Manager
Med dobitniki nagrade A’Design Award 2017 tudi Slovenka Branka Urbanija
27.04.2017 16:48
Žirija A’Design Award je objavila imena letošnjih nagrajencev, med katerimi je tudi oblikovalka Branka Urbanija. Za mizni dizajn Miznica – more than just a plate je prejela bronasto priznanje v
Več ▼

Žirija A’Design Award je objavila imena letošnjih nagrajencev, med katerimi je tudi oblikovalka Branka Urbanija. Za mizni dizajn Miznica – more than just a plate je prejela bronasto priznanje v kategoriji Bakeware, Tableware, Drinkware and Cookware Design. Gre za set krožnikov za serviranje hrane, narejenih iz kerrocka. Osnovni krožnik je kvadratne oblike in je hkrati lahko tudi podlaga za rezanje ali pladenj za serviranje hrane. Trikotna posoda za serviranje prilog ali samostojnih jedi je zasnovana tako, da se njena spodnja površina oprime kvadratnega krožnika.

Nagrade bodo sicer podelili na prireditvi v Milanu 6. junija.

Med dobitniki nagrade A’Design Award 2017 tudi Slovenka Branka Urbanija
Dogovor: brexit bo aprila ali maja 8
1 ura
Voditelji članic EU so se ponoči dogovorili, da bo Velika Britanija iz EU izstopila do 22. maja, če prihodnji teden potrdijo ločitveni sporazum v britanskem parlamentu. Če sporazuma ne
Več ▼

Voditelji članic EU so se ponoči dogovorili, da bo Velika Britanija iz EU izstopila do 22. maja, če prihodnji teden potrdijo ločitveni sporazum v britanskem parlamentu. Če sporazuma ne protrdijo, pa bo Velika Britanija izstopila do 12. aprila, poročajo agencije. Doslej je bil brexit načrtovan za 29. marca.

Dogovor: brexit bo aprila ali maja
Stroški nemškega energetskega preobrata 2
1 ura

Energiewende (energetski preobrat) v Nemčiji ima korenine v sedemdesetih letih minulega stoletja, ko so se začeli prvi protesti proti jedrskim elektrarnam. Protesti so bili posledica gibanja 1968, ko so demonstrirali proti jedrski oborožitvi. Iz gibanja se je pozneje razvila stranka Zelenih. V začetku osemdesetih let so se pojavile zahteve po spremembi energetske politike in po zaprtju jedrskih elektrarn, zlasti po nesreči v Černobilu. Zahteve so začeli imenovati Energiewende.

V osemdesetih letih so postali izpusti ogljikovega dioksida glavna tarča okoljevarstvenikov, ker da so glavni vzrok za spremembo podnebja. Leta 1988 je bil pod okriljem UNO ustanovljen odbor IPCC, ki zbira raziskave in publikacije o podnebnih spremembah in iz njih pripravlja poročila o posledicah podnebnih sprememb zaradi naraščanja vsebnosti ogljikovega dioksida. Izsledke, ki so postali ideologija, je (nekritično) prevzel skoraj ves svet, čeprav se napovedi IPCC pogosto kažejo kot zgrešene. Leta 1992 je bila sklicana prva konferenca o podnebju v Braziliji, sledile so ji konference skoraj vsako leto. V Kjotu so bile leta 1997 sprejete prve, še neobvezne obljube o zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida do leta 2008 in potem nove zaveze na konferenci v Parizu leta 2015. Nemčija je bila ena glavnih promotork te ideologije in bi želela biti pri zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida za zgled drugim državam. Toda rezultati Energiewende so porazni. Nihče, vsaj kar zadeva jedrsko energijo, noče slediti njihovemu »zgledu«. V Nemčiji so bili stroški ogromni, a kljub temu niso bile izpolnjene obljube za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida.

Kot posledica tega razvoja in zavez za zmanjšanje ogljikovega dioksida so v Nemčiji konec osemdesetih let začeli spodbujati obnovljive vire, posebno vetrnice, v manjšem obsegu tedaj še zelo drage fotovoltaične panele. Z veliko večino skoraj vseh strank v parlamentu so leta 1991 sprejeli zakon o »Einspeisevergütung« (garantirani ceni in brezpogojnem prevzemu vse energije iz obnovljivih virov). To je bil začetek velikih finančnih težav. Visoka cena zagotovljenega odjema obnovljive energije za dobo 20 let pomeni visoke stroške, ki so jih seveda naprtili zasebnim uporabnikom. Tako je nastala za levo usmerjeno politiko absurdna situacija, da se denar preliva od revnih slojev, ki plačujejo račune za elektriko, k bogatim slojem, ki vlagajo v obnovljive vire. Da ne bi ogrožali obstoja industrije, so jo teh dodatnih stroškov oprostili. Seveda se je gradnja vetrnic in fotovoltaičnih panelov močno povečala, saj so ljudje vlagali velike vsote v sklade, ki ponujajo za 20 let zagotovljene velike dobičke prek sedmih odstotkov. Zeleni so v začetku mirili ljudi, da to pomeni le majhne stroške, ki jih je treba žrtvovati za okolje. No, zdaj so se ti stroški zvišali na več kot sedemkratno vrednost in bodo v prihodnjih letih še naraščali. Povprečna cena na kilovatno uro za gospodinjstva se je od leta 2000 do danes dvignila z 0,14 na 0,30 evra, torej se je več kot podvojila in je najvišja v Evropi. Delež prisilnega subvencioniranja regenerativnih virov in davkov je pri tem presegel 50 odstotkov te cene. Subvencije za fotovoltaične panele pa so pripeljale tudi do propada v začetku zelo močne nemške industrije na tem področju. Zaradi subvencionirane prodaje sončnih celic doma so zamudili nadaljnji razvoj. Ko so Kitajci razvili do 50-odstotno cenejše produkte, so domače tovarne druga za drugo bankrotirale s katastrofalnimi finančnimi posledicami.

