Manager
(SNEŽI) Pravočasno od doma!
07.02.2018 06:02
Po Sloveniji se sneg že oprijemlje cestišč. Vozite previdno, za pot si vzemite več časa in očistite vozila. Ponekod na Notranjskem in Primorskem je možen žled in poledica, opozarjajo na
Več ▼

Po Sloveniji se sneg že oprijemlje cestišč. Vozite previdno, za pot si vzemite več časa in očistite vozila. Ponekod na Notranjskem in Primorskem je možen žled in poledica, opozarjajo na prometnem portalu promet.si. 

Tudi na Darsu opozarjajo, da bodo najslabše vozne razmere zaradi sneženja prav v času jutranje prometne konice. Od doma naj gredo prej kot običajno predvsem tisti, ki bodo potovali z Obale proti Ljubljani, dodajajo.

ARSO napoveduje, da bo v nostranjosti Slovenije snežilo ves dan, bodo pa padavine popoldne oslabele. V nižjih legah Primorske bo deževalo, pihala bo tudi zmerna burja, ki bo čez dan počasi slabela. Zvečer in ponoči bo predvsem v južni in vzhodni ter deloma osrednji Sloveniji občasno rahlo snežilo. V večjem delu Slovenije bo po nižinah zapadlo od 5 do 15 centimetrov novega snega, lokalno lahko kje tudi več. V višjeležečih krajih se bo snežna odeja odebelila za od 10 do 30 cm, lokalno lahko tudi več, dodajajo na portalu neurje.si. Burja na Primorskem bo ponehala. Jutri bo večinoma oblačno, v Prekmurju in Slovenskih goricah bo predvsem dopoldne še rahlo snežilo, sneg bo lahko prehajal tudi v dež. Popoldne se bodo ponekod oblaki prehodno trgali.

To je prometno poročilo portala promet.si ob 7.20

Hitra cesta Nova Gorica - Razdrto je med Vipavo in cestninsko postajo Nanos proti Nanosu zaradi zdrsa tovornih vozil zaprta.

Zastoji nastajajo na posameznih odsekih, predvsem na Štajerskem, kjer do ovire v prometu in obilno sneženje.

Prometne nesreče, zdrsi, okvare:

- oviran promet na štajerski avtocesti na uvozu Žalec proti Ljubljani;

- oviran promet na štajerski avtocesti na uvozu Dramlje proti Mariboru

- zaprt počasni pas na štajerski avtocesti pred predorom Pletovarje proti Mariboru.

Burja:

- na hitri cesti Razdrto - Nova Gorica, med Nanosom in Ajdovščino ter na regionalni cesti Vipava - Ajdovščina , je prepovedan promet za kamp prikolice in vsa vozila s ponjavami ter hladilnike;

- na regionalni cesti Podnanos - Manče - Vipava je prepovedan promet za kamp prikolice, hladilnike in vozila s ponjavami do 8 t.

Izločanje tovornih vozil je na:

- primorski avtocesti v obe smeri;

- vipavski hitri cesti pred cestninsko postajo Bazara proti Razdrtem;

- avtocesti Fernetiči - Gabrk, pred počivališčem Povirje v smeri Gabrka;

- avtocesti Maribor - Podlehnik, pred priključkom Podlehnikom proti Hrvaški.

Prepoved za tovorna vozila:

- za priklopnike in polpriklopnike na hrvaški strani mejnih prehodov Jelšane in Starod ter na regionalnih cestah Ajdovščina - Col - Črni Vrh - Godovič ter Spodnja Idrija - Godovič;

- nad 7,5 t na hrvaški strani mejnih prehodov Petrina, Podplanina, Babno Polje, Zavrč in Gruškovje ter na cestah Novo mesto - Metlika in Jugorje pri Metliki - Štrekljevec - Ručetna vas;

- na pomurski avtocesti na uvozih s počivališč Pince, Murska Sobota in Sv. Jurij ob Ščavnici proti Mariboru ter s počivališč Maribor - vzhod in Lopata proti Ljubljani.

Čez prelaze Jezerski Vrh, Ljubelj in Korensko Sedluoso obvezne verige.

Zaradi zasneženega cestišča sta zaprti cesti Volče - Solarji in  Zgornji Čačiči - Osilnica.

Vozite previdno, za pot si vzemite več časa in očistite vozila. Zaradi zdrsov vozil je ponekod oviran promet. Na cestah so plužne in posipne skupine, prehitevanje je prepovedano! Gneča že nastaja proti večjim mestom zaradi jutranje konice.

Zaradi del je zaprta regionalna cesta Mokronog - Boštanj med Tržiščem in Spodnjimi Vodalami. Obvoz za osebna vozila in avtobuse je urejen po državnih in občinskih cestah, za tovorna vozila pa po dolenjski avtocesti in po glavni cesti Krško - Sevnica.

Delo, neuradno: E. Leclerc išče kupce za trgovska centra v Ljubljani in Mariboru
12 min
Francoski trgovec E. Leclerc naj bi po neuradnih informacijah časnika Delo najel svetovalca, ki preverja možnost prodaje trgovskih centrov v Ljubljani in Mariboru. Poskušali naj bi najti kupca, ki
Več ▼

Francoski trgovec E. Leclerc naj bi po neuradnih informacijah časnika Delo najel svetovalca, ki preverja možnost prodaje trgovskih centrov v Ljubljani in Mariboru. Poskušali naj bi najti kupca, ki bi v paketu prevzel trgovsko dejavnost in trgovske centre, če za to ne bi bilo zanimanja, pa naj bi bili po pojasnilih virov Dela pripravljeni tudi na ločeno prodajo.

Generalni direktor trgovskih centrov E. Leclerc Slovenija Jean-François Higonet je sicer za Delo zatrdil, da E. Leclerc ni naprodaj in nima namena zapreti svojih trgovin v Sloveniji.

Delo, neuradno: E. Leclerc išče kupce za trgovska centra v Ljubljani in Mariboru
Foto: Press
Nova veleposlanica ZDA v Sloveniji bo Lynda Blanchard  5
2 uri
Ameriški senat je s 54 glasovi proti 40 potrdil Lyndo Blanchard iz Alabame za veleposlanico ZDA v Sloveniji. Njeni kandidaturi so nasprotovali demokratski senatorji, proti je bila tudi senatorka
Več ▼

Ameriški senat je s 54 glasovi proti 40 potrdil Lyndo Blanchard iz Alabame za veleposlanico ZDA v Sloveniji. Njeni kandidaturi so nasprotovali demokratski senatorji, proti je bila tudi senatorka slovenskega rodu iz Minnesote Amy Klobuchar, ki je tudi v tekmi za demokratsko kandidatko za novo predsednico ZDA.

Predsednik ZDA Donald Trump je Blanchardovo na položaj veleposlanice predlagal junija lani, avgusta je prestala zaslišanje v senatnem odboru za mednarodne odnose, septembra je odbor njeno kandidaturo potrdil, vendar njena nominacija ni prišla na vrsto za glasovanje v celotnem senatu do januarja, ko je po novembrskih vmesnih volitvah mandat nastopil nov sklic kongresa.

Za zdaj še ni znano, kdaj se bo odpravila v Slovenijo, po neuradnih informacijah pa bo še pred tem obiskala slovensko veleposlaništvo v Washingtonu. State Department je pojasnil, da Blanchardova pred predajo akreditivov slovenskemu predsedniku v Ljubljani ne bo dajala intervjujev.

Blanchardova si je nominacijo prislužila tako kot številni drugi veleposlaniki ZDA v različnih vladah z donacijami stranki ali predsedniškim kandidatom. Takšne veleposlanike ZDA praviloma za nagrado pošiljajo v udobne države, kjer ni posebnih težav. Skupaj z možem Johnom, nepremičninskim magnatom iz Alabame, sta odboru za Trumpovo inavguracijo nakazala 553.500 dolarjev, pred tem sta kandidatom republikanske stranke od leta 2016 nakazala 2,6 milijona dolarjev, januarja pa sta sklad odbora za politično akcijo za Trumpovo ponovno izvolitev oplemenitila z 250.000 dolarji.

Blanchardova je soustanoviteljica razvojne fundacije 100X, ki se posveča ustvarjalnim rešitvam pri odpravljanju revščine in izboljšanju življenja otrok po svetu. Soustanovila je tudi podjetje za upravljanje z vlaganji v nepremičnine B&M, kjer trenutno dela kot višja svetovalka. V okviru misije njene fundacije 100X je delovala v Afriki, Aziji in Južni Ameriki ter pomagala pri odpiranju sirotišnic, podjetij za proizvodnjo hrane in vodenju programov trajnostnega razvoja.

Že več kot 20 let je zagovornica ljudi s posebnimi potrebami in je prostovoljno delala v odborih neprofitnih organizacij ter podpirala številne izobraževalne programe v Alabami. Prav tako je pomagala družinam, ki jih je zanimala posvojitev otrok. Lynda "Lindy" Blanchard je mati sedmih otrok, od katerih je štiri posvojila na tujem. Ima diplomo iz matematike in računalništva z univerze Auburn.

V svojem nastopu v kongresu je Blanchardova Slovenijo označila za zanesljivo partnerico ZDA in pomembno regionalno silo pri uveljavljanju demokratičnih reform v balkanskih državah. Obljubila je, da bo neutrudno delala v imenu Američanov in v prid okrepitve odnosov s prijateljsko in zavezniško državo, piše v njeni izjavi, ki je objavljena na spletni strani senatnega odbora. V izjavi je dejala še, da se zaveda, kako pomemben je položaj ameriškega veleposlanika v Ljubljani tudi za prvo damo Melanio Trump.

Blanchardova bo nasledila veleposlanika Brenta Hartleyja, ki je v Slovenijo prišel februarja 2015 in je redni triletni mandat sklenil sredi julija lani. Veleposlaništvo je nato vodil začasni odpravnik poslov Gautam Rana, 24. junija pa ga je nasledila odpravnica poslov Susan Falatko. (STA)

(reportaža) Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko
8 ur
Z električnim golfom sem se odpeljal na Krk. Malce se je sicer zatikalo, vendar je zaključek takšen: električni avti so toliko napredovali, da jih lahko velik del Slovencev uporablja tudi na dopustu. Tudi takšni, ki e-mobilnosti nismo vajeni.
Na članek...

Z e-avtom grem na Krk, sem si zapičil v glavo pred nekaj tedni. Poslušal sem namreč Roberta Goloba, ki spodbuja zaposlene v GEN-I k uporabi električnih avtov, na dopustu pa jim svetuje uporabo hibrida.

Zakaj ne bi uporabljali baterijskega električnega avta tudi na dopustu, sem si mislil in začel kovati načrt.

Najprej sem izbral destinacijo. Krk. Razlogov je bilo več. Na polovici poti, v Ilirski Bistrici, sta nemška družba Ionity in slovenski Plan-net pred kratkim postavila ultra hitro e-polnilnico. Drugič, Kvarner je poleg Istre dopustniški cilj velikega dela Slovencev, torej bom simuliral povprečno slovensko vožnjo na dopust. Mimogrede: pot do mesta Krk je bila dolga 178 kilometrov.

Dodajam moje dotedanje izkušnje z e-avti. Dobri dve leti uporabljam sistem Avant2go, vozilo sem si medtem izposodil 19-krat. Sodeloval sem na Petrolovi demonstracijski vožnji z e-beemveji, z združenjem ZENS pa sem lani opravil popoldansko vožnjo z Renaultom zoe družbe ELES po Gorenjski.

Skratka, popoln začetnik sicer nisem, prav veliko izkušenj z e-mobilnostjo pa tudi nimam. Sopotnik, ki je skrbel za evidenco porabe in za video material, pa jih ima še manj.

V Avantcaru so mi najprej svetovali, naj najamem zoeta, potem pa so preverili Ionityjevo polnilnico in ugotovili, da ne omogoča polnjenja zoeta. Zato sva vzela golfa.

Krenila sva v torek zgodaj zjutraj. Baterija je bila polna, kazala je, da bo zmogla 259 kilometrov.

Na avtocesti sem upošteval Avantcarov nasvet za varčno vožnjo in se držal hitrosti med sto in 110 kilometri na uro. Na izvozu pri Postojni sva imela še za 144 kilometrov elektrike. Takšna je cena vrhniškega klanca. Treba pa je dodati, da nisem vozil na eko način. Bilo bi preveč novega naenkrat, zato sem to pustil za drugič.

Po magistralki sem vozil zelo po predpisih. Menda še nikoli tako. Precej pomaga: v Ilirski Bistrici je bilo, sodeč po kazalniku, še za 167 kilometrov elektrike.

Kljub temu sva polnila. Prvič, zaradi tradicije, ker tudi bencinarja vedno tankam na eni zadnjih črpalk pred mejo. In drugič, zaradi testiranja ultra hitre polnilnice. Neredko se namreč zapletem pri opravilu, ki marsikomu ne povzroča težav.

Tudi tokrat je bilo tako. Kaj sem ušpičil, ne bom zapisal, ker mi je nerodno. Večini se to ne bi zgodilo. Poklical sem Ionityjevo službo za pomoč uporabnikom (številka je zapisana na polnilnici), a mi svetovalka ni znala pomagati. Rešitev sem potem našel sam.

Klic je bil kljub temu koristen. Prinesel je nauk: fajn je, če si pred odhodom osvežiš znanje angleških ali nemških tehničnih besed. Čeprav je številka za pomoč naročnikom slovenska, je svetovalka namreč tujka, ki očitno sprejema klice iz več držav.

Kakorkoli, baterijo sva napolnila do vrha, polnjenje je trajalo skoraj natanko pol ure, »natočila« sva slabih 13 kilovatnih ur. Toliko elektrike sva torej porabila od Ljubljane. Cena polnjenja na Ionityju je 6,56 evra ne glede na količino kupljene elektrike.

Vožnja do cilja je minila brez posebnosti. Spust do morja se je močno poznal pri porabi, od Ilirske Bistrice do mesta Krk sva porabila za vsega 55 kilometrov elektrike, baterija je bila polna še 48-odstotno. Zlahka bi torej vso pot prevozila brez vmesnega polnjenja.

Parkirala sva na polnilnici pred občinsko stavbo. Tam sta dve polnilni mesti; eno je bilo v okvari, drugega sem hotel rezervirati od doma, a ni šlo. Na strani puni.hr sicer piše, da je to mogoče, a mene je po dveh klikih vezalo na spletno stran, kjer so mi ponujali nasvete za zdravo prehrano in srečno življenje v dvoje, o e-polnjenju pa niti sledu.

Polnilno mesto je bilo na srečo prazno, polnjenje je na Krku brezplačno, polnilnico sva brez težav aktivirala s sporočilom SMS.

Prispela sva.

Priznam, bil sem malce ponosen, ker se mi je zdelo, da je za amaterja takšna pot nekakšen mini-podvig.

Nos pa se mi je povesil, ko sem slišal naslednji stavek: »Na leto nas obišče več sto turistov z električnimi avti; prihajajo iz Nemčije, Avstrije in Slovenije.«

Tako je povedal namestnik župana Krka Čedomir Miler. Z njim sem se zmenil za pogovor, ker imajo na Krku smele trajnostne načrte: postati želijo prvi mediteranski otok, na katerem bodo uporabljali električno energijo izključno iz brezogljičnih virov, in tudi prvi elektroenergetsko neodvisen otok v Sredozemlju.

Informacijo o ambicioznem trajnostnem razvoju Krka je pred nekaj dnevi izbrskal sodelavec Črt Jakhel in s tem krepko pripomogel k izbiri kvarnerskega otoka kot cilja e-poti. Več o pogovoru s podžupanom Milerjem pa v članku Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov.

Vrnimo se k e-mobilnosti. Golf je bil na 22-kilovatni polnilnici priključen približno dve uri in pol. Potem sva krenila. Nekaj kilometrov sva prevozila po mestu in na poti na plažo in se pozno popoldne odpravila domov.

Na Ionityjevi polnilnici se je zataknilo tudi na poti nazaj, vendar tokrat nisem zamočil jaz. Spet je bilo treba poklicati svetovalko, ki je »ročno« zagnala polnjenje. Po pomoti sem plačal polnjenje dvakrat, vendar je svetovalka obljubila, da me bodo bremenili samo enkrat. Bančni izpisek bom skrbno preveril.

V 29 minutah sva »natankala« 14 kilovatnih ur elektrike.

Do Ljubljane sem potem malce bolj pritisnil na plin, zato je poraba zrasla. Kljub temu je bilo na koncu v bateriji še 65 odstotkov energije. To pomeni, da bi lahko prišla brez vmesnega polnjenja tudi nazaj.

Za konec še dva podatka: klimatska naprava je bila na poti na Krk prižgana ves čas, na poti nazaj pa do Pivke. Nekaj časa sva imela prižgan radio, drugih porabnikov elektrike pa nisva uporabljala. Špas pa ni bil poceni: za dobrih 16 ur najema in 362 prevoženih kilometrov je Avantcar zaračunal 59 evrov.

Sklep pa je nedvoumen: električni avtomobili in polnilna infrastruktura so že toliko napredovali, da jih lahko tudi ljubljanski e-amater uporabi na tipičnem slovenskem dopustu, in to brez posebnega prilagajanja poti ali postankov.

Vrnimo se na začetek. Robertu Golobu sem po uvodoma opisanem nastopu rekel, da imam pot na Krk v malem prstu in se mi zdi, da bi jo bilo mogoče opraviti z običajnim (nehibridnim) e-avtom. Odvrnil je približno takole: Ja, ker ti je pot poznana; največja ovira za uporabo električnih avtomobilov je strah pred neznanim.

(reportaža) Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko
Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov 1
9 ur
Na otoku Krku nameravajo postaviti petmegavatno sončno elektrarno in veliko vetrno elektrarno, pri kateri pa se zapleta, ker je ves otok vključen v Naturo 2000.
Na članek...

