni?

Lahko da se bo to zgodilo, vendar tega ne vidim kot nujno slabo. To je podobno, kot če bi rekel, da je problem, ker določena založba ne izdaja vsega, kar ji predlagajo, ker zaradi tega ni dostopno vse, kar je kdorkoli kadarkoli napisal. Seveda je v tem primeru razdeljenih manj avtorskih honorarjev, kot če bi objavili vse, kar obstaja. Ampak stvar vsakega urednika oziroma vsake platforme, ki daje nekaj na voljo javnosti, je, da se odloči, kaj bo izdala ali predvajala. Roko na srce: platforme so poskrbele za precejšnjo uniformiranost popularne kulture in monopol javnega diskurza, uporabniki pa smo to vdano sprejeli. Kot če bi sprejeli, da je na svetu samo ena ali nekaj velikih založb. Zavzemati se moramo za uredniško svobodo, za avtonomnost medijev. Tako kot urednik na radiu lahko predvaja, kar želi, lahko časopis objavi, kar se mu zdi objavljivo. Mogoče bo zdaj na spletu manj enih vsebin in več drugih, vsekakor si želimo, da bi bilo vse skupaj bolj uravnoteženo in pravično. S tega vidika tudi upamo, da bo direktiva poskrbela za konkurenčnost manjših platform in da se bodo zdaj te lahko bolj izrazile, ker so vsaj prva tri leta izvzete iz teh določb, s čimer bodo imele določeno prednost pred velikimi.

Kako bo v praksi potekalo razdeljevanje nadomestil avtorjem? Boste vi kot kolektivna organizacija sklepali pogodbe s platformami, ki objavljajo književna dela in avdioknjige?

Kolektivnih organizacij v Sloveniji to sploh ne bo zadevalo, ker je pravica do dajanja na voljo javnosti v naši zakonodaji urejena individualno. V tujini je ponekod drugače, pri nas pa mora vsak ustvarjalec to urejati sam – žal. Veliko bolj praktično bi bilo, če bi to delale kolektivke, kar pomeni, da bi Sazor v imenu književnih avtorjev sklenil pogodbe z velikimi platformami in se z njimi dogovoril za plačilo, ki bi ga potem delil avtorjem in založbam. Ampak naša zakonodaja tega še ne predvideva, zato avtorjem pri tem ne bomo smeli pomagati. Vsak se bo moral znajti sam, mu pa ta direktiva daje boljše pogajalsko izhodišče; ne pa tudi optimalnega.

Bodo komercialno manj uspešni avtorji z manj časa in denarja sploh imeli možnost, da enakovredno stopijo v pogajanja? Platforme bi lahko dobile tisoče zahtevkov na dan ...

Ravno zato je v večini držav, kjer je kolektivno upravljanje pravic razvito, to urejeno kolektivno. Težava je, da pri nas tega ni. Država bi morala določiti, da se to ureja kolektivno, in to prenesti v zakonodajo. S tem bi avtorjem občutno olajšali delo – sploh na tako majhnem trgu, kot je slovenski. Ustvarjalci sami imajo šibke pogajalske pozicije do teh velikanov.

Direktiva ločuje tudi med imetniki pravic in ustvarjalci samimi. V primeru založništva je imetnik na primer založba, v primeru filma je to producent. Direktiva pri nadomestilih, ki naj bi jih plačevale platforme, omenja imetnike pravic. Koliko teh nadomestil pa bo prišlo do samih ustvarjalcev?

Imetnik pravic je terminus technicus, ki ga uporablja zakonodaja. Najprej je to tisti, ki je delo ustvaril. A le dokler teh pravic ni ekskluzivno prodal na primer založniški hiši, ki potem postane njihov edini lastnik. Ta direktiva v določenih primerih daje možnost, da ima tudi avtor sam, čeprav je te pravice prodal, možnost za nadomestilo. A to je prepuščeno zakonodajalcu, ki lahko predvidi poseben način delitve. Pri nas je tako v primeru klipinga, kjer avtor dobi 30 odstotkov nadomestila, imetnik pa 70, čeprav v praksi to področje ni urejeno. Tudi na nekaterih drugih področjih poznamo takšno ureditev, recimo za zvokovno in vizualno snemanje na prazne nosilce. Ni pa to v 15. členu direktive določeno glede novinarjev in medijskih hiš, novinarji torej nimajo avtomatske pravice do nadomestila, temveč je to stvar pogajanj. Nismo navdušeni nad tem določilom, ker bi lahko bilo bolj specifično in bolj jasno. Kako bo slovenska zakonodaja to prenesla v svoj pravni red, bomo videli. Časa ima 24 mesecev, upamo pa, da bo čim prej. V različnih državah bo prihajalo tudi do različnih interpretacij, ki ne bodo nujno združljive.

