Manager
EU znova osvežila črni seznam davčnih oaz
13.03.2018 17:32
Finančni ministri EU so danes znova osvežili črni seznam davčnih oaz in sivi seznam jurisdikcij, ki sicer ne izpolnjujejo standardov, a so se zavezale k ukrepanju. Na črni seznam so uvrstili tri
Več ▼

Finančni ministri EU so danes znova osvežili črni seznam davčnih oaz in sivi seznam jurisdikcij, ki sicer ne izpolnjujejo standardov, a so se zavezale k ukrepanju. Na črni seznam so uvrstili tri nove jurisdikcije, štiri so dodali na sivega, tri pa so premestili s črnega na sivega.

Na črni seznam so uvrstili Bahame, Ameriške Deviške otoke ter St. Kitts in Nevis. Na črnem seznamu tako ostaja devet jurisdikcij, medtem ko jih je bilo ob uvedbi tega ukrepa decembra lani sedemnajst. To so poleg omenjenih treh novincev še Ameriška Samoa, Guam, Namibija, Palau, Samoa ter Trinidad in Tobago. Seznam je tako nekaj mesecev po vzpostavitvi za polovico krajši.

Na sivem seznamu je 62 jurisdikcij, med njimi Albanija, BiH, Makedonija, Črna gora, Srbija, Kajmanski otoki, Fidži, Hongkong, Jamajka, Jordanija, Mongolija, Panama, Peru, Oman, Katar, San Marino, Južna Koreja, Švica, ZAE, Tajska, Turčija, Tunizija in Vietnam. (STA)

ELES predstavil koncept razvoja polnjenja e-avtov
8 min
Uroš Salobir iz družbe ELES je predstavil koncept celostnega razvoja infrastrukture za množično polnjenje e-vozil. Imenovali so ga E8.
Na članek...

Koncept E8 sestavlja osem gradnikov oziroma načel, ki bodo zelo usmerjena v zasebne polnilnice je povedal Uroš Salobir, direktor Področja za strateške inovacije v družbi ELES.

Javna struktura je zelo pomembna za zvezen prehod v e-mobilnost, ker spodbuja uporabnike k uporabi e-vozil, vendar pa bo sčasoma vse odvisno od zasebnih polnilnic, je nadaljeval Salobir in predstavil gradnike koncepta.

1. Ozaveščeni uporabniki. Treba jih bo spodbuditi k daljšemu priključevanju na polnilnice. Uporabniki bodo morali sprejeti, da se polnjenje ne bo nujno začelo takoj ob priključitvi, pač pa bo lahko v ozadju delovalo centralno polnjenje.

2. Gosto omrežje. Polnilnice bodo morale biti prisotne povsod. Uporabniki jih bodo morali imeti v službi in doma. Prebivalci blokovskih naselij so zelo oddaljeni od takšne rešitve.

3. Hipna identifikacija. Polnilnice bodo samodejno prepoznavale vozila in jim omogočila napredno gostovanje. Identifikacija vozila na polnilnici bo morala biti neoporečna, da ne bo prihajalo do zlorab.

4. Preprosto priključevanje. E-avto bomo priklapljali in odklapljali s polnilnic trikrat ali štirikrat na dan. Uporaba kablov bi odvračala uporabnika od pogoste priključitve, zato bo treba najti napredne prebojne rešitve, s katerimi uporabnik ne bo imel težav. Brezstične tehnologije sicer obstajajo, a so predrage.

5. Daljinsko vodenje. Moč vsake zasebne polnilnice bo mogoče učinkovito voditi daljinsko. Danes to imenujemo pametna polnilnica.

6. Večravenska integracija. Zasebne polnilnice bodo integrirane v centre vodenja električnega omrežja pri distribucijskem ali prenosnem operaterju omrežja. Operater bo moral vedeti v vsakem trenutku, kje so območja zasičenja, kje je treba zmanjšati moč, kje pa so priložnosti za črpanje prožnosti iz polnilnic.

7. Trg odjema. Vsakemu odjemalcu bo treba omogočiti vstop na trg odjema, kar mu bo zelo znižalo stroške električne energije polnjenja.

8. Strateško polnjenje. Treba bo odgovarjati na vprašanja, kako strateško razvijati hitre polnilnice in lokalne hranilnike. Med takšnimi je tudi vprašanje polnjenja vozil med vožnjo.

V družbi ELES želijo koncept E8 preizkusiti v praksi, zato izvajajo demonstracijski projekt, v katerem je 14 električnih vozil in 18 polnilnic, povezanih v center vodenja. »Sredi leta 2019 bomo lahko pokazali konkretne rezultate projekta,« je napovedal Salobir.

S konceptom želijo zbližati ključne deležnike, vladne ustanove, investitorje, lastnike poslovnih objektov in vse druge, ki se nameravajo ukvarjati z e-mobilnostjo, da pridejo do skupnih rešitev in do pravih koničnih obremenitev sistema.

»Vse pozivam, da se odzovete na koncept E8. Pišite na e8@eles.si,« je še povedal Salobir na strokovnem posvetu družbe ELES.

ELES predstavil koncept razvoja polnjenja e-avtov
Tako Pekarna Hlebček širi prodajo
19.09.2018 13:45
Uredili in odprli so večino od 13 trgovin, ki so jih kupili od Miklavških pekarn, ko so junija po požaru zaprle proizvodnjo
Na članek...

Pekarna Hlebček iz Pragerskega, ki obsega še slaščičarno in sendvičarno, je pred prelomnico. »Do zdaj smo s kruhom in slaščicami oskrbovali trgovske verige, prodajo pa širimo na mrežo lastnih trgovin,« pravi direktor Janez Šenveter. Kako bodo poskrbeli za promocijo in zgradili odnos s končnimi kupci?

V 28 letih so zrasli v peto največjo pekarno pri nas, ponudbo pa popestrili s slaščičarno in sendvičarno. Na začetku so pekli beli, polbeli, črni, rženi in kakšen praznični kruh, makovke in žemlje. Danes ponujajo okoli 300 izdelkov – imajo 30 različnih vrst kruha, 40 vrst pekovskega peciva, veliko sendvičev, keksov in drugih slaščic ter prazničnih izdelkov. Prerasli so domačo pekarno, ki ohranja veliko ročnega dela in manjše serije izdelkov.

Uspešnica so posebni nišni kruhi

Klasični kruh in pekovsko pecivo sta v njihovi ponudbi stalnica, razvijajo pa posebne nišne kruhe z višjo dodano

vrednostjo, kot sta rženi kruh brez kvasa in kruh za keto dieto. Kupci zavračajo aditive in emulgatorje, priljubljen je kruh s podaljšano svežino, narejen po dolgem postopku z drugačno moko in rustikalno skorjo, brez jajc iz baterijske reje, s trajnostno pridelanim palmovim oljem s certifikatom … Kupijo okoli 40 odstotkov slovenske moke, 60 odstotkov pa avstrijske – a ne, ker bi to zahtevali trgovci, temveč zaradi dobre kakovosti in nižje cene kot v Sloveniji.

»Kruh jemo vsak dan, ob številnih pekarnah so pritiski na ceno veliki. S kakovostjo, inovativnostjo in posluhom za kupce je pekarstvo lahko uspešen posel, ni pa posel z veliko dodano vrednostjo,« pravi Šenveter.

Medtem ko se je prodaja od vrat do vrat s kombiji pod njihovo blagovno znamko Mobipek ustavila, raste prodaja kruha in pekovskega peciva v Hofer, Tuš in Spar. Hofer je njihov največji kupec, ki naroča tudi slaščice. Hlebčkove sendviče pod znamko AS najdemo v prodajnih avtomatih podjetja Automatic Service, saj so njihov razvojni partner.

Zaradi požara širijo prodajo na drobno

Stacionarne prodaje na drobno do zdaj niso imeli, a vstopajo tudi na to področje. »Od Miklavških pekarn, ki jim je junija pogorela proizvodnja, smo odkupili 13 trgovin na območju Maribora. Deset jih že obratuje, dve odpiramo v tem dneh, zadnje pa še ne, saj tam prenavljajo cesto. Zaposlenim v Miklavških pekarnah smo ponudili delovno mesto, da ne bi ljudje in znanje pobegnili čez mejo. K nam je prestopilo devet trgovk, pet pekov in vodja trgovin,« pravi sogovornik.

Z lastnimi trgovinami se iz posla B2B širijo v B2C, saj so dobili neposreden dostop do kupcev. Čakata jih promocija in gradnja odnosa s kupci. »Čeprav smo velika pekarna, se vračamo h koreninam. V svojih trgovinah, ki smo jih poimenovali Hlebčkova mala pekarna, bomo ponujali takšen kruh in pekovske izdelke, kot so jih pekli včasih: iz posebnih vrst moke, po dolgih postopkih, brez umetnih dodatkov. Pri promociji bomo poudarjali rustikalnost, intimo oziroma domačnost,« napoveduje Šenveter.

Živilska tehnologinja z ekipo že pripravlja prve novosti. Usposabljajo trgovke, da bodo poznale razlike med izdelki in znale kupcem svetovati. V svojih trgovinah bodo sproti preverjali odziv kupcev na novosti in tako lažje optimizirali ponudbo.

Kaj pa svetujejo kmetijam in manjšim pekom? »Ne tekmujte s tistimi vrstami kruha, ki jih znajo delati vsi. Raje se usmerite na nišne izdelke z višjo dodano vrednostjo, ki zahtevajo več znanja. Upajte si biti drugačni in izvirni,« pravi Janez Šenveter.

Tako Pekarna Hlebček širi prodajo
Leseni nebotičniki tudi v ZDA ne rastejo do nebes
4 ure
Po poročanju Business Insiderja je Oregon prva zvezna država v Združenih državah Amerike, kjer je dovoljena gradnja visokih lesenih stavb. Avgusta letos so sprejeli določilo, po katerem lahko gradijo objekte z več kot šestimi nadstropji, in to brez posebnih pogojev.
Na članek...

Za leseno gradnjo večstanovanjskih, poslovnih in drugih večjih stavb se ne ogrevajo le projektanti v Evropi, ampak tudi njihovi kolegi čez lužo. Tako projektanti kot izvajalci se čedalje bolj zavedajo prednosti konstrukcijskega lesa, ki je, kot navaja omenjeni medij, bolj ognjevaren kot beton. Prav tako se je v nekaterih primerih izkazalo, da so stavbe z lesenimi konstrukcijami, v kontroliranih pogojih narejene kot prefabricirani elementi, tudi cenejše od železobetonskih in jeklenih. Večji razmah visokih stavb omejujejo predvsem precej strogi predpisi. Zato lahko Oregon odpre novo poglavje v gradnji stavb, ne le enostanovanjskih. Kljub omejitvam v ZDA in Kanadi načrtujejo kar nekaj večjih lesenih stavb. Vendar so vsi pionirski koraki zelo težki.