V članku Kako sem šel z e-avtom na morje, čeprav o e-mobilnosti ne vem veliko je opisana pot z električnim avtom na Krk. Zakaj ravno na Krk? Razlogov je več, med njimi so tudi ambiciozni trajnostni načrti prebivalcev otoka. Opisal jih je podžupan mesta Krk Čedomir Miler.

Vse več turistov prihaja z električnimi avti

Turisti vse bolj povprašujejo po infrastrukturi za polnjenje e-avtov, je povedal Miler: »Nekoč so spraševali, če imamo klimo, zdaj sprašujejo, če imamo hitri internet, začenjajo pa postavljati vprašanja, če imamo polnilnice za električna vozila.«

Na Krku je 11 e-polnilnic. Postavili so jih v vseh večjih mestih in na letališču. Polnjenje je brezplačno, polnilnice uporabljajo večinoma turisti. Opažajo predvsem avte iz Nemčije, Avstrije in Slovenije. Miler ocenjuje, da na leto pripelje na otok več sto električnih vozil.

Domačih e-vozil je okoli 20, od tega jih ima deset občinsko podjetje Ponikve eko otok Krk, ki koordinira polnilnice, ukvarja pa se tudi z zbiranjem odpadkov, energetiko, poleg tega pa je tudi telekomunikacijski operater. Še zanimivost: električni avto ima tudi eden od duhovnikov na otoku.

Zdajšnje polnilnice so 22-kilovatne, v prihodnje bodo postavljali tudi hitrejše, zato bo verjetno treba prenoviti elektroenergetsko omrežje.

Načrti: energetska neovisnost in brezogljična elektrika

Na Krku imajo ambiciozne trajnostne načrte. Izhajajo iz zakonske zahteve: »Hrvaški zakon zahteva, da se morajo vse enote lokalne samouprave na otokih razvijati po trajnostnih načelih.«

Med načrti je tudi energetska neodvisnost Krka. V strategiji otoka so zapisali, da bodo uporabljali samo električno energijo, proizvedeno brez emisij ogljikovega dioksida.

Porabo elektrike bodo zmanjšali z izobraževanjem prebivalstva, z izolacijo stavb, z uporabo svetil LED pri javni razsvetljavi. S takšnimi ukrepi bodo zmanjšali porabo električne energije za do 50 odstotkov.

Velika fotovoltaika nad dolino Baške

Preostanek bodo skušali zagotoviti z obnovljivimi viri, predvsem s sončnimi elektrarnami. Pri tem računajo na sredstva EU. Komunalno podjetje je na deponiji postavilo 136-kilovatno sončno elektrarno. Mesto Krk je postavilo 30-kilovatno elektrarno na streho gasilskega doma.

Na vzhodnem pobočju nad dolino Baške, nad krajem Jurandvor, pa nameravajo postaviti petmegavatno sončno elektrarno. Občina Baška je dobila od države zemljišče, projekt je pripravljen, dogovarjajo pa se še o modelu realizacije.

»Imamo zamisel, da bi bila elektrarna komunalna. Lastnica naj bi bila enota lokalne samouprave in morda še občani. Nikakor pa delnic ne bi prodali tujim družbam. Nekatere skušajo odkupiti projekt,« pojasnjuje Miler.

Najboljša lokacija za vetrno elektrarno je v bližini beloglavih jastrebov

Pripravljajo tudi analize za postavitev vetrnih elektrarn. Pred časom je bila gradnja vetrnih elektrarn na hrvaških otokih prepovedana, zdaj prepovedi ni več, vendar pa mora biti takšna elektrarna postavljena vsaj tisoč metrov od obale.

Ekonomska učinkovitost vetrnih elektrarn ni vprašljiva, zagotavlja Miler. Težave pričakuje drugje.

Ves Krk je vključen v območje Nature 2000. »Če bomo hoteli postaviti vetrno elektrarno, se bomo zelo namučili, preden bomo dokazali, da elektrarna ne bo imela vpliva na ptice.«

Najboljša lokacija za vetrno elektrarno je na zahodnem pobočju nad dolino Baške, približno nasproti načrtovane velike sončne elektrarne. Vendar pa je v bližini prvi hrvaški rezervat za beloglave jastrebe. To je rezervat Glavine na vzhodni obali otoka.

»Morda bo sprejet sklep, da vetrne elektrarne tam ne smemo graditi,« ugiba Miler.

Načelniki lokalnih samouprav Krka so zaradi pripomb ornitologov pred kratkim obiskali vetrno elektrarno na celini. Dobili so takšno pojasnilo: »Da, najdemo mrtve ptice, vendar ne veliko.« Zakaj jih ni veliko, ne morejo zagotovo trditi. »Morda jih zaradi elektrarne ne pogine veliko, morda pa trupla že prej odnesejo divje živali,« našteva možnosti Miler.

Vetrne elektrarne pomenijo nevarnost za ptice, nadaljuje Miler in dodaja: »Moderne elektrarne imajo radarje, ki spremljajo jate ptic in ustavijo elektrarno. Ne vem pa, kako delujejo ob preletih posameznih ptic.«

Ko 18 tisoč ljudi gosti 150 tisoč turistov

Miler je dodal še nekaj podrobnosti o okolju in energetiki na otoku.

Na Krku priravljajo študije za postavitev bioplinske elektrarne, v kateri bi izrabili biološke odpadke. Takšnega odpada ni veliko, lahko pa se razmere spremenijo in se bo nabralo več komunalnega mulja.

Na Krku so postavili prvo energetsko zadrugo na Hrvaškem. Sčasoma je zamrla, zdaj pa jo skušajo oživiti in uporabiti predvsem za izobraževanje prebivalstva.

»Z lastnimi viri skušamo zagotoviti kakovostno pitno vodo, hrano, energetiko, streho nad glavo in urejeno lokalno samoupravo,« je povzel Miler.

Krk ima okoli 18 ali 19 tisoč stalnih prebivalcev, na vrhuncu sezone pa biva na otoku okoli 150 tisoč ljudi. Obremenitev komunalne infrastrukture je poleti velika. Vodo imajo vsa naselja, razen enega od manjših. Vodne izgube znašajo vsega 18 odstotkov, je še naštel podžupan mesta Krk.

Vetrno elektrarno bi postavili v bližini rezervata beloglavih jastrebov
Nove Finance že v aplikaciji
11 ur
Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:- namizni računalniki,- iOS (App Store),- Android (trgovina Google Play).Za dostop morate biti prijavljeni z
Več ▼

Nove Finance, ki bodo v tiskani obliki izšle jutri, so že na voljo v naših aplikacijah:

- namizni računalniki,

- iOS (App Store),

- Android (trgovina Google Play).

Za dostop morate biti prijavljeni z naročniškim uporabniškim imenom.

Kako uporabljati aplikacijo Finance in kaj vse vam ponuja – preverite v videu.

Še niste naročnik? Preverite ponudbo

Reportaža: Kako v Salonitu Anhovo vsak dan izdelajo tri tisoč ton cementa
11 ur
Mešanico apnenčastih in glinenih surovin v cement spremenijo v dveh urah; na leto izdelajo milijon ton cementa, vsak teden vanj predelajo 35 tisoč ton kamnin
Na članek...

Proizvodnja Salonita Anhovo zelo od daleč spominja na opravila v kuhinji. Različne sestavine, pripravljene v točno določenem razmerju, najprej fino zmeljejo, zatem zapečejo pri zelo visoki temperaturi, maso ohladijo in jo na koncu skupaj s še nekaterimi dodatki spet zmeljejo v zelo fin prah. Velikost posameznih delcev v povprečju znaša od 10 do 20 mikronov, kar pomeni, da so ti tudi do nekajkrat drobnejši kot las.

Če bi prebrali samo zgornji opis in bi ne bili iz Slovenije, kjer se z izdelki Salonita Anhovo srečujemo na vsakem koraku, najbrž zlepa ne bi uganili, da družba s skoraj stoletno tradicijo izdeluje cement.

Nepogrešljivo sestavino betona, ki je najbolj razširjen gradbeni material na svetu in takoj za vodo najpogosteje uporabljana snov nasploh.

Več kilometrov dolga proizvodnja

Medtem ko je pri izdelavi cementa mogoče potegniti vzporednice z delom v kuhinji, pa se pri kompleksnosti obvladovanja procesa, razsežnosti proizvodnje, višini temperature v peči, velikosti rotacijske peči in mlinov, ki jih Salonit Anhovo uporablja v svoji proizvodnji, to nikakor ne da.

Proizvodnja cementarne, ki leži tik ob reki Soči, se v dolžino razteza poldrugi kilometer. Če k temu prištejemo še razdaljo do kamnolomov Perunk in Rodež na drugi strani reke Soče, vključno z dolžino transportnega traku, po katerem zdrobljeno kamnino v zaprtem sistemu transportirajo do presipne postaje v cementarni, se proizvodnja v dolžino razteza več kilometrov. Osupljiva je tudi njena višina, a o tem več pozneje.

67-metrska peč, 15-metrski mlini, do 1.450 stopinj Celzija

Temperatura, pri kateri se mešanica kamnin z različno vsebnostjo apnenčastih in glinenih komponent ter nekaterih drugih dodatkov oziroma tako imenovana surovinska moka v približno 30 minutah zapeče v klinker, osnovno surovino cementa v obliki sivih zrn velikosti oreha, se giblje med 900 in 1.450 stopinjami Celzija. Temperatura v središču plamena gorilnika dosega kar 1.800 stopinj Celzija.

Ležeča rotacijska peč, postavljena pod naklonom pet stopinj, skozi katero počasi potuje surovinska moka – približno četrtina se je zaradi visoke temperature med polurnim pečenjem oziroma žganjem stali –, v dolžino meri 67 metrov, njen premer je pet metrov.

Velikanska cev peči, ki smo jo med uvodnim pogovorom o dobrih praksah v proizvodnji Salonita Anhovo lahko opazovali skozi okno velike sejne sobe, se ob blagem brnenju vrti s hitrostjo 2,5 obrata na minuto. Kar je polžja hitrost v primerjavi s hitro vrtečima se in hrumečima 15-metrskima mlinoma surovin, ki smo ju lahko opazovali pri delu ob našem obisku cementarne.

Z mlinoma, ki sta po merah enaka mlinoma za mletje klinkerja oziroma cementa, na začetku procesa izdelave cementa z množico jeklenih krogel fino zmeljejo zdrobljene kamnine iz kamnoloma, ki jim dodajo tako imenovane korekcijske materiale, denimo železovo rudo in kremenčev pesek, da dobijo pravo kemijsko sestavo surovine. Takšno, ki je po svoji sestavi zelo podobna naravni surovini za proizvodnjo cementnega klinkerja – laporju. Laporja, ki je mešanica apnenca in gline, je v bližini cementarne zmanjkalo že davno.

Vertikalno integrirana proizvodnja

Proizvodnja Salonita Anhovo, ki zaposluje približno 400 ljudi, je vertikalno integrirana, je povedal Tomaž Vuk, član uprave, odgovoren za tehnično področje v Salonitu Anhovo. To pomeni, da v dejavnost skupine poleg proizvodnje cementa sodijo še betonarne in izdelava kamenih agregatov – peska in gramoza.

Beton iz treh betonarn, ki jih imajo v Sloveniji, je med drugim vgrajen v hidroelektrarne, pa tudi viadukt Črni Kal. Za izdelavo betona v svojih in sestrskih betonarnah letno porabijo približno pet odstotkov cementa iz lastne proizvodnje.

Salonit Anhovo med večjimi …

Salonit Anhovo se z zmogljivostjo proizvodnje 3.500 ton cementa na dan uvršča med večje cementarne v Evropi. Zmogljivost povprečno velikih cementarn se večinoma giblje med dva tisoč in 2.500 tonami cementa na dan, je povedal sogovornik.

Trenutno v anhovski cementarni izdelajo približno tri tisoč ton cementnega klinkerja na dan, vsako leto pa približno milijon ton klinkerja in cementa. Ob polni zmogljivosti bi letna proizvodnja cementarne znašala med 1,2 in 1,3 milijona ton cementa.

Nekaj več kot polovico letne proizvodnje Salonita Anhovo porabimo v Sloveniji, preostanek večinoma izvozijo na italijanski trg, nekaj malega tudi na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino, cement za naftne vrtine tudi v Ukrajino. V Sloveniji ima družba nekaj več kot sto kupcev, skupaj pa približno 130, je povedal Peter Korenjak, vodja kadrovsko-splošnih zadev.

Njihov cement je vgrajen v približno polovico objektov v Sloveniji.

… in najsodobnejšimi cementarnami v Evropi

Kot je poudaril Tomaž Vuk, Salonit Anhovo ni le med največjimi cementarnami v Evropi, teh je skupaj približno 300, ampak tudi med najsodobnejšimi in s tem najkonkurenčnejšimi.

Med najboljše cementarne v Evropi se uvrščajo tako po energetski učinkovitosti in možnosti uporabe alternativnih goriv kot po kakovosti cementa in stopnji avtomatizacije proizvodnje.

Ker je proizvodnja cementa energetsko intenzivna dejavnost, si proizvajalci prizadevajo doseči čim manjšo porabo energije na enoto proizvoda. Salonit Anhovo se po porabljeni toplotni energiji na enoto proizvoda uvršča med 20 do 25 odstotkov najboljših cementarn v Evropi, je dejal Tomaž Vuk.

Z alternativnimi viri 70 odstotkov energije

Na stroškovno učinkovitost proizvodnje cementarne vplivajo z uporabo alternativnih virov toplotne energije. To so izbrani energetsko bogati odpadki, ki jih ni mogoče vnovič uporabiti ali reciklirati. Denimo izrabljene pnevmatike, odpadna olja, določene vrste plastike, zmleta mešanica plastike, tekstila, lesa in papirja ...

Trenutno v Salonitu Anhovo z alternativnimi gorivi izpolnijo 70 odstotkov potreb po toplotni energiji, preostanek pa z gorivi fosilnega izvora, kot so zemeljski plin, premog in petrolkoks.

V prihodnje želijo uporabo alternativnih goriv še povečati in se približati posameznim cementarnam v najrazvitejših delih Evrope, kjer z alternativnimi gorivi zadostijo sto odstotkom potreb po energiji.

Raven avtomatizacije narekujejo tudi alternativna goriva

Za uporabo različnih vrst alternativnih goriv je potrebna ustrezna tehnološka oprema, s katero zagotavljajo ustrezno izgorevanje. Tega je treba sproti kontrolirati in nadzorovati, kar zahteva tudi dodatna znanja zaposlenih, je pojasnil sogovornik.

In dodal, da uporaba alternativnih goriv, s katerimi je zahtevneje obvladovati stabilnost proizvodnega procesa in dosegati želeno kakovost izdelka, narekuje tudi visoko raven avtomatizacije proizvodnje in zahtevno izobrazbo.

Za približno 150 milijonov evrov naložb

Da se Salonit Anhovo danes uvršča v vrh najkonkurenčnejših cementarn v Evropi, gre zasluga obsežnim vlaganjem v preteklosti. In seveda lastniku, avstrijski skupini Wietersdorfer, ki ima v lasti 72 odstotkov družbe. Pred nekaj leti je v anhovsko cementarno s 25-odstotnim deležem lastniško vstopil še italijanski Buzzi Unicem, ki je tja poleg dela svojega trga oziroma kupcev prenesel tudi del proizvodnje.

Vrsto obsežnejših posodobitev so v Salonitu Anhovo izpeljali v letih od 2005 do 2009 – potem ko so na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja povečali zmogljivost cementarne in leta 1996 opustili proizvodnjo azbestno-cementnih plošč, tako imenovanih salonitk. Skupaj so v zadnjih 15 letih po besedah sogovornika v posodobitev proizvodnje vložili približno 150 milijonov evrov.

Največji vložek v obnovo sistema za izdelavo klinkerja

Največ sredstev so vložili v obnovo sistema za pečenje klinkerja. In sicer v izmenjevalnik toplote, ki stoji pred pečjo oziroma nad njo in je bistven za doseganje visoke energetske učinkovitosti, v hladilnik peči, ki je prav tako pomemben za doseganje visoke energetske učinkovitosti proizvodnje, ker deluje tudi v nasprotni smeri, saj velik del toplotne energije klinkerja vrača v peč. Hladilnik peči je poleg tega pomemben za doseganje želene kakovosti klinkerja, je pojasnil Tomaž Vuk.

Velik del sredstev je bil namenjen tudi za okoljske naložbe. Med drugim za obnovo filtrnih naprav, zapiranje določenih dejavnosti v zaprte prostore in s tem preprečevanje prašenja, velik del naložb je bil namenjen tudi zmanjševanju hrupa oziroma zvočni izolaciji določenih stavb in vgrajevanju novih naprav, ki so že same po sebi manj hrupne.

Precejšen del sredstev je pomenila tudi naložba v prenovo mlinice cementa, s čimer so dosegli boljšo kakovost cementa in hkrati zmanjšali porabo električne energije. Poleg tega so proizvodno linijo na zdajšnji lokaciji zasnovali tako, da so vanjo lahko prenesli določene proizvodnje, ki so prej potekale na starih napravah. Velik del naložb so namenili tudi tehnologijam za uporabo alternativnih goriv, je naštel Vuk.

Med srednjeročnimi naložbami načrtujejo še dodatne posodobitve, zlasti na področju uporabe alternativnih goriv in izboljšanja energetske učinkovitosti.

Med kratkoročnimi naložbami je med drugim tudi izdelava 3D-modela geološke sestave kamnolomov Anhovo, Solkan in Črnotiče, ki se skupaj raztezajo na približno 150 hektarjih. Površinsko stanje kamnolomov so z dronom že začeli snemati, za njegovo upravljanje pa usposobili »pilotko« Marjano Šuligoj, tehnologinjo proizvodnje, ki smo jo med ogledom proizvodnje tudi srečali.

