Manager
Nov zakon o varstvu osebnih podatkov predvidoma še ta mesec na vladi 1
14.03.2018 11:01
Včeraj je bil med vladnimi gradivi objavljen zadnji predlog novega zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Dostopen je tu.Zakon je na odboru vlade za državno ureditev in javne zadeve dobil
Več ▼

Včeraj je bil med vladnimi gradivi objavljen zadnji predlog novega zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Dostopen je tu.

Zakon je na odboru vlade za državno ureditev in javne zadeve dobil podporo. Kot pravijo na pravosodnem ministrstvu, bo zakon na seji vlade predvidoma obravnavan še ta mesec.

Spomnimo, pred dvema letoma je začela veljati Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki se bo začela uporabljati 25. maja. Ta za upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov prinaša nekaj sprememb, tudi na področju privolitev v zbiranje podatkov, uvaja se pravica do pozabe … Kot so nam pred časom povedali na ministrstvu za pravosodje, če bi želeli, da se tudi ZVOP-2 začne uporabljati 25. maja, bo moral biti sprejeti na aprilski seji državnega zbora.

Vas zanima, kako nova pravila pri varstvu osebnih podatkov vplivajo na vaše podjetje ali dejavnost? Vi sprašujete, mi odgovarjamo. Tudi na bolj konkretne zagate. Vabimo vas, da nam vprašanja pošljete na elektronski naslov spela.mikus@finance.si.

Nov zakon o varstvu osebnih podatkov predvidoma še ta mesec na vladi
Foto: Shutterstock
Nakup 'elektro zelenila' bo cenejši kot plačilo kazni evropski komisiji
3 ure
Če prihodnje leto ne bomo dosegli 25-odstotnega deleža obnovljivih virov energije, se nam bo bolj splačalo kupiti tako imenovani statistični prenos energije kot plačati kazen evropski komisiji.
Na članek...

Če ne bomo dosegli 25-odstotnega deleža obnovljivih virov energije (OVE), lahko vlada sklene z državami članicami EU dogovore o statističnih prenosih energije. To je ena od rešitev v predlogu sprememb Energetskega zakona, ki je dvignila največ prahu.

Spomnimo, kaj so o tako imenovanem zelenilu zapisali v predlogu zakonskih sprememb. Statistično prenesena količina energije iz OVE se doda doma proizvedeni količini energije iz OVE tudi v primeru, če elektrika ni uvožena. Slovenija o takšnih dogovorih obvesti evropsko komisijo, sredstva za statistične prenose se zagotovijo iz Sklada za podnebne spremembe.

Zakaj je smiselno sprejeti takšno zakonsko podlago, je včeraj pojasnjeval poslancem državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Bojan Kumer.

Če takšnega določila ne bomo imeli in, če ne bomo dosegli 25-odstotnega deleža OVE v bruto končni rabi energije, nas bo »zadel finančni mehanizem, ki še ni vzpostavljen, vendar vemo, da bo po 1. januarju 2021 vzpostavljen, in zagotovo bo sledil strošek«.

»Ta strošek bo zagotovo večji, kot bi bil prostovoljen statistični prenos,« je zatrdil Kumer in nadaljeval: »Statistični prenos je eden od ukrepov, ki ga omenja direktiva, med posameznimi državami članicami se že dogaja. To ni nekaj, kar bi si v Sloveniji zdaj izmislili.«

Kumer je še dodal, da »gre za opcijo, ki jo bo lahko vlada izkoristila, če cilj ne bo dosežen«.

»Že danes pa vemo, da bo statistični prenos cenejši kot plačilo kakršnekoli kazni, ki so lahko dnevne, pavšalne…«

V primeru statističnega prenosa je strošek lahko izražen na megavatno uro nedosežene zelenosti. Kupiti ga bo mogoče od druge države članice, tudi takšne, ki je bila pred leti manj ambiciozna pri postavljanju ciljev za OVE in je danes takrat postavljeni cilj že presegla in ima zato presežek zelene energije.

Ni pa nujno, da bo »statistični prenos izražen v evrih, lahko gre tudi za kakršnokoli drugo menjavo«, je razlagal državni sekretar: »Ne vemo, kaj se bo zgodilo v dveh ali treh letih, odprte so vse možnosti.«

Prvi opravljen nakup »elektro zelenila« v EU je stal 15 evrov za megavatno uro, smo pisali v komentarju Koliko nas bo stala preložitev gradnje HE Mokrice.

Nakup 'elektro zelenila' bo cenejši kot plačilo kazni evropski komisiji
Foto: Arhiv Petrol
Ali veste, kakšen bo vaš podatkovni center čez 5 let? (OGLAS)
3 ure

Za zagotavljanje kakovostnega izvajanja IT-storitev in posledično uspešnost podjetja je ključnega pomena neprekinjeno poslovanje. Slednje pa je močno odvisno od jedra sodobne informatizacije - podatkovnih centrov.

Kako te kompleksne sisteme upravljati, kako zagotavljati njihovo zanesljivost in varnost, kako zmanjšati stroške investicij, vodenja in vzdrževanja podatkovnih centrov ter kakšni bodo podatkovni centri prihodnosti, o tem smo se pogovarjali z Brankom Jovanovićem, iz podjetja Advant d.o.o.

g. Jovanović, 30. maja 2019, se bo na Gospodarskem razstavišču, v Ljubljani, odvijala že 6. konferenca o podatkovnih centrih DATA CENTER, na kateri bo sodelovalo tudi vaše podjetje Advant d.o.o. Zakaj bi IT strokovnjakom priporočili obisk DATA CENTER konference?

Zelo rad postavim eno zanimivo vprašanje direktorjem informatike in drugim odločevalcem v podjetjih: »Ali mi lahko prosim imenujete, poleg data centra in informacijskega sistema, še kakšen drug del vaše infrastrukture, od delovanja katerega bi bil tako močno odvisen obstoj vašega podjetja?« Področje računalniških centrov je zelo specifična veja IT. Poleg znanj in razumevanja informacijskih sistemov ter potrebne IKT opreme, zahtevajo podatkovni centri poglobljena znanja na številnih drugih področjih. Skratka cel spekter tehnologij, ki jih moramo pokriti z znanjem in se predvsem zavedati, da brez njih ne bomo mogli zagotoviti zanesljivega in učinkovitega delovanja data centra in informacijskega sistema. DATA CENTER konferenca je torej dogodek, kjer se lahko dobi vpogled v sodobne trende na tem področju in izmenja izkušnje s kolegi in izkušenimi strokovnjaki.

Kakšni pa so sodobni trendi na področju podatkovnih centrov, ki bi jih še posebej izpostavili?

Ko govorimo o infrastrukturi podatkovnega centra se vse vrti okoli visoke stopnje zanesljivosti, varnosti, energetske učinkovitosti in človeških resursov. To je stalnica. Spreminjajo pa se trendi in praksa, po kakšni poti, na posameznem področju, dosegamo boljše rezultate. V industriji podatkovnih centrov obstajajo »večni« trendi, ki so povezani s prej omenjenimi cilji izboljšanja zanesljivosti in učinkvitosti opreme. V zadnjih letih so opazni premiki v smislu izrazitejše uporabe modularne zasnove opreme, uporabe naravnih virov za hlajenje opreme in novih oblik nadzornih sistemov. Pojavljajo pa se tudi novi trendi. Naj naštejem nekaj najbolj izrazitih. Zadnja leta se veliko govori o »Edge« podatkovnih centrih. Trend je pogojen s čedalje širšo uporabo IoT.

V prihodnjih letih pričakujemo implementacijo 5G brezčične tehnologije, ki bo omogočila cel kup novih aplikacij, izjemno odvisnih od hitrosti obdelave in prenosa podatkov. To bo zahtevalo prestaviltev podatkovnih centrov bližje uporabnikom, nastala bo t.i. distribuirana topologija, ki jo bodo tvorili »Edge« data centri.

Že nekaj let se veliko govori tudi o alternativah klasičnim podatkovnim centrom, ki jih imamo fizično nameščene v svojih podjetjih in organizacijah. V Sloveniji še nismo vsesplošno sprejeli ideje o gostovanju naše opreme v prostorih ponudnikov infrastrukture, teh pa je čedalje več. Recimo, trenutno za Telemach gradimo podatkovni center v Ljubljani, kapaciteta katerega bo 1,2MW. Del kapacitet je že na voljo in se tako postavlja ob bok že uveljavljenim večjim ponudnikom gostovanja, kot so Telekom Slovenije, Pošta Slovenije in drugi. Večja konkurenca bo zagotovo prinesla višji nivo storitev in nižje cene. To bo spodbudilo čedalje več uporabnikov, da svojo opremo fizično preselijo iz svojih podjetij v visokotehnološka in strokovna okolja, ki se profesionalno ukvarjajo s to dejavnostjo.

Istočasno, se poleg gostovanja infrastrukture pojavljajo tudi nove oblike storitev, kot so IaaS (Infrastructure as a service) in PaaS (Platform as a Service), vendar se v Sloveniji še vedno zelo malo uporabljajo. Medtem se na razvitih trgih čedalje več govori tudi o storitvi »Software as a Service« (SaaS). Danes ni veliko podjetij, kjer IT deluje brez lastnih strežnikov (Serverless Computing). Na tem

področju je veliko izzivov, vendar napovedi govorijo, da se bo v nekaj letih tudi to področje začelo bolj dinamično razvijati in uveljavljati med direktorji informatike.

Kot zadnje, vendar nič manj pomembno, moram omeniti človeške vire. Zgodovinsko gledano je bilo osebje IT vertikalno organizirano na podlagi tehnologije, ki so jo upravljali. Bolj kot bomo prenašali infrastrukturo v digitalno obliko, bolj se bo spreminjala organizacija znotraj IT oddelkov. Razširitev nabora znanj, izkušenj in postopkov za prilagoditev hibridnim okoljem bo zelo pomembna. Skratka izbor nadarjenih ljudi je kar velik izziv za sodobno visoko zmogljivo tehnološko družbo, kjer bo prednjačila raznolikost in prilagodljivost kadrov.

Kaj pa področje energijske ucinkovitosti? Znano je, da so data centri izredno velik porabnik električne energije.

Vsekakor, ne samo porabnik, tudi onesnaževalec. Podatkovni centri se ves čas primerjajo z letalsko industrijo v smislu izpusta toplogrednih plinov. Čedalje več podjetij stremi k temu, da ima njihovo poslovanje čim manjši vpliv na okolje, prihranka na mesečnem računu za električno energijo se pa zagotovo nihče ne bo branil. Ne glede na to, da je zanesljivost delovanja data centra za uporabnike nedvomno na prvem mestu, se večina zaveda, da je zelo pomembna tudi učinkovitost rabe energije in čim manjši vpliv na okolje. Oba cilja bomo dosegli, če bomo sledili sodobnim trendom, zato je dobro, da jih poznamo. Veliko je odvisno od proizvajalcev strežnikov in druge IKT opreme. Zadnja leta bistveno izboljšujejo učinkovitost in optimizirajo toplotne disipacije, istočasno pa tudi zvišujejo temperaturni režim normalnega obratovanja strežnikov. To je tesno povezano z učikovitostjo hlajenja, ki je od vedno največji porabnik v data centru, poleg same IKT opreme. Proizvajalci hladilnih sistemov so začeli izdelovati klimatske naprave, ki so specialno prilagojene hlajenju na višjih temperaturah, velik poudarek je na uporabi naravnih virov hlajenja, prostem hlajenju (free coolingu) in učinkovitejših kompresorjih. Posebna zgodba so tudi hladilni plini. S 1. januarjem 2019 je stopil v veljavo aneks Montrealskega protokola, ki je bil podpisan leta 2016 s strani 197 držav (sporazum Kigali). Cilj je postopen umik uporabe fluoriranih ogljikovodikov (HFC), plinov, ki spodbujajo učinek tople grede. Pogodba ima velik vpliv na sisteme hlajenja v podatkovnih centrih in tu se ravno v tem trenutku dogaja prava revolucija. Proizvajalci bodo morali v enotah začeti uporabljati nove hladilne pline, ki imajo bistveno nižji GWP (potencial globalnega segrevanja). S tem pa se pojavlja nov problem. Večina plinov z nižjim GWP je bolj ali manj gorljivih. To pa predstavlja velik izziv za sisteme v podatkovnih centrih. Torej bo na tem področju v prihodnjih letih še zelo dinamično.

Kaj pa uporaba odpadne toplote iz podatkovnega centra za ogrevanje?

To vprašanje me je od nekdaj zanimalo in sem precej entuziastičen glede te možnosti. Z uporabo odpadne toplote dosežemo dvojni efekt. Na eni strani zmanjšamo potrebo po hlajenju oz. odvajanju te toplote v okolico, po drugi strani pa ogrevamo nekaj, za kar mora sicer obratovati dodatna oprema za ogrevanje. V praksi sem se srečal s številnimi projekti, ki so predvidevali uporabo odpadne toplote iz data centra, dejansko pa se je zelo malo teh projektov realiziralo. Razlogov je več. Poglavitna pa sta dva. Sistem za uporabo odpadne toplote iz data centra dodatno povečuje kompleksnost infrastrukture in s tem verjetnost okvar. Poleg tega pa ni tako enostavno najti primernega uporabnika, ki potrebuje ogrevanje 365 dni v letu. Sanitarna voda ni vedno primeren objekt za uporabo odpadne toplote iz data centra. Žal zaradi teh razlogov veliko zasnov ostane zgolj na papirju.

Kot ste uvodoma poudarili je zanesljivost delovanja podatkovnih centrov še višje na seznamu prioritet. Kakšne so izkušnje zadnjih let?

Kompleksnost infrastrukture podatkovnega centra včasih presega naše zmožnosti razumevanja specifike delovanja posameznih sistemov in njihov medsebojni vpliv. Zelo redka so podjetja, uporabniki podatkovnih centrov, ki v lastnih vrstah premorejo vsa ta znanja in sredstva. Se pa

zavedajo pomembnosti svojih data centrov. Zato zadnja leta opažamo povečan interes uporabnikov ali ponudnikov storitev po pregledu infrastrukture data centrov s strani usposobljenih in akreditiranih strokovnjakov oz. podjetij. V Advantu smo pred časom začeli graditi ekipo strokovnjakov različnih strok in sedaj že nekaj let izvajamo za stranke skrbne preglede infrastrukture data centrov. Angleško temu rečemo »Data Center Audit«. Pri tem opažamo eno stvar, ki je postala pravilo pri skoraj vseh opravljenih pregledih. Večina data centrov ima podvojene ključne sisteme, vsi uporabniki so prepričani, da imajo na vseh pomembnih sistemih zagotovljeno redundanco. Ko se naši strokovnjaki na pregledih zakopljejo v podrobnosti zgrajene infrastrukture, skoraj po pravilu najdejo nekaj točk v sistemu, ki kljub vsej redundanci predstavljajo »Single point of failure«. Ta informacija je zlata vredna za uporabnika. Poznamo primere iz prakse, ko je okvara nekega banalnega elementa strojnih ali elektro instalacij pomenila zaustavitev celotnega data centra. Skratka to je definitivno eden izmed trendov na področju zagotavljanja zanesljivosti podatkovnih centrov, ki ga opažamo zadnja leta.

Omenili ste problematiko človeških virov. Kakšne so rešitve na tem področju?

Za nekega vodjo še zdaleč ni enostavna naloga zbrati ekipe strokovnjakov, ki pokrijejo vso raznolikost strok in vidikov, s katerimi se srečujemo v data centrih. Znanja so pomembna tako v fazi odločanja o gradnji ali posodobitvi podatkovnega centra, kot tudi v fazi obratovanja in vzdrževanja. Outsourcing ali hibridno okolje IT infrastrukture bistveno spremenita koncept upravljanja. Verjamem, da bodo v prihodnjih letih številna podjetja izbrala ravno to pot. Če pa govorimo o tradicionalnih okoljih oz. ekosistemih, ki jih ustvarjajo sami ponudniki storitev, pa je ekipa strokovnjakov ključnega pomena. Obstajajo pa tudi orodja, ki nam lahko bistveno olajšajo delo. Veliko lahko dosežemo z implementacijo sodobnih nadzornih sistemov. Tukaj opažamo bistven premik v konceptu delovanja.

Pojavlja se nova kratica DMaaS (Data Center Mananegement as a Service). Upravljanje podatkovnih centrov kot storitev je platforma, ki povezuje strojno opremo v podatkovnem centru in programsko rešitev v oblaku, kar poenostavlja način, na katerega lahko optimiziramo zmogljivosti infrastrukture podatkovnega centra in zmanjšamo tveganja. Predstavljajte si, da lahko avtomatiziran sistem 24 ur na dan primerja parametre delovanja vaše opreme s povprečjem več tisoč podatkovnih centrov po svetu, kjer uporabljajo identično opremo kot vi. Takoj, ko bo delovanje vaše opreme začelo odstopati od povprečja, bo osebje dobilo namig, na kaj naj bodo pozorno. Torej trend je izvajanje prediktivnih analiz, preden zares nastopijo težave.