Zeleni in delno tudi socialni demokrati so bili ves čas od osemdesetih let proti jedrskim elektrarnam in so leta 2000, ko so bili v vladi, sprejeli zakon s ciljem, da zaprejo osem nukleark takoj in vse druge do leta 2022. Leta 2009 so v vlado spet prišli krščanski demokrati (CDU/CSU), skupaj z liberalci. Spremenili so politiko in podaljšali termine za obratovanje jedrskih elektrarn. Ko pa se je leta 2011 zgodila Fukušima, se je Merklova po obisku Japonske čez noč odločila, brez dogovora s strankami v vladi, da Nemčija čim prej povsem izstopi iz jedrske energije. Vrnila se je na zahteve socialnih demokratov in Zelenih. Nekaj elektrarn so zaprli takoj in zadnja bo zaprta do leta 2022. Parlament je to leta 2011 z veliko večino glasov skoraj vseh strank odobril, ne da bi upoštevali tehnične in ekonomske težave, ki bodo s tem nastopile. Država si je s tem nakopala tudi dodatne stroške, ker mora energetskim podjetjem povrniti izgubljene investicije za elektrarne, ki ne morejo obratovati do konca življenjskega cikla.

Po kjotskem protokolu se je Nemčija do leta 2009 zavezala zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida za 21 odstotkov. Cilj je sicer izpolnila, vendar predvsem zato, ker je bilo referenčno leto 1990. Šele po tem letu je namreč kot posledica zedinjenja obeh Nemčij večina industrije v Vzhodni Nemčiji propadla in s tem so se seveda močno zmanjšali tudi izpusti ogljikovega dioksida. Tudi v Zahodni Nemčiji sta se kemična industrija in industrija jekla zaradi visokih stroškov energije in strogih okoljevarstvenih pogojev začeli seliti v druge države. Nekdaj močno industrijo jedrskih elektrarn so morali zapreti in industrija klasičnih elektrarn je blizu propada. To so tudi stroški, ki so tudi povezani z Energiewende, vendar niso upoštevani v stroškovnih bilancah.

Nemčija se je nato v EU in po Kjotu zavezala izpuste ogljikovega dioksida do leta 2020 zmanjšati za 40 odstotkov, torej od leta 2009 za nadaljnjih deset odstotkov. Zdaj je že jasno, da bo dosegla le zmanjšanje za 31,7 do 32,5 odstotka, torej daleč od zavez. Glavni razlog je v energetiki, ker morajo zaradi potreb omrežja obratovati stare in tudi na novo grajene elektrarne na premog. Proizvodnja obnovljive energije je večinoma na severu dežele, industrija je koncentrirana na jugu. V omrežju pa ne obstaja dovolj možnosti prenašati obnovljivo energijo s severa na jug in zato na jugu potrebujejo klasične elektrarne. Zaradi nedoseganja ciljev zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida so morali že leta 2018 kupiti za dve milijardi evrov ogljičnih certifikatov. Do leta 2030 računajo, da bodo ti certifikati državo stali dodatnih 60 milijard evrov.

Nemčija se je tudi zavezala zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida do leta 2030 za 55 odstotkov, torej še za nadaljnjih 15 odstotkov, računano glede na leto 1990. Ker pa do leta 2020 ne bodo izpolnili danih obljub, pomeni to zmanjšanje za 23 odstotkov. Drugače računano: v desetih letih, od 2020 do 2030, bi morali izpuste ogljikovega dioksida zmanjšati za 33 odstotkov, računano glede na leto 2020. Vlada sicer obljublja, da bodo to dosegli, ampak brez dodatnih, nepopularnih, politično kontroverznih in finančno dragih ukrepov je to iluzorno. Politika ljudem ni pripravljena priznati, da to posledično pomeni znižanje standarda in zareze v ugodnosti življenja.