Dober cement zagotavlja ponovljivost betona

Ob tem, ko so v Salonitu Anhovo v zadnjih letih podvojili uporabo alternativnih goriv pri proizvodnji cementa in v proizvodni proces vpeljali najsodobnejše razpoložljive tehnologije, jim je hkrati uspelo zmanjšati variabilnost kakovosti izdelkov, je povedal Vuk.

Na vprašanje, kaj je to dober cement, je odgovoril, da kupec pričakuje, da bo imel ponovljive lastnosti. Če je material ponovljiv, lahko uporabnik svoje recepture in procese dobro obvladuje ter jih optimizira. V nasprotnem primeru, če je, denimo, vsaka dostavljena cisterna cementa drugačna, to ni mogoče.

Zato je ena glavnih lastnosti dobrega cementa to, da ima visoko raven predvidljivosti – tako pri doseganju želene trdnosti betona kot zmožnosti oblikovanja, je strnil sogovornik. In ob tem dodal, da je beton živa stvar, ki nikoli ne doseže končnih lastnosti, kemija v betonu ves čas teče.

Nekaj sto procesnih parametrov

Za izdelavo kakovostnega cementa je potreben natančen nadzor nad vsemi procesi. Le tako je mogoče zagotoviti, da kemijske reakcije skozi celoten proizvodni proces tečejo v pravi smeri in da imajo kristali cementa pravilno mikrostrukturo.

Mešanico apnenčastih in glinenih surovin v cement spremenijo v dveh urah.

Kot je povedal Andrej Ipavec, vodja razvoja in kakovosti, v proizvodnji nenehno nadzorujejo in regulirajo nekaj sto procesnih parametrov.

Kontrola kakovosti surovin in materialov v proizvodnem procesu materialov od leta 2017 poteka popolnoma avtomatizirano v robotiziranem centralnem laboratoriju, ki smo si ga lahko ogledali v spremstvu razvojnice Mateje Čubej Gašparin.

Vzorci z materialom v laboratorij prispejo v kapsulah po razvejenem sistemu podzemnega cevnega transporta. V robotiziranem delu kontrole kakovosti se, denimo, vsako uro na okoli desetih vzorcih izmeri več kot sto kakovostnih parametrov, ki kažejo na kemijsko, mineraloško in granulometrijsko sestavo materialov v procesu proizvodnje cementa.

Uporabljajo tudi umetno inteligenco

Strokovnjaki za avtomatiko, ki kompleksnost proizvodnje ocenjujejo po številu signalov oziroma točk, ki se zbirajo iz vseh kontrolnih naprav v procesu, so teh v Salonitu Anhovo našteli okoli 50 tisoč. In povedali, da je takšno število točk primerljivo z jedrsko elektrarno.

Čeprav se od daleč proizvodnja cementa komu zdi preprosta, pa še zdaleč ni tako, je poudaril Andrej Ipavec. Ne le, da je velik del proizvodnje avtomatiziran, v določenem delu uporabljajo tudi že umetno inteligenco, veliko elementov industrije 4.0 je pri njih postalo že standard, je dodal.

Celotno proizvodnjo podpirajo z dvema zmogljivima dislociranima podatkovnima centroma, ki pomenita računalniške možgane podjetja, je dejal Matej Markočič, vodja informatike.

Procese nadzorujejo v komandni sobi

Proizvodnjo prek množice zaslonov nadzorujejo v komandni sobi, kjer sproti spremljajo prav vse glavne točke proizvodnega procesa, je povedal Sven Božič, vodja proizvodnje. In dodal, da se tu zbirajo vse tiste informacije, ki so potrebne za krmiljenje procesa, od mletja, pečenja, ohlajanja, mešanja cementa do stanja v silosih cementa. V teh lahko skupaj hranijo okoli 80 tisoč ton cementa oziroma mesečno proizvodnjo.

Prek videonadzornega sistema v kontrolni sobi spremljajo tudi dogajanje v kamnolomih, pripravo surovin in njihovo pot do cementarne na transportnih trakovih, pa tudi stanje plamena v rotacijski peči.

Ko pod nogami sto metrov visoko čutiš proizvodno silo

Če ste se na poti iz Nove Gorice proti Bovcu pri kraju Deskle morda kdaj spraševali, kako visoko pod nebo seže najvišji stolp cementarne, ki je najvišji industrijski objekt v Sloveniji, je tu odgovor: 118,5 metra.

Ob našem obisku smo se lahko na ploščad, ki na višini sto metrov obkroža izmenjevalnik toplote, najvišjo napravo na območju cementarne, v katerem se na poti skozi pet ciklonov pred vstopom v rotacijsko peč dobro minuto predogreva surovinska moka, povzpeli in ob tem uživali v razgledu, ki v smeri proti severu seže vse do Krna in okoliških hribov. Ter seveda opazovali peč pod nami, ki se je s 67 metrov skrčila na vsega nekaj decimetrov, in tovornjake v velikosti igrač, ob tem pa pod nogami čutili silo premikanja več deset ton materiala.

Letošnji rezultat bo na ravni lanskega

Skupina Salonit je v letu 2017 čiste prihodke od prodaje povečala za več kot 21 odstotkov, čisti dobiček pa so skoraj podvojili. Predlanskim so tako ustvarili 72,4 milijona evrov prihodkov in 9,5 milijona evrov čistega dobička. Uspešno so poslovali tudi lani in povečali tako prihodke kot dobiček. Ustvarili so 83,3 milijona evrov prihodkov in 17,3 milijona evrov čistega dobička.

Kakšen rezultat pričakujejo letos? Julijan Fortunat, predsednik uprave Salonita Anhovo: »V letu 2019 smo načrtovali nekajodstotno rast, ki jo bomo tudi dosegli. Gradbeništvo v Sloveniji in na za nas pomembnih trgih v zadnjih letih doživlja konstantno povpraševanje. Predvidevamo poslovne rezultate na ravni lanskih.«

Reportaža: Kako v Salonitu Anhovo vsak dan izdelajo tri tisoč ton cementa
Foto: Jure Makovec
Berlin – nemško Prekmurje
12 ur

Berlin se po dolgoletnem okrevanju od združitve Nemčije sicer postavlja na noge (brezposelnost se znižuje, dolg upada, nastajajo uspešna digitalna podjetja), a ima kljub temu še vedno precej težav.

medium">Saga z letališčem ruši mit o natančnih Nemcih

Še posebej odmevna polomija je gradnja novega letališča Berlin Brandenburg (BER). Kompleks bi moral že leta 2011 nadomestiti letališči Tegel in Schönefeld, a je šlo od takrat vse narobe, stroški gradnje pa so s sprva predvidenih dveh milijard evrov zrasli na več kot sedem milijard. Čeprav je vzletno-pristajalna steza prazna, na terminalih pa ni bilo še niti enega potnika, BER vsak mesec »ustvari« slabih deset milijonov evrov stroškov za čiščenje, vzdrževanje, ogrevanje in popravila. Lani so, recimo, morali zamenjati 750 pregorelih zaslonov, ki so sedem let prikazovali namišljene informacije o poletih. Novi zasloni so stali pol milijona evrov, kar je sicer kaplja v morju preostalih nepotrebnih stroškov in težav z letališčem. Slab mesec pred prvim uradnim odprtjem so inšpektorji, denimo, ugotovili, da protipožarni sistemi ne delujejo pravilno. Nadaljnji pregledi so razkrili številne druge napake. Med drugim je bilo 90 metrov napeljave vgrajene napačno, štiri tisoč vrat nepravilno oštevilčenih, tekoče stopnice pa so bile prekratke. Načrtovalci so krepko podcenili tudi število prijavnih pultov za potnike. Mediji so ob tem pisali, da naj bi upravljavci zaradi tega celo razmišljali o šotorih, kjer bi presežek potnikov lahko oddal prtljago.

V zvezi s projektom se vrstijo obtožbe o nesposobnosti izvajalcev in nadzornikov (politikov) ter korupciji. Pred časom je eden od vodilnih, denimo, priznal, da je od podizvajalca vzel 150 tisoč evrov podkupnine. Saga pa se nadaljuje; oblasti obljubljajo, da bo letališče odprto oktobra 2020, a glede na izkušnje jim le redki verjamejo. Eden izmed menedžerjev pri Lufthansi je celo napovedal, da letališče ne bo nikoli odprlo vrat – namesto tega, meni, bodo napol dokončanega podrli in zgradili novega.

Dela več ljudi, a Bavarska je še daleč

Čeprav je v zadnjih letih brezposelnost upadla, je Berlin po številu brezposelnih še vedno na drugem mestu med nemškimi deželami (prvi je Bremen). Junija letos je bilo brez službe uradno 7,8 odstotka prebivalcev; za primerjavo: v sosednji deželi Brandenburg je takih 5,6 odstotka, v Hamburgu 6,1, na Bavarskem zgolj 2,6, medtem ko je nemško povprečje 4,9 odstotka.

Še večje razlike so v deležih prejemnikov socialne pomoči. V Berlinu je bilo lani takih 17,7 odstotka prebivalcev, kar glavno mesto uvršča v vrh, s še posebej veliko razliko pred Münchnom (šest odstotkov), Stuttgartom (osem), pa tudi Hamburgom (12,3 odstotka). Prejemnikov pomoči je zaradi višje zaposlenosti v Berlinu sicer res manj kot v prejšnjih letih, a se po drugi strani povečuje število kršiteljev – lani jih je bilo med vsemi prejemniki 5,1 odstotka, kar je še enkrat toliko kot pred desetimi leti.

Povprečna plača v Berlinu je na prvi pogled povsem spodobna; giblje se namreč okoli 3.150 evrov bruto, kar je blizu nemškega povprečja. A je po drugi strani res, da povprečje dvigujejo zelo dobro plačani kadri v bankah, farmaciji, IT in javni upravi. Veliko številčnejši umetniki, kreativci in glasbeniki, ki v mestu iščejo svojo priložnost, zaslužijo krepko manj, so zaposleni za polovični čas ali pa so na zavodu – s tem pa tudi ne sodijo med (večje) vplačnike v javno blagajno.

Brez Berlina bi bila Nemčija bogatejša

Med evropskimi prestolnicami zgolj Berlin ustvari manj, kot porabi. Nemčija bi bila brez glavnega mesta namreč bogatejša za 0,2 odstotka BDP, medtem ko vsa preostala evropska mesta – celo Rim – prispevajo več, kot dobijo. Ob podpovprečni produktivnosti se Berlin utaplja tudi v dolgu. Ta je trenutno pri slabih 55 milijardah evrov, kar je sicer pet milijard manj kot leta 2012, a še vedno pomeni več kot 200 odstotkov prihodkov mesta oziroma slabih 16 tisoč evrov na osebo – po tem merilu je Berlin četrta najbolj zadolžena dežela v Nemčiji. Če država ne bi temeljila na solidarnostnem modelu, po katerem bogate (zahodne) dežele subvencionirajo revnejše (vzhodne), bi bil Berlin že zdavnaj v velikih (fiskalnih) težavah.

Človek na Luni, kako so ga videli Slovenci 1
12 ur
20. julija bo natančno 50 let, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek stopil na Luno
Na članek...

medium">To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. To so besede, ki so se vtisnile v kolektivni spomin naše civilizacije. Potem ko je 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla, jih je izrekel Neil Armstrong, vodja vesoljske odprave Apollo 11.

Petdeseto obletnico pristanka človeka na Luni so se v Tehniškem muzeju Slovenije odločili zaznamovati z razstavo, ki se »dogodka vseh dogodkov« loteva predvsem z domačega zornega kota: s prispevki in dosežki naših posameznikov pri razvoju vesoljskih tehnologij, s spomini naših ljudi in z obširnim poročanjem takratnih medijev. Dotaknili so se tudi prihodnosti in se vprašali, ali je Lunarna vas samo utopija ali kaj več.

Raziskovanje vesolja nam je prineslo številne novosti na področju tehnologije, vendar pa v njegovi zgodovini bržčas ni nobenega tako veličastnega in hkrati romantičnega dogodka, kot je bil človekov pristanek na Luni. Ne nazadnje ima Luna v človekovi zavesti posebno mesto, od nje smo močno odvisni in nemalokrat nam njen vpliv povzroča obilje težav. Zaradi polne ali prazne Lune smo pogosto potrti, malodušni, sitni in razdražljivi, število ljudi, ki prisega na to, da nevidne sile Lune vplivajo na njihovo vedenje in razsodnost, pa je presenetljivo veliko.

Konec julija 1969 je bilo ravno nasprotno. Časopisi so pisali, da se je s pristankom na Luni »uresničil davni sen človeštva«. »To so vznesene besede, ki so bile pred 50 leti pogosto izrečene in zapisane. Vesoljska tekma med velesilama, takratno SZ in ZDA, je dosegla vrhunec prav sredi poletja 1969. Prvi človek je pristal na Luni in to je bila novica, ki je obšla Zemljo,« je v uvodu v publikacijo, ki so jo posebej ob tej priložnosti pripravili v Tehniškem muzeju Slovenije, zapisala njena urednica in vodja projekta Irena Marušič. Zvezek s številnimi zanimivimi, zabavnimi in hudomušnimi prispevki ter manj znanimi informacijami so pripravili po vzoru publikacije, ki jo je pred pol stoletja izdala založba Delo s prispevki o raziskovanju vesolja in vesoljskih tehnologij.

Originalna kapsula Apollo 10 leta 1970 v Ljubljani

Pričujoča razstava o človekovem pristanku na Luni ni prva, ki so jo o tej tematiki pripravili v Tehniškem muzeju Slovenije. Na Gospodarskem razstavišču so namreč 9. in 10. septembra 1970 gostili razstavo Apollo Exhibition, ki je tedaj potovala po tem delu Evrope. »Gostovala je na Dunaju, v Ljubljani, Beogradu, Skopju in Plovdivu, v vsakem mestu se je zadržala le dva dni. Jedro in glavna atrakcija razstave je bila originalna kapsula Apollo 10, ki jo je v ta namen posodil ameriški inštitut Smithsonian. Kapsula je tehtala 5,5 tone in je edini del rakete Saturn V, ki se je vrnil na Zemljo. Prvotna vrata kapsule so nadomestili s prozornimi, ki so obiskovalcem omogočila, da so si s posebne ploščadi ogledali njeno notranjost,« piše Jakob Kovačič, dokumentarist Tehniškega muzeja Slovenije.

Apollo 10 so iz Kennedyjevega vesoljskega središča izstrelili 19. maja 1969. Šlo je za generalko pred prvim dejanskim pristankom človeka na Luni. Apollo 10 je Luno obkrožil 31-krat in letel na višini le 15 kilometrov od njenega površja, pri čemer je posadka (Thomas Stafford, John Young in Eugene Cernan) preverila delovanje vseh naprav in fotografirala pristajališča za Apollo 11. Polet je dokazal, da sta tako stroj kot človek sposobna pristati in pot do znamenitega pristanka Apolla 11 na Luni je bila tlakovana. Skupaj s poveljnikom odprave Apolla 11 Neilom Armstrongom sta se na Luno podala pilot Komandnega modula CM-107 Michael Collins in pilot Lunarnega modula LM-5 Edwin Aldrin.

Posadka Apolla 11. oktobra 1969 v Beogradu

»Svet je začudeno strmel, kako ameriška in sovjetska stran v okviru vesoljskih programov tekmujeta, katera bo premagala drugo na izrazito javnem področju vesoljske tekme. Desetletje se je začelo s prvim človekom v vesolju, končalo pa s prvim človekom na Luni. S tem je bila uresničena napoved predsednika Kennedyja, da bodo Američani do leta 1970 spravili človeka na Luno,« je zapisala Irena Ribič.

Približno 600 milijonov ljudi po svetu je po televiziji lahko spremljalo enega največjih znanstvenih dosežkov v zgodovini človeštva. Prav zahvaljujoč televiziji in drugim medijem, je pristanek Apolla 11 opazovala množica ljudi tudi pri nas. Neposredni televizijski prenos na RTV Ljubljana sta komentirala novinar Boris Bergant in inženir Vlado Ribarič. V reviji Tovariš so v uvodniku zapisali: »Vsi smo z najboljšimi željami sprem­ljali podvig treh Zemljanov. Želeli smo uspeh tudi vsem tistim, ki so z močjo svojega znanja pripravili ta polet. Marsikdo med nami je bil ginjen, ker se je zavedal, da se pred njegovimi očmi razvija ena naj­usodnejših epizod v burni zgodovini človeštva. Gre za velikanski uspeh tehnike.«

»Oktobra 1969 so se v okviru svetovne turneje astronavti Neil Armstrong, Edwin Aldrin in Michael Collins z ženami ustavili tudi v Beogradu. O dvodnevnem obisku je ameriška ambasada v Beogradu izdala posebno publikacijo. V uvodniku piše, da so bili astronavti toplo sprejeti, ne glede na to, kje so se nahajali ali s kom so se srečali. Številne fotografije in zapisi to zgovorno potrjujejo. Nekaj izvodov revije hrani tudi naš Tehniški muzej Slovenije,« navaja Irena Marušič.

Čeprav smo bili Slovenci v obdobju vesoljske tekme, ki se je začela z izstrelitvijo prvega umetnega satelita in končala s pristankom na Luni, bolj opazovalci, smo in še vedno igramo nezanemarljivo vlogo v raziskovanju vesolja in razvoju vesoljskih tehnologij. Začelo se je s pionirjem prve generacije vesoljskih teoretikov Hermanom Potočnikom Noordungom, ki so ga v zadnjih desetletjih nasledili številni znanstveniki z dosežki doma in v tujini in navsezadnje astronavti slovenskih korenin.