Menite, da bi morali pravico do nadomestila uvesti kot neodpovedljivo pravico avtorja ne glede na to, ali pogodbeno preostale pravice prenese na koga drugega?

Seveda, najbolje bi bilo, da bi bila neodtujljiva in neodpovedljiva. Treba je preveriti, ali je to v nacionalni zakonodaji izvedljivo.

So avtorji z vseh področij v direktivi zaščiteni enako?

Direktiva je precej splošna, a v prvi vrsti gre pri najbolj razvpitih členih za glasbena in avdiovizualna dela ter njihove ustvarjalce, seveda pa tudi za literarna, znanstvena in publicistična. Veliko je odvisno od tega, kako hitro se bo direktiva prenesla v nacionalne zakonodaje. Francozi so rekli, da bi že zdaj, spomladi, sprejeli potrebne spremembe. Združenja ustvarjalcev v nekaterih državah že imajo sklenjene pogodbe z nekaterimi spletnimi platformami za nadomestila, ki pa niso prav visoka. Ta direktiva jim daje možnost, da izboljšajo te pogoje. Pri nas tega ni oziroma je vsakemu prepuščeno, da to ureja individualno. Youtube ima določene tarife, po katerih z milijonom ali dvema ogledov pridete mogoče do tisoč evrov. To niso zneski, od katerih bi ustvarjalci lahko živeli, ampak je to za zraven, če si že dovolj velik. Nekateri, ki niso spretni pri tem in nimajo posrednika, pa kljub velikemu številu ogledov ne dobijo nič. Na primer Damjan Jovič, producent glasbenih ustvarjalcev Challeta Salleta in Nipkeja, je na tiskovni konferenci povedal, da ima na leto 60 milijonov ogledov, pa za to ne dobi nič. Verjetno bi se že zdaj lahko dogovoril, da bi nekaj dobil, nova direktiva pa mu omogoča, da se bo lažje pogajal. Kako bo to v praksi, pa bomo šele videli.

V 15. členu direktiva govori o obveznostih spletnih agregatorjev medijskih vsebin do medijev, ki te vsebine ustvarjajo. Nekateri pravniki menijo, da v praksi to ne bo delovalo, ker imajo največji agregatorji, spletni iskalniki, veliko pogajalsko moč. Koliko to pravzaprav zadeva medije na majhnem slovenskem trgu?

Za slovenske medije težko rečem. Sami morajo povedati, koliko so vključeni v agregatorje novic in koliko ocenjujejo, da so oškodovani. Tuji mediji, na primer nemški in francoski, so to poskušali reševati po različnih poteh. Tudi s tožbami. Novic na teh agregatorjih je bilo vse več, ti so na ta račun pridobivali veliko oglaševanja, avtorji in založniške hiše pa od tega niso imeli nič.

Bo splet zdaj manj svoboden in bolj cenzuriran, kot trdijo nasprotniki direktive?

Veliko se je govorilo o cenzuri, četudi tukaj ne gre za nikakršno cenzuro, ampak za vmesnike, ki naj upoštevajo merila avtorskega prava. Znova je treba poudariti: v direktivi ne gre za internet, gre za avtorsko pravo. Če boš uporabil avtorsko delo, ki ni tvoja last, in pri tem ne bo šlo recimo za satiro, bo moral med avtorjem in platformo obstajati dogovor. Tukaj nikakor ne moremo govoriti o omejevanju svobode govora, saj se lahko prosto izražaš o čemerkoli, dokler si sam lastnik tega dela, seveda pa je stvar platforme, ali bo s tabo sklenila dogovor ali ne. Če ne boš objavil na eni platformi, boš morda na drugi. Absurdno je torej govoriti, da bo ogrožena svoboda interneta, hkrati pa smo vsi molče sprejemali to, da splet upravlja nekaj korporacij. Moramo vedeti, da tudi ti velikani končnemu uporabniku v resnici ne dajejo ničesar zastonj; kot se je pokazalo, to še kako poplačamo, tudi s svojimi podatki, če je treba. Če se je splet začelo urejati s fiskalnega vidika, ga je treba urediti tudi z avtorskopravnega. Zelo narobe je, da je debata prešla s pravnih in ekonomskih parametrov na raven človekovih pravic. Kot da bi obtožili kioske, da kršijo svobodo govora, ker na svojih policah nimajo čisto vseh časopisov in revij.

Odvetnica in specialistka za avtorsko pravo Urša Chitrakar meni, da bi bilo smiselno razmisliti o tem, da bi poleg naročnine, ki jo že plačujemo ponudnikom za dostop do interneta, dodali pavšal oziroma minimalno nadomestilo, ki bi potem šlo avtorjem in imetnikom avtorskih pravic. Kaj menite o tej ideji?