Torej vidimo, da je uporabnikom na voljo čedalje več storitev na različnih nivojih, ki so jim lahko v pomoč. Odločanje vodij IT oz. drugih odločevalcev o načinu upravljanja z infrastrukturo podatkovnih centrov postaja zelo pomembno vprašanje strategije poslovanja. Zato menimo, da je dogodek, kot je DATA CENTER konferenca edinstvena priložnost za odgovorne, da dobijo vpogled v trende in rešitve, ki jih lahko uporabijo pri svojem delu.

OSVOJITE 1 IZMED 3 VIP VSTOPNIC ZA KONFERENCO DATA CENTER 2019!

Sodelujte v nagradni igri: palsit.com/nagradna-igra-data-center-2019-3

Ali veste, kakšen bo vaš podatkovni center čez 5 let?
Škodin prostorski čudež za 15.500 evrov
4 ure
Scala je novi Škodin avtomobil, ki bo v slovenske družine vnesel nemir, saj za svoj denar ponuja naravnost ogromno prostora.
Na članek...

Če bi računali, koliko prostora in litrov kupec dobi za svoj denar, potem bi bila Škoda scala v samem vrhu. Zamenjava za rapida spaceback v obliki petvratne kombilimuzine je z ostrimi linijami in s podaljšanim zadnjim steklom zanimiva na pogled, a te zares osupne, ko odpreš zadnja vrata in pokukaš v prtljažnik.

Škoda scala oziroma pogovorno skala, kot je bila nekoč poimenovana Zastavina stoenka, je gotovo težko pričakovana novost med slovenskimi družinami. To je pokazala že krajša predstavitvena vožnja po slovenskih cestah in skozi manjše kraje, kjer firbcev ni manjkalo. Za nov model in njegovo ime so povečini že slišali, a v živo ga še niso videli. In potem se je začelo…

Kogar niso povsem odtajale scaline ostre linije, polni LED žarometi in globoko v prtljažna vrata potegnjeno steklo, je bil “pečen”, ko je pokukal v notranjost in prtljažnik. “Tu bi se pa še Dončić izgubil,” je pred trgovskim centrom dejal nek moški, ko je precej osupel buljil scalino zadnjo klop. Tam prostora za glave in predvsem kolena res ne manjka, svojega denarja pa je vreden tudi prtljažnik.

V maniri velikega nemškega koncerna je potniška kabina zelo urejena, kljub prevladujoči trdi plastiki nič kaj dolgočasna, izdelava je zelo dobra, dovolj je tudi odlagalnih mest in seveda ne manjkajo Simply Clever rešitve. Ob dežniku v vratih ali košu za smeti so Čehi dodali še nekaj novih, kot je denimo električno sklopljiva vlečna kljuka.

Voznikovo delovno okolje lahko za 448 evrov popestrijo digitalni merilniki, glede na želje in potrebe pa lahko kupec izbira med 6,5-palčnim oziroma 9,2-palčnim osrednjim zaslonom na dotik in meniji v slovenščini. Prav od velikosti zaslona je odvisna vsebina multimedije (navigacija, DAB+), na voljo je tudi več vrst ozvočenja pa dvopodročna klimatska naprava, ambientalna osvetlitev,…

Pri Škodi so poskrbeli tudi za opremo in varnost. Že osnovni paket opreme Active ima LED žaromete, najbogatejši paket Style pa razvaja s polnimi LED žarometi in LED zadnjimi lučmi. Tisti s športnim srcem bodo posegli po paketu Dynamic, ki ponuja športne sedeže, športni volan, aluminijaste stopalke in strop v črni barvi. Med scalami na premieri smo ugotavljali, da se ji brez dvoma podata črna streha in nekoliko podaljšano ter zatemnjeno zadnje steklo, za kar je treba izbrati paket Image (312 evrov) ali Emotion (1.375 evrov). Scala je ob tem na voljo v kar 14 barvah.

Bogat je tudi seznam varnostne opreme. Tako sta v osnovnem paketu Active na voljo sistem samodejnega zaviranja v sili s prepoznavanjem pešcev in sistem za pomoč pri ohranjanju smeri na voznem pasu. Za doplačilo so na voljo sistem za opozarjanje vozil v mrtvem kotu med vožnjo in ob zapuščanju parkirnega mesta (vzvratna vožnja), aktivni tempomat, parkirna asistenca in še kaj.

Še najmanj novosti je pri motorizaciji, ponudba ta hip obsega tri motorje. Dva sta bencinska (1.0 TSI in 1.5 TSI), en pa dizelski (1.6 TDI), ponujajo pa razpon moči od 85 do 110 kilovatov (115 do 150 KM). Vse je možno kombinirati s sedemstopenjskim DSG menjalnikom, kmalu bosta na voljo še 70-kilovatni trivaljnik in 60-kilovatna različica na zemeljski plin.

Cene za Škodino scalo se začnejo pri 15.483 evrov (1.0 TSI Active 85 kW) in končajo pri 22.700 evrov za scalo z dizlom in DSG menjalnikom. Letos naj bi pri nas dobila največ 500 novih kupcev, a ne zaradi povpraševanja pač pa tovarna več avotmobilov zaradi prezasedenosti niti ne more ponuditi.

Zakaj šele v nedeljo izvemo, kako so na evropskih volitvah volili Britanci -- in zakaj je bilo na Twitterju v trendu geslo #DeniedMyVote 1
4 ure
Evropske volitve potekajo od 23. do 26. maja. Prvi dan, v četrtek, so se na volišča odpravili v dveh državah - na Nizozemskem in v Veliki Britaniji.Medtem ko so po zaprtju volišč z Nizozemskega
Več ▼

Evropske volitve potekajo od 23. do 26. maja. Prvi dan, v četrtek, so se na volišča odpravili v dveh državah - na Nizozemskem in v Veliki Britaniji.

Medtem ko so po zaprtju volišč z Nizozemskega že prišle informacije o vzporednih izidih volitev, pa bo treba na britanske rezultate počakati vse do nedelje.

Na Otoku objava vzporednih rezultatov med potekom volitev šteje za kaznivo dejanje, navaja BBC, tudi v primerih, da gre za druge članice. V svojih programih BBC na primer lahko poroča o poteku volitev, spremlja oddajanje glasov in podobno, prepovedano pa je govoriti o vzporednih izidih, vse dokler traja glasovanje. In glasovanje na evropskih volitvah se bo v splošnem zaključilo, ko bodo volišča zaprli še v zadnji članici EU, to pa bo v nedeljo zvečer.

Prepoved na poročanje o izidih bo na Otoku potekla v nedeljo, 26. maja ob 23. uri po srednjeevropskem času.

Že zdaj pa z Otoka poročajo o druge vrste prepovedi. Na Twitterju poročajo o trendu vse večje uporabe ključnika #DeniedMyVote

Po tujem poročanju so vsaj nekaj sto državljanom EU, ki so hoteli glasovati na evropskih volitvah na Otoku, glasovanje preprečili, ker da ni bili pravilno registrirani za evropske volitve v VB. Po poročanju nemškega DW so nekaterim državljanom EU povedali, da njihova prijava ni bila pravočasno obdelana, v nekaterih primerih naj bi šlo za napake. Po poročanju britanskega Guardiana je v četrtek že prišlo do pozivov, naj vlada sproži preiskavo.

Za informacijo: V nasprotju s Slovenijo, kjer so posamezniki, ki imajo volilno pravico, vpisani v volilne imenike ter za glasovanje ne potrebujejo niti obvestila, temveč samo osebni dokument, se morajo v Veliki Britaniji za volitve registrirati.

Nizozemska prva izvedla evropske volitve: vzporedni izidi kažejo na zmago socialdemokratov, kumulativno največ podpore strankam iz skupine ALDE 1
5 ur
Evropske volitve potekajo od 23. do 26. maja. V četrtek so volili Nizozemci in Britanci.Na Nizozemskem so posamič največ podpore dobili v laburistični stranki PvdA pod vodstvom Fransa
Več ▼

Evropske volitve potekajo od 23. do 26. maja. V četrtek so volili Nizozemci in Britanci.

Na Nizozemskem so posamič največ podpore dobili v laburistični stranki PvdA pod vodstvom Fransa Timmermansa, ki je vodilni kandidat levosredinske politične skupine S & D. Kumulativno so sicer največ podpore dobile stranke iz politične skupine liberalcev ALDE.

Skrajnodesna stranka Geerta Wildersa je po vzporednih izidih dobila rekordno malo podpore

Medtem ko v marsikateri državi objavijo rezultate vzporednih volitev, tega ne bodo storili v Veliki Britaniji. Na rezultate evropskih volitev na Otoku bo tako treba počakati do nedelje zvečer.

Udeležba se je letos, tako kaže, izboljšala

Predvidoma je bila udeležba na evropskih volitvah na Nizozemskem najvišja po volitvah v letu 1989, čeprav je še vedno komaj malo presegla 41 odstotkov.

Po doslej dosegljivih podatkih o udeležbi na predčasnih volitvah, kjer so bili na voljo, je bila ta udeležba višja kot pred štirimi leti

Nove Finance že v aplikaciji
6 ur
Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:- namizni računalniki,- iOS (App Store),- Android (trgovina Google Play).Za dostop morate biti prijavljeni z
Več ▼

Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:- namizni računalniki,- iOS (App Store),- Android (trgovina Google Play).Za dostop morate biti prijavljeni z naročniškim uporabniškim imenom.Kako uporabljati aplikacijo Finance in kaj vse vam ponuja – preverite v videu.Še niste naročnik? Preverite ponudbo

(Intervju) Adrian Ježina, Telemach: Naložbo v 5G bo zelo težko zapreti
6 ur
»Eno glavnih vprašanj je, kako se bo slovenska država umestila na dražbi za frekvence, jo bo zanimalo, da se čim prej razvije omrežje 5G ali da proda frekvence za čim več denarja«
Na članek...

Omrežja 5G so vroča tema. Kaj je tako novega, gre samo za večjo hitrost prenosa ali je še kaj drugega?

Vse, kar je novo, pritegne pozornost. Tu je najprej piar, ki ustvarja zgodbe. Svet hlepi po novih zmogljivostih in podatkih, ki jih omogočajo vedno nove tehnologije – mislim na megapolise, kot so Tokio, New York ..., kjer je preprosto toliko milijonov ljudi, da jim zdajšnje tehnologije niso dovolj. Vprašanje je, ali je to primerno tudi za Slovenijo, zdaj, maja 2019. Proizvajalci tehnologij to spodbujajo, saj se jim odpira nov poslovni ciklus. Poleg tega novi potencialni poslovni modeli vznemirjajo domišljijo. Nekateri se bodo uveljavili, drugi ne, vendar že zdaj ustvarjajo zanimanje in pritisk, da bi se čim hitreje uveljavili.

Lahko navedete kakšen konkreten primer?

Za nekatere od teh poslovnih modelov, na primer za pametne števce, je dovolj že 4G, medtem ko za avtonomna vozila nisem prepričan, da bo 5G, takšen, kot je zdaj, dovolj. Mislim, da bo pamet še nekaj časa v avtu in se ne bo naslanjala na pamet omrežja. Za kaj takega bo moralo preteči še precej časa. Tudi v računalništvu je bila, recimo, najprej pamet v računalniku, nato je šla v oblak. Vendar za čisto običajne storitve pamet še ni v oblaku. Odpira se torej nov svet, na katerega bi raje gledal skozi prizmo industrijske revolucije 4.0, katerega sestavni del je.

Hočete reči, da v Telemachu že razmišljate o ponudbi industrijskih rešitev na 5G?

Veliko razmišljamo o tem, osredotočili smo se tudi na poslovni segment, predvsem na klasične telekomunikacije in osnovne IKT-storitve. Z industrijskimi rešitvami se še ne ukvarjamo, predvsem zato, ker v Sloveniji realno ni proizvodnih zmogljivosti oziroma tovarn, ki bi se želele avtomatizirati na 5G. To je namreč glavno vprašanje – živeti v Porenju ali nekje, kjer je Volkswagen? Samo če avtomatizirate Volkswagen, imate poslovni primer za deset Slovenij. Po drugi strani je vprašanje glede proizvodnih zmogljivosti Slovenije tudi, ali za avtomatizacijo res potrebujejo 5G ali se to lahko izvede s kakšnimi drugimi komunikacijskimi sredstvi. Gotovo nekaj pionirskih poskusov bo, ampak preprosto mislim, da smo v Sloveniji še nekaj let od tega. Fokus trenutno prenašamo drugam, razmišljamo strateško, čeprav po drugi strani vse nove tehnologije, vključno s 5G, spremljamo in testiramo.

Ali ste že kaj konkretno naredili na področju 5G?

Da bi delala takšna mreža, je treba poskrbeti za veliko stvari. Jedrno omrežje se mora nadgraditi na 5G. Same bazne postaje morajo biti strojno pripravljene na 5G, antene morajo biti nove. Zdaj že nameščamo antene, ki bodo podpirale 700-megaherčni frekvenčni pas, ko se bo pojavil. Zaradi količine podatkov bo treba vse te bazne postaje priključiti na optično omrežje in močno dvigniti mikrovalovne zmogljivosti. Manjkajo frekvence, ki jih mora dati država, manjkajo telefoni in naprave, ki bi to podpirale. Na slovenskem trgu ne morete kupiti niti enega telefona, ki bi imel podporo za 5G. Torej, tega nima še nihče. Lahko se kupi le kombinirana namestitvena mobilna naprava, ki to podpira. Res gre za tehnologijo na zelo zgodnji stopnji.

Kaj torej zdaj delate?

Nadgrajujemo jedrno omrežje, vsa strojna oprema, antene, vse, kar postavljamo na novo, je pripravljeno za 5G, ko načrtujemo moč električnega toka, upoštevamo nove zahteve, ko priključujemo optiko, prav tako. Velik del investicije je torej hkrati tudi v to prihajajočo tehnologijo. Seveda pa to ni končna rešitev, ki bi jo jutri prižgali in bi vse kar delovalo. Vse, kar delamo zadnjih nekaj let, je tudi za 5G, kar pomeni, da nam tehnologije ne bo treba menjati. Čakamo tudi na poslovni primer, da se stvari spustijo naprej. Izvajamo interna testiranja, igramo se s tehnologijo, za komercialno ponudbo pa so najprej potrebne frekvence.

Torej je do tja še daleč?

Eno glavnih vprašanj je, kako se bo slovenska država umestila na dražbi za frekvence, jo bo zanimalo, da se čim prej razvije omrežje 5G ali da proda frekvence za čim več denarja. To je zelo pomembno vprašanje. Vprašanje je tudi, kako dobro se lahko 5G izkoristi glede na gostoto prebivalstva v državi, kot je Slovenija, saj prinaša precej večje zmogljivosti. Gotovo bo prišlo do tega, ampak danes povprečni uporabnik na mobilnem telefonu prenese od 11 do 12 gigabajtov podatkov na mesec. Hitrost prenosa od 20 do 30 megabitov na sekundo je za aplikacije povsem dovolj.

Ali torej potrebujemo gigabitno hitrost na telefonu, latenco 0,2 milisekunde in toliko večji prenos?

Takšnih povprečnih uporabnikov zdaj v Sloveniji še ni. Gre za vprašanje kokoši in jajca. Morda je treba stvar potisniti naprej preprosto zato, da se začne digitalna ekonomija. Menim, da je koristno za državo, da se zgradi infrastruktura in da potem ljudje najdejo poti, kako jo izkoristiti. Ko smo imeli dial-up, nihče ni razmišljal o tem, kaj bi lahko bilo drugače ali boljše.

Se pravi, da je na potezi država?

5G bo odprl velike možnosti, vendar bo s komercialnega vidika to naložbo zelo težko zapreti. Zato so nekatere države v svetu že naredile prve korake, na primer da ponudnikom prvih pet let ni treba ničesar plačevati, ampak morajo pokriti določeno število krajev. Ali da bodo zaračunavali simbolično ceno za frekvence, ob pogoju, da se zgradi omrežje, ali, recimo, da jim bodo v primeru gradnje omrežja na ruralnih območjih vrnili plačilo nadomestila za uporabo frekvenc. Veliko je modelov, vsi pa so namenjeni pospeševanju gradnje omrežja, da bi prebivalstvo in gospodarstvo čim prej dobili nove storitve. Imamo eno najboljših 4G-omrežij v Sloveniji in gotovo bomo našim uporabnikom pravočasno ponudili vse, kar pričakujejo. Ali bo država zastavonoša ali ne, glede na to, da so naložbe zelo velike, pa je odvisno od uresničevanja državne digitalne strategije.

(Intervju) Adrian Ježina, Telemach: Naložbo v 5G bo zelo težko zapreti
Ni ga kuharja, ki bi iz slabih surovin skuhal vrhunsko jed
6 ur
Preverili smo, zakaj je sodelovanje med lokalnimi pridelovalci hrane in gostinci koristno tako za ene kot za druge, kje je dodana vrednost in katere ovire bi bilo treba odstraniti, da bi bilo tovrstnega povezovanja še več
Na članek...