»Hvala, ker se zanimate za raziskovanje vesolja«

»Ko sem tisto poletje leta 1969 kot 19-letno dekle gledala dokumentarne oddaje in intervjuje o prihodu človeka na Luno, sem okamenela pred veličino projekta.Spoznala in razumela sem, da to ni bil dosežek enega samega genija, marveč je bil rezultat uspešnega sodelovanja številnih ljudi, ljudi, kot ste vi in jaz,« je zapisala Marija Strojnik v eseju Moji spomini na prvi pristanek človeka na Luni in njegov vpliv name, ki je v celoti objavljen na www.tms.si. Strojnikova je optična fizičarka, specialistka za infrardeče sevanje, ki trenutno raziskuje in predava v Optičnem raziskovalnem centru v Leonu v Mehiki, kjer se posveča odkrivanju planetov zunaj našega osončja.

Posebej za razstavo v TMS pa je ameriška astronavtka slovenskih korenin Sunita L. Williams zapisala: »Seveda se spominjam prvega pristanka na Luni. Čeprav sem bila še otrok, sem ga s starši spremljala na naši črno-beli televiziji. Bilo je osupljivo in name je naredilo izjemen vtis. Takrat sem vedela in danes vem, da ljudje lahko naredijo neverjetne stvari, ko delajo skupaj. Hoja po Luni se je v tistih časih zdela kot čudež, dejstvo pa je, da človeška volja in srčnost ne poznata meja. Ko sem bila mlada, sem mislila, da je vse odkrito in raziskano. Dosežek Neila Armstronga in Buzza Aldrina je pokazal stvari v drugačni luči. Človeštvu je omogočil, da je za hip zastalo in se zavedelo moči domišljije in sanj. Lahko smo karkoli in naredimo lahko vse. Hvala, ker se zanimate za raziskovanje vesolja.«

Človek na Luni, kako so ga videli Slovenci
Foto: Nasa
Kako pameten je lahko naš dom in kakšna je ponudba
12 ur

medium">Tehnološka industrija nas zasipa z vedno novimi elektronskimi pripomočki, ki polnijo naša stanovanja. Nekateri trdijo, da so ta preveč neživljenjska, moteča, vsiljiva in hrupna ter da vse preveč časa porabimo za ubadanje s tehnologijo, namesto da bi se posvetili pravim življenjskim vprašanjem. Kaj pa »pametni dom«? Vam lahko avtomatizacija doma pomaga, da ostane več prostega časa? Morda. Zato smo pogledali, kaj nam ponujajo slovenski ponudniki storitev, kajti samogradnja je za večino uporabnikov prezahteven zalogaj.

Če razdelimo pametni dom po posameznih funkcijah, je na vrhu gotovo varnostna, kjer pa še ni rešeno osnovno vprašanje. Kaj potem, ko pride do vdora, kajti zdajšnje storitve in tiste, ki še prihajajo, ne vključujejo središča, ki bi po potrebi poslalo varnostnike na uporabnikov dom, kjer se je sprožil alarm. Bolj kot ne je prepuščen sam sebi. Aplikacija mu sporoči, da je doma nekaj narobe, in na njem je, da »zaplet« tako ali drugače reši.



Poglejmo še druge funkcije, kot so poraba energije, udobje ... Tu se pokaže druga težava. Kako, na primer, rešiti nadzor nad ogrevanjem in hlajenjem glede na različne med seboj nezdružljive in nepovezane naprave? Univerzalnega odgovora ni, pametni domovi vprašanje udobja rešujejo selektivno, recimo s pametnimi termostati na grelnih telesih. Pomisleke pa so ponudniki teh storitev relativno preprosto obšli, a tega seveda ne bodo povedali na glas. Ponudbo so prilagodili lastnikom stanovanj v večstanovanjskih zgradbah, kajti tam se mnogo bolj izrazijo, in morebiti počitniškim hišicam, ki imajo priključek do interneta.

Podobna arhitektura in pristop

Osnova je prehod (gateway, imenovan tudi most), ki naprave pametnega doma (tipala, motorji, stikala, kamere, regulatorji …) poveže v domače računalniško omrežje in prek njega v internet. Nanj so te povezane prek omrežji Wi-Fi, Bluetooth ali manj poznanih protokolov, kot sta Zigbee in Z-wave. Zmogljiv prehod podpira vse možne povezave, v programski opremi pa ima zapisanih tudi čim več naprav pametnega doma, ki jih podpira. Brez tega morda ne delujejo, kot je obljubljeno. Zaprti sistemi ponavadi podpirajo manjše nabore od prostokodnih, načeloma pa imamo pri vseh na voljo vsaj minimum tistega, kar želimo.

Značilno za vse moderne sisteme je, da so preprosti za namestitev in uporabo. Nihče ne bo prišel na dom in postavil opreme, to lahko storite sami. Prehod namestite na predvideno mesto, naložite aplikacijo, sledite navodilom ter začnete dodajati tipala in naprave pametnega doma. Sistem je mogoče nadgrajevati po modulih. Na začetku kupite enega od osnovnih paketov, pozneje pa po potrebi ali glede na finančne zmožnosti dodajate tipala.

Najmanj pet evrov na mesec

Pred približno letom dni je ponudbo pametnega doma kot prvi – če zanemarimo Telekomov paket Varni dom, ki ga je ta ponudil, ko pametni telefoni še niso bili razširjeni – ponudil operater A1. Ponudba je na njihovi spletni strani, čeravno ni opaziti, da bi jo pretirano poudarjali. Niso razvili svojega sistema, ampak so lokalizirali avstrijsko izvedbo. Odločili so se za najemni model, kar pomeni, da uporabniki od operaterja kupijo vso potrebno opremo, lahko jo plačajo takoj ali po obrokih, vendar plačujejo tudi mesečno naročnino pet evrov.

Ponudba A1 vključuje tri pakete, dodatne naprave pa lahko naročate v operaterjevi spletni trgovini. Najosnovnejši paket »nadzor« vključuje samo prehod in notranjo kamero, paket »varnost« temu doda večnamenski senzor ter magnetno tipalo za okna in vrata, v paketu udobje pa sta poleg prehoda in večnamenskega tipala za gibanje in temperaturo še pametna vtičnica in termostat. Večini to ne bo zadoščalo in glede na izbrani paket bo verjetno dokupila vsaj še kakšno vtičnico, termostat ali magnetno tipalo. Kamere so s prehodom povezane prek omrežja Wi-Fi, tipala pa za komunikacijo uporabljajo radijsko povezavo Z-Wave.

Telekom vas želi vezati nase

Največji slovenski operater se dostikrat odloči, da bo storitve razvijal sam, namesto da bi kupil rešitev ter jo prilagodil trgu. To ima prednosti, seveda pa tudi slabosti, ki se kažejo predvsem v počasnejšem razvoju in dodajanju novih možnosti. Tu ni samostojnega prehoda, kajti vse potrebno so vgradili v digitalni sprejemnik televizije IP TV Neo. Prav tako ponudbe niso obremenili z mesečno naročnino, naročnik televizije z ustreznim sprejemnikom pri njih kupi tipala in naprave ter jih sam, kajti tudi tu je poudarek na preprostosti, vključi v pametni dom. Ponudba je torej usmerjena k zadrževanju naročnika, da ostane pri operaterju, in (še ne) v dodatni zaslužek.

Tipala niso nič drugačna, le da so se pri Telekomu odločili uporabiti radijsko povezavo Zigbee. Poleg nakupa posameznih tipal s seznama lahko izberete enega od dveh paketov, in sicer »skrbni« in »udobni«, ki sta namenjena lažjemu začetku avtomatizacije bivališča. V prvem so tipalo za gibanje, dim in izliv vode ter daljinski obesek za vklop ali izklop alarma, v drugem pa tipala za temperaturo in vlago, dim, izliv vode, magnetno tipalo za vrata in okna ter pametna vtičnica.

Drugi ponudniki se še obotavljajo

Vemo, da nekaj pripravljajo v Petrolu, kajti to so že večkrat povedali, na to, kakšna bo njihova ponudba, kakšne cene ter katera tipala bo sistem vključeval, pa bo treba počakati. Menda naj ne bi razvijali svojega sistema in skoraj gotovo bo ponudba tako ali drugače plačljiva, kajti malo je verjetno, da bi se odločili podobno kot Telekom. Verjetno tudi ne bo pomembno drugačna od ponudb operaterjev.

Poleg omenjenih bi lahko svojo ponudbo pametnega doma razvila tudi druga operaterja, če seveda imata za to dovolj virov in interesa. Presenečeni smo, da pri nas ni oziroma je borna ponudba pametnega doma izdelovalcev telefonov. Samsung je pred leti kupil zagonsko podjetje SmartThings, ki razvija ravno elemente pametnega doma, vendar te ponuja precej sramežljivo. Google je naslednji, ki bi lahko kaj storil, saj ima že vse potrebno, vendar se tudi še ni odločil priti k nam. Verjetno o pametnem domu razmišljajo tudi drugi, Huawei na primer, vendar bo tudi v tem primeru treba počakati. Je pa dodatna ponudba vsekakor potrebna, da ne bomo odvisni le od lastne iznajdljivosti ter ponudb operaterjev, Petrola in še katerega ponudnika.

Kako pameten je lahko naš dom in kakšna je ponudba
Foto: Shutterstock
Hiša, ki so jo stoletja posnemali v Evropi in Ameriki
12 ur
Vila La Rotonda v Vicenzi, hiša, ki jo je leta 1565 projektiral arhitekt Andrea Palladio, je ena izmed najbolj navdihujočih in vplivnih arhitekturnih zgodb, kar jih je svet videl v zadnjih petsto letih. Unesco je leta 1994 celoten Palladijev arhitekturni opus v severni Italiji uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.
Na članek...

Andrea Palladio s pravim imenom Andrea di Pietro della Gondola velja za najbolj vplivno ime v zahodni arhitekturi. Sloves si je ustvaril z oblikovanjem koncepta podeželske vile z značilno tempeljsko fasado po modelu antičnih zgradb, kakršne so si premožneži gradili zadnjih petsto let, pa še vedno niso iz mode. Palladio je s svojo vizijo palače za podeželsko plemstvo in bogate industrialce, kot je bila Vila La Rotonda v Vicenzi, ustvaril model, ki so ga začeli graditelji po Evropi in prek luže na veliko posnemati in še vedno velja za pojem v bogataški stanovanjski arhitekturi. Je predstavnik visoke renesanse, ki je narekovala razvoj klasicizma v evropski arhitekturi 17. stoletja, in tisti stavbenik, ki mu evropska in ameriška aristokracija dolgujeta streho nad glavo.

Vila La Rotonda, imenovana tudi Villa Almerico Capra, na obrobju Vicenze je njegovo najvidnejše delo, ki je doživelo tudi največ arhitekturnih »interpretacij«. Leta 1565 jo je ob vrnitvi v rodno Vicenzo naročil nekdanji apostolski nuncij Paolo Almerico, leta 1591 pa je postala last bratov Capra. Med njene najbolj zveste kopije sodijo Henbury Hall v Cheshiru, Chiswick House v okolici Londona in Mereworth Castle v Kentu v Veliki Britaniji, Palestinska hiša v Jeruzalemu v Izraelu, Bela hiša v Washingtonu v ZDA, Pałac Belwederski v Varšavi na Poljskem, Vila Söhnlein v Wiesbadnu v Nemčiji ter še vrsta drugih.

Kamnosek, ki ga je pesnik izklesal v humanista in arhitekta

Andrea di Pietro della Gondola, ki ga zgodovina pozna pod imenom Andrea Palladio, se je rodil 30. novembra 1508 v Padovi, ki je bila tedaj del cvetoče beneške republike. Sin mlinarja je, ko je bil star 13 let, šel za vajenca k lokalnemu kamnoseku, od koder pa je po osemnajstih mesecih dela pobegnil v sosednjo Vicenzo. Postal je pomočnik v vodilni kamnoseški in zidarski delavnici, ki jo je vodil Bartolomeo Cavazza. Tu ga je našel humanistični pesnik in učenjak Gian Giorgio Trissino, občudovalec antike, ki je ravno načrtoval gradnjo svoje družinske vile v Cricoliju na obrobju Vicenze. Trissino, ki je veljal za vodilnega intelektualca v Vicenzi, je spodbudil mladega Andreo, da je začel ceniti umetnost, znanost in klasično literaturo ter mu dal možnost za študij v Rimu. Seznanil ga je z načeli klasične arhitekture in renesančne umetnosti ter ga predstavil širokemu krogu svojih plemiških mecenov v Vicenzi, Padovi in Benetkah. Študiral je Vitruviusa, arhitekta klasičnega Rima, in Leona Battisto Albertija, renesančnega teoretika, avtorja zvezkov O arhitekturi.

Odličen kamnosek je v pesnikovih rokah postal izobražen humanist, ki je spoštoval človeka in življenje, ta kombinacija pa je rodila največjega arhitekta svoje dobe. V svojega mladega varovanca je celo tako verjel, da mu je sam dal ime, ki ga je proslavilo – Palladio (po boginji Paladi Ateni). Leta 1538 je pod vplivom mentorja začel graditi svojo prvo vilo v mestu – Villo Godi, prvo v seriji njegovih znamenitih podeželskih vil. Desetletje zatem se je Palladijeva miza šibila pod naročili za projektiranje vil beneškega plemstva. Leta 1560 je prišlo naročilo iz Benetk – prenova jedilnice benediktinskega samostana San Giorgio Maggiore ter številna cerkvena naročila, med njimi tri veličastne cerkvene stavbe ob velikem kanalu: S. Giorgio Maggiore, Il Redentore in Le Zitelle (Santa Maria della Presentazione). Želel se je čim bolj približati antičnim idealom – znova je uveljavil stebrišče, oboke, kupolo, veličastno tempeljsko pročelje, trikotni strešni zaključek (fris), kot pri starih grških in rimskih templjih. Ti elementi so postali sestavine klasičnega paladijskega klasicizma, ki je zajel celotno evropsko stavbarstvo.

Po posesti razkropljene stavbe je združil v eno samo veličastno poslopje

Palladio se ni zatekal k dragim materialom, kot je marmor. Večina njegovih stavb je iz opeke, ki jo prekriva klasičen omet. Njegovega uspeha ne kaže pripisati toliko obrtniški odličnosti, temveč dejstvu, da je v polnosti doumel duha časa pozne renesanse in ga prenesel v materialno obliko. Znal je poudariti človeka, njegov pomen in veličino, ki mu gre kot lastniku vile ali palače, ki jo je postavil zanj. Revolucionarno je spremenil konstrukcijo podeželske vile: združil je vsa dotlej po posesti razkropljena poslopja v eno samo veličastno vilo z mogočnim osrednjim delom in manjšimi stranskimi krili. Villa Rotonda ni bila klasična podeželska vila z razvejenimi stranskimi krili, temveč prava palača. Palladio je navdih zanjo poiskal pri kultnem rimskem Panteonu.

Niti arhitekt niti njegov naročnik apostolski nuncij Almerico nista dočakala zaključka gradbenih del, oba je prehitela smrt. Andrea Palladio je umrl leta 1580 v kraju Maser blizu Trbiža. Vilo je dokončal arhitekt Vincenzo Scamozzi, ki sta ga zaposlila nova lastnika – ta je zgradil nekoliko nižjo kupolo, kot si jo je zamislil Palladio, in ji dodal lino v središču. Zadnji lastnik vile je bil Mario di Valmarana, nekdanji profesor arhitekture na univerzi v Virginiji. Njegova izrecna želja je bila ohranitev La Rotonde v izvirni obliki, da bi jo lahko cenile tudi prihodnje generacije. Vila je za javnost odprta ob sredah in sobotah, razen pozimi.

Hiša, ki so jo stoletja posnemali v Evropi in Ameriki
Filmarka, ki se je odločila, da ne bo luzerka
12 ur
Urša Menart je lani na Festivalu slovenskega filma postala prva slovenska filmska režiserka z vesno za najboljši slovenski film Ne bom več luzerka. In tako kot glavna junakinja se je odločila, da bo stvari vzela v svoje roke ter se kljub težkim delovnim razmeram prav nič luzersko posvetila filmu.
Na članek...

Pogumno, študiozno, samozavestno, a ne vzvišeno se loteva svojih filmskih projektov, ki jih niza z vse večjo hitrostjo in uspešnostjo. Čeprav se skromno in premišljeno otepa novinarskih skovank, kot sta »obraz slovenskega ženskega filma« in »glas generacije«, je Urša Menart to v zadnjih letih kljub temu postala. Obraz filmark, ker je s svojim filmom Ne bom več luzerka v stoletni zgodovini slovenskega filma postala šele prva režiserka z vesno za najboljši film in ker je s predhodnim dokumentarcem Kaj pa Mojca? raziskala ženske slovenskega filma – na platnu in za kamero. Glas generacije pa, ker je v njem zajela »zeitgeist« naše, okrog 30 let stare generacije, ki ji nekateri pravijo izgubljena.

Ni luzerka, a mora porabljati energijo za drobnarije

Kako si jo predstavlja Urša, je po svoje pokazala s svojo glavno junakinjo Špelo (Eva Jesenovec), ki se mora pri tridesetih vrniti k staršem, se posloviti od partnerja, ki se na delo preseli v ZDA, in se kljub izobrazbi prebijati z majhnimi, občasnimi službami, s katerimi si nikakor ne more privoščiti brutalno visokih najemnin v slovenski prestolnici. Špela se iz tega primeža poskuša izviti z majhnim dejanjem poguma in upora, tako kot se Urša z majhnimi koraki – najprej z dokumentarci, nato z igranim prvencem in zdaj še z glavno vlogo, ki jo je odigrala v novem filmu Polsestri Damjana Kozoleta (pri katerem je tudi soscenaristka) – počasi prebija v filmskem svetu. Luzerka je bila, na primer, letos izbrana za uvodni film tako ljubljanskega kot mariborskega poletnega kina, odprla pa bo tudi filmski festival v Motovunu, ki se začne jutri.