Kljub težavam, povezanim z visokimi stroški, so se lani pojavile zahteve, da čim prej zaprejo vse elektrarne na premog. Po dolgih pogajanjih so sklenili, da naj bi stare elektrarne zaprli takoj in zadnjo elektrarno na premog najpozneje do leta 2038. S tem bodo nastali dodatni stroški okoli 80 milijard evrov (zaprtje rudnikov, preusmeritev delavcev ali upokojitve, investicije za nova delovna mesta v regijah, odpravnina za elektrarne, ki jih bodo zaprli). Pri tem pa niso upoštevani stroški za nadaljnje zvišanje cen elektrike kot posledica prehoda na dražjo proizvodnjo. Odločitev je bila sprejeta, ne da bi imeli realen koncept, kako nadomestiti zaprte elektrarne. Računajo na dodatne obnovljive vire in elektrarne na plin ter upajo na nove tehnologije. Pa še na uvoz osovražene elektrike iz jedrskih elektrarn in elektrarn na premog na Poljskem in Češkem.

Kako veliko denarja so vložili v obnovljive vire, je razvidno iz podatkov za instalirane moči in proizvodnjo električne energije. Leta 2008 je instalirana moč elektrarn v Nemčiji znašala 136 gigavatov. Pri tem je bil delež obnovljivih virov 28-odstoten in delež klasičnih (premog, olje, plin, nuklearke) elektrarn 72-odstoten. Proizvodnja energije je to leto znašala 536 teravatnih ur, od tega 16,5 odstotka iz obnovljivih in 83,5 odstotka iz klasičnih virov. V desetih letih do leta 2018 se je slika precej spremenila. Proizvodnja energije je s 542 teravatnimi urami ostala skoraj nespremenjena, delež iz obnovljivih virov pa se je povečal na 40,8 odstotka, iz klasičnih elektrarn pa se je zmanjšal na 59,2 odstotka. Vsiljeno spremembo v smer obnovljive energije so dosegli s tem, da se je instalirana moč povečala za več kot 50 odstotkov, na 207 gigavatov, z deležem 57 odstotkov iz obnovljivih virov in 43 odstotkov iz klasičnih virov. Moč klasičnih elektrarn se je povečala le malenkostno, za deset gigavatov, moč obnovljivih pa je zrasla s 30 na 118 gigavatov, torej za 88 gigavatov. Nestalnost regenerativnih virov se lepo kaže v tem, da se je povprečno število obratovalnih ur elektrarn v Nemčiji tako rekoč zmanjšalo za polovico, s 3.940 ur v letu 2008 na 2.620 ur v letu 2018. Pri obnovljivih virih se je močno povečal predvsem delež fotovoltaičnih in vetrnih virov, vodni viri in biomasa so ostali skoraj nespremenjeni.

Naslednja težava, ki onemogoča izpolnitev Energiewende, je nemško visokonapetostno omrežje, ki je bilo 50 let grajeno pod predpostavko, da so velike jedrske in premogovne elektrarne čim bližje industrijskim porabnikom. Desetletja je bila srednja prenosna razdalja le okoli 50 kilometrov. Večina vetrnic je na severu Nemčije, kjer so ugodne vetrovne razmere. Za izkoriščanje te vetrne energije na jugu bi zato potrebovali vsaj štiri ali celo pet visokonapetostnih enosmernih prenosov moči, vsak po dva gigavata, s severa na jug. Dolžina teh prenosov je od 500 do 800 kilometrov. Prvi tak prenos naj bi obratoval že letos, zdaj ga načrtujejo najpozneje do leta 2022. Nastajajo večletni zastoji. Ljudje (seveda s podporo Zelenih in NGO, ki so sicer za Energiewende) se upirajo gradnji novih daljnovodov. Zato morajo stalno spreminjati potek tras in večina prenosnih prog bo izvedena s podzemeljskimi kabli, ki pa so do desetkrat dražji kot nadzemni daljnovodi. Izpeljava teh projektov (tudi z v zvezi s tem potrebnimi ojačitvami izmeničnega omrežja) se bo močno zavlekla in stroški, ki so jih na začetku ocenili na 30 milijard evrov, se bodo podvojili.

Seveda celotnih stroškov Energiewende ni mogoče točno izračunati. Obstajajo različne številke. Realistična vrednost neposrednih stroškov do leta 2022 je več kot 600 milijard evrov in do leta 2030 več kot tisoč milijard evrov. To je trikrat več, kot znaša nemški letni proračun, ali okoli 50 tisoč evrov na štiričlansko družino.

Do leta 2050 računajo z dva tisoč milijardami evrov za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida za 80 odstotkov. Seveda so te vrednosti za čas po letu 2030 le grobe ocene, saj se ne ve, ali lahko ciljne vrednosti za zmanjšanje ogljikovega dioksida sploh dosežejo, ne da bi gospodarstvo prišlo v veliko krizo in bi se življenjski standard ljudi močno znižal z možnimi političnimi pretresi. Ali pa bodo mogoče le ugotovili, da ni le ogljikov dioksid tisti, ki vpliva na podnebje.