To je zanimiva ideja. Vendar samo pod pogojem, da bi ponudniki interneta sami plačevali nadomestilo. Žal pa se bojim, da bi tehnološke korporacije ta strošek hotele prenesti na uporabnika, kar bi bilo nesprejemljivo. Za uporabo avtorskih del na tehnologijah, ki jih ponujajo, namreč najraje ne bi plačevale ničesar. Zavedati pa se moramo: ustvarjalci so tisti, ki zagotavljajo vsebino; zaradi vsebin se je sploh razvil internet v svoji infotainment različici.

Poleg tega, da ste zagovornik avtorjev in njihovih pravic, ste tudi spletni uporabnik, tako kot mi vsi. Kakšen bo svetovni splet po sprejetju te direktive? Se bomo morali navaditi, da bo več vsebin plačljivih oziroma da bo manj vsebin prosto dostopnih?

Do zdaj je bil v bistvu končni uporabnik platform odgovoren za to, kar nalaga na splet, zdaj bodo za to plačevale ali pač odstranjevale platforme. Glede na nepregledno množico vsebin bo po mojem de facto to neopazno. Sicer pa že zdaj poznamo plačljive servise, kot so Netflix, Apple Music, Spotify, kjer plačaš mesečno naročnino za uporabo. Youtube tega ne bo naredil, ampak bo še naprej služil od oglasov, mogoče z manj vsebinami na enih področjih in več na drugih. A splet je tako ogromen – res kot rizom pri Deleuzu in Guattariju - da je neskončno možnosti, kako se bo širil. Prepričan sem, da bo direktiva pristrigla peruti velikanom in da bo omogočila razvoj manjših, neodvisnih platform, sploh pri manjših jezikovnih skupinah in narodih, ki so zdaj pod hegemonijo velikih spletnih platform. Kdor bo pametno bral to direktivo, bo lahko tudi marsikaj dosegel v smislu razvoja demokratičnosti in pluralnosti svetovnega spleta. Mislim, da bi lahko direktiva - ki ni najboljša, a je vseeno dovolj dober temelj - prinesla tudi veliko dobrega za končnega uporabnika. Še vedno pa ostaja vprašanje, kako se bo uveljavila v posameznih državah.

Omenili ste Netflix, Spotify, ki nam dajeta vpogled v to, kako bi v prihodnje lahko delovale vse platforme na spletu. A prav tukaj se je izkazalo, da so komercialno najuspešnejši zaradi tega še bolj uspešni, preostali pa se morajo zadovoljiti zgolj z drobci od velikih zaslužkov.

Boljše pogajalsko izhodišče bodo po direktivi imeli vsi, seveda pa to ni nobena garancija. Tako kot avtorska zakonodaja sama na sebi še ne zagotavlja, da boš avtomatično pri neki založbi zaslužil več. Če se Spotify odloči, da bo nekomu plačeval več, drugemu pa manj, je to njegova legitimna pravica, saj je to stvar ponudbe in povpraševanja. Je pa dejstvo, da imamo hegemonijo večjih platform – plačljivih in neplačljivih. Zdaj pa obstaja večja možnost, da ne bodo zgolj te krojile duha časa. Namen direktive je bil razbiti monopol teh velikanov in spodbuditi manjše platforme, ki so izvzete iz te zakonodaje, da imajo boljše možnosti za razvoj. To pa lahko prinese pluralnost tudi za manj uspešne avtorje, ki se morajo nekje profilirati.

Kakšen bo internet po letu 2021, ko bo veljala ­avtorska direktiva
Foto: Jure Makovec
Nazaj v prihodnost, ko smo za vsebine plačevali
8 ur

Na prvi pogled se zdi, da nova direktiva o avtorskih pravicah zadeva omejen krog ljudi in podjetij – toda ali nismo enako mislili tudi o direktivi o varovanju podatkov GDPR, preden nas je, dve leti po sprejetju, »presenetila«, ko je postala obvezna? In še potem se je nekaj časa zdelo, da je – z izjemo nadležnih zahtev po soglasjih – vse enako kot prej. Polagoma pa opažamo, da se internet zaradi tega že spreminja, posamezne strani so se za tečne Evropejce celo kar zaprle, spreminja se tudi naš pogled, bolj se zavedamo, da nekaj dajemo tudi za brezplačne vsebine, tu in tam že pomislimo, da bi bilo morda primerneje zanje plačati nekaj denarja. Tako kot nekoč – še pomnite?