»V resnici zgodba naše generacije ne more biti velika in pompozna. Pa ne, da sem se lotila pisati film, ki bi bil generacijski, hotela sem iskreno narediti rezino življenja, v kateri bi se poleg mene lahko prepoznal še kdo drug. Smo generacija majhnih zmag, kjer so stvari, ki so bile za naše starše samoumevne, za nas zadetek na loteriji – na primer že to, da dobiš stanovanjsko posojilo,« pojasnjuje ozadje filma Ne bom več luzerka. Sama je del prekarizirane delovne sile, ki na vse bolj nestabilnem trgu delovne sile – ta je v kulturni in specifično filmski sferi še posebej krut in zahteven – nabira kompetence, lovi možnosti in požira vse živo, da bi si lahko zagotovila preživetje in se nekam prebila. »Nikakor ne morem reči, da mi gre slabo,« pove v svojem vedno optimističnem slogu, a hkrati – kot vedno – daje misliti z nadaljevanjem: »Vsekakor pa ne bi škodilo, če bi se lahko bolj posvetila stvarem, ki jih delam rada in dobro, namesto da čas in energijo porabljam za številne majhne stvari, ki polnijo proračun.«

V deželi pridnih, ki fetišizira tujino

Iskreno si ne predstavlja, da se bodo s to generacijo zgodile kakšne spremembe. »Naša generacija še kar nima prostora v tej državi, še vedno nas obravnavajo, kot da smo otroci. Ko bo prišel moment, da bo res nekaj pomenila, bo mogoče že kakšna naslednja za nami pametnejša.« A je ob tem ena izmed redkih, ki ne poveličuje bega v tujino. Obsedena je z vprašanjem identitete, zato se raje kot globalnih loteva nacionalnih tem, tako kot se je v dokumentarcu Veš, poet, svoj dolg? lotila domače hip hop scene, v Nekoč je bila dežela pridnih jugoslovanske mitologije o pridnosti Slovencev in v Kaj pa Mojca? slovenskih filmskih žensk. »Mori me, da je edino merilo uspeha pri nas tujina. Samo da te kdo iz tujine majčkeno potreplja po glavi in pohvali, ali da ti uspe pobegniti, pa tudi, če si v tujini natakar. Pa saj ni nič narobe, če si natakar, toda delaš nekaj, kar nima zveze s tem, kar si si želel delati v življenju,« je kritična do poveličevanja dela v tujini.

Filmska Mojca je kar emancipirana

Ameriško gibanje MeToo, ki opozarja na zatiranje in neenakopravnost žensk na filmskem področju, je prehitela s filmom Kaj pa Mojca? – naslov je asociacija na Kekčevo Mojco, ki se kakopak od nekdaj pojavlja v senci glavnega junaka kultnega slovenskega filma. Zanimalo jo je, kakšno mesto imajo ženske, zato si je vzela nekaj mesecev, da je pogledala vse slovenske filme, in nadaljnje leto, da je številne izmed njih – med njimi tudi Mileno Zupančič, Majdo Širca, Majo Weiss in druge – izprašala pred kamero. Pri tem je sicer kritična do neenakopravnosti in klišejskih vlog žensk na platnu, a še bolj kritična do tega, da ne znamo biti ponosni na posebnosti, ki se jih ne bi sramovala tudi kakšna velika filmska nacija. »Vloge, ki razbijajo te klišeje, so ženske pri nas dobile veliko prej kakor kje drugje, in to v popularnih, mainstreamovskih filmih. Lik partizanke, ki se bori na bojišču s puško, imamo že v prvem filmu (Na svoji zemlji) in ga v resnici v filmih iz štiridesetih let zelo, zelo poredko vidiš. Pravzaprav smo začeli kinematografijo z akcijskimi junakinjami in imamo najbolj popularne filme, v katerih je ena od glavnih tematik to, da ženske opravljajo moške poklice, recimo Ne joči, Peter in To so gadi.«

Polsestra, ki ne pokaže, kaj jo teži

Prejšnji teden na svetovni premieri filma Polsestra na največjem vzhodnoevropskem filmskem festivalu v Karlovih Varih ni mogla verjeti, da sta jo za prvo resno filmsko vlogo v žiriji festivala ocenjevala ukrajinski režiser Sergej Loznica in grška igralka Angeliki Papoulia. »Pred projekcijo sem bila precej živčna in si nisem znala predstavljati, kako bo. A občinstvo je bilo super, zadihalo je s filmom, se nanj odzivalo. Zato sem na koncu že kar uživala,« je strnila vtise dan po premieri. Čeprav je bila sprva skeptična, pravi, da ji je bila vloga Irene kar pisana na kožo. »Ker je ženska, ki si ne pusti priti blizu in ne pusti, da bi jo imeli za norca. Je tudi zaprta in ne kaže čustev, ves čas jo nekaj teži, pa ne veš kaj,« je opisala lik, ki ga je pomagala soustvariti. Tako včasih dojema tudi samo sebe, priznava.

Pri filmu ni sodelovala zgolj kot igralka, ampak tudi kot soscenaristka, zdaj že drugič v nekaj letih z režiserjem Damjanom Kozoletom, ki mu je pomagala spisati tudi Nočno življenje. Sodelovanje s Kozoletom je zanjo dobrodošlo, pravi, saj ji je z nasveti pomagal tudi pri luzerki, njen talent pa je bil gotovo dobrodošel tudi zanj, česar sama verjetno nikoli ne bi izjavila. A ob tem vseeno samozavestno ostaja zapisana svojemu filmskemu izrazu: »Pri vsakem filmu, ki ga gledam, razmišljam, kako bi ga režirala sama, to je pač del našega poklica. In seveda bi tudi Polsestro posnela nekoliko drugače.« Po izredno napornih nekaj letih si bo zdaj vzela nekaj odmora, nato pa jo čaka delo pri scenariju za nov film, ki se že počasi rola v njeni glavi.

Digitaliziraj, poveži, avtomatiziraj 1
12 ur

Pred kakšnimi sedmimi leti je zunaj ozkih digitalnih krogov strokovnjakov in poslovnežev veljalo, da hitrost razvoja odrejamo ljudje, ne tehnologija. Ne vem, od kod to prepričanje, ker to ne drži že od parnega stroja. Logika, da bodo avtomobili (prevozna sredstva) in nepremičnine tudi v prihodnje za ljudi najpomembnejši, velja toliko, kot je veljalo, da ne glede na razvoj ni mogoče živeti brez kmetijstva, torej veleposestnikov, plantaž … Za globalno konkurenčnost so danes najpomembnejše storitve in programska oprema.

Seveda se srečujemo tudi s težavami. Poiskati bomo morali rešitve, kako omogočiti nadaljnjo rast števila prebivalstva, rast življenjskega standarda, pa hkrati ohraniti podnebje, naravo, naravne vire in še kaj, da bo naša Zemlja na voljo našim potomcem še stoletja in tisočletja.

Berem, da Francija uvaja nov davek za spletne velikane. V Sloveniji vlada razmišlja o odpravi DDV na klasične medije. Za to, da mi Pošta Slovenije ne meče nenaročene pošte v moj nabiralnik, ji moram plačati nalepko, medtem ko država za to, da ne bi prejemal neželene elektronske pošte, skrbi brezplačno. Kot prvi slovenski trgovec v Sloveniji vem, da ima država še vedno raje klasične kot spletne trgovce.

Kakšno zvezo imajo vse te odločitve s cilji digitalne agende, ki naj bi bila ena izmed sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020? Bo Evropa prihodnje leto s temi ukrepi res tisočkrat bolj digitalna, kot je bila leta 2010, ko je bila ta agenda sprejeta? Zgolj retorično se lahko vprašamo tudi, ali karkoli od navedenega rešuje navedene težave sodobnega sveta.

Za geometrijsko zaporedje ste gotovo slišali. Če ne drugače, boste to, da v tem vesolju obstaja tudi nekaj neverjetno hitro rastočega, spoznali ob nakupu nove jahte. Po neki človeški logiki bi namreč morala biti dvakrat daljša jahta samo dvakrat dražja in zato tistih nekaj metrov, kolikor manjka, da bi imel daljšo jadrnico kot lastnik konkurenčnega podjetja, ne bi smel biti prevelik zalogaj. A dvakrat daljša jahta ima dolžino, širino in višino, tako da je v resnici dva krat dva krat dva, torej osemkrat večja in temu primerno tudi precej več kot le dvakrat dražja. Nedosegljiva.

Najbolj znana zgodba o geometrijskem zaporedju je povezana z izumom šaha. Kralj je namreč Sissi, izumitelju šaha, obljubil, da mu bodo njegovi podložniki na vsako sosednje šahovsko polje položili dvakrat več zrn žita, na prvo eno zrno, na drugo dve, na tretje štiri in tako vse do 64. polja, na katerem bi moralo biti 18,4 bilijona zrn.

Gordan Moore, Intelov soustanovitelj, je leta 1965 napovedal, da se bo zmogljivost integriranih vezij in s tem tudi računalnikov podvojila vsako leto in pol. Prva leta je bila digitalna tehnologija majhna zgodba, in čeprav se je vse skupaj razvijalo enako hitro kot danes, je bilo sprememb v celoti tako malo, da jih ni bilo težko spremljati. Bomo že. Pred kakšnimi desetimi leti je teža vseh zrn iz zgodbe o šahu po Gordanu Mooru zrasla do 20-metrske motorne jahte, ki je že ni bilo več mogoče spregledati. Danes pa je to že letalonosilka.

Te rasti ni bilo več mogoče spregledati. Zato me danes ne preseneča, da posamezniki, podjetniki, podjetja in države ugotavljajo, da se okrog njih dogajajo pomembne spremembe in da morajo tudi sami nekako priti zraven. Iščejo nove ljudi, izdelke, trge in pristope. Vendar pa ni tako preprosto slediti. Za nevajene in nepripravljene gre vse prehitro. Prihodnje leto bo na svetu že skoraj 50 milijard povezanih naprav. Le manjši del v EU.

V eni zadnjih kolumn sem napisal, da je SAP edina platforma, s katero se lahko v Evropi primerjamo z največjimi. Samo tisti, ki ima podatke, jih lahko povezuje. In tisti, ki ima povezane podatke, lahko avtomatizira. Azija in Amerika se avtomatizirata, EU se šele digitalizira. To je lokalna težava. Vse, kar naj bi dosegli z digitalno agendo do leta 2020, bi morali v EU v prihodnjem letu in pol podvojiti. Leta 2030 bo že deset letalonosilk, 80 odstotkov posla bodo pomenile storitve in programska oprema. Ali lahko temu trendu sledi vaše podjetje? Ste že digitalizirani in povezani?

(intervju) Verjetnost katastrofe je velikanska. Mi pa v Bruselj pošiljamo dokumente, da te kap. 2
12 ur
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je kritična tako do neukrepanja slovenskih vlad kot do gospodarstvenikov, ki zaradi kratkoročnega razmišljanja mižijo pred podnebnimi težavami, ne zdi pa se ji pregrešna niti misel, da bi preverjali, ali nevladne organizacije (tudi okoljske) vedno delujejo v javnem interesu.
Na članek...

V prihodnjih petih letih bomo naredili toliko škode, kot smo je v minulih 10 letih, v zadnjih desetih letih smo je najmanj dvakrat toliko, kot smo je prej v 20 letih, pravi naša vodilna klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, predstojnica Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in slovenska članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih. Zaradi podnebnih sprememb so ogrožene varnost posameznika, nacionalna varnost in tudi mednarodna varnost, je opozorila na nedavnem posvetu o podnebni strategiji Slovenije pri predsedniku Borutu Pahorju. Med drugim bo zaradi njih prišlo do še večjih migracij in Slovenija bo zlasti zaradi svojih vodnih virov za migrante zelo privlačna. Tudi sami pa bomo imeli težave – z gozdom, vodo, prehransko varnostjo in zdrav­jem –,­ ki jih bo mogoče reševati le z denarjem. Zavzema se za »ogljični davek«, o zeleni energiji razmišlja zelo prag­matično, nujno pa se ji zdi, da postanemo energijsko pismeni porabniki.

Ali gre pri podnebnih spremembah za »evolucijo«, v kateri je človekov (industrijski) vpliv kot jeziček na tehtnici?

Ne, »podnebne evolucije« imajo časovno skalo med 50 tisoč in 100 tisoč leti, mi pa govorimo o časovni skali zadnjih 150 let, v katerih se je zgodilo izključno zaradi človeštva več sprememb v podnebnem sistemu kot prej v nekaj deset tisoč letih, in o prihodnjih desetletjih, ki bodo odvisna od naših sedanjih odločitev. Ne skrbi nas Zemlja, ki je že večkrat preživela veliko hujše stvari, skrbi nas naša rasa - razen, če tudi človeka zapakiramo v evolucijski cikel izumrlih živalskih vrst.

Smo torej blizu kritičnemu scenariju?

Da, zelo blizu. Pri podnebnih spremembah ne gre le za ogljikov dioksid. Seštevek težav z dušikom, aerosoli, črnim ogljikom oziroma stanje celotnega planetarnega sistema pa bi že lahko sprožilo povratne zanke, ki bi pretrgale stabilnost sistema (op. av.: zelo poenostavljeno, tako imenovana pozitivna povratna zanka pomeni, da neki pojav, v tem primeru segrevanje, namesto reakcije, ki bi pojav ublažila, sproži še njegovo okrepitev – učinek snežne kepe). Pri pričakovanih koncentracijah ogljikovega dioksida v prihodnjih desetih letih bodo morja uskladiščila že toliko toplote, da smo mogoče že sprožili povratno zanko, ne vemo pa točno, do kod še lahko gremo s svojim vplivom. Lahko torej, da smo prag že presegli, zagotovo pa se za zdaj naš vpliv še stopnjuje. V prihodnjih petih letih bomo naredili toliko škode, kot smo je v preteklih desetih letih, v zadnjih desetih letih smo je najmanj dvakrat toliko, kot smo je prej v 20 letih … Zato je vprašanje, kje točno je prag, neproduktivno, saj ga bomo ob današnjih trendih tako ali drugače dosegli prehitro. Ustavljanje in obračanje velike ladje pa je zelo dolg proces, tudi če bi se 100-odstotno zavzeli za pariški podnebni sporazum, potrebujemo vsaj deset let, da ladjo obrnemo in začnemo zmanjševati pritisk na podnebne razmere.

Kako konkretno blizu smo usodnim povratnim zankam?

Po zgodovinskih analogih je verjetnost velikanska, želimo pa to preveriti z našimi modeli. Proučevali smo najhitrejše spremembe podnebja v zgodovini (še pred človekom): v 80 letih se lahko podnebni sistem zelo spremeni. Zvišanje povprečne temperature na Zemlji za osem stopinj – za kolikor bi se lahko povišala do konca stoletja – se je že zgodilo razmeroma hitro, torej Zemlja to fizikalno zmore. Bile so tudi korenite spremembe, rast za dve do tri stopinje v 20 letih. Bega nas dejstvo, da so ti zgodovinski analogi regionalne informacije, mogoče je, da se v 80 letih segreje za osem stopinj območje Evrope, ne vemo pa, ali je mogoče, da se sočasno toliko segreje na primer tudi celotna polobla. A dovolj je strašljivo že, da je to mogoče na manjšem območju. Arktika na primer se trenutno skoraj tako hitro ogreva.

Kaj pomeni zavračanje ZDA za uvedbo pariškega podnebnega sporazuma, po katerem bi morali v tem stoletju omejiti dvig svetovnih temperatur na manj kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven?

Ne glede na izjave vladajoče politike sta ameriška podnebna in tehnološka znanost še vedno najbolj financirani in ostajata najboljši in najbolj pragmatični na svetu. V Evropi verjamemo, da bomo mi ustvarjali zeleno gospodarstvo, a bo pri tem nesporno vodilna Amerika. Prepričana sem, da bo v kritičnem trenutku, ko bodo morali zaživeti določeni sistemi in tehnologije, bolj pripravljena kot Evropa in da bomo mi kupovali njihovo znanje.

Ali bo sploh mogoče doseči globalno soglasje?

Globalno reševanje ne more potekati neusklajeno tako kot zdaj, ko so iniciative prepuščene državam, mi pa le beležimo, koliko kdo prispeva. Imeti moramo preproste, delujoče in hitre ukrepe, ki jih bodo ljudje razumeli in bodo združevali ves svet. Najbolj nas poenoti denar in vsakomur so jasni davki, zato je od ekonomistov odvisno, kako bi lahko deloval »ogljični davek«, ki ga je danes mogoče zanesljivo in pravično izračunati, tako da je v ceni slabega izdelka ali storitve vsebovana tudi okoljska škoda. Vendar morajo to početi vsi, nekakšno trgovanje z emisijami, ki se ga zdaj gre del sveta, je nesprejemljivo in polni žepe špekulantom, planet pa se segreva naprej.

Kako ocenjujete vlogo Kitajske?

Kitajska nas ima veliko bolj v šahu kot Trump. Ima ključne surovine za moderne tehnologije, ljudi in znanje ter disciplino, zato bodo njene odločitve veliko usodnejše, hkrati pa ima optimistične nastavke, saj spoznava, da degradirano okolje stane in da ljudje zaradi tega umirajo ali pa so manj produktivni. Kitajska je mogoče prva država, ki bo že zaradi dosedanjih dogodkov prilagodila svojo podnebno politiko. Za vse bi bilo pametno, če bi videli tamkajšnje dogajanje, da bi se vprašali, ali morajo biti res na kocki življenja, da se bomo spreobrnili.

Zakaj ni uspelo ogljičnega davka spraviti v pariški podnebni sporazum?