Dušan Povh je neodvisen svetovalec v elektroenergetiki, doktoriral je na TH Darmstadt v Nemčiji, med drugim je delal na več vodstvenih mestih v Siemensu v Nemčiji, aktiven je tudi v mednarodnem združenju elektroenergetikov CIGRE.

Fructal z novimi izvoznimi potmi in novostmi do lepe rasti prodaje
3 ure
Intervju z direktorjem in generalnim direktorjem Fructala Goranom Medićem in Luko Jejčičem
Na članek...

Preberite, kdaj bo največji predelovalec sadja v Sloveniji Fructal presegel 50 milijonov evrov prihodkov iz prodaje, koliko in kam vlaga, kam prodaja in kakšen kader išče ter tudi kakšne so sinergije v skupini Nectar. V njej sta poleg Fructala še proizvajalca sokov Nectar in vode Heba iz Srbije. Skupaj ustvarijo 107 milijonov evrov prihodkov iz prodaje, od teh Fructal dobrih 40 odstotkov.

Leta 2017 ste ustvarili skoraj 42 milijonov evrov prihodkov iz prodaje, medtem ko ste čisti dobiček dvignili na 4,6 milijona evrov. Kakšni so bili rezultati v minulem letu in kako ste prišli do njih?

Čisti prihodki iz prodaje so zrasli za štiri odstotke, na 43,5 milijona evrov, medtem ko so se celotni prihodki povečali na dobrih 46 milijonov evrov. V skladu z rastjo prodaje smo povečali tudi neto dobiček, za dobra dva milijona.To nam je uspelo kljub višjim stroškom dela, ki so zrasli za okoli 12 odstotkov, prav tako smo v zadnjih dveh letih stalno povečevali število zaposlenih. Povečanje števila zaposlenih pa spremlja tudi trend rasti plač. Vse to odseva v zvišanju bruto dodane vrednosti na zaposlenega, ki je zrasla na dobrih 57 tisoč evrov. To je za 15 odstotkov več kot leto prej.

Za koliko ste v zadnjem času razširili ekipo zaposlenih?

Trenutno imamo 307 zaposlenih, kar je v zadnjih dveh letih za okoli 15 odstotkov več oziroma dobrih 40 dodatnih delavcev. Ekipo bomo krepili tudi letos.

Kakšen kader iščete oziroma najteže najdete?

Nenehno imamo razpise in zaposlujemo največ tehničnega kadra, ljudi za delo v proizvodnji in logistiki. To so deficitarni poklici, zato smo se tudi letos odločili za različne spodbude in dodatna sredstva za zaposlene. Sicer pa se nikoli ne branimo dobrih kadrov tudi na drugih področjih.

Vrnimo se k prodaji, kaj je glavni vzrok za njeno povečanje?

Rast prodaje je primarno posledica uvajanja novih izdelkov, novih kategorij in inovacij kakor tudi povečanega izvoza.

Kateri izdelek vas je presenetil z rezultati, ki so boljši od načrtovanih?

Nova linija izdelkov, to so funkcionalni napitki, pod blagovno znamko First je v Sloveniji presegla naša pričakovanja.

Kako pa je v tujini?

Za tuje trge smo pred dvema letoma sprejeli novo strategijo in veseli nas, da daje pričakovane rezultate. Tam ustvarimo skoraj 40 odstotkov prodaje. Na glavnih trgih, ki so države jugovzhodne Evrope, nastopamo z neposrednimi marketinškimi vlaganji. Za preostale izvozne trge pa nam nova strategija omogoča dolgoročno dobičkonosno rast prodaje. Osredotočili smo se na določena območja, optimizirali portfelj izvoznih izdelkov in s tem dali prostor tudi novim, trendovskim izdelkom.

Kakšna pa je bila stara strategija?

Prej smo imeli tako imenovano strategijo rdečega sadja (šlo je za prodajo izdelkov, ki jih konkurenca ni ponujala), ki pa je postajala vse manj konkurenčna in zato smo jo opustili. Ko namreč večje prodajne številke dosežete z agresivno cenovno strategijo, se postavlja vprašanje naložb – ali bi te upravičevale, da prodajne količine zadržite ali povečujete še naprej. Zato smo pred tremi leti resetirali poslovni model v Italiji, pa tudi na Hrvaškem ter v državah severno in vzhodno od nas, in se raje osredotočili na večjo dobičkonosnost. Z novo izvozno strategijo nove izdelke najprej ponudimo slovenskim kupcem in našim največjim izvoznim trgom, kot so Hrvaška, BiH in preostali trgi nekdanje Jugoslavije, potem pa čim prej tudi drugim izvoznim trgom, saj smo precej inovativni in spremljamo globalne trende, tako da okusov večinoma ni treba prilagajati posameznim trgom.

Katera so izbrana območja zunaj jugovzhodne Evrope in kje najbolj rastete?