V Portlandu ustavili gradnjo

To dokazuje dogajanje pri 11-nadstropni stavbi v Portlandu, za katero so dobili gradbeno dovoljenje že lani. Stavba bi morala biti končana konec tega leta. In čeprav so investitorji in lokalne oblasti gledali širše – s tem projektom so namreč želeli pomagati zagnati lesarsko industrijo na ruralnih območ­jih –, so julija zaradi previsokih stroškov gradnjo ustavili.

Stavba, za gradnjo katere je bilo predvidenih slabih 30 milijonov evrov, bi bila visoka 40 metrov in bi bila, če bi bila zgrajena do predvidenega roka, najvišja lesena stavba v ZDA. Za gradnjo bi uporabili križno in vzporedno lepljene lesene elemente. Projektanti, Lever Architecture, poskušajo rešiti projekt z dogovorom med zasebnim kapitalom in javnimi agencijami, pri čemer poudarjajo, da bi lahko z dokončanjem te stavbe dosegli ne le kapitalske, ampak tudi širše koristi.

Odpor meščanov v Torontu

V Torontu želi podjetje Sidewalk Labs, ki ga sponzorira Googlova matična družba Alphabet, zgraditi visokotehnološko sosesko Quayside. Ta projekt bi postal največje gradbišče lesenih stavb. Celoten razvoj ene izmed najbolj degradiranih mestnih površin v Severni Ameriki bi stal okoli milijardo evrov. Območje je veliko skoraj 28 hektarjev. V trajnostno grajenih največ šestnadstropnih stavbah – prvi izračuni kažejo, da bi bila lesena gradnja cenejša od klasične – je po urbanističnih načrtih mogoče urediti 90 odstotkov stanovanjskih površin, kar pomeni okoli tri tisoč stanovanj, vendar Sidewalk Labs še ni sporočil, koliko stanovanj bodo dejansko zgradili. Vse je še v idejni fazi, so pa že vzbudili odpor dela meščanov Toronta, ki se bojijo, da bi ta projekt dvignil cene drugim nepremičninam in da bi se s tem povečale prihodkovne neenakosti.

Futurizem v Chicagu

V Chicagu pa želijo postaviti 80-nadstropen lesen nebotičnik River Beach Tower s 300 stanovanji. Gre za eno izmed desetih stavb ob rečnem nabrežju. Pozidava tega območja se je začela že leta 2016, projektiranje lesenega nebotičnika so prevzeli Univerza v Cambridgeu, arhitekturni biro Perkins + Will in skupina inženirjev. Kot glavno utemeljitev za lesen nebotičnik navajajo trajnost uporabljenih materialov, ki jih je možno obnoviti in znova uporabiti. Predlagatelji se zavedajo, da tega projekta mogoče ne bodo nikdar izvedli, bodo pa dobili določena znanja, kako bi lahko v prihodnosti visoke lesene objekte gradili na drugih lokacijah.

Leseni nebotičniki tudi v ZDA ne rastejo do nebes
Radikalno postaja normalno, ker to dopuščamo
4 ure

Ko smo se prejšnji teden spominjali desete obletnice bankrota ameriške investicijske banke Lehman Brothers in so se vrstile analize največje finančne in gospodarske krize po veliki depresiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja, analitiki med posledicami niso pozabili omeniti političnih sprememb – vzpon populističnih voditeljev, tako v ZDA kot v Evropi. Adam Tooze, profesor na univerzi Columbia, v svojem delu Crashed: How a Decade of Financial Crises Changed the World med drugim piše, da se je finančna in gospodarska kriza med letoma 2007 in 2012 v letih 2013 in 2017 prelevila v veliko geopolitično krizo ureditve, ki se je vzpostavila po hladni vojni.

To je v ZDA pomagalo na oblast Donaldu Trumpu, ki je pod sloganom, da bo Ameriko naredil spet veliko, začel majati odnose z drugimi državami in minirati mednarodne sporazume, če omenim samo odstop od podnebnega sporazuma in od jedrskega dogovora zahodnih držav z Iranom ter trgovinsko vojno, predvsem s Kitajsko.

V Evropi pa je vzpon skrajnih politik dobil še večji zagon z begunsko krizo. Pametne skupne evropske migrantske politike, ki bi bila nujna, ni. Namesto tega se države članice cufajo med sabo. To ima posledice. Kar je bilo v Evropi prej radikalno, postaja normalno, pravi strokovnjak za nacionalno varnost Iztok Prezelj, ki analizira najbolj problematična politična razmerja v svetu in kako lahko njihov razvoj vpliva tudi na Slovenijo. To drži. Včasih je bilo radikalno, da nekdo javno širi sovražnost, ker vemo, kam to vodi. Danes je »normalno«, da človek z nestrpnimi javnimi izjavami o migrantih na sončni strani Alp zasede položaj državnega sekretarja za državno varnost v kabinetu predsednika vlade. Ker da je strokovnjak. Resno, premier Šarec?

Radikalno postaja normalno, ker to dopuščamo
Volkswagen opušča proizvodnjo legendarnih hroščev
4 ure

Avtomobilski velikan Volkswagen se je odločil opustiti proizvodnjo legendarnih hroščev. Zadnji hrošči bodo s tekočih trakov ameriške izpostave nemškega proizvajalca v njihovi mehiški tovarni v Puebli odpeljali julija 2019.

Prvi mož družbe Volkswagen of America Hinrich Woebcken je odločitev za opustitev proizvodnje pojasnil z dejstvom, da se podjetje preoblikuje v proizvajalca avtomobilov, usmerjenega k družinam, in se želi osredotočiti na razvoj električnih avtomobilov. Ni pa izključil možnosti vnovične vrnitve hrošča, ki so ga v Nemčiji začeli izdelovati leta 1938 v času nacizma, nato pa v nekoliko osveženi različici obudili konec 90. let prejšnjega stoletja.

Na nemškem in drugih trgih je Volkswagen prodajo hroščev že ustavil. Koncern s sedežem v Wolfsburgu je tedaj pojasnil, da želi svojo produktno paleto z več kot 300 modeli narediti vitkejšo. To mu prinaša tudi znižanje stroškov.

Originalni hrošči so v ZDA prišli leta 1949 in bili pozneje popularni pri hipijih. Zaradi njihove velike priljubljenosti na ameriškem trgu se je nemški koncern v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odločil zgraditi svojo prvo tovarno v Severni Ameriki. A potem je prodaja začela upadati in nazadnje je proizvodnjo hroščev ohranil le še v mehiški tovarni v Puebli, kjer so ji lani izdelali nekaj čez 15 tisoč.

Volkswagen opušča proizvodnjo legendarnih hroščev
Smuči atomic, čevlji salomon in loparji wilson kmalu kitajski
4 ure

Ker je finski proizvajalec športne opreme Amer Sports pritegnil zanimanje svojega kitajskega tekmeca Anta Sports Products, vse bolj kaže, da se bodo teniški loparji znamke Wilson, pohodniški čevlji znamke Salomon in smuči znamke Atomic znašli v kitajskih rokah.

Kitajska Anta je namreč s finančnim investitorjem Fountainvest Partners oddala nezavezujočo ponudbo za prevzem finskega proizvajalca športne opreme Amer Sports. Uradna ponudba za prevzem utegne slediti v nekaj tednih.

Kitajci naj bi za enega največjih proizvajalcev športne opreme na svetu menda ponudili več kot štiri milijarde evrov, ob novici je bil Amer na borzi v Helsinkih vreden 3,34 milijarde evrov oziroma tretjino vrednosti Ante. Delnice Amerja so se že v naslednjem trgovanju podražile za 19 odstotkov. Drugače je bilo s prevzemnikom, saj so se delnice Ante na borzi v Hongkongu pocenile za devet odstotkov.

Anta je na Amer Sports vrgla oko že pred časom. Kitajci si namreč želijo širitve na tujih trgih in iščejo uveljavljene blagovne znamke. Med najbolj znanimi znamkami, ki jih ima Anta že v lasti, je proizvajalec obutve in oblačil za tenis Fila, ki ima korenine v Italiji.

Na Kitajskem Anta prodaja športno opremo pod lastno blagovno znamko. Po prihodkih sta podjetji primerljivi, Kitajci so tako lani ustvarili 2,29 milijarde evrov prihodkov, Finci pa 2,69 milijarde evrov. Drugače je pri dobičku, s skoraj pol milijarde evrov je Anta lani ustvarila precej več čistega dobička kot Amer, saj ga je imel ta le za 93,3 milijona evrov.

Smuči atomic, čevlji salomon in loparji wilson kmalu kitajski
Kolektor Etra je zmagovalec slovenskega izvoza
4 ure

Proizvajalec električnih transformatorjev Kolektor Etra je letošnji zmagovalec slovenskega izvoza. Nagrado mu je Časnik Finance podelil na Konferenci slovenskih izvoznikov na Brdu pri Kranju.

»Kolektor Etra nas je poleg izvoznih dosežkov prepričal s tem, da raste trikrat hitreje kot trg. Tega ne dosega na račun pridobivanja poslov z nizkimi cenami, ampak z vstopom v višje cenovne razrede, ki jih obvladujejo multinacionalke. Ob tem hkrati povečuje svojo dobičkonosnost. Na tujih trgih nastopa z lastno blagovno znamko, ki jo gradijo tehnično dovršeni energetski transformatorji, v razvoju katerih uporablja tudi umetno inteligenco. Kolektor Etra 90 odstotkov prihodkov ustvari v tujini, od tega več kot polovico na zahtevnih trgih Skandinavije. Odlikujejo ga stabilni finančni kazalniki poslovanja: 15-odstotna letna rast prodaje v zadnjih petih letih, nadpovprečna dobičkonosnost in ambiciozni načrt za prihodnost,« je zapisano v obrazložitvi nagrade.

Kot pravita Tomaž Kmecl in Peter Novak, glavni in komercialni direktor Kolektorja Etre, imajo njihovi transformatorji v Evropi tak status kot pri avtomobilih Mercedes, Audi ali BMW. Pred približno 20 leti so začeli izvozne posle v Skandinavijo in lani na Švedskem dosegli 27 milijonov evrov prihodkov, kar je več kot četrtina prodaje. Zdaj najhitreje rastejo v Veliki Britaniji in Nemčiji, vstopili pa so tudi v Francijo.