S priznanjem evropska gastronomska regija 2021, ki ga podeljuje Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem (IGCAT), Slovenija v globalni turistični ponudbi postaja prepoznavna kot zelena destinacija, ki poleg zanimivih kulturnih dogodkov in mnogoterih možnosti za aktivno preživljanje počitnic ponuja tudi vrhunska kulinarična doživetja. Pozanimali smo se, kako so gostinci in pridelovalci lokalnih prehranskih surovin z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem pripravljeni izkoristiti to priložnost.

»Od medsebojnega sodelovanja imajo koristi tako pridelovalci lokalnih surovin kot gostinci,« je povedala Anka Lipušček Miklavič, direktorica Mlekarne Planika iz Kobarida. Gostinci se po njenih besedah čedalje bolj zavedajo, da lahko dobro jed pripravijo le iz dobre surovine, dobaviteljem pa tovrstno sodelovanje pomeni potrditev kakovosti njihovega izdelka.

Zgodbe o hrani postajajo privlačne

Mlekarna Planika, na primer, med drugim sodeluje s svetovno znano kuharico Ano Roš oziroma restavracijo Hiša Franko v Kobaridu. Tako širi svojo prepoznavnost in dviguje sloves blagovne znamke. Kot je povedala Anka Lipušček Miklavič, je takšno sodelovanje tudi odgovor na čedalje pogostejša vprašanja gostov restavracij, od kod izvirajo jedi oziroma sestavine zanje.

Dodana vrednost je po njenem lahko še nadgradnja lokalne turistične ponudbe. »Gostinec, ki ima prenočišča, goste naslednji dan povabi na ogled kmetije, kjer lahko vidi, od kod je hrana, ki jo je prejšnji večer dobil na krožniku.«

Edinstvena mreža za edinstveno ponudbo

»Noben kuhar ne zna kuhati tako dobro, da bi lahko iz slabe surovine skuhal vrhunsko jed,« je povedal Luka Košir, chef gostišča Grič v Šentjoštu nad Horjulom, ki je tudi kulinarični ambasador evropske gastronomske regije 2021. Svoje izkušnje s povezovanjem z lokalnimi dobavitelji bo 31. maja predstavil na konferenci Povezovanje kmetijstva in turizma v Kristalni palači v Ljubljani .

Kot je povedal, so povezave med kmeti in gostinci pomembne, ker se s tem gradi edinstvena mreža, ki lahko oblikuje edinstveno ponudbo. »S takimi praksami se gradi prepoznavnost regije, ki je bistvenega pomena, da privabi goste do gostinca in tudi neposredno do kmeta oziroma pridelovalca,« je še povedal Košir in dodal, da so njegove izkušnje z lokalnimi dobavitelji zelo dobre. »Kar nekaj časa sem sicer potreboval, da sem vzpostavil to mrežo. Razumeti moramo, da nima vsak kmet pripravljenega modela za neposredno sodelovanje z gostincem ter da to terja nekaj časa in prilagajanja.«

Težavi sta majhna količina in visoka cena

Helena Kropivšek s kmetije Pr' Gabršk iz Češnjic pri Tuhinju z gostinci sodeluje občasno, predvsem kadar pripravljajo posebne dogodke. Dobavljajo jim poltrdi sir trnič, skuto, sir za žar in jogurt. Kot je povedala, je pri dolgoročnem naročanju oziroma stalni dobavi običajno težava v količini, ki ni vedno na voljo, in višji ceni, ki jo imajo domači izdelki. »Delno se poskusimo prilagoditi, sicer pa je bolj smiselno pridelke prodajati prek drugih kanalov,« je povedala Kropivškova. »Nekateri gostinci in njihovi gostje pač niso vajeni višjih cen domačih izdelkov in jih to odvrne.«

Tudi drugi kmetovalci, s katerimi smo govorili, so kot oviro za bolj redno sodelovanje navedli višjo ceno domačega izdelka od uvoženih in težave z zagotavljanjem stalnih količin.

Uspešna naveza kmet-gostinec za odličen burger

Težav z nezadostnimi količinami pa nima Aljaž Žilnik iz celjske pivnice in gostilne Stari pisker, ki slovi po burgerjih iz govejega mesa izključno slovenskega porekla. Lani so prodali 22 ton govedine. Aprila letos so na družbenih omrežjih objavili, da iščejo slovenske rejce kakovostnega govejega mesa in »odziv je bil izjemen«. Zaradi raznolikosti mesa iščejo rejce po različnih slovenskih regijah. »Vsak dan nas presenečajo pozitivni odzivi domačih in tujih gostov, ki ne skoparijo s komplimenti in pohvalami,« je dejal Žilnik.

Mladi gostinci so se povezali

Povezovanje pridelovalcev in gostincev je osnovni model delovanja tudi v restavraciji Vila Podvin pri Radovljici. Njena lastnica Marcela Klofutar je povedala, da obe strani vzajemno spoznavata delovanje druga druge in se vzajemno izobražujeta, razvijata nove produkte in raziskujeta tradicijo.

Povezovanje so nadgradili še z zgodbami o pridelavi sestavin njihove ponudbe, navzočnostjo pridelovalcev v restavraciji in vpisom njihovih imen v jedilnik, kuharskimi delavnicami in še kako drugače. Med drugim organizirajo tudi Podvinsko tržnico, ki je vsako prvo soboto v mesecu na njihovem vrtu.

Marcela Klofutar je tudi predsednica Združenja mladih gostincev (JRE), ki v Evropi povezuje okoli 350 restavracij (v Sloveniji 14) in 160 hotelov v 16 državah. Kot pravi, lahko prek svojih partnerjev, poslovnih večerij, dogodkov in delavnic širi mednarodno prepoznavnost vseh deležnikov kulinarične ponudbe, torej gostincev in pridelovalcev hrane.

Lokalni ponudniki potrebujejo spodbudo

Za povezovanje pridelovalcev hrane in gostincev si prizadevajo tudi različne ustanove in organizacije na lokalni ravni. V Razvojni agenciji SORA so v letih 2012 in 2013 sodelovali pri projektu Okusi loškega podeželja, ki je bil sprva zelo uspešen, potem pa je zamrl.

»Zaradi takratnih intenzivnih promocijskih aktivnosti so bile lokalne jedi z lokalnimi surovinami v gostilnah dobro predstavljene in postrežene gostom. Ko se je projekt končal, je taka ponudba brez udarnega spodbujevalca zamrla, zato za prihodnje leto načrtujemo nadgradnjo projekta s specialitetami, ki temeljijo na kulinarični dediščini škofjeloškega območja,« je povedala Kristina Miklavčič iz Razvojne agencije SORA in dodala, da bodo v novem projektu poleg gostincev sodelovale tudi turistične kmetije, ki jih v prvem projektu ni bilo, novost pa bo še kulinarični festival Okusi Škofjeloškega.

Miklavčičeva meni, da si pridelovalci pogosto niti ne želijo tesnejšega in pogostejšega sodelovanja z gostinci. Razlog za to vidi v velikem številu občinskih, nacionalnih in evropskih projektov, ki podpirajo povezovanje gastronomskih deležnikov. Takšni projekti so, na primer, tržnice, prireditve, kolesarske in pohodniške poti, domači kotički v trgovinah, centri domače in umetnostne obrti in podobni. »Ugotavljamo, da lokalni ponudniki tudi zaradi tega prodajo tako rekoč vse, kar proizvedejo,« je dejala Miklavčičeva.

Smisel morajo videti posamezniki

Tudi na Zavodu za turizem, šport in kulturo Kamnik gostince in kmetije spodbujajo k povezovanju. Kot je povedal direktor Tomaž Simetinger, so pri tem precej omejeni. »Smisel v povezovanju morajo čutiti posamezniki, ki ustvarjajo prehranske izdelke. Pripravljeni se morajo biti odzivati na projekte, kot so Okusi Kamnika, in se zamišljenim programom prilagajati, sicer je projekt obsojen na propad,« je dejal Semetinger in dodal, da je na eni strani nujno aktivno povezovanje, na drugi pa odprava zapletene birokracije, ki lahko z različnimi omejitvami onemogoča naravni razvoj takšnih produktov, ki za turizem pomenijo dodano vrednost.

Spodbujamo samooskrbo območja in celotne Slovenije

Poseben vidik sodelovanja lokalnih pridelovalcev in gostincev je predstavila Tadeja Wald­huber iz Turistično informativnega centra Slovenske Konjice, ki sodeluje pri projektu razvoja blagovne znamke Okusi Rogle. Ta skrbi za povezovanje lokalnih pridelovalcev in izdelovalcev različnih izdelkov z lokalnimi gostinskimi in drugimi ponudniki.

»Pridelovalci lahko na podlagi povpraševanja vidijo priložnost v obdelovanju kmetijskih površin, ki so zapuščene ali še niso bile obdelane, hkrati pa imajo zagotovljen odkup. S tem se lahko več ljudi vnovič odloči za kmetovanje,« je dejala Waldhuberjeva.

Ker je po njenem cilj takšnih blagovnih znamk obujanje tradicionalnih pridelkov, izdelkov in jedi določenega območja, lahko kmetje začnejo obujati avtohtone, že pozabljene kulture, kot so, recimo, ajda, ješprenj in podobne. »S tem se začne tudi spodbujanje registracij dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, kar prav tako pomaga pri vnovičnem naseljevanju kmetijskih zemljišč in ustavljanju odseljevanja mladih s kmetij.«

Ni ga kuharja, ki bi iz slabih surovin skuhal vrhunsko jed
Vrednost indeksa nabavnih menedžerjev v ZDA najslabša v desetih letih
7 ur
Vrednost indeksa nabavnih menedžerjev v ZDA je najslabša od avgusta leta 2009, piše Bloomberg. Indeks, ki ga je objavil IHS Markit , je upadel za dve točki na 50,6. Znižanje je posledica upada
Več ▼

Vrednost indeksa nabavnih menedžerjev v ZDA je najslabša od avgusta leta 2009, piše Bloomberg. Indeks, ki ga je objavil IHS Markit , je upadel za dve točki na 50,6. Znižanje je posledica upada novih naročil. Kot še piše Bloomberg, so se ameriške tovarne tudi zaradi carinskih vojn s Kitajsko znašle v obdobju negotovosti.

Kako so nas opeharili v Zagrebu in smo na pravico čakali kar 12 let 3
7 ur

V Sloveniji smo pogosto kritični do pravosodnega sistema. Da sodni postopki trajajo predolgo, da se z njimi zavlačuje, da sodstvo ni neodvisno. Verjamem, da ti očitki temeljijo na slabih izkušnjah posameznikov oziroma podjetij, ko so imeli opravka za našimi sodišči. Ko poslušaš nekatere zgodbe, se upravičeno vprašaš, ali res živimo v eni izmed najbolj razvitih držav sveta, članici OECD, EU in Nata. Prav je, da se primerjamo z boljšimi, saj le tako lahko napredujemo. Pa vendar si mogoče lahko kdaj, tu pa tam, privoščimo primerjavo s kom v neposredni bližini, da vidimo, da morda le nismo najbolj temen košček Evrope.

Tole pisanje je spodbudila odločba višjega sodišča za gospodarske spore v Zagrebu. Ni sporna sama odločitev, temveč dejstvo, da smo na njeno pravnomočnost čakali kar 12 let in pol! Kako se je začelo? Pred približno 16 leti se je naše podjetje odločilo za širitev v države nekdanje Jugoslavije in med njimi je bila seveda tudi Hrvaška. Sprejeta je bila odločitev, da na ta trg vstopimo tako, da tam prevzamemo eno od lokalnih IKT-podjetij. Našli smo primerno tarčo in z njenimi lastniki dosegli dogovor o pogojih prevzema in prehodnem obdobju, ko naj bi se vodenje podjetja preneslo s starih lastnikov na nove. Do tod je šlo vse lepo in prav in nakazali smo kupnino.

Približno pol leta po prevzemu smo iz podjetja začeli dobivati skrb zbujajoče informacije. Nekatere velike stranke so odpovedale pogodbe, nekaj ključnih zaposlenih je dalo odpoved in nekatere zaveze, ki so bile dogovorjene v kupoprodajni pogodbi, niso bile izpolnjene. Po opravljeni reviziji poslovanja smo ugotovili, da so nekdanji lastniki ustanovili novo, konkurenčno in seveda pravno nepovezano podjetje, tja prenesli najdonosnejše pogodbe in ključne zaposlene. Izplačali so si tudi ves dobiček in podjetju, ki smo ga kupili, izpraznili bančne račune. Več kot očitno je šlo za prevaro. Ni nam preostalo drugega, kot da se za zaščito obrnemo na sodišče.

Začel se je postopek, prišli so izvedenci, priče, analizirali so se dokumenti in to je trajalo in trajalo. Več kot šest let do prve odločitve, ki je bila, vsaj to, nam v prid. Seveda je nasprotna stran izkoristila možnost pritožbe, tako da je primer romal na višje sodišče. Nato je to sodišče odločilo, da se primer vrne nazaj na prvo stopnjo, ki naj vnovič presoja. Tako se je začel pingpong med eno in drugo ustanovo, čas je vmes tekel. To je dalo prevarantom dovolj časa, da so poskrili čim več premoženja in se čim bolj ogradili od kakršnekoli odgovornosti. S kazenskim pregonom ni bilo nič, preostala je le še odškodninska tožba.

Ko smo že skoraj izgubili vsako upanje, da bo ta primer kadarkoli rešen, je nenadoma prispelo obvestilo, da je prvotna sodba, ki je bila nam v korist, potrjena in tako pravnomočna. Seveda smo te odločitve veseli, a zdaj se začne nov projekt, projekt izterjave. Razen seveda, če se zadovoljimo samo z dejstvom, da smo moralni zmagovalci. Predvidevam, da bo izterjava po sodni poti ravno tako trajala še nekaj let, in ne bom presenečen, če bo, ko bomo ta primer dokončno končali, od začetka zgodbe minilo 20 let.

Kaj nam to pove o državi, ki tako obravnava tuje vlagatelje? Kako to vpliva na ugled države? Odločitev sodišča je bila v bistvu pravična, toda primer so ubili oziroma zadušili s svojo (verjetno namerno) počasnostjo. Spomnim se predavanja na mednarodni poslovni šoli Insead o dvigu konkurenčnosti držav in ustvarjanju boljšega poslovnega okolja. Kot prvi in glavni dejavnik je bila navedena učinkovitost javnih institucij. Takrat si nisem mislil, da mi bo po več kot ducat letih ta lekcija še odmevala v glavi, ampak je res. Če javne institucije delujejo, se odločitve sprejemajo hitro in transparentno. To daje podjetjem potrebno zaupanje, da vlagajo in s tem ustvarjajo, namesto da se (na sodišču) pregovarjajo.

Zakaj nemoralnež uporablja Uber
7 ur

Niso samo politične demonstracije danes vsakdan (Francija, zdaj Avstrija), tudi taksisti po evropskih mestih protestirajo – proti disruptorju: mednarodnemu podjetju za prevoze z zasebnimi avti Uber. Pred kratkim sem bil v Varšavi, in ko sem s pametnim telefonom v roki čakal na vozilo uber, so me taksisti mrko gledali, jasno jim je bilo, koga čakam.

Taksiste razumem. Gnev je upravičen, vendar le do neke meje. Da jim ameriško mednarodno podjetje jemlje kupce na precej nefer način, je jasno kot beli dan – še posebej, če svet razumemo, kot je na papirju. Taksisti morajo v večini mest imeti licenco, zanjo plačajo, kot taksisti naj bi bili primerno izobraženi – spet strošek –, mestom v večini primerov plačujejo posebne dajatve, opremljeni morajo biti s taksimetrom, tudi naprave za plačevanje s kreditnimi karticami naj bi zdaj imeli pa še redno zaposleni naj bi bili. Vse to prinaša stroške, ki jih vozniki Uberja ne plačujejo, saj niso taksisti in redno zaposleni, nimajo taksimetrov, so »priložnostni« vozniki vozil za kratkoročne najeme, ki jih s kupci povezuje aplikacija. Tudi zato je Uber v večini primerov cenejši in jeza je upravičena.