Osredotočili smo se na štiri območja. Precej rastemo v Severni Ameriki, potem v srednji Evropi, kjer je najboljši trg Češka. Tam imamo zelo dobre poslovne partnerje, s katerimi nameravamo sodelovanje razširiti tudi na nekatere sosednje trge. Sledi Madžarska, v zahodni Evropi pa Italija in Švica, potem pa še Skandinavija in Baltik. Sicer pa vsako leto odpremo nekaj novih trgov. Letos se posvečamo še širitvi na trge Bližnjega vzhoda in nekatere države SND, na Kitajskem pa bomo izvozne aktivnosti okrepili z novim partnerjem.

In kako prodajate denimo v ZDA in Kanadi?

Tam je glavni etno prodajni kanal, prek katerega nastopajo številne blagovne znamke z našega območja. Sprememba naše prodajne strategije vodi k temu, da se poskušamo sčasoma preusmeriti iz etno kanalov na druge prodajne poti ter uvrstiti na police velikih trgovskih verig.

Vam je že kje uspelo naredili ta korak z etno polic na redne prodajne poti?

V Kanadi nam je z modro stekleničko naših sokov uspelo vstopiti v drug kanal, to je kanal HORECA za gostinske obrate. Tako smo že vstopili v nekatere gostinske verige in gostinske obrate na območju Toronta, ki šteje okoli 13 milijonov prebivalcev. Zato je to naš poskusni trg, kjer smo se registrirali tudi za prodajo alkohola in kjer v prihodnjih dveh do treh letih pričakujemo pomembne prodajne rezultate. Tudi na drugih izvoznih trgih imamo podobno strategijo, recimo na Češkem smo prodajne poti razširili še na diskonte in prodajne avtomate.

Koliko je pri vsem tem sinergij v skupini Nectar?

Ko je leta 2011 Fructal dobil novega lastnika in postal del skupine Nectar, smo iz pivovarniške skupine prešli v last podjetja, ki ima enako osnovno dejavnost kot Fructal. Ta ima za temelj vertikalno integracijo, ki se začne z odkupom ter predelavo sadja in zelenjave in nadaljuje s proizvodnjo široke palete izdelkov, kar nam je omogočalo, da smo v vseh teh letih s pridom izkoriščali sinergije. Znotraj skupine imamo veliko tehnološkega in poslovnega znanja ter izkušenj, kar izkoriščamo v ekonomiji obsega ter pri uvedbi novih tehnologij. V skupini Fructal sicer ustvari dobrih 40 odstotkov prihodkov.

Vrnimo se v Slovenijo. Kolikšen delež v vaši predelavi pomeni slovensko sadje?

Več kot dve tretjini je slovenskega sadja oziroma več kot 3.300 ton.

Še vedno odkupujete celotne ponujene količine vipavskih breskev?

Tako je, v bistvu že vsa leta odkupujemo celotno količino breskev, ki jih pridelovalci ponudijo za industrijsko predelavo, tako da smo največji predelovalec sadja v Sloveniji. Lani smo predelali dobrih pet tisoč ton sadja, poleg vipavske breskve še jabolka in hruške. Žal Slovenija drugega sadja za industrijsko predelavo niti ne ponuja, razen še grozdje za vino. Pridelovalci namreč vse preostalo sadje pridelujejo v bistveno manjših količinah in ga prodajajo na trgu svežega sadja, kjer dosegajo višje cene.

Kako pa je z odkupnimi cenami za sadje in kakšna je primerjava denimo z bližnjo Italijo?

Breskve odkupimo po bistveno višjih cenah, kot so v okoliških državah. Naša osnovna odkupna cena že tretje leto zapored – in tako bo tudi v prihodnje – je 22 centov za kilogram, medtem ko se v Italiji cena vrti med devet in 12 centi. Za tiste breskve, ki jih uporabimo za izdelke blagovne znamke Vipavska breskev, pa je odkupna cena še višja – 28 centov za kilogram. Prav tako osnovno odkupno ceno plačamo takoj in v celoti, razlika v ceni glede na sosednje države pa je naša spodbuda za obnovo sadovnjakov, kar EBRD pozdravlja kot družbeno odgovoren projekt podpore lokalnim pridelovalcem. Breskev je namreč zelo občutljiva za vremenske razmere, pa tudi za transport, in pridelane količine se iz leta v leto razlikujejo. Pridelava je vse manjša, tudi zaradi propadanja nasadov.

Slišati pa je, da ne zamira zanimanje za gin, ki ste ga dali na trg pred letom dni. Je to res in kaj še pripravljate pri alkoholnih pijačah?

Po precej uspešni zgodbi z viljamovko prior in slovenia vodko smo zadovoljni tudi z uspehom gina monologue, ki smo ga ustvarili skupaj s kuharskim mojstrom Tomažem Kavčičem. Z njim nameravamo zdaj osvojiti tudi hrvaški in italijanski trg, pri čemer upoštevamo prilagojen in nadgrajen pristop, ki smo ga ubrali pri prodaji vodke. Pri alkoholnih pijačah smo precej povečali prodajo, največ v segmentu premium, izvozni potencial je tukaj še velik. Letos in prihodnje leto bomo imeli več novih izdelkov, s katerimi se že intenzivno ukvarjamo, obenem bomo bolj poudarili našo do zdaj precej nepoznano destilarno v Duplici pri Kamniku.