Poleg družbe Kolektor Etra so bili v ožjem izboru za nagrado zmagovalec slovenskega izvoza še Danfoss Trata, Droga Kolinska, Hyla in Revoz.

Kolektor Etra je zmagovalec slovenskega izvoza
Kripto start-up Cofound.it zapira svoja vrata 3
4 ure

Cofound.it, slovenski kripto start-up, ki je razvil platformo za zbiranje sredstev z izdajo kriptožetonov (angleško initial coin offering oziroma ICO), zapira svoja vrata. Novico je soustanovitelj Daniel Zakrisson objavil na blogu podjetja.

Cofound.it je bil drugi veliki slovenski ICO (za Iconomijem). Leta 2017 so zbrali za okoli 15 milijonov dolarjev sredstev v kriptovaluti ether. Sredstva, ki jih ima podjetje, bodo razdelili med imetnike kriptožetonov, ki so jih izdali in nosijo oznako CFI. Cena žetona je po objavi vesti poskočila za 22 odstotkov, na 2,7 dolarskega centa, kar je sicer še vedno 94 odstotkov manj od zgodovinskega vrha žetona.

»Jedro poslovne ideje Cofound.it je bilo, kako zgraditi alternativo tveganemu kapitalu, ki bi temeljila na skupinskem financiranju, demokratizaciji, transparentnosti in visoki kakovosti. Vendar se je širši ekosistem razvil in spremenil v nekaj povsem nasprotnega,« je odločitev pojasnil Zakrisson. Zapis na blogu je presenetil tudi zaposlene, ki so sicer slutili, da se nekaj dogaja, a niso pričakovali zaprtja podjetja.

Lani je imel Cofound.it 4,5 milijona dolarjev prihodkov in 2,5 milijona dolarjev čistega dobička.

Letos je sicer svoja vrata zaprl tudi kriptoprojekt Xaurum Gamma. Ekipa Xauruma je zbirala sredstva za gradnjo luksuznega letovišča na hrvaškem otoku Krk, a se je pri projektu zapletlo. Xaurum zdaj prodaja nepremičnine, da bi kupcem svojih žetonov vrnil sredstva.

Kripto start-up Cofound.it zapira svoja vrata
Salus oddal zavezujočo ponudbo za prevzem Farmadenta
4 ure

Trenutno drugi največji veletrgovec z zdravili Salus Veletrgovina je oddal zavezujočo ponudbo za nakup 91,5-odstotnega deleža mariborskega veletrgovca z zdravili Farmadent. Ponujenega zneska niso razkrili.

Ponudbo so oddali po opravljenem skrbnem pregledu Farmadenta in hčerinske družbe (gre za novogoriški Gopharm). Kot pojasnjujejo v Salusu, je morebiten prevzem družbe Farmadent in njene hčerinske družbe skladen z njihovo razvojno strategijo, ki predvideva širitev dejavnosti v regijah, v katerih še niso prisotni v želenem obsegu.

Farmadent je bil lani tretji največji veletrgovec z zdravili z 98 milijoni evrov prihodkov in 1,6 milijona evrov dobička, njegova hčerinska družba Gopharm pa je imela 22 milijonov evrov prihodkov in slabih 400 tisoč evrov dobička.

Farmadent prodajajo tri občine – mestna občina Maribor, Duplek in Hoče - Slivnica. Pred tem je bil v lasti javnega zavoda Lekarne Maribor, a ga je ta prenesel na občine, ki ga prodajajo že leto dni. To je posledica novega zakona o lekarniški dejavnosti, ki prepoveduje vertikalno integracijo v lekarništvu. To pomeni, da lekarna po prehodnem obdobju, ki se izteče konec leta 2019, ne bo smela ustanoviti, voditi, imeti v lasti ali nadzirati veletrgovca z zdravili, in sicer tako neposredno kot posredno prek povezanih oseb. Ker so občine ustanoviteljice Lekarn Maribor, torej ne smejo biti hkrati tudi lastnice Farmadenta.

Salus je pred kratkim že prevzel družbo Sanolabor, še enega trgovca z zdravili in medicinskimi pripomočki, potem ko je maja kupil 58-odstotni delež za 10,3 milijona evrov. S tem se je družba po letnih prihodkih že zelo približala do zdaj vodilni Kemofarmaciji, medtem ko bi z morebitnim nakupom Farmadenta z naskokom postala največji veletrgovec z zdravili v državi.

Salus oddal zavezujočo ponudbo za prevzem Farmadenta
Računalniški grosist DISS kmalu pod švicarskega velikana ALSO
4 ure

Velikan na področju informacijskih in tehnoloških rešitev ter njihove distribucije, švicarski ALSO v lasti nemške skupine Droege, je sklenil dogovor s slovenskimi lastniki distribucijske družbe DISS za prevzem tega podjetja in njegovih dveh podružnic VAD in Maramis.

Cena posla, ki bo končan čez nekaj mesecev, ko bodo znani letošnji rezultati družbe DISS in ko bo dala zeleno luč agencija za trg vrednostnih papirjev, ostaja skrivnost. Neuradno gre za štiri- do petkratnik EBITDA, torej več kot deset milijonov evrov.

Največji lastnik družbe DISS, ki je lani ustvarila 77 milijonov evrov prihodkov in 2,1 milijona evrov čistega dobička, je s 44 odstotki Marand, kjer posla podrobno ne komentirajo. Drugi solastniki so v manjših deležih tudi domača podjetja s področja informacijske tehnologije (PCX Invest, Paktor, Vieste, SRC).

DISS, ki je bil ustanovljen leta 1998, je eden vodilnih slovenskih distributerjev programske in tehnološke opreme dobaviteljev, kot sta HP in Hewlett Packard Enterprise, s sedežem v Ljubljani. V okviru transakcije bo ALSO prevzel tudi podružnici podjetja DISS: VAD, specializiranega distributerja informacijskih tehnologij in programske opreme podjetja Dell EMC, in Marmis, distributerja programske opreme IBM za nadzor poslovne varnosti in poslovnih procesov v srednjih in velikih organizacijah.

ALSO Holding s sedežem v Emmnu v Švici ponuja celo verigo storitev kupcem na veliko, torej tudi drugim distributerjem. Poleg IT-rešitev še finančno svetovanje in logistiko. Ponuja tudi indivi­dualne pakete, njihov portfelj pa obsega več kot 250 tisoč izdelkov 525 prodajalcev. Skupina ima več kot štiri tisoč zaposlenih po Evropi, njihova lanska čista prodaja je znašala 8,9 milijarde evrov.

Računalniški grosist DISS kmalu pod švicarskega velikana ALSO
Alta Invest prodana avstrijski BKS banki, Alta Skladi k Triglavu
4 ure

Borzno-finančna skupina Alta je po neuradnih podatkih prodana. Pogodbo o prodaji Alte Invest, borznoposredniškega dela skupine Alta, je podpisala avstrijska BKS banka, Alta Sklade pa bo kupila hčerinska družba Zavarovalnice TriglavTriglav Skladi.

Skupna vrednost transakcije po neuradnih informacijah znaša okoli 30 milijonov evrov. Alta je sicer največja borzno-finančna skupina na slovenskem kapitalskem trgu, ki se v zadnjih letih vse bolj konsolidira.

Skupina Alta je nastala leta 2009 z združitvijo treh ločenih BPH – Poteze, Publikuma in Medvešek Pušnika. S tem je nastala tedaj tretja največja borzna skupina po prometu, opravljenem na ljubljanski borzi. Odtlej se je Alta še povečala – v krizi je kupovala tudi dejavnosti (stranke) borznega posredovanja Banke Koper, Argonosa, Gorenjske banke, Unicredit banke in Addiko Bank ter vzajemnih skladov Krone Senior in Alpna Invest. S tem je po prometu postala daleč največja finančna skupina na ljubljanski borzi.

Kupnino si bodo razdelili štirje lastniki skupine. V njej ima 54,12-odstotni delež družba Publikum Holding, katere lastnika sta Zvone Taljat in Dean Čendak, 30,4-odstotni delež ima družba Glen, v kateri je največji, četrtinski družbenik Bojan Papič (družbe se verjetno spomnite kot nekdanje menedžerske lastniške družbe pohištvenega trgovca Lesnina), 15,48-odstotni delež pa ima Gaznafta Investments, ki je v lasti Iva Pušnika.

Banka BKS se je pred kratkim – postopek je še v teku – dogovorila za nakup dejavnosti borznega posredovanja Gorenjske borznoposredniške družbe (GBD). S tem bo nastala druga največja BPH pri nas.

Alta Invest prodana avstrijski BKS banki, Alta Skladi k Triglavu
Po nemških tirih vozita prva vlaka na vodik na svetu
4 ure

Po železniških tirih v Spodnji Saški v Nemčiji sta začela voziti prva potniška vlaka, ki ju poganja električna energija, pridobljena iz vodika. Vlaka, ki sta brez izpustov emisij in zelo tiha, je izdelal francoski proizvajalec Alstom.

Vlak na vodikov pogon ima na strehi rezervoar z vodikom in gorivno celico. Ta pretvarja vodik in kisik neposredno v električno energijo. Kot pravijo pri proizvajalcu, vodikov pogon namesto ogljikovega dioksida, saj in drobnega prahu izpušča le nekaj kapljic vode. Presežna energija pa se shranjuje v zmogljive litij-ionske baterije na dnu vlaka.

Vlak dosega največjo hitrost 140 kilometrov na uro in je torej približno tako hiter kot dizelski vlaki. Z napolnjenim rezervoarjem lahko prepelje približno tisoč kilometrov.

Potem ko je vlak brez emisij v nedeljo opravil prvo vožnjo, je dan zatem stekel reden potniški železniški promet z dvema vlakoma na gorivne celice na progi med spodnjesaškimi mesti Bremervörde, Cuxhaven, Bremerhaven in Buxtehude.

Oblasti Spodnje Saške načrtujejo, da bo do konca leta 2021 v tamkajš­njem regionalnem železniškem prometu vozilo skupaj 14 vlakov na gorivne celice. Deželna vlada je za izvedbo projekta prispevala približno 81 milijonov evrov.

Po nemških tirih vozita prva vlaka na vodik na svetu
Bruselj zaradi nedovoljenega dogovarjanja preiskuje BMW, Daimler in VW
4 ure

Evropska komisija je začela poglobljeno preiskavo, v kateri bo ugotavljala, ali so avtomobilski proizvajalci BMW, Daimler in Volkswagen na nedovoljen način sodelovali pri razvoju tehnologije za čistejše izpuste avtomobilov na bencinski in dizelski pogon.