Države ga še nočejo sprejeti, verjetno predvsem zato, ker bi to močno vplivalo na mednarodno trgovino pa tudi na finančne trge in bi potem kitajski čevelj stal toliko kot italijanski. Niso pa sposobne spregledati neslutenih priložnosti, ki bi se jim s tem odprle.

Kako bi porabljali denar iz ogljičnega davka?

Morali bi oblikovati pošten globalni fond in ga porabljati z zelo jasnimi nameni, za razvoj tehnologij in pomoč za prilagajanje podnebnim spremembam. Največja težava se mi zdi, da še nimamo zaupanja vrednih in z znanjem opremljenih institucij, ki bi znale upravljati ta denar. Konec junija sem na posvetu o podnebni strategiji Slovenije pri predsedniku Borutu Pahorju edina opozarjala, da bomo imeli težave - z gozdom, vodo, prehransko varnostjo in zdravjem - in da je te težave mogoče reševati le z denarjem in veliko modrosti, pa tudi, da se moramo o tem pogovarjati in čim prej konkretno dogovoriti. Predsednik na to plat podnebnih sprememb javno ne opozarja, stranke pa še manj.

Novi brazilski predsednik Jair Bolsonaro je za 60 odstotkov povečal količino izsekavanja amazonskega pragozda, EU pa z njim podpisuje nove pogodbe.

V podnebni zgodbi Evrope v primerjavi z ZDA žal ne vidim kot posebej pozitivne, čeprav ni mogoče reči, da ne ozavešča prebivalstva in da ni financirala raziskav. Vendar pa evropska živina veselo je brazilsko sojo. Evropa sicer ima ljudi, ki bi lahko vlekli vlak naprej, politikov, ki bi razsežnosti te težave dojeli, pa nima.

Je boj proti podnebnim spremembam mogoče uskladiti z idealom močne gospodarske rasti?

Kapitalizem bi moral pri tem preskoku razumeti, da bi se po nekajletnem premoru tudi v vzdržnih okoljskih razmerah in s trajnostnimi izdelki dobički spet vsaj optimizirali, če že ne maksimirali. Sem zagovornica gradienta – v fiziki potekajo stvari le, ko so prisotne razlike, v družbi pa je gradient tudi to, da je eden boljši in zato več plačan, drugi pa slabši. Vendar pa morajo biti gradienti zmerni, razumne razlike skrbijo, da je družba zdrava, velike pa sprožijo le revolucije, migracije in družbeno paralizo. Zdi se mi, da smo zašli, saj se nam zdi ena proti sto tisoč povsem normalna razlika.

Že prihodnje leto bo 21 velikih mest v Indiji ostalo brez podtalnice. Verjetno bo to sprožilo obsežne migracije, kajne?

Že iz tega, koliko se z migracijami ukvarja Svetovna banka, je jasno, da gre za resno težavo, ki jo povzročajo različni dejavniki, od ekonomskih do političnih, menim pa, da bo vse bolj v ospredju okoljski. Voda je pri tem še posebno kritična: onesnažen zrak lahko dihaš leta, pomanjkanje vode pa te prežene zelo hitro. Prevladujoče migracije niso čezmejne, ampak notranje, zaradi njih potem mesta pokajo po šivih in prve destabilizacije zaradi podnebnih sprememb se bodo zgodile znotraj držav, v Bangladešu, Indiji, Mehiki … Predstavljajte si, da se vsi Primorci preselijo v Ljubljano z življenjskim slogom, ki je drugačen – a to bi bila neznatna težava v primerjavi s 100 milijoni beguncev, ki bi z obale Bangladeša migrirali v notranjost države.

Na posvetu pri Pahorju ste dejali, da bomo morali kot država zaščititi svoje vodne vire.

Voda je nenadomestljiva, brez nje ne moremo, hkrati pa jo vidim kot našo strateško prednost in velikanski kapital v prihajajočih letih. Videti bi jo morali kot gospodarsko pa tudi kot strateško-vojaško dobrino, saj je tudi ena od stvari, ki nas dela ranljive z vidika migracij. V časih, ko bo mogoče marsikje šlo le še za preživetje, bomo stokrat bolj zanimivi, tudi za migrante. A v Sloveniji za to ni posluha, en prevrnjen vagon lahko, kot je pokazala železniška nesreča pri Hrastovljah, ogrozi celoten poletni turizem, primorsko kmetijstvo in oskrbo prebivalstva. Mogoče pa potrebujemo vodovod na Primorskem bolj kot železniški drugi tir, za vodovod bi lahko tudi dobili evropski denar. Za dogovor o takšnih strateških stvareh pa morajo sesti za mizo vsi deležniki, tako gospodarstvo in promet, ki delata škodo, kot obramba in zdravstvo, ki rešujeta težave.

Ministrstvo za okolje trdi, da Slovenija izpolnjuje zaveze za zmanjšanje toplogrednih plinov, po drugi strani pa je nacionalni energetski in podnebni načrt Slovenije dobil najslabšo oceno izmed članic v EU. Kako to razumeti?

Pri poročanju o uresničevanju ciljev gre za računske postopke, ki imajo več variabilnih postavk, te metodologije se spreminjajo in dopolnjujejo in države imajo kar veliko manevrskega prostora, ki ga lahko izkoristijo tudi za to, da se prepričajo, kako je še vedno vse v redu. Podobno je s temperaturnim dvigom: eni razumejo tisti dve stopinji glede na predindustrijski čas, drugi glede na sedanje obdobje. Če že drži, da smo zmanjšali toplogredne izpuste, pa se je treba vprašati – po kateri poti? So v ozadju tega zmanjšanja resnični ukrepi, ali so za večino zaslužne propadle gospodarske družbe? Menim, da je šlo večinoma prav za to, saj se ne spomnim nobenih resnih ukrepov države, ki bi me spodbudili k manjšim izpustom. Kvečjemu nasprotno, bila so obdobja, ko je bila nafta najcenejše kurivo. Doma smo preklopili na plin in se je sosed smejal, češ le zakaj na plin, ki je dražji.

Dejstvo pa ostaja, da se politika pri nas s podnebnimi spremembami ne ukvarja in jih še vedno obravnava kot samo okoljsko vprašanje ali pa jih stranke celo zanikajo.

Slovenije ni niti v britanskem poročilu Odštevanje do nič, ki analizira, kako se v podnebno najambicioznejših državah pripravljajo na neto ničemisijsko gospodarstvo.

Za ničelne emisije mora imeti država naravne danosti. Sloveniji narava in majhna gostota prebivalstva ponujata vse, da bi bili ničelno ogljični. Treba pa je imeti tudi družbeno-politične danosti, ozaveščene ljudi in odgovorne politike. Mi jih nimamo, nimamo času in problemu primernih institucij, predstav o razvoju, idej. V Bruselj pošiljamo takšne dokumente, da te kap. Sicer je ničelna ogljičnost tudi problematična, saj je prav tako podvržena računskim postopkom. Izpusti so denimo vselej teritorialni in »uvoženi«. Recimo, da povsem nehamo kuriti nafto in uporabljamo le še sončno energijo, sočasno pa uvažamo kitajske telefone: to seveda ne pomeni, da smo brezogljični.

Pred kratkim je premier Marjan Šarec pozval ministrstvo za okolje, naj začne pripravljati zakonodajo, ki bo prevetrila v javnem interesu delujoče nevladne organizacije. Kaj menite?

Zagotovo vse nevladne organizacije niso vodene enako dobro, za moj okus je tudi noro, da samo država plačuje za nekoga, ki ji po definiciji gleda pod prste. Žal smo v to prisiljeni, saj industrija še ni dojela, da so nevladne organizacije v njenem interesu kot vmesnik med industrijo in državo. Šarčev poziv bi mogoče lahko bil celo zelo koristen za začetek debate in razumevanje, kaj je javni interes, in da bi vsi vedeli, kaj ni in kaj je nevladna okoljska organizacija. Ne nazadnje sem takoj za to, da se tako »prevetri« tudi znanost oziroma njeno delovanje v javnem interesu. Pa tudi področje zdravja in še katero.

Naravovarstveniki ugovarjajo pravzaprav že vsem virom energije, od termoelektrarn, hidroenergije do vetrnic in tudi fotovoltaike?

Pri tem je treba izhajati iz danosti posamezne države, univerzalnega recepta pa ni, že za celotno Slovenijo ga ni mogoče najti. Pomembna je velikost tehnološkega potenciala. Analiza stroškov in koristi naj pokaže, da bo uporabnik dobil pri konkretnem energetskem viru toliko, da se mu bo splačalo kljub neizogibnim težavam. Sprejemati moramo kompromise in v Sloveniji se mi zdi hidroenergija dober kompromis, ki deluje že sto let. Še ene znanstvene analize pa nisem videla za že delujoče vetrne elektrarne. Tudi fotovoltaika ni idealna, saj bi jo morali skoncentrirati na Primorsko, imamo pa je več na vseh drugih koncih. V Sloveniji nas je tudi premalo, da bi na energetske objekte gledali izolirano, zato moramo iztržiti iz vsakega takega posega v prostor čim več. Na hidroenergijo bi morali gledati tudi kot na dopolnilni vir namakanja v kmetijstvu in turistično priložnost. Trbojsko jezero pri Medvodah bi denimo lahko krasno uredili za ta namen. A vodni viri so ponekod že potencialno močno izkoriščeni, seveda pa so težava tudi načeta energetska omrežja, zaradi česar nastajajo izgube električne energije, in bi jih morali čim prej posodobiti.

Je jedrska energija sprejemljiv kompromis?

Med znanstveniki, ki se ukvarjamo z okoljem, je to edino očitno jabolko spora. Če drži, da imamo še 20 ali 30 let časa, preden bo stekla povratna zanka, je povsem vseeno, ali imamo še jedrsko energijo. Tudi kritično stališče, da prihodnjim generacijam s tem zapuščamo le odpadke, ne drži povsem, saj je lahko reciklaža urana že zelo učinkovita. Jedrska energija je stvar manjšega zla, imam pa v zvezi z JEK 2 drug pomislek: ali imamo sploh še čas, da ga zgradimo? Prej kot v 20 letih bi težko začeli pridobivati energijo in verjetno smo prepozni.

Lahko pojasnite svoj pogosti očitek, da smo porabniki v Sloveniji energijsko zelo nepismeni?

Pred kratkim smo v anketi ljudi spraševali zelo preprosta vprašanja: koliko kilovatnih ur na dan porabijo za avtomobil, razsvetljavo, pripravo hrane … Sanjalo se jim ni, niti ljudje na vodilnih položajih niso znali odgovoriti. Energenti so bistvena postavka v gospodinjstvu, a na biotehniški fakulteti imam skoraj 90 odstotkov maturantov, ki v rokah še niso držali računa za elektriko. Če bi imeli v javnih institucijah nadzor nad denarjem, ki ga porabimo za energijo, in bi lahko prihranke prenesli v svoje plače - bi hitro drug drugemu gledali pod prste pri porabi energije. Tudi obnova stavbnega fonda in zmanjšanje letalskih prevozov bi se zgodila brez vprašanj. Energijsko pismenost bi morali začeti uvajati že v šolah. Dežurni učenci bi zlahka ves dan nadzirali števca za elektriko in vodo, učenci pa bi si postavili cilj, da prihranijo nekaj odstotkov. S prihrankom bi si magari kupili čokolado.

Kako vi skrbite za čim manjši ogljični odtis?

Od kurjave do vožnje – uporabljam plin, ki je v fosilni shemi najmanj škodljiv. Račun za poln tank pri mojem malem avtu znaša 14 evrov. Vodo nam greje sonce, meso smo bolj ali manj ukinili, razen za piknike, na katerih ne moremo jesti le bučk. Zgradili smo steklenjak, vendar lahko glede na razmere v Sloveniji pridelaš za mogoče 20 odstotkov svojih prehranskih potreb, pa še to le v topli polovici leta. Med te drobne korake sodi tudi dopustovanje, na katero ne gremo z letalom, ampak izbiramo med kraji, ki so v dosegu enega rezervoarja plina. Zelo sem tudi skrčila službena potovanja, vidim pa, da ljudje še vedno ne razumejo, kako velik ogljični odtis pustijo z enim samim (daljšim) poletom. Sem tudi vse bolj navdušena nad vintage oblačili. A sem še daleč od kake ogljične nevtralnosti.

Bi se lahko energetska učinkovitost porabnikov izrazila tudi v zmanjšani potrebi po novih energetskih objektih?

Seveda, smiselno je ugotoviti, koliko lahko »interno« prihranimo, in potem, koliko energetskih potreb moramo še zagotoviti. Zdaj se a priori predvideva, da se bodo trendi energetske porabe le še stopnjevali – in se načrtujejo novi energetski projekti. Hkrati pa na primer gradbeniki še vedno gradijo po normativih iz prejšnjega stoletja, tako stavbe kot ceste, čeprav se od vročine že topi asfalt in krivijo tirnice pa tudi pri hidroenergiji ne morejo več računati na nekdanjo vodnatost rek. Nova znanja bi morali zato aktivno uporabiti pri prilagajanju drugačnim razmeram v naravi, tako v energetiki kot v drugih poslih. Na mikroravni je to že marsikomu jasno, nekdo, ki je na primer prodajal ratrake, zdaj prodaja snežne topove. Zakaj se torej ne bi dalo služiti s stvarmi, ki jih resnično potrebujemo, namesto s stvarmi, ki poslabšujejo položaj? Če nam bo zaradi škod ekstremnega vremena in zmanjšane produktivnosti šlo še slabše, kdo bo pa kupoval? Gospodarstveniki želijo ohraniti kupno moč prebivalstva, omilitev podnebnih sprememb pa je pravzaprav boj, da ostanemo dobri, a občutno bolj ozaveščeni kupci.

(intervju) Verjetnost katastrofe je velikanska. Mi pa v Bruselj pošiljamo dokumente, da te kap.
Foto: Jure Makovec
Na kakšni vročini se skuha vojna?
12 ur

Če se grozeči dvig svetovnih temperatur za dve stopinji zaradi majhne številke ne sliši dovolj dramatično, poskusimo z bolj voluminoznimi številkami. V zadnjih sto letih se je gladina svetovnih morij dvignila za 17,8 centimetra, pri trenutni hitrosti pa bo v prihodnjih sto letih zrasla še za 33 centimetrov. Masa ledenih plošč na polarnih območjih se zmanjšuje za 413 milijard ton na leto, samo v zadnjih desetih letih se je arktični led skrčil za 12,8 odstotka. Raven ogljikovega dioksida je danes najvišja v 650 tisoč letih, v zadnjih desetih letih se je zvišala skoraj za pet odstotkov, v zadnjih 60 letih skoraj za četrtino.

Ti podatki so na veliko nanizani na klimatski podstrani ameriške vesoljske agencije NASA, enake prikazujejo tudi druge raziskovalne organizacije, na primer ameriška agencija za oceane in atmosfero ter britanska University of East Anglia. Gre za »kapitalistične« raziskovalne ustanove; to kaže omeniti zaradi poskusov zanikanja usodnosti podnebnih sprememb in očitkov, da gre le za poskus spodkopavanja kapitalizma, kakršne lahko slišimo tudi pri nas.

Da hočemo živeti v zanikanju, je sicer človeško, kajti za rešitve bi bilo potrebno odrekanje. Pri tem pa spregledujemo, čemu se odrekamo, če ne ukrepamo, in ne gre samo za poceni izdelke in velike dobičke; ena od grozečih posledic je tudi pomanjkanje vode. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj (ne edina) opozarja, da lahko prav to v bližnji prihodnosti močno okrepi svetovne migracije. In ko se bomo bojevali za vodo, bomo krvoločni.

Paradoksalno je, da globalno segrevanje najbolj zagrizeno zanikajo prav tisti, ki so najbolj ogorčeni nad migracijami. To pa v podnebnih debatah ni edini paradoks. V medsebojnih spopadih se izčrpavajo tudi tisti, ki jih segrevanje sveta menda najbolj skrbi. Horizont vlad pa seže samo od enega mandata do drugega. Medtem svet pred nami gori in na ognju se morda kuha nova vojna.

Najbolj brani članki danes
13 ur
1. Kdo je novi lastnik šenčurskega Baumaxa in kakšni so njegovi načrti2. Vila nekdanjega župana Zavrča Mirana Vuka prodana. Kdo je tokrat kupec?3. Začenja se: Alfi kupil prvo podjetje, KD
Več ▼

1. Kdo je novi lastnik šenčurskega Baumaxa in kakšni so njegovi načrti

2. Vila nekdanjega župana Zavrča Mirana Vuka prodana. Kdo je tokrat kupec?

3. Začenja se: Alfi kupil prvo podjetje, KD Skladi v akcijo konec poletja

4. Od Jamnika, nekdanjih lastnikov Outfita7 do Petriča: kdo vse in koliko je vložil v sklad Alfi?

5. Talum očaral Švicarje z novo rondelico, kjer je dodana vrednost skoraj 100 tisoč evrov

6. Bertoncelj nad priljubljen davčni trik borznih trgovalcev, kratko pa bodo potegnili tudi mali vlagatelji

7. V času vzpona električnih avtov se vodik kaže kot prijaznejša alternativa

8. Kaj je projekt Rune, ki bo v slovensko podeželje investiral 200 milijonov

9. Kaj dobite od nepremičninskega posrednika za plačilo provizije?

10. V javni obravnavi: koliko pokojnine boste lahko po novem prejemali ob delu

Naslovne zgodbe Financ
14 ur
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Lendava 100 let po priključitvi še vedno lovi Slovenijo za rep 1
14 ur
Na začetku 20. stoletja je bilo v Lendavi tri četrtine prebivalstva madžarskega, danes je slika obrnjena. V podjetništvu so bili posebej močni Judi, danes pa Lendavčani delajo v podjetjih s kapitalom različnega izvora. Gospodarstvo, ki se sicer pobira, pa je še daleč od nekdanjih zlatih časov.
Na članek...