Ta teden je na prodajnih policah mogoče opaziti vaš novi izdelek ...

To je 100-odstoten, nefiltriran, sveže stisnjen motni sok iz slovenskih jabolk, ki je nadaljevanje uspešne lokalne zgodbe o vipavski breskvi. Večina teh jabolk je iz Dolenjske in v teh dneh bo na voljo slovenskim kupcem.

Katere novosti še pripravljate za porabnike?

Prihodnje dni prihaja na trg še novost pri blagovni znamki Fruc – nova linija izdelkov VitaFruc z manj sladkorja in dodanimi vitamini. Potem sledi nov okus v liniji funkcionalnih napitkov First, v drugi polovici leta novi 100-odstotni sokovi linije Fructal Superiror v embalaži PET. Obenem bomo širili portfelj bioizdelkov v otroški hrani, več bo tudi tako imenovanih izdelkov »na poti«, ki so pakirani v stiskalni embalaži (pouch). Pripravljamo pa še vrsto drugih novosti, vsako leto namreč na trg uvedemo okoli 30 inovacij.

Koliko sicer investirate in kaj te naložbe konkretno prinesejo?

Za razvojne naložbe smo lani namenili več kot 1,8 milijona evrov, leto prej pa 1,7 milijona. Lani smo se veliko posvečali preoblikovanju izdelkov v smeri zmanjševanja količine sladkorja in kalorij, dodajanju funkcionalnih dodatkov napitkom, bioproizvodom ter kombiniranju sadja in zelenjave. Obenem smo razširili ponudbo v segmentu blagovne znamke Frutabela in zdaj imamo v ponudbi še žita.

Še katere novosti?

Spremenili smo tehnologijo in opremo za pripravo otroške hrane ter iz nje povsem izločili sladkor, investirali v novo linijo za polnjenje nove kategorije sokov kaš v stiskalni embalaži, potem smo izpeljali naložbo, ki omogoča polnjenje v nove stekleničke s 330 mililitri ter prilagodili pakiranje modre stekleničke za boljšo manipulacijo v segmentu HORECA ter investirali še v aseptično linijo, da lahko pripravljamo nove funkcionalne napitke znamke First. Tudi letos imamo v načrtu številne novosti, saj nove izdelke razvijamo nekaj let.

In kdaj boste potemtakem presegli 50 milijonov evrov prihodkov iz prodaje?

Če bo šlo letos po načrtih, prihodnje leto zagotovo.

Za konec se dotaknimo še vse bolj pomembne ekologije. Kako napreduje projekt plastenka za plastenko, ki ste ga začeli pred leti?

Zelo dobro, saj smo z njim že leta 2015 prvi zaprli tok mase plastike v Sloveniji. To pomeni, kolikor ton plastenk da Fructal na trg in jih porabniki odvržejo v za to namenjene zabojnike, toliko odpadne plastike podjetje Unirec, ki je pooblaščeno za ravnanje z odpadno embalažo, zbere in poskrbi za predelavo v recikliran material – regranulat. Podjetje Gastro PET ta regranulat prevzame in vgradi v predforme, iz katerih v Fructalu napihnemo nove plastenke. Samo s tem smo lani zmanjšali ogljični odtis za 434 ton. To je zgolj ena od aktivnosti za boljše ravnanje z okoljem. Lani smo denimo tudi investirali v nov kotel za proizvodnjo pare in tako z najsodobnejšo tehnologijo še dodatno zmanjšali negativne izpuste v zrak.

Fructal z novimi izvoznimi potmi in novostmi do lepe rasti prodaje
Britanska vojska v pripravljenost na kaotičen brexit ... peticija za preklic brexita z milijon podpisi 4
8 ur
Škotska razmišlja o vnovičnem razpisu referendum za neodvisnost ... britanski poslovnež prodaja brexitovske pakete s hrano za mesec dni ... voditelji v EU pa so odločili glede britanske prošnje za odlog brexita
Na članek...

Pogajanja o britanskem izstopu iz EU (brexitu) so uradno stekla 18. junija 2017. Čeprav so se v vmesnem času pogajalci ene in druge strani strinjali o vsebini izstopnega dogovora, pa osem dni pred predvidenim datumom za brexit negotovost glede tega, kaj se bo zgodilo, še nikoli doslej ni bila tako velika.

Kaj se trenutno dogaja?

*** V Bruslju so evropski voditelji na vrhu EU odločili, kaj ponuditi premierki Mayevi, ki je zaprosila za odlog brexita.

Razprava je bila dolga in vmes se je zamenjalo nekaj datumov, nekaj predlogov. Na začetku je bil v igripogojni odlog do 22. maja, pogoj pa je, da bi prihodnji teden britanski parlament (v tretjem glasovanju) potrdil izstopni dogovor, potem so zakrožili še nekateri drugi datumi (7., 8., 9. maj pa 11. april ...).