Zakaj torej kot človek, ki mu nelojalna konkurenca vse prej kot diši, uporabljam storitve Uberja? Res je sicer, da bi lahko rekel zaradi pogosto cenejšega prevoza (cena sicer lahko precej naraste tedaj, ko je povpraševanje veliko, vendar je res tudi to, da so lahko tudi stroški za taksi, ki ima vklopljen taksimeter, precej višji kot ponavadi – predvsem ob gneči oziroma ko dežuje). Ne, ni stvar le v ceni. Nenačelen sem predvsem zaradi transparentnosti in zato, ker uradni taksisti pogosto niso to, za kar se izdajajo. Ko sem doma, v Ljubljani, Uberja seveda ne uporabljam, ker ga v Sloveniji ni pa tudi s storitvijo naših taksijev sem zadovoljen, saj dobro vem, kako in kaj. Vendar: kdaj pa kdaj me ima, da bi v taksiju sam sedel za volan, ko vidim, da se voznik ne znajde. Ampak to za veščega domačina ni pomembno, žal pa mi je vseh tujcev ali »starih mam«, ki se pogosto znajdejo v taksiju, ki jim – nevednežem – zaračuna tudi trojno tarifo. Jezim se, ker zato trpi tudi naš ugled. Naprej: pogosto v Sloveniji taksisti ne omogočajo plačevanja s kreditnimi karticami, tudi taksi službe, ki jih s kupci povezuje aplikacija, nimajo možnosti, da bi podatke o kartici shranile na samo aplikacijo, kar je seveda bistvo Uberjeve storitve (ali katerega drugega taksi disruptorja). Znanje uradnih taksistov pogosto ni tako, kakršno bi moralo biti, tudi o morali bi lahko govorili, povrhu vsega pa je res tudi to, da so tudi vozniki taksijev, tako kot Uberjevi, pogosto »zaposleni« espeji.

Uberjeva prednost je transparentnost. Veš, da te težje ogoljufa. Aplikacija ti vnaprej precej točno pokaže, koliko ti bodo trgali s shranjene kartice. Uber ne more narediti tega, kar mi je pred časom naredil stockholmski taksist. V švedskem glavnem mestu z letališča v center namreč velja vnaprej znana tarifa, kar je v redu, a ker sem taksi vzel iz letališkega hotela, in ne točno z letališča, mi je zaračunal več kot dvojno. Vsi uberji so več ali manj povsod enako pošteni. Povsod veš, kaj lahko pričakuješ. Če si malo manj kot zelo vešč, pa te v taksiju lahko zelo pogosto doletijo manj prijetna presenečenja, ne samo cenovna. Hočeš plačati s kartico, pač nisi še dvignil recimo poljskih zlotov ali britanskih funtov, na taksiju vidiš nalepko kartic – hm, oprostite, gospod, moj terminal ne dela …

Dokler taksisti ne bodo okrepili svojih moralnih načel oziroma ne bo učinkovitega nadzora nad njimi, dokler ne bodo tehnološko napredovali in se mednarodno povezali, bo Uber v mnogočem za kupca manj nemoralen. Da Uber še vedno tolče gromozansko izgubo in da mu lahko očitamo, da predatorsko želi osvojiti svetovni trg, me kot kupca ne moti toliko kot kak uradni taksist, ki ve, da veš, da te želi prinesti naokoli, a se ti pač ne da prepirati. Uber je lani, v letu pred svojim borznim nastopom, ustvaril za nekaj manj kot milijardo dolarjev izgube ob približno 11 milijardah dolarjev prihodkov – ti kar lepo naraščajo. Prav bi bilo, če bi se mu taksisti uprli ne samo s protesti, temveč še bolj z napredkom, znanjem in poštenjem.

»Pariški tehnokrat« in jezni Francozi
7 ur

Ena od kritik, da je »predsednik elit« ali »pariški tehnokrat«, se francoskega predsednika Emmanuela Macrona drži že od začetka njegovega mandata in je še posebej poudarjena predvsem v zadnjih mesecih protestov rumenih jopičev. Orisuje tudi večletno pretirano centralizacijo, prestolnico, ki je odrezana od preostalih predelov Francije.

Kritike o preveliki centralizaciji od vsepovsod

Protesti rumenih jopičev so med drugim pokazali, da se ljudje zunaj mest počutijo ignorirane ali celo prezirane tako od Parižanov kot predsednika, predvsem pa opozarjajo na nerazumevanje njihovih težav in posledic novih zakonov zanje. Nezaupanju ljudi v vlado in občutku, da preprosto ne štejejo pri odločanju, se pridružujejo tudi nekateri župani in predsedniki regij. Lansko jesen je tako Xavier Bertrand iz severne regije Hauts-de-France o Macronu dejal, da ne more vsega voditi sam iz Pariza, saj da država ni podjetje ter da mu manjka posluha in spoštovanja. Pri teh kritikah centralizacije moči in odločanja v prestolnici ni edini, ne glede na politične usmeritve. Po mnenju marsikoga Macron z nekaterimi netaktnimi izjavami še poslabšuje razpoloženje, čeprav se je poskušal približati ljudem z obiski in veliko nacionalno debato. Odzivi nanjo izražajo večinoma dvom in ljudje niso prepričani, da je vlada slišala njihove težave glede pomanjkanja javnih storitev in upadajoče kupne moči.

Zakaj je počilo pri ceni goriva

Čeprav ne gre le za osebno podobo predsednika, temveč celotne vlade in tudi že prejšnjih vlad, in čeprav ne gre le za Pariz, temveč tudi za nekatera druga večja francoska mesta, sta oba pri mnogih postala simbola odločujočih elit, njihove arogance in vzvišenosti ter načina življenja, ki je izgubil stik z realnostjo povprečnega Francoza. Že to, kar je podžgalo gibanje, namreč cena goriva, za prebivalce podeželja pomeni dosti več kot za Pariz, kjer imamo na voljo ne le dovolj učinkovit javni prevoz, ampak tudi različne izposoje koles, električnih avtomobilov, skuterjev, skirojev, in kjer je bolj ali manj vse »pri nogi«. Tudi statistično je jasno precej več ljudi, ki se odločajo za dvokolesna prevozna sredstva ali hojo, v pariški regiji, kjer so razdalje do službe manjše. Medtem pa so zunaj mest odvisni od svojega vozila ne le za pot v službo, ampak bolj ali manj za vse vsakodnevne opravke. Iz vasi izginjajo pošte, banke, trgovine, pekarne, kavarne, vse bolj se oddaljujejo najbližji uradi, bolnišnice in porodnišnice in s tem tudi delovna mesta. Največ brezposelnih je na severu Francije, ki ima za Korziko in pred Occitanijo največji delež revščine, čeprav je ta delež (16,2) velik tudi v prestolnici. Hkrati Parižani precej več zaslužijo. Po podatkih statističnega urada je povprečni letni dohodek v Parizu od pet do sedem tisoč evrov večji kot v katerikoli drugi regiji.

Predrag Pariz

Po drugi strani ne gre zanemariti razlik v cenah, ki so v Parizu občutno višje na vseh področjih, od zdravstvenih storitev, prostočasnih in kulturnih dejavnosti, prehrane, gostinstva, oblačil, pohištva do javnega prevoza. Skoraj polovico so višji stroški najemnin. Pri tem je zgovoren tudi rekord, ki so ga letos dosegle cene nepremičnin: njihov dvig, ki se nikakor ne ustavlja, je dosegel 10 tisoč evrov za kvadratni meter. Zato ne preseneča, da je število ljudi, ki zapuščajo prestolnico in se odpravljajo v srednje velika mesta, precej izrazito in ne pojenja.

Tako o slabšanju kakovosti življenja opozarjajo Francozi z vseh koncev države in seveda tudi Parižani, ki se ob koncih tedna zbirajo v prestolnici in protestirajo pred simboli politične moči in bogastva.

S čim tekmujejo letošnji telefoni? S fotografijo in baterijo
7 ur
Že predstavljeni novi pametni telefoni kažejo glavne trende, ki ne bodo obšli niti modelov, na katere letos še čakamo. Odločitev za nakup najpogosteje temelji na fotografski odličnosti in vzdržljivosti baterije.
Na članek...

Baterija je pomembnejša, kot menijo izdelovalci, hkrati pa je tudi tisti del telefona, ki tehnološko in razvojno najpočasneje napreduje. Skokovitega napredka v količini shranjene energije na enoto prostornine ni. Na srečo pa so telefoni postali večji, z njimi pa tudi baterije, porabniki energije – največja sta zaslon in procesor – pa varčnejši. Zaradi obojega premijski telefoni tudi pri srednje zahtevni uporabi brez težav zdržijo do večera ali celo več – in še dlje, če telefona ne uporabljamo kaj dosti. Baterije letošnjih modelov so le malenkost zmogljivejše od baterij lanskih. Nekoliko pa se je povečala hitrost polnjenja. Ker je polnilna moč napajalnikov večja, že zgolj pol ure dostopa do električne vtičnice dodobra napolni izpraznjeno baterijo. Rekorderji so nekateri telefoni Huaweia, katerih baterija se v pol ure napolni do 70 odstotkov. Z vse pogostejšo stekleno konstrukcijo ohišja pa se povečuje tudi razširjenost brezžičnega polnjenja, ki je sicer počasnejše (a se tudi njegova hitrost izboljšuje), vendar omogoča, da telefon pogosto odlagamo kar na polnilnik.

Zasloni OLED počasi prevladujejo

Tudi pri zaslonih ni prišlo do revolucije, je pa lepo napredovala kakovost slike zaslonov OLED. Po našem mnenju imajo najlepše, se pravi najsvetlejše, najbolj živahnih barv in tako naprej, Samsungovi premijski telefoni. Južnokorejski izdelovalec pa je začel z zasloni OLED opremljati tudi modele srednjega razreda, česar tekmeci še niso storili. So pa prevzeli zakrivljenost desnega in levega roba zaslona, pred kratkim je to storil še OnePlus z modelom 7 pro. Zasloni premijskih modelov so veliki, največkrat razmerja okoli 19 proti devet, izstopa Sonyjeva xperia 1 z razmerjem 21 proti devet, s tankimi robovi in skoraj brez­šivnim stikom z okvirjem telefona. Izginile pa so tudi značilne zaslonske zareze po vzoru Appla. Namesto teh se sprednja kamera skriva v luknjici v zaslonu ali majhni zarezi v obliki kapljice vode. Telefoni s sistemom Android so zato s sprednje strani podobni drug drugemu in jih je na hitro čedalje težje razlikovati.

Tipalo pod zaslonom in prepoznava obraza

Večina premijskih modelov ima tipalo prstnega odtisa pod zaslonom, deluje bodisi na osnovi ultrazvočnih valov bodisi je optično. Pri tem je pod zaslonom majhna kamera, ki slika prst od spodaj. Ultrazvočna tehnologija je varnejša in manj občutljiva od optične, ki jo ponavadi zmede že moker prst. Tipali sta približno enako hitri, a še vedno počasnejši od običajnejših induktivnih, ki jih najdemo tudi v cenovno dostopnih telefonih. Sprednja kamera je sposobna prepoznati obraz, vendar ne moremo govoriti o zanesljivem varnostnem mehanizmu, saj ga je pogosto mogoče pretentati s fotografijo. Predvsem pa te možnosti ne smemo mešati s faceID Applovih iphonov ali podobno funkcijo v telefonu mate 20 pro, saj sta zaradi dodatnih tipal in prepoznav (3D) varnejši in bolj zanesljivi.

Kateri naredi boljše selfije

Sprednje kamere so večinoma podobne lanskim, nadgrajene s tipali višje ločljivosti in še kakšnimi manjšimi, manj pomembnimi »bombončki«. So pa tudi izjeme. Telefon LG G8 thinQ ima spredaj tudi tipalo TOF, ki meri globino prizora in omogoča varnejšo prepoznavo obraza, pa tudi kretnje roke v zraku nad zaslonom, s katerimi je mogoče upravljati telefon. Samsungov galaxy S10 plus ima spredaj dve kameri in zato fotografira selfije višje kakovosti, nekaj izdelovalcev pa se je celo odločilo, da prednja kamera ni na običajnem mestu, temveč po potrebi »izskoči« iz ohišja telefona. Najzanimivejši med njimi je verjetno oneplus 7 pro.

Procesorji s podobnimi zmogljivostmi

Napredek na področju procesorjev in drugih elektronskih komponent najbolje opiše rek »posel kot običajno«. Vsako leto za pričakovan (napovedan) odstotek večja zmogljivost in manjša poraba. Huawei veliko omenja enote za umetno inteligenco, Samsung in Qualcomm manj, a tudi njunima procesorjema ni tuja. Težko bi dejali, da kateri od procesorjev za premijske modele močno odstopa, čeprav zna biti snapdragon 855 v rahli prednosti pred najzmogljivejšima procesorjema iz družin kirin (Huawei) in exynos (Samsung).

Kamera na kamero, vse večje povečave, vse širši kot

Že nekaj let zapored največ govorimo o sposobnosti zadnjih kamer, kajti fotografske zmogljivosti najbolj zanimajo uporabnike. Večinoma srečamo konfiguracije s tremi zadnjimi kamerami, glavno s tipalom visoke ločljivosti (40 megapik in več) ter svetlobno močnim objektivom, kamero s širokim kotom ter tretjo z bolj ali manj visokim faktorjem optične povečave. Največjo, petkratno, ima trenutno huawei P30 pro zaradi periskopskega tele­objektiva. Široki vidni kot pride prav, ko se ne moremo dovolj oddaljiti od prizora, povečava pa približa preveč oddaljeno, z malo spretnosti pa je oboje uporabno tudi pri bližinski fotografiji (makrofotografija). Teleobjektivi v pametnih telefonih imajo fiksno povečavo, kar pomeni, da telefon povečave do te naredi tako, da izreže del fotografije, ki jo naredi glavna kamera, ali pa kako drugače kombinira podatke obeh tipal. Praktično to pomeni, da je lahko fotografija z dvakratno povečavo, ki jo posname kamera s takšnim objektivom, boljša od enako povečane, posnete s telefonom, katere telekamera ima petkratno optično povečavo.

Iz leta v leto napreduje tudi fotografiranje v šibki svetlobi pri vseh premijskih modelih in letošnje leto ni izjema. Vsaj v teoriji – za praktično potrditev je še prezgodaj – je najbolj napredoval Huawei. Modela P30 in P30 pro imata tipalo glavne kamere s spremenjenim filtrom, zaradi katerega je sposobno zajeti za 40 odstotkov več svetlobe. Nočne fotografije z njim so resnično atraktivne, bomo pa videli, ali se ne bodo pokazale šibke točke drugje, saj je bilo v zadnjih 40 letih veliko poskusov sprememb dobro preizkušenega filtra. V nočni fotografiji pa so napredovali tudi drugi, eni bolj, drugi manj, saj je marsikaj mogoče doseči tudi s procesorsko močjo ter računalniško obdelavo fotografij.

Marsikdo je pričakoval, da bosta glavna trenda tega leta 5G in pregibni zasloni. A nista. Za telefone s podporo omrežju naslednje generacije je še dovolj časa, pregibniki pa še niso preboleli poporodnih težav. Ne enih ne drugih zato letos ne bo dovolj, da bi vplivali na trg pametnih telefonov.

S čim tekmujejo letošnji telefoni? S fotografijo in baterijo
Foto: Marlene Awaad/Bloomberg
Madžarska režiserka: EU bi morala obrzdati nestrpno politiko Viktorja Orbana
7 ur
Eszter Hajdu je s tako rekoč skritimi kamerami lani spremljala predvolilno kampanjo vladajoče stranke na Madžarskem Fidesz. Za snemanje dokumentarca se je odločila, ker svobodnih medijev, ki bi kritično poročali o sovražni propagandi premiera Viktorja Orbana, pravi, skoraj več ni.
Na članek...

Nacionalizem, sovraštvo do tujcev in drugačnih, strah pred begunci, izključujoča politika, zapiranje evropskih meja so bile ene od glavnih tem letošnjega mednarodnega filmskega festivala Crossing Europe v Linzu. Evropska država, ki v tem trenutku močno pooseblja takšno družbeno klimo, je naša soseda Madžarska, kjer je lani na volitvah svojo dolgoletno oblast utrdila stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbana. Madžarska režiserka Eszter Hajdu je v dokumentarnem filmu Madžarska 2018 – v zakulisju demokracije spremljala lansko predvolilno kampanjo, po kateri je stranka Fidesz slavila visoko zmago in si tako zagotovila popolno prevlado v madžarskem parlamentu: 133 sedežev od 199.

Predvolilna razprava je temeljila predvsem na širjenju sovraštva in strahu. Medtem ko je vladajoča stran strašila pred begunci, Evropsko unijo in judov­sko zaroto, v ozadju katere naj bi bil ameriški milijarder madžarskih korenin George Soros, se je levosredinsko usmerjena opozicija z nekdanjim premierom Ferencem Gyurcsányjem na čelu na začetku še trudila odpirati vprašanja zdravstva in naraščajoče revščine, a je tudi sama skozi kampanjo vse bolj širila strah – v tem primeru proti Orbanu in Fideszu. Opozicija pa že v osnovi ni imela veliko možnosti, saj si je Orban – kot lahko vidimo tudi v dokumentarcu – podredil večino madžarskih medijev, ki so volivcem nenehno servirali njegovo strupeno retoriko.

Veliko članov filmske ekipe zaradi tega ni želelo biti navedenih med ustvarjalci filma, saj bi lahko izgubili službo. Avtorica, ki živi in ustvarja na Portugalskem, pa po filmu iz Madžarske prejema sovražna pisma in tudi grožnje. Ko razlaga o razmerah v svoji domovini, to počne s cmokom v grlu. Film si je mogoče do nedelje brezplačno ogledati na spletni platformi Youtube, kjer je naložen z angleškimi podnapisi. Izvirni angleški naslov filma je Hungary 2018 – Behind the Scenes of Democracy.