Z državnim praznikom 17. avgusta bomo letos praznovali sto let, odkar je po določbah pariške mirovne konference Prekmurje pripadlo takratni Kraljevini SHS in prekmurski Slovenci so bili po stoletjih madžarske oblasti znova združeni z matičnim narodom. Prekmurje je po koncu prve svetovne vojne 12. avgusta 1919 zasedla jugoslovanska vojska, ki je pet dni pozneje na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih, kjer se je zbralo več kot 20 tisoč Prekmurcev, oblast predala civilnemu upravitelju. Za prekmurske Slovence je bil to velik praznik, ne pa za Madžare, ki so bili takrat odrezani od svoje matične domovine.

V Lendavi je bilo pred sto leti tri četrtine prebivalstva madžarske narodnosti in nova meja, ki jo je pozneje potrdila še trianonska mirovna pogodba, je nekako končala zlato gospodarsko obdobje, ki se je v takratni Dolnji Lendavi začelo leta 1867, ko je mesto postalo sedež okraja. »Sem so se namreč takrat priselili judovski trgovci in obrtniki, ki so soustvarili gospodarsko ozračje, ki je bilo zelo pozitivno. Na podlagi trgovskih listov se da slediti trendu ustanavljanja majhnih podjetij in obrtniških delavnic, ob večjih tovarnah. Leta 1906 ustanovljena dežnikarna, opekarni ter paromlini so ob manjših, skoraj družinskih delavnicah dajali kruh tudi velikemu številu okoliških prebivalcev,« zlato gospodarsko dobo v svojem mestu opisuje zgodovinar Dejan Süč.

Na začetku 20. stoletja so bili gospodarstveniki v Lendavi skoraj izključno madžarske narodnosti, večinoma judovske veroizpovedi. Poleg meje so v Trianonu za njih postavili še številne omejitve pri odpiranju podjetij in prevozu surovin. »Približno tretjina judovskih trgovcev in obrtnikov se je po letu 1919 odločila za selitev na Madžarsko,« pravi Süč. Kljub temu so Judje do druge svetovne vojne prevladovali med podjetniki. Po vojni pa so bila podjetja nacionalizirana.

Švicarji in Japonci, veliki delodajalci

Sto let pozneje pomemben del gospodarstva v Lendavi znova poganja tuji kapital. Zelo pomemben je švicarski: farmacevtski koncern Novartis je namrečv zadnjem desetletju v Lekov lendavski pakirni center vložil že več kot sto milijonov evrov. »Razvili smo se iz startupovske enote v globalno strateško Novartisovo enoto za zadnjo fazo proizvodnje zdravil. V prvih letih delovanja je delo potekalo na šestih polnilno-pakirnih linijah, zdaj že na 21 in do konca tega leta bo na lokaciji delovalo 25 linij. S tem bo naša enota postala obrat z največ proizvodno-pakirnimi linijami za zdravila v trdni obliki v Novartisu na svetovni ravni,« pravi direktor Lekove enote Trdni izdelki Lendava Simon Rečnik. Pred desetimi leti so začeli s 35 zaposlenimi, danes jih v pakirnem centru dela skoraj 500. S skupno 650 redno zaposlenimi sodelavci pa je Lek največji zaposlovalec v Lendavi, saj tu deluje tudi proizvodnja zdravilnih učinkovin antiinfektivov.

Leka sicer ni na seznamu najbolj dobičkonosnih podjetij s sedežem v Lendavi, saj gre za enoto v okviru delniške družbe Lek. Je pa med najdobičkonosnejšimi – na četrtem mestu – s 461 tisoč evri čistega dobička ob 14 milijonih prihodkov, ki je prav tako pod okriljem tujega lastništva. Proizvajalca varilne opreme je pred dobrimi petimi leti kupila japonska korporacija Daihen, ki je z lendavsko naložbo vzpostavila svoj razvojno-proizvodni center za Evropo s 150 zaposlenimi.

Največ dobička ustvarijo tri podjetja Slovencev

Na prvih treh mestih po dobičku pa so tri lendavska podjetja v lasti domačinov. Največja lastnika proizvajalca gotovih kopalnic Varis (20 milijonov evrov prihodkov, milijon evrov čistega dobička) sta Štefan Sobočan, nekdanji dolgoletni direktor tega pdjetja, ki izhaja še iz časov socializma, in sedanja direktorica, njegova hči Sabina Sobočan. Kmetijsko gospodarstvo Lendava je v lasti Jožefa Magyara, ta se je pred nekja leti kot »najbogatejši kmet« (je sicer dolgoletni direktor tega kmetijskega podjetja) znašel tudi na Managerjevi lestvici 100 najbogteljših Slovencev. Podjetje Virs, ki prodaja varilno opremo, pa sta leta 2004 ustanovila domačina Aleš Puklavec in Renato Pahor, lani je to hitro rastoče podjetje s približno 25 zposlenimi ob osmih milijonih evrov prihodkov ustvarilo 700 tisoč evrov čistega dobička.

Zaradi uspešnega poslovanja paradnih konjev lendavskega gospodarstva, ki so v zadnjih letih dodatno zaposlovali, je danes stopnja registrirane brezposelnosti v Lendavi najnižja v zadnjem desetletju, a še vedno je s 14,7 odstotka dvakrat višja od slovenskega povprečja.

»Lendava je že od nekdaj izjemno močna v kemijski, farmacevtski, gradbeni in kovinskopredelovalni industriji, kar se izraža tudi s kakovostno srednjo šolo, predvsem na področju strojništva in mehatronike. Glede na zdajšnji kader in svetovno priznana podjetja so to gotovo stebri razvoja,« meni direktor Zavoda za turizem in razvoj Lendava Romeo Varga, ki je prepričan, da lendavsko gospodarstvo ne more sedeti samo na eni veji.

Nafta Lendava, podrti nekdanji steber zaposlovanja

Od konca druge svetovne vojne se je Lendava gospodarsko razvijala zgolj zaradi petrokemične industrije. Nafta Lendava je na vrhuncu razvoja med letoma 1948 in 1952, ko je v Prekmurju zraslo največje naftno polje v Jugoslaviji, zaposlovala dva tisoč ljudi. Pod površjem naj bi bilo še danes približno 2,5 milijona ton nafte, kar pa je razmeroma majhna količina, ki jo je ob tem še težko črpati. Leta 1985 je v Nafti še vedno delalo več kot tisoč ljudi, na prelomu tisočletja pa dobrih 600. S stečajem hčerinske družbe Nafte Petrochem pred petimi leti je nekdaj velik sistem petrokemične industrije v Lendavi dokončno razpadel. Konec leta 2014 je bil tako brez dela vsak peti delovno aktivni Lendavčan. »Model odvisnosti kraja in regije od posamezne gospodarske panoge se je pokazal kot izrazito problematičen predvsem ob stečaju podjetja. Panoga je prav tako povečala tudi negativne vplive na okolje, ki je postalo zaradi industrije degradirano in življenje obenem manj kakovostno,« pove zgodovinar Süč. Tradicijo črpanja zemeljskega plina je na Petišovskem polju pri Lendavi želel nadaljevati angleški Ascent Resources, ki se je povezal s podjetji Geoenergo in Petrol Geoterm, a mu ne za metodo hidravličnega lomljenja in postajo za čiščenje plina ni uspelo pridobiti potrebnih okoljevarstvenih dovoljenj.

Turizem med naftnimi vrtinami

Kljub degradiranosti, ki se najbolj kaže z več kot 200 nedelujočimi naftnimi in plinskimi vrtinami, v Lendavi precej stavijo na turizem, ki je lani naštel 124 tisoč prenočitev. Te se od meseca maja vrstijo tudi v zidanicah razpršenega hotela Vinarium, ki ga upravlja zavod za turizem. In kakšen je odziv gostov? »Odličen. Že v maju, še pred odprtjem, smo imeli prve prenočitve, v juniju pa nekaj nad 20 obiskov. Za julij in avgust rezervacije dežujejo. Veselijo nas pozitivni odzivi gostov, ki najbolj pohvalijo izvrstno lokacijo prenočišča, sredi vinogradov, odličen razgled, izjemen mir, ptiči žvrgolijo ... Neki ameriški par je omenil celo bolečo tišino,« pravi Varga, ki s sodelavci skrbi za administracijo in trženje, posamezniki pa svoje zasebne namestitve prek razpršenega hotela oddajajo v najem.

Most med Slovenijo in Madžarko – in kako ga podpira madžarka vlada

Na razgledni stolp se peš ali z dvigalom vsako leto povzpne nekaj manj kot sto tisoč obiskovalcev, ki ob Sloveniji, Avstriji in Hrvaški zrejo tudi proti Madžarski. Poznavanje madžarskega socialnega prostora je po mnenju Varge največja večkulturna prednost Lendave. »Ne samo zaradi jezika, ampak zaradi številnih povezav, ki jih manjšina goji že leta in leta, gre za izjemen poslovni kapital. Lendava bo prej ali slej postala most za blagovno menjavo med Slovenijo in Madžarsko. Pravzaprav je na to obsojena,« razmišlja direktor lendavskega razvojnega zavoda.

Madžarska vlada se ob tem trudi, da bi ta most imel čim trdnejše madžarske temelje. Leta 2016 je v Lendavi odprla svoj generalni konzulat in že leto pozneje ustanovila poseben sklad za razvoj naložb in novih delovnih mest, s katerim želi ohranjati navezanost na madžarski jezik in kulturo. Letno sklad na dvojezičnem območju razdeli 1,5 milijona evrov. Pogoj, da lahko posameznik ali podjetje prejme do 20 tisoč evrov nepovratnih sredstev, pa je znanje madžarskega jezika ali pripadnost manjšinskemu prebivalstvu.

Madžari, ki imajo v lasti podjetje na dvojezičnem območju, a tu stalno ne prebivajo, niso upravičeni do takšnih spodbud, a se kljub temu v čedalje večjem številu odločajo, da v Lendavi ustanovijo svoje podjetje. Daniel Magyar je s svojim Management Centrom v zadnjih štirih letih pomagal madžarskim državljanom ustanoviti 33 podjetij, vse na istem naslovu Glavna ulica 11 v Lendavi. »Večinoma so to storitvena in trgovska podjetja. Po mojih videnjih jih Madžari v Lendavi ustanavljajo, ker opravljajo storitve v Sloveniji. Trgovska podjetja pa zaradi koprskega pristanišča in lege,« razlaga Magyar, ki je sicer tudi strokovni sodelavec na Madžarski samoupravni narodni skupnosti občine Lendava in se s podjetniškim svetovanjem po lastnih besedah ukvarja že skoraj dve desetletji. Ob trgovskih podjetjih je Madžarom v Lendavi pomagal ustanoviti tudi šolo za pilotiranje letal in podjetje, ki se ukvarja z umetniškim uprizarjanjem jazza. Pomisleke, da gre za načrtno povečevanje gospodarskega vpliva iz sosednje države pod taktirko vlade Viktorja Orbana naš sogovornik ni potrdil. »Na nas se obračajo tako domača kot tuja podjetja, večina zadnjih je resda iz Madžarske, verjetno je razlog poznavanje njihovega jezika,« pravi Daniel Magyar.

Večina podjetij v lasti Madžarov je širši pomurski javnosti povsem neznana. Morda najbolj presenetljivo je podjetje Innotek, ki sta ga šele lani februarja ustanovila madžarska državljana Dezso Kovacs in Gergely Szijjarto in je že v prvem letu delovanja ob 820 tisoč evrih prihodkov pridelalo kar 428 tisoč evrov čistega dobička in se tako znašlo na petem metsu lestivce lendavskih podjetij z največjim dobičkom. Direktor Szijjarto nam je v telefonskem pogovoru zaupal, da podjetje v Sloveniji še niti ni začelo zares poslovati. »Še vedno pripravljamo teren za vstop na slovenski trg in iščemo lokalnega partnerja. Na Madžarskem namreč po zdravstvenih ustanovah uspešno tržimo patentiran irski sistem za dezinfekcijo zraka in v Lendavi smo ustanovili podjetje, ker ga želimo tržiti tudi v Sloveniji,« pravi Szijjarto, ki pa ni v sorodstvu z madžarskim zunanjim ministrom, čeprav gre za precej redek priimek pri naših vzhodnih sosedih. »Verjemite mi, da bi mi šel posel na Madžarskem dosti bolje, če bi si bila v sorodu, a na žalost ni tako,« je še povedal direktor Innoteka, ki naj bi ga v Lendavi zanimal tudi nepremičninski trg.

Pisana narodnostna sestava

Danes je narodnostna podoba Lendave obrnjena v primerjavi s tisto pred sto leti, saj je med prebivalstvom le še četrtina madžarske narodnosti. Zaradi razcveta petrokemične industrije v zadnjega pol stoletja pa je danes v Lendavi še številčna hrvaška narodna skupnost. A tako kot na začetku 20. stoletja tudi danes na gospodarsko sliko in življenje v mestu ob domačih podjetnikih pomembno vplivajo tudi tisti iz tujine, pa najsi bodo to madžarski, švicarski ali japonski.

(analiza) Ključni izziv za Netflix – najti pravo ceno za naročnino na spletno videoteko 1
15 ur
Pri Netflixu, ameriški družbi za pretočno predvajanje videovsebin, so zaradi podražitve naročnin zaznali prvi resnejši četrtletni upad števila naročnikov v ZDA.
Na članek...

Globalni ponudnik storitev spletne videoteke Netflix je ta teden z objavo poslovnih rezultatov za letošnje drugo četrtletje šokiral vlagatelje. Da, v svetovnem merilu število njegovih naročnikov še vedno narašča, a manj od napovedi – namesto pričakovanih petih milijonov se je v drugem četrtletju povečalo za 2,7 milijona. Za nameček pa je družba prvič poročala o precejšnjem zmanjšanju števila naročnikov v ZDA.

Drugo četrtletje: večji prihodki, a manjši dobiček

Pri Netflixu so letošnje drugo četrtletje sklenili s 4,92 milijarde dolarjev prihodkov, kaže sveže četrtletno poslovno poročilo. S tem so prihodke povečali tako glede na prejšnje četrtletje (ko so jih ustvarili 4,52 milijarde dolarjev), kar 26-odstotno rast pa so imeli v primerjavi z lanskim drugim četrtletjem, ko so ustvarili 3,91 milijarde dolarjev prihodkov.

Pri dobičku je bila druga pesem. Letošnje drugo četrtletje so pri Netflixu sklenili z nekaj manj kot 271 milijonov dolarjev čistega dobička. To je bilo manj od rezultata v prvem četrtletju, ko je družba imela 344 milijonov dolarjev čistega dobička, obenem pa za kar 30 odstotkov manj od rezultata v lanskem drugem četrtletju, ko so pri Netflixu po konsolidiranih podatkih ustvarili 384 milijonov dolarjev čistega dobička.

Rast izdatkov za pospeševanje prodaje ... ter dolga

Kot še kažejo podatki iz Netflixovih nerevidiranih, konsolidiranih bilanc za drugo četrtletje, so izdatki za program dosegli dobre tri milijarde dolarjev, medtem ko so v drugem četrtletju 2018 znašali 2,4 milijarde dolarjev, v drugem četrtletju 2017 pa 1,99 milijarde dolarjev.

V zadnjih dveh letih so se močno povečali tudi stroški za trženje (zlasti) izvirnih programskih vsebin. Medtem ko so pri Netflixu v drugem četrtletju 2017 za trženje namenili 311 milijonov dolarjev, so v letošnjem drugem četrtletju izdatki narasli na 603 milijone dolarjev.

Netflix ima tudi precej dolga, s tem si zagotavlja sredstva za delovanje, med drugim tudi za financiranje izvirnih programskih vsebin; zadnjo zadolžitev v višini dveh milijard dolarjev je družba izvedla konec aprila. Gre sicer za dolgoročni dolg, se pa njegov obseg precej povečuje: konec drugega četrtletja 2017 je znašal 4,84 milijarde dolarjev, konec drugega četrtletja 2018 je zrasel na 8,34 milijarde dolarjev, konec drugega četrtletja 2019 pa se je povzpel na 12,59 milijarde dolarjev.

Število naročnikov se ne giblje po načrtih

Pri Netflixu izdatki in dolgoročni dolg sicer naraščajo že vseskozi, zdaj pa se zdi, da bi vlagatelje in analitike vse skupaj manj skrbelo, če bi družbi uspevalo v zadostni meri povečevati število naročnikov, saj bi bil to obet za organsko povečevanje prihodkov iz rednega delovanja.

Pri tem kazalniku pa se je v letošnjem drugem četrtletju zataknilo. Prvič, skupno število naročnikov po vsem svetu se je povečalo manj od načrtov. In drugič, pri družbi so prvikrat opazili osip na ameriškem trgu, kjer se je število naročnikov zmanjšalo za 130 tisoč (s 60,23 milijona v prvem četrtletju, na 60,10 milijona v drugem četrtletju).

Analitiki kot problematično vidijo podražitev naročnin

Večina analitikov je bila v odzivu na poslovne rezultate globalnega velikana za pretočne videovsebine enotna: Netflix se je opekel s spomladansko podražitvijo naročnin na ameriškem trgu. Spomnimo, v ZDA je Netflix osnovno naročnino podražil za 12 odstotkov – s 7,99 na 8,99 dolarja, standardno za 18 odstotkov – z 10,99 dolarja na 12,99 dolarja, premijsko pa za 14 odstotkov – s 13,99 na 15,99 dolarja. (Ceno naročnin so v drugem četrtletju zvišali tudi v zahodni Evropi, na primer na britanskem trgu.)

Kot ugotavljajo analitiki, pa je vprašanje, ali ima Netflix konkurenčno moč za takšne podražitve, ne da bi ob tem izgubljal naročnike.