Kot je v sporočilu za javnost poudarila evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager, komisija preiskuje, ali so se BMW, Daimler in Volkswagen odločili, da ne bodo tekmovali drug proti drugemu pri razvoju pomembnih sistemov za zmanjševanje škodljivih izpustov bencinskih in dizelskih osebnih avtomobilov in pri njihovem uvajanju na trg.

Komisija je predhodno preiskavo izvedla lani oktobra. Ker so se prvi sumi izkazali za utemeljene, se preiskava zdaj nadaljuje z naslednjo, poglobljeno fazo. V dogajanje naj bi bil vpleten »krog petih«, v katerega ob omenjenih štirih proizvajalcih sodi še Porsche, prav tako izpod okrilja koncerna Volkswagen.

Kako dolgo bo preiskava trajala, v komisiji ne želijo napovedovati. In ob tem poudarjajo, da sam obstoj preiskave še ne pomeni, da so avtomobilski proizvajalci res kršili zakonodajo.

Nova preiskava poteka tri leta zatem, ko je Volkswagen priznal, da je 11 milijonov dizelskih avtomobilov po vsem svetu opremil s programsko opremo za goljufanje na okoljskih testih. Tokrat sicer ne gre za goljufivo opremo, ampak za nadzorne sisteme, ki zmanjšujejo onesnaževanje, na primer izpuste dušikovih oksidov in prašnih delcev.

Bruselj zaradi nedovoljenega dogovarjanja preiskuje BMW, Daimler in VW
AVK je United Group naložil prodajo 13 športnih programov
4 ure

Agencija za varstvo konkurence (AVK) je družbi United Group, lastnici Telemacha in nesojenemu kupcu POP tv, Kanala A in spletne stani 24.com, naložila, da mora v šestih mesecih odprodati 13 športnih programov iz sheme Sport Klub. AVK je namreč ugotovil, da je lastništvo programov, ki jih je United Group kupil od družbe S. C. IKO Poland, v nasprotju s pravili konkurence, in se prepove.

AVK United nalaga, da iz skupine podjetij, kateri pripada, izloči vsa materialna in nematerialna sredstva (kapital, zaposlene, licence, pravice za prenos TV-vsebin na območju Republike Slovenije, pridobljene do dneva odsvojitve in ki so del ali so namenjeni uporabi v TV-programih Sport Kluba na ozemlju RS, upravna dovoljenja, pogodbe...), ki so potrebna za samostojno opravljanje dejavnosti izdajanja TV-programov Sport Kluba, in tako izločena sredstva pripravi za prodajo primernemu kupcu.

V United Group so zoper odločitev AVK že vložili pritožbo. »Prepričani smo, da odločitev AVK ne spoštuje osnovnih standardov predpisanih postopkov, je izjemno diskriminatorna in slaba za vse v Sloveniji, ki imajo radi šport. Sprožili smo potrebne pravne postopke za zadržanje odločitve ter vložili pritožbo zoper odločitev in zahtevo za nadomestilo zaradi povzročitve hude gospodarske škode,« v odzivu na odločbo AVK pravijo v United Group. In dodajajo, da je odločitev pozna, AVK je čakal pet let, odločitev je prišla po 1.755 dneh, običajen čas sprejemanja takšnih odločitev pri AVK pa je 85 dni. Opozarjajo tudi na ozko opredelitev trga – posebni plačljivi športni TV-programi v slovenskem jeziku. Vsak kupec teh športnih pravic je tako že po definiciji monopolist; celo Eurosport ne velja za konkurenco, čeprav je pridobil določene pravice izključno za območje Slovenije in tako očitno targetira slovensko občinstvo.

AVK je United Group naložil prodajo 13 športnih programov
Slovenija je dobila 13. vlado
4 ure

Državni zbor je prejšnji četrtek s 45 glasovi za in 36 glasovi proti podprl ministrsko ekipo najmlajšega pre­miera v zgodovini Slovenije, 40-letnega Marjana Šarca. Ta je po izvolitvi svoje manjšinske vlade dejal: »Ekipa, ki stoji za menoj, je zaupanja vredna. Združili smo izkušnje z nekaj zagnanosti, mogoče tudi naivnosti, ampak tako je prav.«

Nova vladna ekipa bo tako kot dosedanja štela 16 ministrov, dva bosta brez resorja. Po štirje ministri prihajajo iz kvote koalicijskih strank LMŠ in SMC, po trije so bili izvoljeni na predlog SD in SAB, dva pa so predlagali v Desusu.

Kdo so ministri v Šarčevi vladi? Vodenje ministrstva za notranje zadeve je prevzel Boštjan Poklukar (LMŠ), za zunanje zadeve Miro Cerar (SMC), za obrambo Karl Erjavec (Desus), za finance Andrej Bertoncelj (LMŠ), za pravosodje Andreja Katič (SD), za zdravje Samo Fakin (LMŠ), za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer (SMC), za javno upravo Rudi Medved (LMŠ), za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo (SD), ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo bo še naprej vodil Zdravko Počivalšek (SMC), vodenje ministrstva za okolje in prostor je prevzel Jure Leben (SMC), ministrstvo za infrastrukturo vodi Alenka Bratušek (SAB), za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Aleksandra Pivec (Desus), za kulturo pa Dejan Prešiček (SD). Službo vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko vodi Marko Bandelli (SAB), urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu pa Peter Jožef Česnik (SAB).

Marjan Šarec je po izvolitvi v državnem zboru izrazil veselje, da jim je uspelo sestaviti ministrsko ekipo. »Ne gre za to, da bi želeli sestavljati vlado za vsako ceno, kot so nam očitali, da se grebemo za oblast. Ne, vlado smo sestavili zato, ker nam je mar za to državo, ker vemo, kakšne so težave, ker vemo, da so pred nami tudi rešitve,« je poudaril.

Slovenija je dobila 13. vlado
Vračanje zemlje Afričanom buri duhove celo v Beli hiši
4 ure

Letošnja najodmevnejša novica iz Južnoafriške republike (JAR) po februarskem odstopu nekdanjega predsednika Zume je zemljiška reforma, do svetovne slave pa jo je popeljal ameriški predsednik Donald Trump, ki je v svojem značilnem slogu po Twitterju sporočil, da je od svojega državnega sekretarja zahteval, naj prouči južnoafriške »zasege zemljišč in kmetij« in »ubijanje kmetov«.

Kaj je novo – razlastitev brez nadomestila

Zemljiška reforma seveda s tem nima zveze. Sama reforma se počasi izvaja že od ustanovitve prve demokratične vlade leta 1994, velika sprememba je v tem, da namerava opustiti dosedanji pristop “voljni kupec, voljni prodajalec” in raje uporabiti kot vodilno načelo “razlastitev brez nadomestila”, kar potencialno ogroža svetinjo zasebne lastnine in uspešno južnoafriško komercialno kmetijstvo.

Vendar je treba razumeti širši kontekst in namen zemljiške reforme. Ta je bila sprožena s tremi cilji: povračilo zemljišč, ki so bila odvzeta afriškim skupnostim in posameznikom od leta 1913; prerazporeditev lastništva v bolj uravnotežen vzorec med belci in črnci in reforma lastniških pravic. Malo ljudi v JAR meni, da reforma ni potrebna; ob koncu apartheida je namreč približno 60 tisoč kmetijskih gospodarstev v rokah belcev pomenilo približno 70 odstotkov celotne površine države.

Zemlja po polžje iz rok belcev

A od tukaj naprej so informacije o poteku in učinku reforme precej bolj meglene. Zemljiška revizija, ki jo je leta 2013 opravilo ministrstvo za razvoj podeželja, je pokazala, da je 79 odstotkov državne površine v zasebni lasti, kar vključuje zemljo v lasti posameznikov, podjetij in skladov ter vseh mestnih nepremičnin ter kmetijskih in rudarskih zemljišč v Južni Afriki. Nekateri viri sicer navajajo, da je bilo od leta 1994 v sklopu zemljiške reforme premeščenih že 17.439 milijonov hektarjev iz belega lastništva, kar je 21 odstotkov od 82 759 milijonov hektarjev kmetijskih zemljišč v prosti trgovini v Južni Afriki. Zemljiška reforma naj bi s pomočjo trga torej znatno približala cilj prerazporediti vsaj 30 odstotkov kmetijskih zemljišč v roke afriških kmetovalcev, zatorej sprememba v delovanju reforme naj ne bi bila potrebna. Zaradi spremembe v metodologiji popisa, slabih katastrskih zapisov in tudi nikjer zajetih zasebnih transakcij med belimi lastniki in afriškimi kupci točna delitev zemlje po rasnih ločnicah ni znana. Vendar je večina kmetijskih zemljišč skoraj zagotovo še vedno v lasti belcev.

Manipulacije z vseh koncev

Nejasna slika razmer seveda omogoča najrazličnejša zavajanja. Ultra desničarske skupine, ki zagovarjajo zaseg kmetij in agrarno revolucijo, številke, ki so na razpolago, interpretirajo kot »manj kot 10 odstotkov belcev ima še vedno v lasti 80 odstotkov države«, kar seveda ne drži, a zveni kot dobra podlaga za razlastitev brez nadomestila. Na drugi strani so skupine, kot je AfriForum, ki naj bi se zavzemal za pravice manjšin v JAR (a dejansko predstavlja interese Afrikanarjev), ki je pred kratkim brez podlage izdalo seznam 195 kmetij, ki naj bi jih vlada nameravala v kratkem zaseči, kar je sprožilo paniko med lastniki zemljišč, mednarodno obsodbo reforme, padec valute in Trumpov tvit o zaseganju kmetij in ubojih belih kmetov. A najbrž je še pomembnejše to, da je govor o razlastitvah začel ustvarjati pričakovanja med revnim prebivalstvom, da bodo končno dobili nekaj zemlje, zaradi česar se je na kar nekaj kmetij, vključno s takimi, ki so v lasti Afričanov, ilegalno že vselilo več skupin ljudi, ki pričakuje, da jim bo tam dodeljena zemlja.

Predvolilni populizem

Radikalne spremembe v gospodarstvu napovedujejo pred vsakimi volitvami in vladna ANC je bolj kot kdaj prej v skrbeh, kako se bo izkazala na nacionalnih volitvah prihodnje leto. A ne glede na to, kako neenakopravna je trenutna razporeditev zemljiških lastništev v JAR, bi izguba kmetijske produktivnosti kot posledica neuspele reforme, kot se je denimo zgodilo v Zimbabveju, neenakopravnost v Južni Afriki samo še poslabšala. Predsednik Ramaphosa se tega zaveda, a hkrati v predvolilnem obdobju ne more uiti določeni meri populizma. Večina predlogov za radikalne spremembe izpuhti kmalu po objavi volilnih izidov. Zato bo zanimivo videti, kaj bo z zemljiško reformo čez leto dni.