Zakaj ste se lotili spremljanja lanskih parlamentarnih volitev na Madžarskem?

Prej v bistvu nisem delala neposredno političnih filmov. A pred tremi leti sem se začela zavedati, kako nevarna in ekstremna postaja madžarska politika. Naša skrajno desna vlada z Viktorjem Orbanom na čelu izvaja ekstremno desničarsko propagando, neti sovraštvo in spodbuja k nasilju proti beguncem. Začeli so s širjenjem sovraštva proti marginalnim skupinam, ki živijo na Madžarskem, kot so brezdomci, Romi in Judi. Nato pa so ugotovili, da je za ljudstvo bolj priročno najti zunanjega sovražnika, zato da se sovraštvo ne bi sprevrglo v neposredno nasilje. In tako so začeli slediti evropskemu trendu, da so najboljši zunanji sovražnik begunci. Kampanjo so poleg tega zgradili tudi na širjenju strahu pred zaroto, ki naj bi jo skoval na Madžarskem rojeni in v ZDA živeči milijarder George Soros. Tako smo v zadnjih letih na Madžarskem začeli živeti v stalnem strahu in sovražnosti. Postalo mi je jasno, da o tej grozni propagandi ni neodvisnega, nepristranskega poročanja in da moram zato posneti dokumentarec.

Zakaj ste se odločili za različna pristopa? Nekdanjega premiera Gyurcsányja kamera nenehno spremlja, Fidesz pa je prikazan samo na govorniških odrih, plakatih in skozi medije.

Zato, ker je bilo že tako izjemno težko slediti članom naše skrajno desne vlade. Kot neodvisni novinar in filmar do njihovih dogodkov nimaš vstopa in ne moreš poročati. Medijsko pozornost držijo stoodstotno v svojih rokah in zelo smo se morali potruditi, da smo našli polprofesionalne snemalce, ki so lahko dovolj neopazno snemali. Dogodke namreč delajo samo za ljudi in novinarje, ki jih podpirajo, te, ki vladi niso zvesti, pa preprosto izključijo.

Torej strogo nadzorujejo madžarske medije?

Mislim, da je okrog 95 odstotkov madžarskih medijev v rokah vlade in njenih prijateljev: časopisi, revije, radijske in televizijske postaje … Svoboda medijev na Madžarskem ne obstaja. Ljudje na podeželju do informacij o opoziciji sploh ne morejo priti, ampak slišijo zgolj vladno stran. Nadzor je popoln.

Kaj pa se je zgodilo z vašim filmom? Vam ga je uspelo prikazati tudi na Madžarskem?

Skoraj vsi kini, ki smo jih hoteli najeti za prikazovanje filma, so nas zavrnili, a smo potem našli majhen kino v Budimpešti, s katerim smo se lahko dogovorili za dve projekciji. Na projekciji za medije ni bilo skoraj nikogar, na projekciji za javnost pa je bilo polno. Madžarski mediji nočejo poročati o filmu, ne pišejo kritik in se delajo, kot da ne obstaja. Je pa madžarska javnost zelo zainteresirana, zato smo se zdaj odločili, da ga damo za teden dni brezplačno na splet.«

Na koncu filma ste omenili, da nekateri člani filmske ekipe niso želeli biti navedeni kot soustvarjalci filma. Česa se bojijo? Kaj jim grozi?

Bojijo se izgubiti svoje službe. Kar nekaj jih dela na nacionalni televiziji, kjer bi jih, če bi izvedeli, da so sodelovali pri dokumentarcu, gotovo vrgli na cesto. Vlada dela samo z ljudmi, ki so ji popolnoma zvesti. Zato se vsi bojijo biti kritični.

Se tudi vi bojite kakšnih posledic?

Živim na Portugalskem, kjer je film tudi produciran. Madžarskih financerjev, seveda, nimamo, sodelujemo samo z mednarodnimi partnerji. Zato sem kar prepričana, da s tem filmom ne bodo imeli težav. Smo pa na naš madžarski naslov prejeli nekaj sovražnih pisem in groženj, a s tem se ni bilo težko sprijazniti, saj je bilo pričakovano.

Naj se vrnemo k predvolilni kampanji – vladna stran je strašila pred begunci, EU in Sorosom, opozicija pa je prav tako, kot lahko vidimo v filmu, obrnila ploščo in socialne teme zamenjala s strašenjem pred Orbanom in Fideszom. Mislite, da je bila to napaka?

Na žalost so to res naredili, ne vem pa, ali je bila napaka, saj se mi zdi, da ljudje na Madžarskem zdaj želijo to sovražno propagando in spopad. To mi je rekel tudi nekdanji premier Gyurcsány: da je to vse, kar ljudje hočejo slišati. In da nima izbire pri odpiranju drugih tem, saj ga potem nihče ne posluša. Na žalost je to madžarska realnost.

A na volitvah se opoziciji to ni obrestovalo. Doživeli so hud poraz.

To je res, a so vsaj prišli v parlament. In že to je zanje dosežek.

Je bila napaka, da niso načenjali vprašanja revščine? Ali težav, ki jih za manjše države prinaša članstvo v Evropski uniji, kar so lahko izkoristili desničarski populisti?

Mislim, da Madžari tudi temu ne bi prisluhnili, saj so osredotočeni predvsem na dogajanje v državi; kar je zunaj njihovih meja, jih ne zanima prav dosti. Večina jih tudi ne govori angleško, zato lahko spremljajo samo novice v madžarščini. Vse, kar lahko slišijo, je, da želi Evropska unija uničiti Madžarsko, ji vzeti neodvisnost in da lahko samo Fidesz zaščiti madžarsko ljudstvo pred tem in velikanskim številom beguncev, ki bi jih EU spustila čez meje.

Kakšen je položaj na Madžarskem leto dni po vnovični zmagi Fidesza?

Na žalost zdaj, pred evropskimi volitvami, ponavljajo popolnoma isto propagando, vse to sranje, ki smo ga poslušali že lani. Orban in njegova vlada podpirata nazor, da lahko na Madžarskem živijo samo beli kristjani, vsi drugi pa so grožnja.

Ampak iz filma lahko sklepamo, da ta vlada za ljudstvo ni poskrbela. Polovica Madžarov danes živi v revščini, zdravstveni sistem razpada. Se to kaj spreminja?

Niti malo. Vidim ogromno revščine povsod po državi, ko po njej potujem.

Nadzorujejo tudi gospodarstvo, kot je opozarjala opozicija v kampanji?

Absolutno. Vse je v rokah vlade in njenih prijateljev.

Kaj pa pravite na to, da se s Fideszom povezujejo poljski, slovaški, češki, tudi slovenski nacionalisti? Pri nas je to največja opozicijska stranka.

Zame je to srhljivo, moreče. Kot kaže, je Madžarska postala zgled za vodenje države. Poljski voditelji, na primer, zdaj vedno hvalijo poteze naše vlade in jo odkrito jemljejo kot dober primer.

Je njihov cilj vzpostaviti takšno hegemonijo, kot vlada na Madžarskem?

Nisem toliko seznanjena s politiko drugih držav, sem pa prepričana, da si Orban želi postati glavni člen skrajno desničarske koalicije v vzhodni Evropi.

Kaj to pomeni za Evropo? Se dogaja orbanizacija tudi na zahodu? Je Orban simptom spod­letelih evropskih politik?

Rečem lahko samo to, da ko potujem v zahodno Evropo, ne čutim tako močne mržnje kot na Madžarskem. Resnično upam in čutim, da so Zahodnoevropejci v tem pogledu bolj človeški. Evropske volitve bodo zato velik dogodek in kazalnik, kakšen je položaj trenutno v Evropi.

Ampak nacionalisti se povsod, tudi v Skandinaviji, krepijo.

Vem, a nisem prepričana, da je tako hudo in agresivno kot pri nas. Imajo vsaj demokratično delujočo opozicijo in svobodne medije, kar je velika prednost, saj lahko ljudje vsaj izrazijo svojo kritiko, protiargumente in skrbi. Na Madžarskem to več ni mogoče. Obstaja samo eno mnenje – in to je mnenje vlade.

Torej prihodnost Madžarske ni prav …

… svetla. Sploh ni lepa. Še pred nekaj leti sem bila mnogo bolj optimistična, zdaj pa me prihodnost naše države predvsem zelo mori.

Kaj je mogoče storiti, da se to spremeni?

Če bodo evropske volitve prinesle pozitiven izid in poraz za skrajno desnico, to lahko prinese spremembo stališč. Ampak res ne vem, kako bi se lahko spremenila celotna situacija. Mislim, da bi Evropska unija morala bolj sankcionirati madžarsko vlado, pri tem pa ne tudi ljudi, saj je na Madžarskem že ogromno revščine. Morala bi obvladati Fidesz in poskrbeti, da je več neodvisnih novic in svobodnega poročanja, tudi o evropskih zadevah. Zdaj se nenehno in od povsod na Madžarskem sliši samo umazana, rasistična sovražna propaganda proti Uniji: da je katastrofa, da prinaša konec Evrope, da …

Torej bi tudi sankcije lahko v takšnih razmerah pravzaprav pomenile dodaten argument za vlado v njeni protievropski propagandi?

To je res. Kadarkoli pride iz Evrope kakšna kritika ali napoved sankcij, to vlada spretno uporabi sebi v prid. To je velika težava. Zelo je težavno. Nimam pojma, kaj še lahko storimo. Ljudje bi nekako morali dojeti, da je sovraštvo do ranljivih skupin, do tistih, ki dejansko najbolj potrebujejo pomoč, nekaj najbolj groznega. To je edina stvar, ki lahko prinese spremembo.

Madžarska režiserka: EU bi morala obrzdati nestrpno politiko Viktorja Orbana
Foto: Osebni arhiv
Kateri vir je najboljši za financiranje inovacij podjetja?
7 ur

V Sloveniji se vsako leto več podjetij odloči za vlaganje v inovacije. Po podatkih statističnega urada je bilo v obdobju 2014–2016 inovacijsko aktivnih skoraj 40 odstotkov podjetij. Od takrat se je njihovo število še povečalo, saj imajo podjetja na voljo več virov financiranja kot v obdobju gospodarske krize, ki je takrat nanje še močno vplivala.

Vendar pa so viri za financiranje inovacij med seboj zelo različni in se zato podjetja pogosto ne znajdejo ali jim ne uspe pridobiti zadostnih sredstev. V takšnem primeru najpogosteje financirajo inovacije iz lastnih sredstev in ta sredstva obravnavajo kot brezplačna, vendar pa to ni res – če jih ne bi porabila za inovacije, bi jih lahko namenila za druge, neposredno produktivne naložbe in z njimi ustvarjala donos.

Tudi za lastne investicije v inovacije morajo zato podjetja upoštevati zahtevani donos na kapital – in pogosto se izkaže, da je ta donos zelo majhen ali da takšne investicije ustvarjajo izgubo. Tipičen primer so podjetja, ki v razvoj novega izdelka vlagajo čas več zaposlenih. Ti preveč denarja in časa namenjajo razvoju izdelka, ki ga trg ne potrebuje zares. Vendar pa se to izkaže šele čez več let, ko izdelek dozori za trg in na njem ne doseže komercialnega uspeha. V Sloveniji so nekatera velika podjetja včasih razvijala inovacije z velikimi ekipami razvojnikov po več let – in za takšno obliko inovativnosti namenila po milijon evrov ali več brez kakršnegakoli komercialnega uspeha po končanju projekta.

Tudi danes se v večjih podjetjih pogosto pojavlja dilema, ali uvesti (ali celo kupiti) inovativno rešitev zunanjih ponudnikov ali jo raje razviti interno – in pogosto tukaj prevlada pogled »not-invented-here«, torej pogled, da je zunanja inovacija, četudi cenejša in hitrejša, manj privlačna za podjetje kot tista, ki se razvija interno. Če bi upoštevali dejstvo, da tudi investicije iz lastnega kapitala zahtevajo donos, bi se takšna podjetja pogosto bolj odprla in s tem lahko tudi povečala učinkovitost uvajanja inovacij.

Druga oblika financiranja inovacij so javna sredstva. Tako država kot EU za inovacije namenjata določene spodbude, tudi v obliki nepovratnih sredstev. V zadnjih letih je teh sredstev spet na voljo več in za podjetja je to na prvi pogled najcenejša oblika financiranja inovacij. Da pridobijo takšna sredstva, so se naučila tudi sodelovati in oblikovati skupne konzorcije, kar je pogosto pogoj takšnih razpisov. Pri čezmejnih projektih se takšno sodelovanje razširi še na partnerje iz več držav, kar neposredno vpliva na pretok idej in znanja med podjetij in različnimi drugimi institucijami znanja, vključno z univerzami. To se je še pred desetletjem zdelo skoraj neverjetno, saj so bila slovenska podjetja pregovorno zaprta in niso bila pripravljena deliti svojih »skrivnosti« in inovativnih idej z drugimi. Nepovratna sredstva, ki so bila in so pogosto še vedno na voljo za financiranje inovacij samo pod pogojem sodelovanja podjetij med seboj, so ta strah učinkovito odpravila. To sodelovanje je verjetno največja prednost takšnih virov – celo bolj kot sama pridobljena sredstva.

Težava nepovratnih sredstev za financiranje inovacij pa je v tem, da podjetja lahko z njimi pri življenju predolgo ohranjajo projekte, ki ne bodo uspešni na trgu. Prav tako ta sredstva niso povsem brezplačna – tudi če so nepovratna, morajo podjetja nameniti kar nekaj časa in energije za pripravo prijav projektov, ob uspešni pridobitvi pa potem tudi za njihovo uspešno črpanje in poročanje. Nekatera slovenska podjetja so sposobnosti pridobivanja javnih sredstev razvila do te mere, da je to postala že njihova glavna dejavnost – eno najbolj uspešnih slovenskih podjetij na tem področju pri različnih slovenskih in evropskih inovacijskih projektih, financiranih iz javnih virov, zaposluje že več kot 40 ljudi. Vendar pa so komercialni rezultati teh projektov večinoma zelo omejeni in pogosto so takšna javna sredstva sicer lažje dostopna – in cenejša – kot lastna sredstva, niso pa nič bolj učinkovita in najpogosteje ne privedejo do uspeš­nega in hitrega uvajanja inovacij na trg. Vse močneje se zato uveljavljajo pobude, da javna sredstva ne bi bila več na voljo v obliki nepovratne pomoči, ampak bi se zahtevala njihova vrnitev ali pa lastniški delež v novoustanovljenem podjetju, ki bi nastalo na temelju javno financirane inovacije. To pomeni, da bo že v bližnji prihodnosti tudi javno financiranje zahtevalo donos na investirana sredstva, kar bo ta sredstva na prvi pogled naredilo precej manj privlačna za podjetja, verjetno pa bo to povečalo njihovo učinkovitost.

Še en vir financiranja inovativnih projektov je bančno financiranje. Še pred nekaj leti je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče dobiti posojilo za financiranje raziskav, razvoja in inovacij, danes pa to postaja bolj dostopno. Vendar pa je povezano z običajnimi omejitvami, ki jih prinaša dolžniško financiranje: potrebo po zavarovanju tveganj in plačevanjem obresti na sposojena sredstva. Obresti so sicer danes na zgodovinsko nizkih ravneh, seveda pa nihče ne ve, kako se bodo gibale v prihodnosti. Večja težava kot obresti so zahtevana zavarovanja. Inovativni projekti so že po svoji naravi zelo tvegani in veliko (večina) jih verjetno ne bo komercialno uspešnih. Seveda pa bodo tisti, ki bodo uspeli in prinesti rešitev, ki jo trg išče in potrebuje, bistveno bolj komercialno uspešni kot kakšne druge investicije, ki jih običajno financirajo banke. Ker se bodo banke želele ob odobritvi posojil čim bolj zavarovati, bodo pogosto zahtevale zavarovanja, ki za podjetnike niso smiselna. Še pred kratkim je slovenska banka od manjšega inovativnega podjetja, ki se je zanimalo za najem posojila za financiranje novega projekta, zahtevala tako hipotekarno zavarovanje z nepremičnino v lasti podjetja kot tudi z osebnimi nepremičninami v lasti lastnika tega podjetja. Čeprav imajo inovativni projekti, če so uspešni, lahko zelo velike donose, pa so vseeno toliko tvegani, da je za podjetnika neracionalno sprejeti takšne zahteve po zavarovanjih. Banke si s tem želijo zagotoviti vsaj delno poplačilo dolga tudi, če projekt inovacije na koncu ne bo uspešen, za podjetnika pa to pomeni, da sam prevzame celotno tveganje neuspeha in da v primeru, da njegov inovativni projekt ne bo uspešen, ne bo mogel začeti novega inovativnega projekta, saj bo moral vsa razpoložljiva sredstva porabiti za vračanje dolgov banki.