Po odmoru, ki ga presednik EU Donald Tusk, ki koordinira vrh, sklical ob 21. uri, so se voditelji potem vrnili k delovni večerji (razprava o obrambi EU pred Kitajsko je preložena na petek). Pri večerji, ob pol enajstih zvečer, so voditelji razpravljali o novem osnutku sklepa vrha EU glede britanske prošnje za odlog brexita.

Okoli 23. ure so iz Bruslja prišle vesti, da je bilo med evropskimi voditelji doseženo soglasje - evropski predlog kot odziv na britansko prošnjo za odlog brexita pa predvideva naslednje:

  • EU bo VB odobrila pogojni odlog brexita do 22. maja, če bo britanski parlament prihodnji teden potrdil izstopni dogovor.
  • Če parlament izstopnega dogovora prihodnji teden ne bo potrdil, daje EU britanski vladi čas do 12. aprila, da se izjasni, kako naprej.
  • VB bo imela možnost dobiti tudi daljši odlog, če bo sodelovala v evropskih volitvah.

Dokument s sklepi z vrha EU o odzivu EU na britansko prošnjo za odlog brexita je dostopen s klikom na to povezavo.

(Spomnimo sicer, da je britanski parlament letos že dvakrat zavrnil izstopni sporazum, kot ga je izpogajala vlada britanske premierke Therese May.) Eden od tviterašev je opazil in svoje opažanje tvitnil, da je od 29. marca do 12. aprila ravno 14 dni - toliko znaša predvideno obdobje za sestavo nove vlade po izglasovani nezaupnici.

Spodaj je sicer prvi osnutek sklepa vrha o odlogu brexita (v fotografiji na tvitu). Zdaj, ko je razprava končana, ta osnutek nima smisla, a naj ostane tu za informacijo, kakšen je bil.

Dodajmo še zanimivo fotografijo dela pogajalske ekipe za brexit - na sredi je namreč Sabine Weyand, namestnica glavnega evropskega pogajalca za brexit Michela Barnierja.

Medtem sicer nekateri politični analitiki na Otoku ugibajo, kaj se utegne zgoditi prihodnji teden. Ugibajo, da bi v tretjem glasovanju o izstopnem dogovoru v britanskem parlamentu morda poslanci vendar zmogli tesno podporo, če bi se dovolj trdih brexiterjev odločilo izstopni dogovor podpreti iz strahu, da sicer brexita ne bo.

Pisali smo že, da si je denimo premislila nekdanja ministrica za delo Esther McVey, ki je zaradi izstopnega dogovora odstopila z ministrskega položaja (da je lahko glasovala proti dogovoru). Dogovor ji še vedno ne diši, se pa boji, da če ne bo potrjen, morda sploh ne bo prišlo do brexita. Ker brexit hoče, bi se v tretjem glasovanju »prijela za nos« in dogovor podprla.

Spomnimo, parlament je izrecno izglasoval, da nikakor in nikoli ne sme priti do trdega brexita. Ta sklep parlamenta ni zakonsko obvezujoč, je pa velika politična zaveza. Čeprav, zdaj o pozivih k zamenjavi premierke Mayeve ne pišejo zgolj britanski časniki, temveč o tem javno govorijo v parlamentu.

*** Peticijo za preklic brexita je v enem dnevu podpisalo toliko ljudi, da se je stran sesula. Premierka Mayeva je neomajna.

Peticijo za preklic brexita, ki je bila po običaju oblikovana na uradnem vladnem spletišču, so ljudje začeli množično podpisovati v sredo, potem ko je premierka Theresa May v parlamentu okrcala poslance, ker so že dvakrat zavrnili izstopni dogovor.

Njeno ravnanje je spravilo iz tira tudi konservativnega poslanca Dominica Grieva, sicer tudi njenega prijatelja, kar je razvidno iz (sicer desetminutnega) govora, ki je postal v skrajšani obliki mini viralen.

Do četrtka je peticijo podpisalo že milijon ljudi. Stran se je pod velikim pritiskom - zgodilo se je, da je peticijo naenkrat podpisovalo po 1.500 ljudi na minuto - večkrat sesula, nedostopna je tudi zdaj.

Ni pa se sesula premierka Mayeva v odzivu. Kot je na Twitterju vladni odziv navedel eden od novinarjev BBC, "premierka že dlje časa jasno poudarja, da bi bil neuspeh pri ureničitvi referendumskega rezultata neuspeh demokracije in tega neuspeha ne bo dovolila; že večkrat je dejala, da ne podpira preklica".

*** Škotska bo načrte glede referendum o samostojnosti razkrila po končanih pogajanjih za brexit

Po poročanju Scotsmana je škotska premierka Nicola Sturgeon navedla, da "čim bo konec te faze pogajanj o brexitu, bo razgrnila načrt za drugi referendum o škotski neodvisnosti". Za zdaj se je tega vzdržala. Je pa danes na Twitterju dejala: "Tako pomembnega vprašanja, kot je brexit, ne bi smeli prepustiti peticijam. Vendar pa, če ste nezadovoljni, da britanska premierka sploh ne posluša, lahko podpišete tole peticijo."