Vračanje zemlje Afričanom buri duhove celo v Beli hiši
Rodinova Eva - umetnina očeta sodobnega kiparstva se vrača na svoje mesto
4 ure
Kip Eva Augusta Rodina je utrpel resnejše poškodbe, kot so sprva mislili. Restavratorska dela so v polnem teku in bodo končana do konca leta.
Na članek...

Ko sem letos po treh letih znova obiskala poslopje znamenite nemške arhitekturne šole Bauhaus v Weimarju, nečesa nisem razumela. Prelepo stopnišče z mehko organsko valovnico je bilo še vedno tam, vendar je nekaj nedvomno manjkalo. Kot da nisem na istem mestu. Potem me je v oči zbodel kamnit podstavek, na katerem je stal droben kipec in šele za njim sem uzrla plakat, na katerem je pisalo »Eva is one of us!« (Eva je ena od nas). Figura znamenitega francoskega kiparja Augusta Rodina je pod tem stopniščem stala več kot sto let, od 1913 pa vse do 7. februarja 2016, ko jo je nekdo brutalno odlomil s podstavka.

Konec minulega leta so sredstva za njeno restavriranje zagotovili številni donatorji.

Prek javnega razpisa je bila aprila letos imenovana restavratorska ekipa, ki so ji bila zaupana obnovitvena, ohranitvena in varnostna dela na Rodinovi mojstrovini. Izkazalo se je, da je Eva utrpela resnejše poškodbe, kot so sprva mislili. Christiane Wolf, direktorica modernističnega arhiva Univerze Bauhaus Weimar, je konec avgusta letos medijem sporočila, da so restavratorska dela v polnem teku in da upa, da bodo končana do konca leta, tako da bo Eva aprila 2019, ob stoletnici Bauhausa, ki bo za mesto velik dogodek, spet stala na svojem starem mestu v avli univerze.

Slovo od popolnega telesa

Rodinova Eva zaznamuje prehod od klasične tradicije, ko so bili kipi lepi in gladki, do modernizma, ki je konec 19. stoletja začel eksperimentirati z bolj živo, bolj naravno in bolj razgibano formo. Kontroverzni Auguste Rodin velja za začetnika modernega kiparstva in je eno največjih imen v zgodovini umetnosti. Seveda sprva ni tako dobro kazalo – njegov uspeh zaradi novega pristopa ni bil nekaj samoumevnega. Rodin je leta 1898 povzročil tako rekoč narodno vstajo, ko je modeliral narodnega heroja Balzaca (ki ga je sicer iskreno oboževal), ker ga je napravil grdega, kakršen je tudi v resnici bil – kritiki so menili, da tisto, kar je naredil Rodin, ni Balzac, temveč nekakšen snežak ali mogoče tjulenj.

Eva seveda ne sodi v okvir »grdih« modernih kipov, gre za klasičen ženski akt z rahlo sklonjeno glavo, rokami sklenjenimi na prsih ter zabrisanimi obraznimi potezami. Kip je nastal leta 1911, naročila pa ga je takratna francoska vlada za muzej Musée du Luxembourg v Parizu, vendar so ga sedem let pozneje, torej pred natanko sto leti, premestili v novoustanovljeni Rodinov muzej. Eva je pravzaprav nastala že veliko prej, bila je ena od figur, ki jih je kipar študiral za svojo najbolj kompleksno kiparsko kompozicijo. Leta 1880 je namreč dobil nalogo, da naredi bronasta Vrata pekla za novi muzej dekorativnih umetnosti; visoka bi bila 4,5 ter široka 3,5 metra. Za izhodišče je vzel like iz Dantejeve Božanske komedije, kompozicijo pa je hotel narediti podobno Vratom raja v Ghibertijevi krstilnici v Firencah. Projekt je delal skoraj nepretrgano vse do leta 1884, vendar vrat nikoli ni dokončal. Zato pa so iz njih izšla nekatera njegova najvplivnejša in najmogočnejša dela, ki danes veljajo za povsem samostojna, kot so Mislec, Paolo in Francesca (delo je pozneje postalo znano kot Poljub), Senci, Adam in seveda Eva.

Zadržana figura, ki so jo vsi hoteli imeti

Za Evo je Rodinu pozirala sestra, vendar je zanosila, zato je moral kipar delo prekiniti, tako da je skulptura ostala nedokončana. Šele leta 1899 jo je pokazal javnosti v vsej njeni nepopolnosti, z grobo površino kože ter sledmi železne konstrukcije, vidnimi na desnem stopalu. Šlo je za nedokončano delo, vendar se je kipar odločil, da bo pustil takšnega, kot je. Eva je prepričala s senzualnostjo gibke figure, ki je bila v močnem kontrastu z zadržanim zgornjim delom in sklonjeno glavo, v njej pa je bilo čutiti zrelo, materinsko oblikovano telo. Zdi se, da Eva izraža občutek sramu, kot bi se zavedala svoje golote. To nasprotje je povsem očaralo kupce in postala je komercialno zelo uspešen kip, saj so njene odlitke naročali tako v bronu kot glini in marmorju.

Škandal v Weimarju

Rodinova Eva je zbudila veliko zanimanje tudi v Weimarju v Nemčiji, kjer so leta 1904 na pobudo grofa, diplomata, pisatelja in mecena umetnosti Harryja Grafa Kesslerja pripravili Rodinovo retrospektivo. Naslednje leto so v Weimarju na željo deželnega vojvode Viljema Ernsta kupili bronasti odlitek Rodinovega dela Železna doba. V istem letu je Rodin prejel častni doktorat univerze Friedricha Schillerja v bližnji Jeni, v zahvalo pa je univerzi sam podaril bronasti odlitek doprsnega kipa Minerve, ki še danes stoji v dvorani senata. Temu je sledil velik škandal, potem ko je Rodin leta 1906 deželnemu vojvodi v dar poslal 14 skic aktov, ki so bili javnosti na ogled v razstavišču Kunsthalle. V dnevnem časopisju so ob tem poročali o nizki morali deželnega vojvode, zaradi česar je moral grof Harry Graf Kessler, direktor deželnega muzeja za umetnost in obrt, odstopiti. V nekaj letih so se stvari vendarle pomirile in v Weimarju so leta 1911 potrebovali novo veliko umetniško delo, s katerim bi počastili poslopje nove šole za umetnost in obrt, ki so jo odprli leta 1860 na pobudo vojvode Karla Augusta in z namenom, da spodbudijo gospodarski in kulturni razvoj mesta.

V letih 1904–1911 je bilo po načrtih belgijskega arhitekta Henryja van de Veldeja zgrajeno novo poslopje. Direktor šole v letu 1911 Fritz Mackensen je imel nalogo, da pridobi odlitek nove sijajne Rodinove figure Eva, ki je izražala duha na novo pridobljene umetniške svobode. Kip, ki so ga v Weimar pripeljali leta 1912, je plačal nemški industrialec Robert Peter, postavitev pa je potekala v zimskem semestru 1912/13, saj je bil odlitek narejen na kraju samem. Eva je šla v svoji več kot stoletni zgodovini čez bolj in manj viharne čase. Od osemdesetih let je trdno stala v avli šole pod markantnim zavitim stopniščem. S svojo mehkobo je zaznamovala srčni utrip univerze: Evo so občudovali, ljubili in jo ob posebnih priložnostih oblačili v različne kostume.

Osem odlitkov Eve

Po svetu je raztresenih osem odlitkov tega znamenitega kiparskega dela, največ jih je v Nemčiji. Evo, ki stoji v muzeju Folkwang v nemškem Essnu, je leta 1903 osebno od umetnika kupil Karl Ernst Osthaus. Odlitek iz leta 1902, ki stoji v prostorih inštituta Städelsches Kunstinstitut v Frankfurtu na Majni, je omenjenemu inštitutu za umetnost leta 1953 podaril Georg Hartmann. Deželni muzej Spodnje Saške Niedersächsisches Landesmuseum Hannover prav tako hrani odlitek iz leta 1902, dobil ga je leta 1955 kot darilo družbe Kali-Chemie iz Hannovra. Rodinova Eva iz leta 1902 se nahaja v umetniškem središču Kunsthalle v Mannheimu, ki mu ga je darovalo deset domačih podjetnikov. Odlitek, ki je do leta 2016 stal v avli univerze Bauhaus-Universität v Weimarju, je nastal leta 1911. Evo je leta 1911 od umetnika kupila tudi galerija Art Gallery iz Manchestra. Österreichische Galerie na Dunaju je leta 1928 odkupila svoj odlitek znamenitega dela pri fundaciji Musée Rodin iz Pariza.

Rodinova Eva - umetnina očeta sodobnega kiparstva se vrača na svoje mesto
Kaj novega so pripravili pri Applu
4 ure
Prejšnji teden je bil v ZDA »dan Appla«, tako ga vsaj imenujejo privrženci znamke z logotipom odgriznjenega jabolka. Priča smo bili novim mobilnikom in pametni uri.
Na članek...

Vsaj dvakrat na leto so oči tehničnih zanesenjakov in ljubiteljev blagovne znamke Apple za nekaj ur usmerjene v Applovo konferenco, ki jo priredijo ob splavitvi novih modelov. Tako je bilo tudi prejšnji teden, ko so v Cupertinu predstavili svojo jesensko kolekcijo pametnih mobilnikov – v njej so se znašli kar trije modeli, in sicer xs, xs max in xr.

Apple xs – telefon za tisočaka

Že na prvi pogled je jasno, da nova generacija pametnih telefonov iphone stavi večinoma na zaslon. Tega so pri modelih xs in xs max poimenovali kar super retina OLED. Zaslon postreže z živobarvno sliko, ki je odlično vidna v vseh svetlobnih razmerah, pri modelu xs pa ob 5,8-palčni (14,8 centimetra) diagonali ponuja ločljivost 2.436 krat 1.125 pik. Izrisanih podrobnosti je torej toliko, da jih na razmeroma majhnem zaslonu človeško oko sploh ne razloči. 177 gramov in vsaj deset dolarskih stotakov težak telefon je opremljen z novim štirijedrnim procesorjem A12 bionic, ki je prvi svoje vrste izdelan v sedemnanometrski litografiji in posledično precej varčen. Apple, žal, zmogljivosti baterije ne navaja, pove le, da bo ta pri telefonu xs zagotavljala do 20 ur pogovorov ali 12 ur brskanja po spletu. V isti sapi so na predstavitvi dodali, da vsi novi telefoni zmorejo delovati uro do uro in pol dlje ob enaki zmogljivosti baterije kot njihovi predhodniki. Apple xs bo na voljo v različicah s 64, 256 ali 512 gigabajti notranjega pomnilnika, količine delovnega pomnilnika pa Apple iz nekega čudnega razloga spet ni razkril – verjetno zato, ker ne želi tekmovati s proizvajalci z Daljnega vzhoda, ki mu vztrajno dokazujejo, da lahko naredijo strojno superiornejše naprave.