  • Še toliko bolj v času, ko je že "lanski sneg" njihova velika svetovna programska uspešnica Hiša iz kart (House of Card) – trenutno je med večjimi aduti recimo nanizanka Čudne stvari (Stranger things) – in se bo z njihove platforme med drugim prihodnje leto poslovila nanizanka Prijatelji (Friends).
  • Hkrati je konkurenca v segmentu pretočnih videovsebin na ameriškem trgu in na svetovni ravni vse bolj intenzivna (HBO, Amazon, Hulu, Disney, Apple, CBS ... bolj lokalno denimo Voyo in Pickbox).

V marčni anketi, ki sta jo izvedla Reuters in IPSOS med Netflixovimi naročniki v ZDA, je kar 81 odstotkov vprašanih odgovorilo, da bi odpovedali naročnino, če bi se mesečni znesek podražil za pet dolarjev.

Netflix bolj ranljiv, ker ima manj razpršen posel

Ob tem analitiki opozarjajo, da v nasprotju z Amazonom Netflix nima naravnega instrumenta za promocijo svojih vsebin, kakršnega ima Amazon s konzolo Fire TV, kjer prednostno opozarja na svoje vsebine, medtem ko je Netflix načelno na seznamu ikon pomešan med druge aplikacije. Tu pa se primerjava ne neha. Kot opozarjajo analitiki, je Netflix na šibkejših osnovah tudi zaradi manjše možnosti za razpršitev prihodkov, kakršno poznajo pri Applu ali Amazonu, kjer lahko v zasledovanju strateških ciljev selijo denar iz donosnejših v manj donosne segmente poslovanja.

Analitiki opozarjajo, da pri Netflixu slika iz izkaza denarnega toka o tem, kaj se v družbi dogaja z denarjem na računu, v zadnjih dveh letih kaže negativni prosti denarni tok (predlanskim negativni dve milijardi dolarjev, lani negativne tri milijarde dolarjev, za letos analitiki napovedujejo negativnih 3,5 milijarde dolarjev). Pri čemer Netflix ne more računati na realokacijo prihodkov iz drugih dejavnosti, zato je za zdaj njegov najbolj gotov realni vir dolg.

Ob vsem povedanem je bolj razumljivo, zakaj se je tečaj Netflixovih delnic na ameriškem borznem trgu na objavo četrtletnega poročila odzval tako silovito – tečaj se je v prvem odzivu znižal za 13 odstotkov. Pri Netflixu sicer pravijo, da je drugo četrtletje bolj praska kot dolgoročna težava.

(analiza) Ključni izziv za Netflix – najti pravo ceno za naročnino na spletno videoteko
Fintech je na pohodu. To so slovenska podjetja v tem poslu 4
15 ur
Mobilna denarnica od svojega rojstva leta 2008 postaja vse pogostejša plačilna metoda
Na članek...

Fintech spreminja načine plačevanja in poslovanja s financami. Sem sodi vse od spletnih in mobilnih bank do zavarovanj in upravljanja denarja. In praktično vsak dan spoznamo kako novo fintech aplikacijo.

V zadnjih 80 letih se področje ravnanja z denarjem korenito spreminja. Leta 1950 se je na trgu upravljanja denarja zgodila prva revolucija, ki je spremenila sistem plačevanja z gotovino, ki je bil prej v veljavi več tisoč let. Diners je svetu predstavil kreditno kartico, ki je trideset let pozneje postala magnetna, leta 1990 pa čipirana.

Za mobilno denarnico smo prvič slišali leta 2008, ko jo je predstavil Apple. In prav mobilne denarnice so produkt, s katerim se ukvarja večina slovenskih fintech podjetij. Pogledali smo, katera podjetja so to in kakšne produkte ponujajo.

Petrolov mBills za enostavno plačevanje prek mobilnega telefona

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

Mobilna denarnica mBills se je prvič pojavila leta 2015 kot aplikacija za plačevanje položnic prek telefona. Danes je vse več kot to. MBills deluje po načelu polnjenja denarnice oziroma dobroimetja v aplikaciji na telefonu. Med drugim se da nastaviti samodejno polnjenje z bančnega računa, sprožiti polnjenje na zahtevo, vplačati gotovino na blagajni in enostavno nakazovati denar med uporabniki aplikacije. S povezavo s Sberbank uporabnikom omogočajo direktno plačevanje s transakcijskega računa, lahko pa si uredite tudi mBills debetno kartico, s katero lahko plačujete, kjer sprejemajo kartico. S telefonom pa lahko plačujete na 1.500 prodajnih mestih v Sloveniji. Z mBillsom lahko plačujete tudi na vseh Petrolovih bencinskih servisih, saj je ravno Petrol leta 2017 kupil ta startup.

Števila uporabnikov v mBills ne razkrivajo, povedali pa so nam, da so letos imeli štirikrat večji prirast kot lani v istem času.

Cilj, ki so si ga za obdobje enega leta postavili pri mBills, je, da bi uporabniki aplikacijo uporabljali več kot petkrat na dan. Da bi to dosegli, bodo uporabnikom omogočili tudi »offline plačevanje«, ko na mobilnem telefonu ne bo možnosti prenosa podatkov.

Telekom je dobro znano Moneto ponesel korak naprej in rodil se je Valú

Najnovejša mobilna denarnica, ki jo je junija na trg poslal Telekom Slovenije, se imenuje Valú. Telekom je bil sicer prvi ponudnik plačevanja z mobilniki v Sloveniji. Sistem Moneta namreč poznamo že dolgo, po novem se imenuje Valú Moneta in deluje enako kot doslej.

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

So pa pri slovenskem operaterju razvili novo aplikacijo in jo poimenovali Valú. Če je Moneta prej ponujala storitev, ko ste izdelek ali storitev plačali s telefonom, račun pa ste prejeli skupaj z naročnino na telefonski paket, je nova mobilna denarnica vsaj delno predplačniška. Treba je prenesti denar vanjo oziroma naložiti dobroimetje.

To je mogoče storiti s kartico ali bančnim nakazilom, obstaja pa tudi možnost samodejnega polnjenja z Valú Moneto, kadar zmanjka dobroimetja, s tem torej ostaja tudi možnost naknadnega plačila.

Denarnica Valú združuje storitve mobilnega plačevanja, prenosa sredstev med uporabniki, možnost delitve računa, a tudi storitve identifikacije in uporabe lokalnih infrastrukturnih storitev, kot sta nakup e-vozovnic Slovenskih železnic ali povezovanje z aplikacijo in doplačilo za študentske bone.

Kot so sporočili iz Telekoma, si je aplikacijo Valú v dobrem mesecu naložilo prek 15 tisoč uporabnikov, ki lahko z aplikacijo plačujejo na tri tisoč prodajnih mestih po Sloveniji. Prodajna mesta seveda vključujejo tudi tista, kjer je bilo doslej mogoče plačati z Moneto.

V načrtih pri Telekomu napovedujejo možnost polnjenja mestne kartice urbana, nakup vozovnic integriranega javnega potniškega prometa in izdajanje plačilnih kartic mastercard. Ta bo uporabnikom omogočila uporabo mobilne denarnice na vseh prodajnih mestih, kjer je sicer mogoče plačati s kartico mastercard, tudi v tujini.

Za enostavno plačevanje na obroke poskrbi Leanpay

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

Če želite opraviti nakup na obroke, pa nimate časa in energije, da bi si uredili kreditno kartico, lahko uporabite Leanpay. Gre za sodobno plačilno metodo, s katero lahko hitro in enostavno na obroke plačate izdelek v fizični ali spletni trgovini. Kot so zapisali v podjetju, sodelujejo z več kot 50 trgovci, med drugim tudi Big Bang, Studio Moderna in Sonček.

Razlike med Leanpayem in drugimi ponudniki plačevanja na obroke sta praktičnost in fleksibilnost uporabe, saj so v podjetju postopek sklenitve obročnega plačevanja močno skrajšali. Pri uporabi Leanpay lahko prvo transakcijo opravite v nekaj minutah, vsak nadaljnji nakup za že registrirane uporabnike pa je še hitrejši. Tako se je za njihovo storitev doslej odločilo že 1.500 uporabnikov. Koliko denarja so uporabnikom posodili v podjetju, ne razkrivajo, so pa zapisali, da so v prvi polovici leta zaznali 20-odstotno rast.

Leanpay uporabnikom omogoča tudi pregleden proces obročnega nakupovanja, saj imajo uporabniki ves čas dostop do nadzorne plošče, kjer lahko spremljajo svojo porabo in tako ves čas odplačevanja vedo, koliko še dolgujejo in koliko jih bo stal mesečni obrok.

Podjetje Leanpay sodeluje s Hranilnico Lon, ki podjetju zagotavlja finančna sredstva, ki jih potem posojajo naprej. Tako je Leanpay samo vmesni člen med posojilodajalcem in posojilojemalcem. Na hranilnico preide tudi tveganje v primeru zamude oziroma neplačila. Kot je poročal Siol, pa sodelovanje med Lonom in Leanpayem preiskuje Banka Slovenije, saj je 6,9-odstotni lastnik Leanpaya Janko Medja hkrati tudi predsednik nadzornega sveta Lona.

Elipay za plačevanje s kriptovalutami

Dodatna vsebina ni prikazana, ker niste dovolili prejema piškotkov z zunanjih strežnikov. Spremeni...

Blockchain spreminja vse, od oblike plačevanja do načina zbiranja naložbenega denarja. Ta val pa je v Sloveniji zajezdilo podjetje Eligma in na trg poslalo aplikacijo Elipay. Z njo je mogoče z mobilnim telefonom plačevati s kriptovalutami (bitcoinom, bitcoin cashem, ethrom in njihovim kriptožetonom eli) na 360 lokacijah, tako v supermarketih kot v raznih trgovinah, od zdravstvenih storitev do kavice v bifeju.

Glavne prednosti plačevanja s kriptovalutami so preprostejša, hitrejša in varnejša plačila ter nižje pristojbine za obdelavo po vsem svetu. Medtem pa tradicionalno nakazilo lahko pri čezmejnih plačilih traja več dni. In prav to izkoriščajo tudi pri slovenskem podjetju.

Obsega opravljenih plačil prek aplikacije Elipay ne razkrivajo, trdijo pa, da si je aplikacijo, ki kupcu omogoča plačilo s kriptovalutami, trgovcu pa prejem zneska v evrih, naložilo že več kot 17 tisoč uporabnikov.

Je pa pred množičnim plačevanjem s kriptovalutami na podlagi blockchaina še veliko ovir, ena izmed najpomembnejših je potreba po mednarodno usklajenem regulativnem nadzoru. Prav tako se lahko kriptovalutam vrednost noro zviša in upade, kot lahko opazujemo pri bitcoinu. Prav zato niso dobra podlaga za uporabo v vsakdanjem življenju.

Zdaj ko se je evforija kupovanja kriptovalut umirila, pa je blockchain dobil nov zagon predvsem pri plačevanju s stabilnimi kovanci (stable coin). Vrednost teh je vezana na uradne valute, kot sta dolar in evro. Taki kovanci so tudi najbolj uporabni za transakcije, vsakdanje nakupe in tudi za male trgovce. Več o tem, kakšno plačevanje prinaša blockchain, si lahko preberete v članku: Ko se denar seli v blockchain, kaj še ostane bankam?

Fintech je na pohodu. To so slovenska podjetja v tem poslu
Foto: Shutterstock
Le vsak četrti šef družinskega podjetja ve, kdo ga bo nasledil
17 ur
Izzivi družinskih podjetij: nasledstvo, strategija in obstoj
Na članek...

Le 41 odstotkov direktorjev družinskih podjetij, ki so sodelovali v globalni raziskavi družbe Deloitte, verjame, da bodo njihovi načrti pri nasledstvu uresničeni. Dobra polovica direktorjev pa meni, da so podjetje dobro pripravili na prihodnost. Vprašanje nasledstva in to, kakšna prihodnost čaka družinska podjetja, pa je tudi nekaj, s čimer se spoprijemajo slovenska podjetja.

Že velikokrat poudarjena statistika pravi, da le dobra tretjina družinskih podjetij preživi prehod na novo generacijo. Drugi prehod uspe še manjšemu številu podjetij. Ena izmed težav, zakaj toliko družinskih podjetij propade, je, da se z vprašanjem nasledstva, vprašanjem, kako si bodo razdelili lastništvo in kdo bo vodil podjetje, ko ga ne bodo več starši, začnejo ukvarjati prepozno. Takrat, ko se starš že pripravlja na pokoj in ko že zmanjkuje časa za poglobljene pogovore.

Štirje dejavniki za ohranjanje biznisa

Deloitte v raziskavi opozarja na štiri dejavnike, ki so glavni za ohranjanje družinskega posla. Prvi je lastništvo podjetja. Več kot dve tretjini vprašanih želi lastništvo podjetja obdržati v rokah družine, kar je pomemben dejavnik tudi pri njihovih dolgoročnih načrtih. Tako bi le dobra tretjina vprašanih lastnikov družinskih podjetij tega prodala, če bi to pomenilo večji finančni uspeh.

Drugi dejavnik, ki ga omenja raziskava, je upravljanje. Dobro pripravljeno in vpeljano upravljanje v podjetju lahko pomaga oblikovati okolje, kjer lahko prosto steče pogovor o vrednotah, ciljih in viziji podjetja. Ena izmed poti, kako podjetja to vzpostavijo, je tudi družinska ustava (več o njej v nadaljevanju).

Tretji pomemben dejavnik pri ohranjanju družinskega podjetja pri življenju je nasledstvo. Kot rečeno, si večina podjetnikov želi podjetje ohraniti v rokah družine, a veliko se jih na to začne pripravljati prepozno. Le 26 odstotkov vprašanih v raziskavi ima določeno, kdo jih bo nadomestil na vrhu podjetja. Če podjetnik želi, da podjetje ostane v rokah družine, je pravočasno načrtovanje prenosa podjetja glavno. Čakanje na zadnji trenutek je napaka.

Zadnji dejavnik pa je strategija oziroma strateško načrtovanje. To vključuje poznavanje trga, poznavanje konkurence, a hkrati tudi preference in želje družine. Dobra polovica podjetij iz raziskave ima postavljeno neko formalno strategijo podjetja, a večina le za največ pet let. To pa vodi v (pre)hitre spremembe, skakanje iz ene podjetniške usmeritve v drugo ...

Družinska podjetja v praksi: doma družina, v podjetju partnerji

"V podjetju imamo partnerski odnos, smo partnerji, ne družina. Doma je podjetje prepovedana tema in tega se držimo vsi," pravi Štefan Pavlinjek iz družinskega podjetja Roto, kjer so vprašanja nasledstva že rešili. Napisali so tudi družinsko ustavo. To je zapis dogovora o vrednotah in strategiji nadaljnjega poslovanja podjetja, ki ga med seboj sklenejo družinski člani.

Sin in hči sta tako kot starša že aktivna v podjetju Roto. Z ženo sta aktivna v holdingu, ona načeloma skrbi za finance, on za naložbe, banke in rast. Sin skrbi za tehnologijo, razvoj, tudi vodenje proizvodnje za industrijo. Hči je globalna menedžerka, skrbi za prodajo po vsem svetu. Vsak dela tisto, v čemer je dober, pravi Pavlinjek.

Tudi zaposleni morajo deliti vizijo družine

"Izziv, s katerim se trenutno spoprijemamo predvsem tehnološka družinska podjetja in tista, ki hitro rastemo, je iskanje primernega kadra. Ko je treba v podjetju zaposliti ljudi zunaj družine, je vedno pomembno, da tudi zaposleni delijo kulturo in vrednote podjetja, kot si jih je zamislila družina," pravi Maja Lotrič iz podjetja Lotrič Meroslovje. Maja je ena izmed treh otrok in tudi aktivna v podjetju (kot smo že pisali, najstarejši, Mitja Lotrič, vodi hčerinsko podjetje LotričCertificiranje, sestra Katja Lotrič Kejžar je vodja finančno-računovodske službe v matičnem podjetju, najmlajša, Maja, pa je direktorica podjetja PSM).

Tudi oni so napisali družinsko ustavo in razdelili deleže. Trije otroci imajo deleže med seboj enakovredno razdeljene, vsak ima 12,5 odstotka podjetja. Preostalo ima oče. Ena izmed stvari, ki so jih v podjetju že določili, je tudi to, da vsi v krvnem sorodstvu, ko dopolnijo 21 let, vstopijo v družinski svet. Ta, poenostavljeno povedano, kolegiju predaja želje družine glede podjetja.

"Nasledniki se morajo postaviti zase"

Prehod z ene generacije na drugo je uspel tudi v podjetju Klančar Žerjavi. Tega danes vodi Andrej Klančar, ki pravi, da njegov oče pri prenosu podjetja ni čakal na zadnji trenutek, ko se je upokojil, pa se je iz podjetja tudi zares umaknil. Pa tudi sin ni čakal do zadnjega in je v podjetju delal, še preden ga je dobil v roke. Kot pravi, je najprej pošiljal fakse, e-pošto in bil tako vključen v podjetje. Sledilo je delo na terenu z montažo žerjavov in prek tega tudi spoznavanje strank.

"Nasledniki se morajo naučiti postaviti zase in pokazati, da mislijo resno. Sam sem moral očetu hitro in odločno postaviti mejo predvsem pri kritiziranju mojih dejanj. Moral pa sem se tudi dokazati njemu, okolici, da sem podjetje sposoben voziti naprej. Težava je bila, ker sem podjetje prevzel, ravno ko se je začela kriza, in biznis se je čez noč tako rekoč ustavil. Tako da je bilo najprej treba preživeti," začetke opisuje Klančar.

Le vsak četrti šef družinskega podjetja ve, kdo ga bo nasledil
Foto: Shutterstock