Zadnji možni vir financiranja pa so kapitalski investitorji. Ti v zameno za kapitalsko investicijo vstopijo v lastništvo inovativnega podjetja. In pričakujejo, da se bo v primeru uveljavitve inovacije na trgu vrednost njihovega lastniškega deleža močno zvišala (pogosto iščejo donos v višini nekajkratnika vloženih sredstev), če pa inovacija ne bo uspešna, ne bodo zahtevali povrnitve vloženih sredstev. Velik donos na vložena sredstva torej zahtevajo zato, da prevzamejo tveganje izgube celotnega vložka. To seveda pomeni, da bodo v primeru uspešne inovacije svoj lastniški delež v nekem trenutku prodali – lahko drugim podjetjem ali pa drugim solastnikom podjetja. Za zavarovanje svoje investicije bodo pogosto zahtevali določene pravice, povezane tudi z upravljanjem – običajno možnosti blokade določenih odločitev, ki bi škodovale vrednosti njihovega deleža. Znanih je nekaj primerov, ko so slovenska družinska podjetja pridobila kapitalsko investicijo, potem pa so bila zelo presenečena, ko so investitorji zahtevali (in pogosto tudi dosegli) menjavo vodstva podjetja, če cilji niso bili doseženi. Na drugi strani pa so kapitalski investitorji skoraj vedno manjšinski lastniki in nimajo resne želje po aktivnem vodenju podjetja – najpogosteje namreč vlagajo sredstva v več inovativnih podjetij in računajo na to, da bo vsaj kakšno med njimi uspešno s svojo inovacijo. Kapitalski investitorji so tudi zelo motivirani, da bi bile njihove investicije uspešne, in zato tudi pomagajo vodstvu teh podjetij s povezavami, svetovanjem in vsem, kar bi lahko povečalo možnosti za uspeh inovacije. Kar nekaj slovenskih zagonskih podjetij je uspešno pridobilo investicije domačih in tujih skladov tveganega kapitala in so presenečeno ugotovila, da jim je tovrstna pomoč prinesla celo večjo korist kot samo financiranje. Seveda pa je kapitalskih investitorjev v Sloveniji zelo malo, zato prevladujejo tuji investitorji – ti so v letu 2017 prispevali več kot 90 odstotkov od 100 milijonov evrov, ki so jih slovenska zagonska podjetja pridobila od kapitalskih investitorjev.

Slovenska podjetja lahko torej danes pridobijo sredstva za financiranje inovacij iz več virov kot kadarkoli prej. Vendar pa to ne pomeni, da so vsi viri enakovredni. Kot pri vseh drugih odločitvah lahko tudi pri financiranju inovacij uspešna podjetja pregledajo več možnih alternativ in se odločijo za optimalno: tisto, ki jim ob najmanjši porabi sredstev omogoči čim manj tvegan in čim hitrejši vstop na trg – in s tem uspešno komercializacijo svoje inovacije.

Kako je mladi kemik zgradil največjo tovarno električnih avtov na svetu - in postal eden najbogatejših Kitajcev
7 ur
Vang Čuanfu je kariero začel kot raziskovalec v državnem laboratoriju, pri tridesetih pa se je odločil za podjetništvo. Pravi čas je zaznal priložnost v elektrifikaciji vozil, ki jo je krepko podprla kitajska država, in postal eden najbogatejših Kitajcev.
Na članek...

V velikanski dvorani tovarne na jugu Kitajske je 1,8 metra nad brezhibno čistimi betonskimi tlemi visel ducat nedokončanih avtomobilov, pobarvanih v živo rdečo in srebrno. Čeprav so jim pred nekaj trenutki vgradili motorje, so bili še vedno videti kot skeleti – bolj obris vozil kot njihovo dejansko utelešenje. Ko so drseli po proizvodni liniji, je do njih pridrvel sanem podoben robot, se namestil pod vsako od njihovih podvozij in pri tem upočasnil svojo hitrost, da se je lahko uskladil z njihovo.

Robot je nosil tovor, ki je bil odločilen: v sivo plastično ohišje shranjeno baterijo, približno takšne velikosti in oblike kot dvojne vzmetnice. Iz sani se je nenadoma kvišku raztegnilo škarjasto dvigalo in baterijo vstavilo v podvozje avtomobila. Delavci v modrih delovnih kombinezonih in belih bombažnih rokavicah so se, opremljeni s pištolami za pričvrščevanje, ki so s spiralno zvitimi rdečimi kabli priključene na vire stisnjenega zraka, naglo približali robovom baterije. Ko je bila baterija pritrjena na svoje mesto, se je škarjasto dvigalo zložilo nazaj in svojega robotskega gostitelja poslalo, da hitro poišče nov tovor. Ta sveže sestavljena vozila so del družine športnih terenskih vozil tang, njihova drobnoprodajna cena pa je 32 tisoč evrov. Namenjena so voznikom iz srednjega razreda, vendar izključno na največjem svetovnem trgu električnih vozil, na Kitajskem.

Poceni e-avti, ki pa so vse prej kot statusni simbol

Njihov proizvajalec BYD je številka ena na svetu med izdelovalci električnih vozil, a je deležen le delca pozornosti, ki ga uživa podjetje Elona Muska, čeprav pomeni precejšnjo gonilno silo prehoda na električno mobilnost, ki je na Kitajskem hitrejša kot v katerikoli drugi državi. Podjetje je bilo ustanovljeno sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja v Šendženu. Njegova dejavnost je bila takrat izdelovanje baterij za kot opeka velike mobilne telefone in digitalne fotoaparate.

BYD ima zdaj okoli četrt milijona zaposlenih in proda na Kitajskem vsak mesec 30 tisoč električnih vozil ali priključnih hibridov, od katerih jih je večina za kupce vse prej kot statusni simbol. Njegov najcenejši model e1 stane po odbitju subvencij okoli osem tisoč evrov.

Elektrike za vse iphone

Avtomobile in druga vozila BYD – električne avtobuse tonka, viličarje, večnamenske kombije, vozila za pometanje ulic in smetarske tovornjake – poganjajo izključno baterije, ki jih podjetje izdeluje samo. V njegovih razraščajočih se tovarnah lahko proizvedejo za skoraj 30 gigavatnih ur elektrike na leto, kar je več kot dovolj, da bi poganjala vse iphone, ki so bili izdelani do zdaj. BYD je lani v provinci Činghaj odprl največjo tovarno baterij na svetu, z 930 tisoč kvadratnimi metri površin, še eno podobne velikosti pa je začel graditi februarja letos. Zaradi tako velikega imperija je njegov ustanovitelj in predsednik Vang Čuanfu, nekdanji kemik v službi države, postal milijarder. Koristi pa je prinesel še enemu posamezniku z velikim neto bogastvom, Warrenu Buffettu, čigar družba Berkshire Hathaway je pred desetimi leti kupila desetodstotni delež v BYD.

Pospešek države s subvencijami in strogimi predpisi

Na Kitajskem so električna vozila sprejeli neverjetno hitro. Zaradi velikodušnih državnih subvencij in mestnih predpisov, zaradi katerih je lastništvo vozil z notranjim izgorevanjem postalo nepriročno, drago ali oboje, na Kitajskem pokupijo več kot polovico vseh prodanih električnih avtov na svetu. Lani so v Šanghaju prodali več električnih vozil kot v Nemčiji, Franciji ali Združenem kraljestvu; v Handžuju, ki po kitajskih merilih sodi med manjša mesta, pa so jih prodali več kot v vsej Japonski. V Šendženu je tako rekoč vseh 20 tisoč taksijev električnih in vsa je izdelal BYD. Po kitajskih cestah redno vozi več kot 500 tisoč e-avtobusov, po ameriških manj kot tisoč.

Vendar ne gre vse kot po maslu

Pospešeno napredovanje v električno prihodnost pomeni za 53-letnega Vanga, ki se je za množično uporabo električnih vozil začel zavzemati pred desetimi leti, velik uspeh. Hkrati je to za njegovo podjetje izziv, s kakršnim se doslej še ni srečalo. Volkswagen, Ford Motor in drugi svetovni proizvajalci avtomobilov, ki sta jih na Kitajskem pritegnili velika množica odjemalcev in jasna državna politika, pošiljajo na ta trg na ducate električnih modelov, ukrojenih po okusih domačinov. Hkrati možnosti BYD na tujih trgih ogroža val protikitajskega razpoloženja, ki se kaže v ukrepih, kakršen je nedavni poskus ZDA, da bi kitajskim izdelovalcem avtobusov prepovedale, da bi bili lahko prejemniki zveznega denarja. Vlagatelji so zaskrbljeni: vrednost delnic BYD, ki kotirajo na hongkonški borzi, je v zadnjih 12 mesecih upadla za 18 odstotkov.

Vang in njegovi sodelavci so odločeni, da bodo dvomljivcem dokazali, da se motijo – in to tako, da bodo ustvarili svetovno blagovno znamko, ki je ni uspelo ustvariti še nobenemu kitajskemu proizvajalcu. In čeprav so ponosni na pionirsko preteklost podjetja, se tudi zelo dobro zavedajo, da ti to, če kam prideš prvi, ne zagotavlja dolgoročnega uspeha.

Iz državnega laboratorija na samostojno podjetniško pot

Vang je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja živel v Pekingu in delal kot raziskovalec na Inštitutu za splošne raziskave barvnih kovin, državnem laboratoriju, ki je na podlagi izsledkov na področju metalurgije ustvarjal uporabne inovacije. Pri svojem delu se je osredotočal na redke zemeljske elemente, ki so bistveni za baterije in potrošniško elektroniko, in začel se je spraševati, kaj bi bilo mogoče storiti v zasebnem sektorju.

Vang je BYD ustanovil leta 1995 v mestu Šendžen, ki je takrat doživljalo znamenito preobrazbo iz regionalnega mesta v velemesto s svetovnimi povezami. Vang je bil v Šendženu takrat eden od tisočev mladih podjetnikov, ki so se poskušali dokopati do dela svetovne dobavne verige. Toda bil je tudi strokovnjak za baterije – in to v času, ko so te postajale steber korenite tehnološke spremembe. Ko so v poznih devetdesetih letih prenosni računalniki in mobilni telefoni, ki jih napajajo litijske baterije, postali nekaj vsakdanjega, so nizki stroški in prožna proizvodnja BYD in drugim kitajskim podjetjem omogočili, da so prehiteli japonske proizvajalce kot najbolj zaželeni dobavitelji. To pa ni minilo brez spornih dogodkov: BYD sta med njegovim širjenjem zaradi obtožbe kraje intelektualne lastnine tožila Sanyo Electric in Sony. Spor s Sanyom se je končal s poravnavo, japonsko sodišče pa je zavrnilo pritožbo Sonyja. Na začetku prvega desetletja novega tisočletja so bile baterije BYD nameščene v Nokijinih telefonih, orodju proizvajalca Black & Decker, Dellovih prenosnikih in v največjem statusnem simbolu tistega časa, Motorolinem telefonu RAZR.

Na borzo in v prevzem

BYD je leta 2002 postal javna delniška družba, njegove delnice pa so začele kotirati na borzi v Hongkongu. Leto pozneje je kupil večinski delež v državnem avtoproizvajalcu Xi'an Qinchan Auto, ki je bil takrat v težavah. Avtomobili, ki so jih poganjale baterije, so bili takrat redkost, večinoma je šlo za opuščene modele, zasnovane tako, da so zadovoljili predpise v Kaliforniji. Toda Vang je v njih videl naraven podaljšek osnovne dejavnosti BYD.

Propadel poskus s priključnim hibridom

Časovnice izdelkov v avtomobilski industriji so dolge in Vangovega vpliva na BYD Auto, kot so preimenovali kupljeno podjetje, ni bilo mogoče občutiti do leta 2008. Tega leta je predstavil avtomobil F3DM, prvi priključni hibrid na svetu, izdelan v komercialnem obsegu. Pomenil je tehnološko novost in naj bi po trditvah proizvajalca zgolj z elektriko lahko prevozil sto kilometrov in več. Toda v primerjavi s Teslinim roadsterjem, ki se je pojavil istega leta, ni bil privlačen. Propadel je tako na Kitajskem kot v tujini in BYD je po tem v tujino izvozil komaj kakšen osebni avtomobil.

Po e-avtih še e-busi

Toda medtem ko se je Tesla usmerjala na trg kupcev v krizi srednjih let, je BYD elektrificiral manj pozornost zbujajoča vozila ter svoj posel razvijal tudi kot dobavitelj sončnih panelov in druge infrastrukture. Množično proizvodnjo električnih avtobusov je podjetje začelo leta 2009, leto pozneje pa dobilo naročilo province Junan za dobavo tisoč teh vozil. Sledile so podobno velike pogodbe, poleg njih pa še manjši posli v mestih, kot so Amsterdam, Frankfurt in Los Angeles – pri čemer pa je bil posel v zadnjem, pa tudi v Albuquerqueju v New Mexicu, deležen negativnih kritik zaradi mehanskih težav, zaradi česar je zvezna država New Mexico vrnila avtobuse BYD.

Gledano za nazaj, je bila usmeritev na velika vozila javnega prevoza razumljiva. Pri tistih, ki so zasnovana za to, da se ustavljajo vsakih nekaj ulic, je manj pomembno, kakšen pospešek imajo in kakšna je največja hitrost, ki jo lahko dosežejo, kot pri vozilih, ki jih uporabljajo običajni kupci. Prav tako na vnaprej določenih progah ne povzroča skrbi doseg njihovih baterij. Poleg tega se pri tem računa, da se s tem, ko se vozači usmerijo na električne avtobuse, krepita zavedanje o blagovni znamki in sprejemanje električnih vozil na splošno. Možnosti za prodajo dodatne opreme BYD je pri tem veliko: generatorjev sončne energije, inštalacij za shranjevanje energije, hitrih polnilnikov – in morda celo nekaj električnih viličarjev za prevoz sestavnih delov.

Vseobsegajoča filozofija BYD postane očitna, ko se približate sedežu podjetja v vzhodnem predmestju Šendžena. Zadnji del poti je šestpasovnica BYD Road, ločena z vrstami obcestnih svetilk, ki jih napaja elektrika, pridobljena iz sončne energije. V tovarniškem naselju dela okoli 40 tisoč ljudi, ki se v svoje tovarne in pisarniške stavbe vozijo z avtobusi byd. Poti so znotraj naselja skoraj brezhibno čiste in po njih redno patruljirajo pometalci cest. Pred osrednjo poslovno stavbo, ki ima obliko šestkotnika, je podjetje zgradilo stezo za preizkusne vožnje in postajo za skyrail, montažno enotirno železnico, zasnovano za gradnjo nad mestnimi ulicami s preveč prometa – kot zavarovanje, če revolucija z električnimi vozili ne bi uspela.

Cilj: do tretjino prodati v tujini

Čeprav Vang velja za nekakšnega velikega moža elektrike, je osebno skromen človek. Zaposleni radi pripovedujejo zgodbe o njegovem nezanimanju za plodove njegovega premoženja, ki je po oceni Bloombergovega indeksa milijarderjev vredno okoli 4,3 milijarde evrov neto.

Vang priznava, da se BYD spopada z zelo ostro konkurenco v tekmi za zvestobo kupcev. Prepričan je tudi, da je svet tik pred trajnim prehodom na električno mobilnost in da bo njegovo podjetje postalo vodilno doma in za tem še v tujini, kjer bi po njegovi oceni lahko sčasoma prodalo od 20 do 30 odstotkov svojih vozil. »Izkoriščamo priložnost, ki se pojavi enkrat v sto letih,« pravi. »In imamo celotno proizvodno verigo, česar nima nihče drug.«

»Na Kitajskem počnemo stvari tako, da vse zamenjamo naenkrat«

Vangove napovedi o skorajšnjem izginotju motorjev z notranjim izgorevanjem v avtomobilskih krogih pogosto trčijo ob globoke dvome. Na Kitajskem se je v letih od 2015 do 2018 sicer potrojila prodaja vozil na novo energijo, med katere sodijo priključni hibridi, povsem električna vozila in avti na gorivne celice, vendar pomeni njihova prodaja le 4,5 odstotka celotne prodaje avtomobilov. Vang je prepričan, da dvomljivci podcenjujejo sposobnost Kitajske, da sprejme nove navade. »Na Kitajskem počnemo stvari tako, da vse zamenjamo naenkrat,« pravi Vang. »Ko smo prešli s črno-belih televizorjev na barvne, je ta prehod trajal tri leta. Na zahodu deset let. Prehod z mobilnih telefonov z osnovnimi orodji na pametne je trajal eno leto, v Evropi tri. Z avtomobili bo enako. Stvari bodo potekale zelo hitro.«

Vang pravi, da se je v pogovorih z državnimi uradniki zavzel, da bi Kitajska s pravo mešanico subvencij, raziskovalnih spodbud in predpisov lahko izdelala svoj zadnji konvencionalni avtomobil do leta 2030. Z avtobusi je pri tem že precej daleč, medtem ko pri taksijih dosega hiter napredek. Vang pravi, da bi tem kmalu lahko sledila dostavna in druga logistična vozila. Poleg tega bi takšen premik v državi, ki proizvede skoraj tretjino vseh svetovnih izpustov ogljikovega dioksida, lahko pripomogel tudi k reševanju težav s podnebnimi spremembami. Na tako hitro spremembo ni pripravljena nobena druga velika država – še najmanj ZDA, kjer je Trumpova administracija predlagala odpravo subvencij za nakup električnega vozila. Čeprav bi takšne ovire lahko upočasnile prehod ZDA na elektriko, pa Vang pravi, da bodo BYD in druga kitajska podjetja, ko se bo ta zgodil, imela tam vodilen položaj. »Kitajska bo tista, ki bo imela napredno tehnologijo,« pravi Vang.