Apple xs max – (pre)velik?

Model z oznako xs max je v vsakem primeru dolarskega stotaka dražji od modela xs, cene pa se torej začnejo pri 1.099 in končajo pri 1.449 dolarjih (prib­ližno 1.230 evrov). Tehnično je zelo soroden modelu xs, saj ima enak procesor in kamere. Na prednji strani tako za kakovostno samoportretiranje skrbi kamera ločljivosti sedem milijonov pik z zaslonko f/2,2, medtem ko na hrbtni strani okolico in motive zajema par kamer ločljivosti 12 milijonov pik z različnima zaslonkama (f/1,8 in f/2,4), pri lepotičenju fotografij in videoposnetkov pa jima pomaga tudi umetna pamet. Zaslon diagonale 6,5 palca (16,6 centimetra) poskrbi, da je telefon že pravi velikan tudi v dlani odraslega človeka, prav velikost in teža (208 gramov) pa utegneta biti razlog, da po njem ne bodo množično posegale predstavnice nežnejšega spola.

Apple xr – cenejši za širše množice

Mobilnik xr ima podobno vlogo, kot jo je v času petic imel model 5c – to generacijo mobilnikov približati širšim množicam, ki si čistokrvne desetke vendarle ne morejo ali pa ne želijo privoščiti. Xr je seveda »umetno« šibkejši od drugih modelov, že njegov 6,1-palčni zaslon ima nižjo ločljivost 1.792 krat 828 pik, prav tako pa ni na voljo različica s 512 gigabajti pomnilnika. Dodatna krnitev je odnesla tudi eno hrbtno kamero. A ker je porabnikov manj in imajo ti zaradi nekoliko manjših zmogljivosti tudi manjšo energijsko lakoto, naj bi model xr z enim polnjenjem baterije zmogel kar 25 ur pogovorov oziroma 15 ur brskanja po spletu. Je pa k sreči telefon zadržal ohišje iz aluminija, s katerim vsaj malo upraviči premijsko držo v primerjavi s podobno zmogljivimi, a precej bolj cenovno dostopnimi tekmeci. Apple xr je glede na vse zapisano še vedno prav nesramno drag – okroglih 750 dolarjev (okoli 635 evrov) stane. Tako kot preostala dva modela bo tudi xr poganjal čisto svež operacijski sistem iOS 12.

Čeprav je Apple predstavil kar tri nove pametne telefone, ki bodo v trgovinah oktobra, to še ne pomeni, da se bo kateri izmed starih upokojil. Tako v prodaji, vsaj do nadaljnjega, ostajajo iphone 7 in vsi novejši modeli.

Kaj novega so pripravili pri Applu
(intervju) Uroš Belantič: Moda ni več statusni simbol, poiskati si mora nove izzive
4 ure
Modni oblikovalec Uroš Belantič o izkušnjah s pariške modne scene, svoji novi blagovni znamki, spremembah v modni industriji in lekcijah, ki se jih je naučil s poslom na začetku svoje kariere.
Na članek...

Modni oblikovalec in kostumograf Uroš Belantič se je pred več kot desetimi leti uveljavil kot samostojni slovenski oblikovalec, ki mu je z lastno modno znamko Oktober uspelo prodreti na globalni trg. To je bil trenutek tranzicije, ko je zahod hlepel po nečem drugačnem, po ritmu in barvah vzhoda. Vendar je uspeh zanj in za ekipo prišel prehitro in preveč silovito, nanj preprosto niso bili pripravljeni in konec je bil neizogiben. Belantiču pa so se nenadoma odprla nova vrata – v Pariz. V desetih letih dela za pariško modno znamko Plein Sud se je naučil, kako danes funkcionira modna industrija, kje so njene pasti in kakšne so sploh možnosti za uspeh v tem izjemno agresivnem in tveganem poslu. Znova je zbral pogum in skupaj s slovensko manekenko Valerijo Kaleva ustvaril novo modno znamko srednjega cenovnega razreda Just A Corpse (JAC), ki je v celoti plod slovenskega znanja. Za njim je že prva testna sezona in rezultati so spodbudni. Belantič je bil te dni tudi prvi gost cikla predavanj Prenos veščin, ki ga organizira Center za kreativnost, ki deluje v okviru Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

Če začneva na začetku – leta 2003 ste ustanovili lastno modno blagovno znamko Oktober. Prodajali ste jo v New Yorku, Milanu, Hongkongu, Parizu, Seulu, Moskvi, Sankt Peterburgu, Tokiu, Londonu, Sofiji in Ljubljani. Med letoma 2004 in 2008 je bil Oktober edina slovenska modna znamka, ki ji je uspelo prodreti na globalni trg. To so bila štiri uspešna leta, kakšni so bili prodajni rezultati?

Rasli smo najprej počasi, potem pa smo kolekcijo za poletno sezono 2007 ekstremno dobro prodali. Tega smo bili sicer veseli, hkrati pa so se pojavile težave. Po predstavitvi na sejmu in v showroomu na pariškem tednu mode smo morali hitro zagnati proizvodnjo, da bi oblačila lahko pravočasno dobavili. Ker je bilo naročil ogromno, smo se morali zadolžiti, da smo lahko organizirali nabavo materialov, proizvodnjo in podobno. Hkrati smo morali razvijati še novo kolekcijo, ki pozneje ni dosegla takih rezultatov. Eden od razlogov za slabšo prodajo nove kolekcije je bila verjetno tudi kakovost – nismo imeli dovolj izobraženega kadra, da bi dosegli pričakovano zahtevnost izdelka pri tako veliki seriji. Druga težava pa je bila, da je bila naslednja kolekcija zaradi uspeha prejšnje še bolj ambiciozno zastavljena, cene so bile višje, in čeprav smo jo solidno prodali, rezultati niso bili primerljivi. Šlo je za neizkušnost, kako speljati proizvodnjo, financiranje in distribucijo, kaj ponuditi naslednjo sezono, čemur kot celoten tim takrat nismo bili kos.

Morda še niste bili zreli za vodenje mednarodne blagovne znamke?

Bili smo majhna ekipa, delali smo znotraj svojih zmožnosti in znanj, to je pač tveganje, ki ga sprejmeš, ko začneš tak projekt. Treba pa se je zavedati, da ima modna industrija kratke dobavne roke, po prejemu naročil je treba oblačila dostaviti v treh mesecih; v to so vključeni naročanje blaga in pomožnih materialov, priprava in organizacija proizvodnje, sama proizvodnja in nato distribucija. Če nisi dobro usposobljen in pripravljen na tak proces, se stvari lahko hitro zapletejo. Spoštovanje rokov in kakovost končnega izdelka pa sta ključna dejavnika pri razvoju mlade blagovne znamke.

Leta 2008 so v časniku Delo zapisali, da Belantič ni edini slovenski modni oblikovalec, ki se s svojo znamko oblačil trži v tujini, je pa daleč najuspešnejši. Leto pozneje smo v časniku Dnevnik brali članek z naslovom Precej zadolženi Oktober z novim lastnikom. Je šel Oktober po zlu čez noč?

Čez noč ravno ne. Do tiste izredne sezone smo rasli počasi in to bi bilo za nas verjetno najbolje. Po tisti uspešni sezoni pa sem iz Pariza prejel ponudbo za oblikovanje. Lastnik blagovne znamke Plein Sud je videl moje kreacije za Oktober v butiku Dantone v Milanu in me poiskal prek skupnega znanca v Sloveniji. Na začetku so mi ponudili pogodbo za oblikovanje za njihovo glavno linijo za eno sezono. Mislil sem, da bomo skupaj z asistentko v Ljubljani lahko nadaljevali razvoj lastne znamke, z novimi izkušnjami in stiki pa si odprli nove priložnosti, vendar se je izkazalo, da je bil to prevelik zalogaj.

Niste morda kot modni oblikovalec podlegli pritisku stresnega vodenja globalne blagovne znamke oziroma pristisku dejstva, da je moda predvsem biznis?

Ne, to ni bil glavni dejavnik. Največji pritisk zame je bila monotonost življenjskega sloga, ki sem ga imel kot kreativec pri Oktobru. Majhnost domačega okolja me je že dlje časa bremenila. Študiral sem na Dunaju, ustreza mi raznolikost velikih mest. Potrebujem različne izzive, veliko dinamike, potovanja, nisem človek rutine. Ekonomski pritisk je bil namreč v Parizu pri Plein Sudu še večji kot pri Oktobru. Čeprav sem bil tam »samo« oblikovalec, sem bil vsako sezono seznanjen s številkami – za vsak oblikovani model sem prejel podatke o prodaji. Dokler se po nekaj sezonah niso začeli kazati prvi spodbudni rezultati, je bil moj položaj tam precej negotov.

Povabilo v Pariz ste najbrž sprejeli z velikim veseljem. Ne nazadnje ste po Oktobru potrebovali premor od vodenja, da si prečistite glavo in se posvetite samo kreiranju.

Mislim, da bi v vsakem primeru izziv Francozov z veseljem prejel. Čeprav je bila ponudba videti mamljiva, v resnici nisem vedel, v kaj se spuščam. Prvotni načrt je bil, da grem za eno sezono, ostal sem 10 let.

Kakšne vrste modna znamka je Plein Sud?

Je pariška družinska znamka, ki je nastala v osemdesetih letih in je bila v devetdesetih in v začetku 21. stoletja zelo uspešna med znamkami, ki niso v lasti korporacij. Potem pa so zašli v težave, ker so se trendi spremenili. Sloveli so po zelo senzualnih, ženstvenih oblekah. Kot samostojnemu lastniku modne znamke se ti lahko hitro zgodi, da te že ena slaba sezona pokoplje. To je kruta realnost te industrije. Korporacije, ki so lastnice več blagovnih znamk, so razvile sistem kolobarjenja; medtem ko gre eni znamki slabše, gre drugi bolje. V obdobju od leta 2004 do 2008 je imel Plein Sud težave pri financiranju razvoja, dokler leta 2009 ni v firmo prišel nov strateški partner. Ta sprememba je sovpadala z mojim prihodom, skupaj smo začeli na novo. V letih 2012, 2013 in 2014 smo dosegli zavidljive rezultate.