Tudi skrb nasprotnikov najnovejše direktive, da utegne ta okrniti dostopnost nekaterih vsebin, ni čisto neutemeljena: lahko se zgodi, da bodo v množici vsebin »za vsak primer« kakšne blokirane tudi po nepotrebnem, še huje bi bilo, če bi kdo pod to krinko namenoma blokiral nevšečne vsebine. V dveh letih do njene uveljavitve (in še potem) bo veliko dela z vgraditvijo varovalk proti temu. Toda usmeritve za varovanje avtorskih pravic zdaj imamo in mislim, da je to prav.

Vzemimo primer medijev, ker sem pač iz medijske hiše. Medije so spletni velikani, najbolj Google in Facebook, usekali bolj kot zadnja kriza stoletja. S svojimi rešitvami so internet naredili uporabnejši, kar je ogromna pridobitev, a smo se hkrati ujeli v past. Ko smo željno pograbili sijajne nove možnosti, tako možnosti lastne promocije kot možnosti brskanja po morju brezplačnih vsebin, smo se prepozno zavedeli, da te vsebine »doniramo« tudi sami, da zaradi tega z njimi vse manj zaslužimo, hkrati pa nam spletna podjetja (tudi) na njihovi podlagi poberejo še oglasne prihodke. Vračanje v stare čase, ko je bilo normalno, da se za vsebine plača, je počasno in še vedno ni končano. Podobno velja tudi za ustvarjalce drugih vrst vsebin.

Na koncu ta direktiva, tako kot tudi omejitve za uporabo osebnih podatkov, skupaj s pozivi po razbitju internetnih monopolov, zadeva vse ljudi in vsa podjetja. Internet se spreminja, ne bo več neskončno morje samih brezplačnih vsebin, kar nas kot uporabnike boli, čeprav hkrati, pogosto nevede, s tem nekje drugje izgubljamo tako zaslužke kot osebno svobodo. Točka, ko se bomo tega zavedeli v tolikšni meri, da bomo rajši plačali neposredno z denarjem, kot pa da nam ga za navidezno »brezplačna kosila« iz žepov potegnejo na skrivaj, pa še ni tako blizu.

Najbolj brani članki danes
9 ur
1. Inšpektorji spet v akciji. Kaj bodo ciljali tokrat?2. S Petrolove skupščine: nedržavni delničarji v bran Berločniku – država, pusti ga na miru!3. V Nemčiji trdijo, da e-avto onesnažuje
Več ▼

1. Inšpektorji spet v akciji. Kaj bodo ciljali tokrat?

2. S Petrolove skupščine: nedržavni delničarji v bran Berločniku – država, pusti ga na miru!

3. V Nemčiji trdijo, da e-avto onesnažuje bolj od dizla in navijajo za vodik ter zeleni metan

4. Na evropskem trgu avtomobilov še večja žalost, Slovenija ni izjema

5. KPMG Slovenija je na črni listi. Je razlog pameten ali banalen in kdo mora paziti?

6. Čas debelih krav

7. Prodaja Intereurope: raje državni Pošti kot Britancu, ki bi dal 20 milijonov več

8. Bo postopek prodaje Abanke sploh končan s prodajo? Razkrivamo, kaj se dogaja

9. Jože Colarič lani zaslužil dober milijon evrov bruto

10. Davorin Kračun, fiskalni svet: Vlada je kot goslač na strehi

Karikatura dneva 1
10 ur

Karikatura se nanaša na uredniški komentar: Ko CEO v nekaj dneh zasluži mesečno plačo zaposlenega

Karikatura dneva
Naslovne zgodbe Financ
10 ur
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Nestle z najboljšim trimesečjem v treh letih 1
10 ur
Največja svetovna živilska skupina Nestle je sporočila, da sta njena največja trga, ZDA in Kitajska, v prvem četrtletju pokazala močan trend rasti. Švicarski koncern je v prvem trimesečju
Več ▼

Največja svetovna živilska skupina Nestle je sporočila, da sta njena največja trga, ZDA in Kitajska, v prvem četrtletju pokazala močan trend rasti. Švicarski koncern je v prvem trimesečju prodajo pospešil na 3,4 odstotka, analitiki pa so napovedali rast v višini 2,8 odstotka. V prvem trimesečju so ustvaril 19,4 milijarde evrov prihodkov, kar je 4,3 odstotka več kot v enakem obdobju lani.

Največ je k rasti prispevala prodaja izdelkov za nego hišnih ljubljenčkov, mlečnih izdelkov ter prehrana za dojenčke, piše Reuters. Skupina je na dobri poti, da uresniči cilj več kot 3-odstotne letne rasti.

Nestle z najboljšim trimesečjem v treh letih
Foto: Stefan Wermuth/Bloomberg