Razlogi, da se Kitajska reši odvisnosti od nafte …

Kitajska ima več razlogov za to, da se znebi odvisnosti od nafte, kot večina drugih držav. V primerjavi z velikostjo njenega gospodarstva so njene domače rezerve skromne, poleg tega velik del surove nafte uvaža s tankerji iz Perzijskega zaliva prek voda, ki jih obvladujejo mornarice ZDA in njihovih zaveznic. Tu je tudi vprašanje onesnaževanja. Tovarne in elektrarne so največje povzročiteljice smoga, v katerem se dušijo kitajska mesta, vendar tudi vozila niso nedolžna. Poleg tega so večja kitajska naftna podjetja, drugače od tistih v ZDA, v državni lasti, zaradi česar nimajo veliko drugih možnosti, kot da sledijo vladnim dekretom.

… in razlogi za e-razcvet

Najpomembnejši dejavnik kitajskega električnega razcveta je bil sistem državnih subvencij, ki jih je bilo za nakup popolnoma električnega avtomobila z dolgim dosegom mogoče dobiti za več kot sedem tisoč evrov. Kitajski kupec lahko s spodbudami, ki so mu na voljo, pride do električnega vozila že z manj kot 13.300 evri, kar je dostopna cena za milijone družin srednjega razreda. Poleg tega je to pripomoglo k ohranitvi visokih ravni prodaje električnih vozil, in to kljub lanskemu splošnemu upadu prodaje avtomobilov, ki se je zgodil prvič po zdrsu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Toda subvencije, ki so državo stale najmanj 13,3 milijarde evrov, so bile vedno mišljenje kot nekaj začasnega. Zdaj jih postopoma opuščajo, saj naj bi električna vozila pomenila že dovolj zrelo tehnologijo, da bi se na trgu lahko postavila na svoje noge. Subvencije bodo na Kitajskem nadomestili z naložbami v polnilne postaje in s proizvodnimi predpisi, po katerih bodo vsi proizvajalci avtomobilov morali izdelovati čedalje večji delež električnih modelov. To pa pomeni tudi, da je pred BYD in drugimi izdelovalci električnih vozil zahtevno obdobje. Po splošnih ocenah panožnih analitikov električni avtomobili cenovno ne bodo mogli tekmovati z bencinskimi do sredine tretjega desetletja tega tisočletja. Za veliko modelov bo to, vsaj za zdaj, pomenilo izbiro med zvišanjem cen ali izgubljanjem denarja.

Izziv: avti bodo morali biti privlačnejši

Za kupce se poteguje več ducatov kitajskih proizvajalcev, poleg tega si prodajo električnih vozil na Kitajskem prizadevajo povečati tudi ameriški in evropski proizvajalci. Volkswagen je oktobra lani v Šanghaju začel graditi tovarno, kjer naj bi izdelali 300 tisoč vozil na leto. V Šanghaju svojo tovarno – prvo zunaj ZDA – gradi tudi Tesla. BYD bo moral, če bo v tej tekmi želel zmagati, svoje avtomobile za široko porabo spremeniti v predmete poželenja. Eden vodilnih, ki je odgovoren za to, dela na sedežu BYD, poleg sobe, prihranjene za celico komunistične partije. (Ima jo vsaka velika kitajska korporacija.) Wolfgang Egger je glavni oblikovalec pri BYD in na tem delovnem mestu zaposlen od leta 2016. Prej je delal v Alfa Romeu, Seatu in Audiju, kjer je vodil oddelke za oblikovanje. Njegova naloga v Šendženu je preobrazba videza avtomobilov BYD, še posebej njegove čedalje večje skupine luksuznih modelov.

Egger med pogovorom z ošiljenim svinčnikom začne risati po diagonali po veliki skicirki in pričara neverjetno podrobno sliko tangove maske in žarometov. Gledano od spredaj, naj bi vozilo spominjalo na obraz zmaja, vendar morate za to uporabiti nekaj domišljije. »Pravimo mu zgodba o zmaju.«

Morda se komu takšen koncept zdi pretiran, vendar za kitajske kupce, kot kaže, ni odbijajoč. Priključna hibridna različica tanga je bila januarja letos tretje najbolj prodajano električno vozilo – kar je odlično za vrhunski model na natrpanem trgu. (Najbolj prodajan je bil terenec BYD juan iz srednjega cenovnega razreda.) Verjetno je koristil tudi oglas, v katerem je resno gledajoči Leonardo DiCaprio tanga popeljal po ulicah Los Angelesa.

Rezervni scenarij – vrnitev h koreninam

Če BYD ne bo uspelo ustvariti avtomobilov, ki bodo osvojili srca odjemalcev, ima Vang pripravljen nadomestni načrt: podjetje namerava vrniti h koreninam, da bo spet izdelovalo baterije kot tretja stranka, a tokrat za vozila. Čeprav se prodaja električnih vozil kupcem in ključnih sestavnih delov tekmecem morda zazdi kot konflikt interesov, vodstvo BYD hitro poudari, da je takšno poslovanje na področju potrošniške elektronike nekaj običajnega. Samsung Electronics, na primer, izdeluje tako vrhunske pametne telefone kot zaslone za iphone.

Toda tudi ta načrt ne jamči dolgoročnega uspeha. Izdelovanje baterij je zapleten, drag in dolg postopek, ki v zameno za mučen razvoj ponuja počasne dobičke. BYD skrbno varuje svojo tehnologijo. Obiskovalci se v veliko njegovih stavbah v Šendženu lahko gibljejo neovirano. V tovarni baterij pa je skrb za varnost zelo velika. Delavci v treh izmenah skrbijo za to, da proizvodna linija deluje ves dan, vse dni v letu. Velik del dela opravijo roboti, kot so roboti nosači, ki prinašajo sode s surovinami, zloženimi v kupe, visoke 23 metrov. Predelava surovin v do konca izdelane in delujoče celice lahko traja celo mesec dni, vključno z obsežnim preizkušanjem, s katerim odkrivajo morebitne napake.

V bližini tovarniškega izhoda je mogoče opaziti nehoten prikaz omejitev električne revolucije – kot tudi tega, zakaj so za električna vozila še vedno potrebne precejšnje subvencije. Vzdolž dolgega hodnika so zloženi baterijski svežnji za različna vozila BYD: od debelih pravokotnikov za priključne hibride do kot iz legokock zgrajenih velikih kupov celic, vgrajenih okoli podvozij povsem električnih vozil. V velikem avtobusu BYD so samo baterije težke dve toni, poleg tega pa potrebujejo od tri do štiri ure, da se s celo najhitrejšim polnilnikom napolnijo do konca.

© Bloomberg Businessweek

Kako je mladi kemik zgradil največjo tovarno električnih avtov na svetu - in postal eden najbogatejših Kitajcev
Foto: Qilai Shen/Bloomberg
(intervju) Slovenski mladi se čutijo Evropejce, od politike pa so vse bolj odtujeni
7 ur
Sociolog Miran Lavrič predstavlja raziskavo o mladih: Evropo že čutijo kot svoj dom, v tujino želijo, da se izpopolnijo in se vrnejo z izkušnjami, v politični zmedenosti si želijo avtoritarnih politikov.
Na članek...

Evropske poslance volimo v času, ko so stališča in pričakovanja o prihodnosti Evropske unije bolj različna kot kdaj prej. Odnos mladih je posebej pomemben, ker prihodnost pripada njim, in opišemo ga lahko s podatki raziskave Slovenska mladina 2018/2019, ki je analizirala tudi odnos mladih do politike in do EU. Za razlago smo prosili enega od avtorjev, Mirana Lavriča, izrednega profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Raziskavo je naročila nemška fundacija Friedrich Ebert Stiftung, anketirali so tisoč slovenskih mladih od 15. do 29. leta, profesor Lavrič pa je vodil izdelavo mednarodne primerjave za deset držav jugovzhodne Evrope.

V poročilu ste zapisali, da sta za današnjo mladino značilni vse večja individualizacija in stres. Toda kar veliko mladih sodeluje v prostovoljskih dejavnostih ter visoko ceni vrednoti pravičnosti in egalitarnosti. To pa je nasprotno od egoizma, mar ne?

Slovenska mladina je pri sodelovanju v prostovoljskih dejavnostih res še vedno sorazmerno visoko, 40 odstotkov se jih udeležuje občasno, 11 odstotkov pa pogosto ali zelo pogosto, toda leta 2010 je bila udeležba še večja. Res je tudi, da je močno zaznati egalitarizem, ki ga skupaj z veliko podporo močni državi blaginje umestimo v okvire tako imenovanega milenijskega socializma. To sicer ne pomeni, da si mladi želijo ureditev, kakršno smo imeli v nekdanji Jugoslaviji. V osnovi gre za socialdemokratske vrednote, ki vključujejo predvsem socialno blaginjo in enake možnosti. Tako usmeritev v nekaterih zahodnih državah zagovarjajo politiki, ki se označujejo za socialiste. V ZDA jih zagovarja nekdanji predsedniški kandidat Bernie Sanders, v Veliki Britaniji pa vodja laburistov Jeremy Corbyn. Ta veter je prišel tudi v jugovzhodno Evropo in v nekaterih državah ta stališča podpira še več mladih kot pri nas.

Ugotavljate tudi, da mladi ne verjamejo političnim strankam in imajo vse manj želje sodelovati v njih. Kakšno politično ureditev hočejo?

Kaj mladi pričakujejo od politike, je jasno: enake možnosti in socialno varnost, kar seveda vključuje vsem dostopno kakovostno zdravstvo, šolstvo in predvsem temeljno ekonomsko varnost. Ker mladi pot do ekonomske varnosti vidijo večinoma prek služb, je njihova glavna zahteva politiki možnost zaposlovanja. In vsi politiki od leve do desne obljubljajo prav to. V takih razmerah se je težko politično opredeliti: glavno vprašanje je namreč, komu lahko verjamemo, da bo obljube izpolnil, tu pa igrajo glavno vlogo retorična spretnost kandidatov, njihov videz, predvsem pa politična neomadeževanost. Zato ne preseneča, da so tako imenovani novi obrazi v politiki tako uspešni. Poleg tega se mladi vse bolj spogledujejo tudi z avtoritarnostjo: po vsej jugovzhodni Evropi in tudi na zahodu med mladimi raste želja po močnem političnem voditelju. Iskanje tovrstne alternative liberalni demokraciji lahko vidimo v močnih voditeljih na levi (Cipras, ­San­ders …)­ in desni (Orban, Trump …). V vsakem primeru nas zgodovina uči, da ima lahko iskanje rešitve v močnih voditeljih zelo neugodne družbene učinke.

Je to povsod enako ali so med državami razlike?

Mladi v državah zahodnega Balkana verjamejo, da bo napredek prinesla EU: EU idealizirajo in od nje tudi veliko pričakujejo, vendar sami ne sodelujejo na evropskih volitvah. Med mladimi na Hrvaškem in še bolj v Sloveniji pa splošna nezaupljivost v politiko vse bolj vključuje tudi evropsko raven: mladi pri nas še vedno zaupajo EU bolj kot slovenski vladi, vendar je razlika manjša kot pred desetimi leti. Medeni tedni so mimo in pri mladih ni več veliko upanja, da bo EU prinesla rešitve. Saj smo člani že od leta 2004, prekarnost med mladimi pa je še vedno enaka kot v času krize in je tudi visoko nad evropskim povprečjem. Torej, če EU ne prinaša rešitve, če vsi naši politiki obljubljajo isto, nihče pa nič ne naredi, je morda rešitev močni voditelj. Mladi tudi vidijo primere: če v Makedoniji ne bi bilo Zaeva, ne bi bilo dogovora o imenu in možnosti za vstop v EU. Tudi milenijski socializem je pogosto povezan s karizmatičnimi osebnostmi oziroma močnimi voditelji. Vendar med tistimi, ki se sami opredeljujejo za levičarje, podpora močnemu voditelju ni tako pogosta kot med tistimi, ki se opredeljujejo za desničarje.

Pojasniti pa moram, da ločnica med levimi in desnimi političnimi opredelitvami v Sloveniji ni toliko podpora socialni državi, saj se zanjo zavzemajo tako rekoč vsi, ampak odnos do homoseksualnosti, splava in podobnih tem. Tisti, ki so netolerantni do homoseksualnosti in nasprotujejo abortusu, si praviloma tudi bolj želijo močnega voditelja. Toda nasploh so mladi v Sloveniji zelo liberalni – v jugovzhodni Evropi je slovenska mladina daleč najbolj liberalna v strpnosti do homoseksualcev, ne pa toliko do migrantov.

Kakšno privlačno moč za slovensko mladino imajo Viktor Orban in podobni politiki?

Iz raziskave sklepam, da bi si tako politiko pri nas želelo približno deset odstotkov mladih. Pomembno je tudi, da je zrasel delež mladih, ki se ne želijo ali ne znajo politično opredeliti na osi levo–desno. Vse več mladih ne verjame več ne levim ne desnim in tudi v tem lahko iščemo razloge za željo po močnem voditelju. Gre predvsem za iskanje bolj učinkovite politike.

Naša raziskava je pokazala tudi religijsko polarizacijo. Doslej je vernost med mladimi upadala. Tudi po najnovejši raziskavi je delež neverujočih zrasel s 25 odstotkov leta 2010 na 45 odstotkov. To je pričakovano. Toda hkrati se je povečal delež zelo religioznih mladih, tistih, ki verske obrede obiskujejo večkrat na mesec. Tu bi pričakovali upad, vendar je upadel delež srednjih, ki obiskujejo verske obrede manj kot enkrat na mesec, morda le ob praznikih. To je bila včasih največja skupina, zdaj jih je 40 odstotkov, manj kot neverujočih. Hkrati imamo naraščajoče trdo jedro od 15 do 20 odstotkov pravih mladih katolikov. In pri tej skupini so zelo močne povezave z nacionalizmom, desničarskimi političnimi opredelitvami in avtoritarnostjo – med slovensko mladino so precej močnejše kot v drugih državah. V to trdo jedro večinoma sodijo tudi identitarci, pripadniki političnega gibanja, ki zagovarja pomen nacionalnih in religijskih identitet. V tem okviru prevladujejo stališča, da je narod ogrožen, da ga je treba zaščititi in preprečiti vstop migrantom, in takšna stališča so pogosto povezana z visoko religioznostjo.

Se vam ne zdi, da so stališča mladih pogosto protislovna?

Človek je po naravi protislovno bitje in mladi niso izjema. Če jih vprašamo, ali bi morali imeti več besede pri družbenem odločanju, odgovorijo pritrdilno. Ko jih vprašamo, ali kaj vedo o politiki, odgovorijo, da malo ali nič. In res ne vedo, to preverjamo, ker je znanje o politiki za demokratično odločanje vsaj tako pomembno kot zanimanje zanjo. Marsikateri mladi danes reče, ne zanimam se za politiko, o politiki ne vem veliko, hočem pa imeti več besede ...

... in doda, da ne bo šel volit.

Da. Tudi sicer se mladi pogosto odzivajo po trenutnem razpoloženju, zato njihova razmišljanja niso domišljena in sploh pogosto ne čutijo potrebe po logični konsistentnosti. Nekaj tega moramo sprejeti.

Bi rekli, da ta, pogojno rečeno, zmedenost narašča ali upada?

To je sicer nekaj sorazmerno stalnega. Vendar glede na naraščanje deleža politično neopredeljenih predvidevam, da politična zmedenost med mladimi narašča.

Vaša študija je tudi pokazala, da mladi vse boj trpijo zaradi stresa. Ali na stres ne vplivata tudi strah, da ne bodo dobili zaposlitve, in občutek, da niso upoštevani?