Kako so oni po tej izkušnji organizirali poslovanje, da se jim slaba sezona ne bi ponovila?

Odločili so se za licenčni način delovanja, to pomeni, da v nekem smislu prodaš svojo prodajo oziroma deluješ kot razvojni oddelek, ki ga financira produkcijski partner. To je italijanski licenčni način dela, ki izvira še iz osemdesetih, ko so zrasle velike tovarne, ki so si s tem zagotovile, da bodo njihove zmogljivosti zapolnjene. Danes, ko je večina modnih znamk v lasti le nekaj korporacij, je tega načina delovanja precej manj.

Da so vse znamke v lasti nekaj korporacij, si pa tudi ne želimo. Kaj je potem tretja možnost?

Spremembe v industriji lahko doseže samo kupec. Ko (nizka) cena in medijska vsenavzočnost ne bosta več odločilna dejavnika za nakup in bodo postali pomembni poreklo, sledljivost in trajnost izdelka, bo lahko nastal prostor za nove zgodbe.

Vsi skupaj se vrtimo v nekem začaranem krogu.

Zdaj so štirje cikli, predkolekcija in glavna kolekcija v dveh sezonah. Ni predaha, ves čas se prodaja, kolikor gre. Produkcija je prevelika, trg je zasičen, ljudje, ki delajo v tej panogi, so naveličani, kupci so zmedeni, vsi norimo. Težko delo v tej verigi imajo nabavniki, ki morajo v nepregledni množici blagovnih znamk prepoznati prave potenciale. V veliki prednosti so seveda vsenavzoče znamke velikih korporacij, trg za nove znamke pa je majhen in zasičen.

Kako pa si nabavniki lahko olajšajo delo; so kaki vnaprej določeni parametri, recimo barve, kroji, skratka trendi, na katere se lahko oprejo?

So pod istim stresom, kot smo oblikovalci, konec sezone dobijo »rejtinge« svojih naročil. Kupijo tisto, kar mislijo, da bodo lahko ob koncu sezone razprodali. Trendi so velika zarota korporacij, ki vplivajo na vse ravni industrije. Tekstilna industrija bo ponudila tisto, kar iščejo korporacije, to bo s pomočjo medijev postal trend, mediji pa bodo v ospredje postavili predvsem znamke, ki so največji oglaševalci. To je zgodba, s katero nas vse zasvojijo.

Pa obstaja kak dogovor med korporacijami, kaj naj bi bilo modno neko sezono?

Ne. Kreativni direktorji, ki so prišli do točke, da lahko vsako sezono zagotovijo dobre rezultate, imajo precej proste roke. Podobni trendi pa se zgodijo tudi zato, ker je večina oblikovalcev iz istih šol, iste generacije, svojo prepoznavnost so gradili v podobnih okoljih. Predvsem pa prestižne znamke največji del svojega prihodka naredijo s kozmetiko in dodatki, oblačila so zanje manjši segment (sicer pomemben), ki služi kot nekakšen marketing. Modno revijo gledajo kot naložbo v oglaševanje in PR, ki jo bodo pokrili mediji, material z revij, fotografije, članki ... se po magazinih nato pojavljajo celotno sezono. To, da je na trgu videti, kot da gre za nekakšen dogovor med modnimi znamkami, pa je tudi rezultat kopiranja. Nizkocenovniki tako rekoč čez noč prekopirajo, kar so videli na modnih revijah visokocenovnih znamk, in te izdelke nato prodajajo za desetino cene; tako unovčijo trende, ki jih promovirajo prestižne znamke. Nastal je sistem, za katerega veliki igralci ne želijo, da bi razpadel. Kupec je edini, ki lahko to spremeni.

Gucci in Zara sta dva cenovna ekstrema, kaj pa tisto vmes?

Ravno to je težava trenutnega položaja na trgu. Za prestižne znamke ni usodno, če ne prodajo vseh oblačil, ker njihov glavni vir dohodka prihaja iz prodaje kozmetike, modnih dodatkov in najrazličnejših licenčnin. Cen ne nižajo, ker morajo ohranjati visoke standarde imidža, ki je njihov glavni element prepoznavnosti. Poleg tega pa tudi nočejo konkurirati nizkocenovnikom. Če naj eni in drugi živijo, je treba vzpostaviti neko distanco. Pred 15 leti, ko smo snovali Oktober, je obstajal med tema dvema poloma poligon za znamke srednjega do višjega cenovnega razreda, ki ga danes skoraj ni. Je pa še drug vidik, veliko posameznikov z denarjem danes sploh nima odnosa do prestižnih znamk. Poznam kar nekaj bogatašev, ki se pravzaprav prav radi pohvalijo, da si oblačila kupujejo pri nizkocenovnikih.

V Sloveniji ali v Franciji?

Povsod, na drugi strani pa so tako imenovani »fashion victims«, ki imajo malo denarja in si kupijo prestižne znamke. Danes je vse pomešano. Moda ni več statusni simbol v klasičnem pomenu besede, njeno vlogo so prevzele nove tehnologije, lifestyle, hrana, potovanja ... Moda si mora očitno poiskati nove izzive.

Kako naj se potem nekdo, ki pride na trg z novo blagovno znamko, ki je nekje vmes, kot na primer vi z Just A Corpse, znajde v tem mišmašu?

Težko. Bistveno vprašanje za snovalce znamk je, komu želiš prodajati, kdo so tvoji kupci. V tej polarizaciji je edina možnost, da najdeš nišno zgodbo, kjer je zasičenost na trgu manjša. Mislim, da ambiciozne in široke avtorske kolekcije oblačil niso v sozvočju s trenutnimi razmerami na trgu. Zato je prava ideja toliko pomembnejša. Osredotočenost na en produkt oziroma manjšo serijo prepoznavnih nišnih produktov pa je ena od možnih poti.

Ko ste se v Parizu ujeli, ste spet začel delati kot kostumograf za Opero in balet Ljubljana, za MGL, kaj pa tuja gledališča?

V ZDA sem delal kostumografijo za svetovno znani balet v San Franciscu. Sem pa v dogovorih za nove projekte.

V baletu ste našli tudi izhodišče za svojo novo poslovno pot, za blagovno znamko Just A Corpse (JAC). Z njo poskušate povezati dve svoji veliki ljubezni, ples in modo, navdih je telo, ki to dvoje povezuje. V ime znamke pa ste nam podtaknili truplo (corpse).

Z imenom smo želeli na ironičen, duhovit način poudariti problematičen odnos do telesa v današnji popkulturi. Obsedenost sodobne družbe z idealnim telesom, ki je postal statusni simbol. Danes ljudje veliko več vlagajo v telo, vadbo, plastične operacije... kot pa v oblačila. Justaucorps pa po francosko pomeni dres (bodi).

Za kakšno oblačilo gre in komu je namenjeno?

Osnovni kos je bodi, oblačilo, ki je nekakšen hibrid med baletnim dresom, kopalkami in spodnjim perilom. V prvi vrsti je namenjen plesalcem, služi pa tudi kot modni kos, ki se enostavno kombinira k džinsu ali s T-majico, lahko pa dopolnjuje tudi videz za večerno oziroma posebno priložnost. Ob delu s plesalci me je navdihnil njihov življenski slog; njihov urnik je natrpan, v njem se ves čas prepletajo treningi in prosti čas, vmes tekajo po avdicijah za nove projekte in bi zanje radi imeli na sebi kakšen bolj imeniten kos, pa se nimajo časa kar naprej preoblačiti. V takem življenjskem slogu sem videl vzporednice z našim vse bolj aktivnim in raznolikim življenjem.

Just a Corpse že prodajate?

Ja, prvo sezono smo testirali že lani oktobra v Parizu. V četrti Marais je showroom Boon, kjer so si našo znamko že imeli priložnost ogledati potencialni nabavniki, in odzivi so zelo dobri. Zanjo se najbolj zanimajo kupci iz Azije – Japonske, Singapurja, Južne Koreje in Kitajske, za zdaj smo jo prodali v okoli deset modnih trgovin po vsem svetu. Še večji uspeh pa smo doživeli s prodajo profesionalcem, ko so nas začeli poiskali distributerji plesnih oblačil z različnih koncev sveta, našli so nas na Instagramu. Tretji način prodaje, na katerega se še pripravljamo, je s pomočjo plesnih učiteljev neposredno plesalcem.

Plesna moda je verjetno hvaležna tudi zato, ker ni toliko podvržena trendom. To niso kosi, ki bodo jutri iz mode, lahko si vzamete kak mesec več, da se pripravite na naročilo.

Ja, tudi to je bilo izhodišče, zakaj se nam je ta ideja zdela zanimiva. Ob vseh izkušnjah, ki jih imam v modni industriji, smo zdaj zelo previdni. Pri razvoju klasične modne znamke je treba vsako sezono ponuditi ogromno novih izdelkov, to ljudje pričakujejo, ker je sezonski princip delovanja tako zakoreninjen. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj prihaja do take »overprodukcije«, ki dela to industrijo tudi tako onesnaževalno.

Zadnja leta je športna moda nasploh doživela nepredstavljiv razmah ...

Res je, mi pa smo z našim projektom naredili obraten proces: kako prefinjeno oblikovati športna oblačila, da bi nastala neka nova zanimiva mešanica, še vedno športna oblačila, vendar z zelo velikim modnim nabojem.

Kdo šiva Just a Corpse?

Za zdaj je to povsem slovenski izdelek, šiva ga slovenski proizvajalec športnih oblačil, ki želi ostati neimenovan.

Pri oblačilih prisegate na gibanje, mehkobo, čutnost blaga, ki objema telo. Je to vaš slog?

Zadnja leta sem se usmeril v ženstvene, bolj senzibilne izdelke, kar nameravam razvijati tudi naprej, saj opažam, da ima, glede na to, kako se modna industrija obrača, malo oblikovalcev izkušnje s tovrstnimi izdelki. Veliko izdelkov danes je grobih, agresivnih, trdih, zelo malo pa finih, sofisticiranih, nežnih, čutnih.

Letos ste oblikovali kostume za muzikal Orlando, ki so ga po romanu Virginie Wolf uprizorili v MGL. Gre za muzikal o potovanju skozi čas in iskanju identitete. Se lahko s to zgodbo poistovetite skozi svojo poslovno pot?