Občutek, da mladi niso upoštevani, je že dolgo stalnica, zato ga ne bi opredelil kot vzrok naraščajočega stresa. Razmere na trgu dela pa so res eden močnejših napovednikov stresa. Drugi povzročitelj stresa je individualizacija, ki jo spremlja naraščanje konfliktnosti v družini – prav to je najmočnejši prediktor stresnega počutja. Ne smeva spregledati tretjega vidika, to je naraščajoča senzibilnost. Vse več priročnikov nas opozarja, da moramo biti pozorni na duševno zdravje in stres. Podatki kažejo, da so nekateri mladi v Sloveniji nadpovprečno senzibilni in hitro opazijo znamenja stresa, to pa jih spravi v še večji stres. Dokaz vidim v dejstvu, da slovenska mladina med vsemi desetimi državami za učenje porabi najmanj časa, hkrati pa ji šola povzroča skoraj največ stresa. Narašča tudi četrti dejavnik, svetovni splet. Leta 2010 v anketi ni nihče uporabljal spleta več kot deset ur na dan, zdaj je takih že več kot pet odstotkov. Raziskave pa jasno kažejo, da čezmerna uporaba spleta povzroča stres.

Prekarnost med mladimi se ne zmanjša, kopičijo se druge težave, mladi pa rečejo, ne zanima nas, kaj delajo politiki, ali si želijo diktatorja, ki bo prinesel rešitev. Ali je to prazen up?

Sprašujete, zakaj se odrečem participaciji in verjamem v odrešitelja? Ker mislim, da politični sistem ne deluje. Politična teorija pozna pojem racionalna nevednost. V razmerah, ko je pomembno, kakšen je moj življenjepis, koliko formalnih in neformalnih kvalifikacij in diplom imam, kako zdrav sem in kakšen sem videti, mladi menijo, da se jim ne splača zapravljati časa za poglabljanje v programe strank, saj vendar vsi obljubljajo isto. Moral bi tako rekoč doktorirati, da bi prišel do informirane odločitve, na koncu pa bo imel moj glas minimalen vpliv. V razpravah o politični angažiranosti pogosto spregledamo to racionalno nevednost. Izhajamo iz predpostavke, da bo neki Janez Novak, star 25 let, res kaj spremenil, če bo volil – ob domnevi, da se sploh zna odločiti za pravega. To je vse težje, saj politiki najemajo vrhunske svetovalce za manipuliranje volivcev. Kako naj vem, kdo bo prelomil manj obljub?

Presenečajo me podatki o sodelovanju na protestih, namreč ugotovitev, da ga je bilo manj kot leta 2010, če pa je Slovenija v letih 2012 in 2013 doživela val protestov?

Leta 2010 je imelo to izkušnjo 16 odstotkov mladih, lani pa 14 odstotkov. Mnogi udeleženci tistih protestov so bili stari od 25 do 29 let in jih v raziskavi leta 2018 nismo več zajeli. Upad udeležbe na protestih je tudi skladen z gibanji pri drugih nekonvencionalnih oblikah politične participacije, denimo pri podpisovanju peticij. Izjema je potrošniška demokracija, ki se izraža v bojkotih izdelkov, ki so povezani z družbeno neodgovornostjo.

Toda mladi so se med protesti zelo angažirali. Kam je izpuhtel njihov zagon?

Da, bili so aktivni, toda to je bilo morda dva ali tri tisoč od 350 tisoč mladih v Sloveniji. Podobno je zdaj v Srbiji: tudi tam se čudijo, apatija narašča, hkrati je Beograd poln mladih protestnikov. Odziv človeka na težke razmere je lahko apatija ali bes. Ko je položaj dovolj kritičen, se nekateri odzovejo s protestom, a le nekateri. Je pa ta protest pogosto katalizator za politično spremembo. V Sloveniji se je sprememba zgodila, imamo novo stranko in to je velika zgodba.

Katero stranko mislite?

Iz tega vrenja je nastala Levica, ki bi imela veliko več poslancev, če bi imela med vsemi volivci toliko podpore kot med mladimi.

Nastala je tudi stranka SMC in mladi so nad njo lahko razočarani.

Nekateri lahko tako razumejo. Toda naša raziskava kaže na zelo pomemben napredek v času vlade, ki jo je vodila ta stranka. Leta 2013 je kar okrog 45 odstotkov mladih menilo, da bi bilo dobro, če bi Slovenija izstopila iz EU, zdaj je takih samo 21 odstotkov. Evroskepticizem se je precej zmanjšal. Občutno se je povečalo tudi zadovoljstvo z demokracijo – ta kazalnik v sociologiji velja za kazalnik o splošnem zadovoljstvu s stanjem v družbi. Zaupanje v politike sicer ne glede na to upada iz leta v leto. To je del splošnejšega gibanja: demokracija je tako rekoč povsod po svetu v krizi.

Po raziskavah Eurobarometra smo Slovenci med največjimi podporniki EU, toda podpora med mladimi je manjša kot med starejšimi. To se mi zdi nenavadno glede na podatek, da si četrtina mladih želi iti delat v tujino, verjetno predvsem v EU.

Za dve tretjini je cilj EU, sledijo ZDA, Nova Zelandija, Avstralija in druge države. Del naše mladine je naravnan zelo svetovljansko in evropsko. Če gledamo razmerje med nacionalno in evropsko identiteto, koliko se počutijo Slovenca in koliko Evropejca, je skoraj izenačeno. Pri slovenski mladini evropska identiteta doseže 94 odstotkov nacionalne, v drugih državah jugovzhodne Evrope je evropska identiteta veliko šibkejša. Mladi v Albaniji, denimo, so identitetno predvsem Albanci, hkrati pa EU idealizirajo. Pri slovenski mladini je nasprotno: zdaj smo noter in mladi so do EU bolj kritični. Temu rečem, da smo razkrinkali raj.

Kaj pa pravite na to, da ima v Sloveniji članstvo v EU pri mladih manj podpore kot pri starejših?

Tega podatka nisem poznal, vendar ga po mojem mnenju lahko povežemo s podatki o prekarnosti zaposlitev. Prekarnost mladih v Sloveniji je v primerjavi z evropskim povprečjem izjemno visoka. Pri nas cena za fleksibilizacijo trga dela pada na ramena mladih, to smo opozarjali že leta 2010 in še vedno je tako. Že 15 let smo v EU, torej je pričakovano, da so mladi nekoliko bolj kritični do EU kot starejši, za katere je vendarle bolje poskrbljeno.

Kaj lahko iz vaše raziskave rečete o temeljnem vprašanju, ali je za mlade EU del rešitve ali del težave?

Večina mladih vidi učinke EU bolj pozitivno kot negativno – to je zelo drugače kot pred petimi leti. Ne bi mogel trditi, da vidijo v EU rešitev, gotovo pa se jim zdi bolje, da ostanemo v Uniji, kot da izstopimo. Za mlade je pri EU najpomembnejša svoboda gibanja. Pri demokraciji so že bolj skeptični, pri socialni varnosti še bolj dvomijo, da EU pomaga. Pri svobodi gibanja pa ni dvomov. Mladi se očitno zavedajo, kakšna prednost je, in jo tudi vse bolj izkoriščajo. Pri tem se Slovenija precej razlikuje od drugih držav jugovzhodne Evrope: tam z večjo razvitostjo migracijske težnje med mladimi upadajo, kar se zdi logično. V Sloveniji pa je želja mladih po odhodu v tujino razmeroma velika glede na razvitost. Razlogov je verjetno več. Eden je evropska identiteta: slovenska mladina Evropo dojema večinoma kot svojo domovino. Zato izseljevanje ni, kot je bilo nekoč, ko je šel stric v Ameriko in nato poslal samo še kakšno pismo. Danes so mladi Slovenci izrazito naklonjeni kratkoročnim migracijam, za manj kot pet let. Delo v tujini je zanje karierna priložnost, morda bodo ostali, a večina jih načrtuje vrnitev. Iz drugih držav v regiji večinoma odhajajo brezposelni in otroci iz revnejših družin, pri nas je nasprotno, odhajajo otroci bolj izobraženih staršev, kar pomeni, da gredo predvsem iskat boljše priložnosti; praviloma ne gre za odhod zaradi brezizhodnega položaja doma. Opažamo tudi krožnost: priseljevanje državljanov RS, starih od 30 do 34 let, se je od leta 2013 do 2017 povečalo za 90 odstotkov. Se pravi, mladi tudi prihajajo.

To se mi zdi dobro, Slovenija kot majhna država mora biti vpeta v svet.

Tudi meni se zdi to zelo pozitivno. Je pa to tudi odvisno od politične optike. Na povečano dinamiko migracij je mogoče, če se osredotočimo samo na odseljevanje, gledati v smislu eksodusa mladih kot nekakšne nacionalne katastrofe. Menim, da je takšno gledanje precej zgrešeno. Dejstvo je, da – če upoštevamo celoten selitveni prirast – mlade dobivamo. Seveda se lahko skozi določeno politično optiko to problematizira, da odhajajo večinoma naši, prihajajo pa predvsem tuji državljani. Osebno menim, da se bomo morali v luči globoke globalne vpetosti Slovenije na naraščajočo migracijsko dinamiko navaditi in jo razumeti predvsem kot priložnost.

(intervju) Slovenski mladi se čutijo Evropejce, od politike pa so vse bolj odtujeni
Foto: Aleš Beno
5G bo kmalu tu, s Huaweiem ali brez 1
7 ur

Ukrep, s katerim je ameriški predsednik Donald Trump prejšnji teden prepovedal poslovanje s tujimi telekomunikacijskimi podjetji, ki pomenijo tveganje za nacionalno varnost ZDA, in na črni seznam uvrstil kitajski Huawei, niti ni bil zelo presenetljiv. Sumničavost Washingtona, da bi kitajska država lahko Huaweievo opremo uporabila za vohunjenje za Američani, ima dolgo brado. Že leta 2012 je ameriški kongres v posebnem poročilu Huawei označil za nacionalno varnostno grožnjo, zaostrilo pa se je decembra lani, ko so v Kanadi na zahtevo ameriških oblasti aretirali finančno direktorico Huaweia Meng Vandžov. Morda je nekoliko presenetila hitrost Googla in še nekaterih drugih podjetij, ki so le nekaj dni za Trumpovo prepovedjo sklestila poslovanje s kitajskim tehnološkim velikanom, vendar je hitro postalo jasno, da se Američani očitno niso dobro pripravili na posledice, saj so že v ponedeljek prepoved poslovanja s Huaweiem preložili za 90 dni s pojasnilom, da se želijo izogniti hudim motnjam na trgu.

Blokada Huaweia je ena od front v ameriško-kitajski trgovinski vojni, v ozadju pa je tehnologija 5G, pri kateri je Huawei eden najpomembnejših igralcev na svetu, zato se je te dni postavljalo tudi vprašanje, ali bi lahko najnovejši ameriški pritiski upočasnili gradnjo omrežij 5G po svetu. A tudi če bi prišlo do določene zamude, bodo ta omrežja v nekaj letih realnost in bodo s seboj prinesla velike spremembe, o katerih pišemo v naslovni temi tokratnega Managerja. S to tehnologijo bo povezano tako rekoč vse – pametni telefoni, avtomobili bodo "komunicirali" med sabo, mestna infrastruktura bo pametnejša, mogoči bodo kirurški posegi na daljavo, virtualna resničnost bo v polnosti razvila svoje potenciale, napovedujejo poznavalci. Ljudje bomo omreženi kot še nikoli, pretakale se bodo enormne količine podatkov, in kdor bo največji v poslu s 5G, bo na nek način »sveta vladar«. Tudi to je dobro imeti pred očmi, ko spremljamo ameriško vojno proti Huaweiu.

Guardian v seriji zgodb o evropskih mestih predstavil Ljubljano in njen sistem ravnanja z odpadki 2
8 ur
Britanski Guardian je v seriji Ko Evropi uspe, v okviru katere objavlja prispevke o inovativnih rešitvah v evropskih mestih, danes objavil zgodbo o sistemu ravnanja z odpadki v Ljubljani, ki si je
Več ▼

Britanski Guardian je v seriji Ko Evropi uspe, v okviru katere objavlja prispevke o inovativnih rešitvah v evropskih mestih, danes objavil zgodbo o sistemu ravnanja z odpadki v Ljubljani, ki si je kot prva prestolnica v Evropi zastavila cilj, da postane mesto brez odpadkov. Članek opiše ljubljanski regijski center za ravnanje z odpadki RCERO Ljubljana, potopne smetnjake, sistem čiščenja ulic z deževnico ..., pa tudi izzive, med katerimi so odpadne sveče.

»V Kamniku je veliko bolje živeti kot v Ljubljani«
8 ur
Kako gre kamniškim podjetjem in s čim se ukvarja novi val kamniških podjetnikov
Na članek...

»V Kamniku je veliko bolje živeti kot v Ljubljani,« je na Kamniškem forumu Financ povedal kamniški župan Matej Slapar. Seveda je logično, da to izjavi župan Kamnika, res pa je, da temu pritrjuje tudi raziskava revije Moje finance o življenju v slovenskih občinah. Kje so možnosti za razvoj, kako gre kamniškim podjetjem in s čim se ukvarja nova generacija kamniških podjetnikov?

Kamnik se je na zadnji lestvici najboljših občin, ki so jo izdelali pri reviji Moje finance, uvrstil na 11. mesto. Za primerjavo: Ljubljana se je uvrstila na 17. mesto.

Ali Kamniku kaj pomaga, da predsednik vlade prihaja iz Kamnika? »Vesel sem, da je premier Kamničan, verjamem, da bo pri kakšni odločitvi pomislil tudi na to, iz katere občine je. To prej pomaga, kot škodi,« pravi kamniški župan. Kam se bo razvijala občina? »Priložnosti je veliko v turizmu, a turizem je trd kruh,« pravi Slapar.

Kako rastejo kamniški podjetniki in kakšne pasti prinaša rast

»Pred leti sem spoznal, da nimamo velike možnosti za rast in da moramo najti kompatibilne dejavnosti. Najprej smo šli po verigi pogledat naprej, ni bilo nič. Pogledali smo nazaj in ugotovili, da bi proizvajali tudi krmila. Potem smo pogledali, kje imamo s kom še kakšno skupno točko – s Krasom in Delamarisom smo šli še v predelavo. Skušamo narediti finančno dobro konsolidiran konglomerat z okoli 200 milijonov evrov prihodkov, to je naša vizija,« razlaga Stojan Hergouth, prvi človek Jate Emone.

Koliko jim manjka do 200 milijonov evrov? »Manjka nam en ali dva prevzema. Trenutno smo v fazi finančnega konsolidiranja, ki bo končano nekje v letu ali dveh.« Ga skrbijo novi trendi, denimo »brezmesno meso«? »Nobenega trenda ne smeš podcenjevati. Na pohodu je trend vegetarijanstva. To doživljamo kot nepravičen pritisk na živinorejo. To so trendi, ki so v vzponu, mi se skušamo braniti strokovno. Na nekih točkah podjetja nimajo izbire – če ti trg obrne hrbet, se moraš prilagoditi.«

Tomaž Lah (Nektar Natura) je razložil: »Razlog, da smo šli v podjetništvo, je bil podjetniški duh, pa tudi časi so bili taki. S širitvijo na tuje trge prideš do novih prihodkov, pa tudi tveganj. Denimo Turčija, tam se srečuješ z valutnimi tveganji in drugim. Prilagajanje trendom stane. Uspešna podjetja to naredijo prva – zelo pomembno je, da se pravi čas prilagodiš. S tem se tudi vložek prej vrne.«

Kako dober ali kako težak posel pa so mikropivovarne? V Kamniku so štiri, Janez Skok, prvi človek Pivovarne Maister, ki je znana po vsej Sloveniji, o mikropivovarstvu pravi: »Naša pivovarna je nastala iz hobija. Rad imam pivo, želel sem si pripeljati dobro pivo sem, nato sem ga začel variti sam. Mislim, da smo imeli veliko srečo, ko smo začeli, trg še ni bil zasičen, zdaj je precej težje. V Sloveniji imamo že okoli 70 pivovarn, občutek imam, da se odpirajo prehitro. Časi so zagotovo težji.«

S čim se ukvarja novi val kamniških podjetnikov?

Na forumu Financ v Kamniku smo predstavili dva primera. AdStar, ki ga vodi Matic Zorman, in Vallis MG Mihe Dolinška. »Ukvarjamo se s spletnim marketingom. Podjetniških idej je bilo veliko, digitalna agencija je slučajno prišla na plan. V letu 2019 dosegamo 250-odstotno rast, pričakujemo dva milijona evrov prihodkov. Trenutno imamo 29 zaposlenih, lani ob takem času nas je bilo sedem,« pravi Zorman.

Dolinšek se ukvarja s spletno prodajo kontaktnih leč (moje-lece.si), kmalu tudi očal. »Z bratom sva podjetje odprla leta 2012, ko je bila kriza, nisem imel službe. Potem sem dobil idejo, da bi začel prodajati leče. Smo najcenejši na trgu,« pravi. Lani so prihodki njegovih dveh glavnih podjetij znašali 27 milijonov evrov, letos Dolinšek upa na 35 milijonov evrov prihodkov. Ali hitra rast prinaša tudi pasti? »Zgodilo se nam je, da smo rasli prehitro, posledično nam je upadla kakovost. Če je zdaj rast večja, kot smo jo načrtovali, dvignemo cene in ustavimo rast,« pojasnjuje Dolinšek.