Zagotovo. Zelo sem se identificiral s tem likom, roman pa poznam iz časa, ko je bil posnet film s Tildo Swinton v glavni vlogi. Gre za brezčasno zgodbo, ki se ukvarja z danes zelo aktualnimi vprašanji identitet v najširšem pomenu besede. Kot kostumografu mi je bil velik izziv spopasti se z raznorodnostjo identitet, ki potujejo skozi čas, glavni junak pa spremeni tudi spol.

Bo JAC mogoče kupiti tudi v Sloveniji?

JAC je junija začel lastno spletno prodajo in kar nekaj Slovenk si je že kupilo naše izdelke. Za zdaj nismo načrtovali lastne prodaje na slovenskem trgu, pripravljamo pa se tudi na neposredno prodajo plesalcem v plesnih šolah. Seveda pa bomo veseli vsakega naročila katere izmed trgovin ali veleblagovnic z več znamkami.

Foto: Jure Makovec

(intervju) Uroš Belantič: Moda ni več statusni simbol, poiskati si mora nove izzive
Je v Sloveniji epidemija stresa med mladimi?
4 ure

Raziskava Mladina 2018, ki jo v okviru mednarodne študije mladih izvajamo raziskovalci oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, je pokazala, da se je delež mladih, ki čutijo stres večino dni v tednu, v zadnjih osmih letih povečal za okoli 250 odstotkov. Natančneje, še leta 2010 se je ta delež gibal okoli razmeroma nizkih 4,8 odstotka, v letu 2018 pa se je povečal na 17,1 odstotka. Na drugi strani se je delež tistih, ki stresa ne čutijo nikoli, zmanjšal z 29 odstotkov na 14 odstotkov.

Najprej se postavlja vprašanje, kako pojasniti ta premik. Skladno s subjektivno in objektivno komponento stresa sta možnosti le dve – ali se je povečala količina stresorjev v okolju ali pa se je povečala občutljivost mladih v smislu njihovega fiziološkega in psihološkega odziva na »enako količino« stresorjev. Dejstvo namreč je, da je količina začutenega stresa vedno povezana tudi s posameznikovo percepcijo in sposobnostjo spopadanja s stresom in da je omenjen premik lahko posledica tako imenovanega učinka snežinke (snowflake effect), ki implicira večjo občutljivost oziroma razvajenost novodobnih mladih.

Da bi lahko odgovorili na omenjeno vprašanje, je treba najprej identificirati korelate stresa, nato pa pogledati, kateri izmed njih so se v danem obdobju najbolj spremenili. Daniel Keating, psiholog na Univerzi v Michiganu, pravi, da če pustimo ob strani »življenjske šoke«, kot je izguba bližnjega, k stresu najbolj prispevajo občutek strahu, socialna izoliranost, odtujenost, negotovost in izguba kontrole. Drugi raziskovalci v tej luči konkretno poudarjajo pomen pretirane tekmovalnosti, diskriminacije, zasmehovanja, negotovih zaposlitev, povečanih obremenitev, strahu pred neuspehom ter tega, kaj se (je) dogaja(lo) v družini, predvsem v smislu načina vzgoje in ravni konfliktnosti v družini.

Zaradi omejitev, ki izhajajo iz razlik med študijami, seveda ni mogoče, da bi v okviru naših podatkov preverili vse predpostavljene korelate. Pa vendar. Tudi v naši študiji se je pokazala pomembnost strahu, negotovosti, socialne izoliranosti, odtujenosti, diskriminacije, povečanih obremenitev in odnosov v družini. Konkretno, analize so pokazale, da se občutek stresa statistično značilno povezuje z občutkom praznine in izgube smisla, z nizkim zaupanjem v institucije in ljudi nasploh, z nezadovoljstvom s svojim videzom, s številom ur uporabe interneta, z izpostavljenostjo diskriminaciji zaradi ekonomskega položaja, z negotovimi zaposlitvami, s konfliktnostjo v družini ter s pretiranim nadzorom in kritizerstvom staršev, če otroci ne dosežejo njihovih pričakovanj.

Če zdaj pogledamo, kako so se v danem obdobju spreminjale nekatere izmed teh kategorij – zaradi drugega naročnika raziskave v merski instrument 2018 ni bilo mogoče vključiti vseh kategorij iz leta 2010 –, ugotovimo naslednje: »starši 2018« so pogosteje zmerjali in kritizirali otroke kot »starši 2010«, opazno se je znižala tudi stopnja harmoničnosti med starši in otroki. Nadalje, v danem obdobju se je povečal delež mladih, ki se jim življenje zdi prazno in brez pomena, povečalo se je število ur, ki jih mladi preživijo na internetu, povečal se je delež mladih, ki delajo izmensko, ki delajo ob nedeljah, in delež tistih, ki so zaposleni v negotovih oblikah zaposlitve. Skladno s tem se je povečal delež mladih, ki jih je strah, da jim v prihodnosti ne bo uspelo najti (stabilne) zaposlitve. Argument, da gre pri povečanju stresa zgolj za učinek snežinke, je torej vsaj delno mogoče zanikati. Ne nazadnje tudi zato, ker se je v danem obdobju zmanjšala permisivnost staršev, ki se sicer tradicionalno povezuje z razvajenostjo.

Vprašanje, kaj v dani strukturni situaciji, ki temelji na »hitreje, bolje, več«, narediti, je seveda izjemno zahtevno. Mogoče še največ utehe ponuja dejstvo, da je sposobnost soočanja in obvladovanja stresa mogoče, na srečo mnogih ponudnikov »pozitivne psihologije«, v obliki različnih terapij okrepiti. »MBCT« (Mindfulness Based Cognitive Therapy), »MBCL« (Mindfulness Based Compassionate Living), »MBSR« (Mindfulness Based Stress Reduction Program), »MBTA« (Mindfulness Based Transactional Analysis) je le nekaj kratic programov, ki naj bi to sposobnost spoprijemanja s stresom okrepili. A dejstvo je, da ti programi niso ravno poceni. Zanje je v Sloveniji treba plačati med 300 in 500 evri, vključujejo pa metode, ki bi jih marsikdo označil za »ezoterično mazaštvo«. Gre namreč za trening čuječnosti, sočutja, čustvene pismenosti, zavedanja, hoje in gibanja s prijaznostjo in podobno. A napori za zmanjšanje stresa, skupaj z odkrivanjem globinskih vzrokov zanj, niso nikoli odveč. Dejstvo namreč je, da stres, ne glede na njegov subjektivni ali objektivni izvor, izjemno negativno vpliva na psihofizično zdravje posameznikov. Nacionalni urad za varovanje zdravja v ZDA (CDC) je tako na primer objavil rezultate analiz, ki so pokazale, da stres povzroča srčno-žilna obolenja, čezmerno telesno težo in diabetes. Temu pritrjujejo mnoge druge študije, ki poleg omenjenega kažejo še na povezave med stresom in slabitvijo imunskega sistema, prebavnimi motnjami in duševnimi težavami, ki vključujejo depresijo, jezo, anksioznost in samopoškodovalno vedenje. Zadnje lahko na zadnji stopnji, kot to nakažejo raziskovalci z Univerze Columbia v študiji »Youth suicide risk and preventive interventions – a review of the past 10 years«, vodi tudi do samomora.

O tem, kako resna težava postaja stres med mladimi, priča dejstvo, da v ZDA že govorijo o epidemiji, ki povzroča izjemne ekonomske in neekonomske stroške. Še več, že omenjeni Daniel Keating pravi, da je stres eden izmed glavnih dejavnikov prezgodnje smrtnosti, ki sta jo med delovno aktivno populacijo zaznala ekonomista in profesorja na Univerzi Princeton, Anne Case in Angus Deaton. O tem, da se tudi v Sloveniji dogaja »nekaj«, kar vse bolj spominja na epidemijo, govorijo podatki, ki kažejo, da se je v zadnjih 25 letih duševna obolevnost do 18. leta povečala za 64 odstotkov. Kot pravi Hojka Gregorič Kumperščak, predsednica Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo Slovenije, sicer otroška psihiatrinja v UKC Maribor, se začetek resnih bolezenskih stanj pomika v vse zgodnejša leta. Tako je že med osnovnošolci opaziti depresijo, čedalje več je samopoškodovalnega vedenja. Zgodnejše so tudi težke oblike obolevnosti, kot so osebnostne motnje in psihoze (Vse več duševnih težav otrok in mladostnikov, Delo, 24. april 2016). Podobno sliko kažejo tudi podatki nacionalnega urada za javno zdravje. V publikaciji Duševno zdravje otrok in mladostnikov je namreč mogoče prebrati, da so mladostnikom od 15 do 19 let leta 2015 predpisali 73 odstotkov več zdravil za zdravljenje duševnih motenj kot leta 2008.

Gregorič Krumperščakova, podobno kot Daniel Keating, meni, da je teh motenj več tudi zato, ker »spremembe v družbi povzročajo vse več stresa«, ker je vse manj prostora, resursov za partnerske in družinske odnose. Starši so vse bolj časovno nedostopni, tudi zato, ker se je v imenu večje konkurenčnosti fleksibiliziral oziroma destabiliziral delovnik. Vse več je staršev, ki so zaradi večjih delovnih obremenitev, tekmovalnosti in negotovosti utrujeni, prestrašeni in nezadovoljni, zaradi česar so težko »dobri« starši. Dr. Anica Mikuš Kos iz Slovenske filantropije k temu dodaja, da otroke radi »popravljamo«, da bi bili učinkovitejši, zanemarjamo pa človeško razsežnost skrbi za otroke, vključujoč pomembnost proste igre na prostem (Duševno zdravje otrok: vse več mladih jemlje psihiatrična zdravila, Dnevnik, 8. april, 2017). Odrasli otrokom namreč vse bolj odvzemajo svobodo pri razpolaganju s prostim časom, ker so prepričani, da je nezapolnjeni prosti čas izgubljen. Kot pravi klinični psiholog Aleksander Zadel, starši danes vse bolj želijo imeti nadzor nad otrokom, vse bolj jih zanima, kaj otrok misli in počne, manj pa, kaj čuti (SP, 18. avgust, 2018). Ko se k temu prišteje še navezanost na elektronske naprave, pa negativno, prestrašeno razpoloženje, spodbujanje jeze in sovraštva – nič od tega ni dobro za psihično zdravje –, postane jasno, zakaj se motnje ob ustreznem genskem zapisu prej izrazijo. Tudi s tega vidika je zato smiselno razmišljati, ali je zdajšnji model »razvoja« (in vzgoje) ustrezen. Vendarle gre za otroke.

Je v Sloveniji epidemija stresa med mladimi?