*** Britanska vojska v pripravljenost - možnost trdega brexita se zdi večja

Novinarka televizije Sky je na Twitterju sporočila, da so v operaciji Redfold v okviru obrambnega ministrstva pospešili priprave na neurejeni brexit brez dogovora. Aktivnosti kriznega upravljanja so zagnali v ponedeljek.

Vojaki bi lahko pomagali pri prevozu hrane, goriva in drugega blaga po državi. Kot so poročali pri Sky News, je 200-članska vojaška ekipa pripravljena, da bi lahko razvažala gorivo na bencinske črpalke, če bi bilo treba.

V pripravljenost je okoli 3.500 ljudi, da bi po potrebi priskočili na pomoč vladi, če bi prihodnji petek - 29. marca 2019 - prišlo do trdega brexita. To pomeni, da bi naslednji dan, 30. marca 2019 na Otoku takoj nehala veljati vsa evropska zakonodaja, VB pa bi postala s stališča EU tretja država (in nasprotno velja za vse članice EU s stališča VB).

To v prvi vrsti pomeni potrebo po mejnih kontrolah za vse uvoženo blago, ter seveda ustrezen obračun carin. Če bi prišlo do tega, se mnogi bojijo zlasti dolgotrajnejših postopkov za logiste, zaradi česar bi zamujale dobave blaga v trgovine.

Tudi britanske policiste so pozvali k pripravljenosti na morebitne napetosti

*** Nekateri brexit vidijo tudi kot poslovno priložnost - paketi s hrano

Januarja je bilo več poročil, da je poslovnež James Blake pripravil brexitovske pakete s hrano, ki bi v skrajni sili zadoščali za 30 dni, cena pa je 295 funtov (339 evrov).

Britanska vojska v pripravljenost na kaotičen brexit ... peticija za preklic brexita z milijon podpisi
Foto: Shutterstock
BMW žgečka z najmanjšim kupejem
9 ur
Bili smo med prvimi, ki jim je BMW pokazal novega najmanjšega štirivratnega kupeja – serijo 2 grand coupe.
Na članek...

Modelski ofenzivi bavarcev ni videti konca. Po seriji osem, X7 in prenovljeni sedmici bodo letos razkrili novo generacijo serije 1 in serijo 2 grand coupe. Za strogo varovanimi vrati so nam pokazali serijsko različico zadnje. Čeprav smo bili med prvimi, ki so jim na poslovni konferenci v Münchnu avto v celoti pokazali, so nam pred ogledom pobrali vse elektronske naprave, zato vam lahko pokažemo le uradni dražilnik in vrata, za katerimi se skrivajo najnovejše skrivnosti.

Najmanjši kupe bo zgrajen na osnovi serije 1, ki bo razkrita pozneje letos in bo v novi generaciji gnana na prednji kolesni par. To velja tudi za kupejevsko različico 2 grand coupe, ki bo v zmogljivejših različicah opremljena s štirikolesnim pogonom X drive. Puristom, ki se ob omenjanju znamke BMW in prednjega pogona držijo za glavo, obljubljajo, da bo kompakten kupe vozniško najbolj dinamičen v svojem razredu. Prednji pogon upravičujejo zaradi prostornosti kabine, manjše mase in voznih lastnosti. Po špekulacijah naj bi običajna serija 2 in kabriolet ohranila arhitekturo z zadnjim pogonom.

Računajo na mlajše kupce iz Severne Amerike in Evrope, ki cenijo prefinjen in samozavesten dizajn ter jim je limuzinska oblika preveč običajna. Oblikovno obraz razkriva poteze nove serije 1, zadek pa je kombinacija zavihanih prtljažnih vrat, strešne linije X4 in zadnjih luči serije 8. Kot se spodobi za kupe, okna nimajo okvirjev. V notranjosti se boste hitro znašli, saj so zaslon, gumbi in digitalni merilniki podobni tistim iz večjih vozil v družini. Prostora je na sprednjih sedežih dovolj, zadaj pa bi lahko višji potniki potarnali zaradi prenizke strehe. BMW v kompaktnem razredu do zdaj ni ponujal štirivratne limuzine, zato je štirivratni kupe v času izumiranja limuzin nujen korak.

Javnosti bo najmanjši štirivratni kupe uradno predstavljen novembra na avtomobilskem salonu v Los Angelesu. Na ceste naj bi zapeljal sredi prihodnjega leta ter tam moči meril z Mercedesovim razredom CLA in limuzinskim audijem A3.

BMW žgečka z najmanjšim kupejem
EU in ZDA v pogovorih za trgovinski sporazum TTIP 2.0 1
10 ur
Pripravljajo se nova trgovinska pogajanja med ZDA in EU, a to za zdaj ne zmanjšuje bistveno negotovosti v zvezi z grožnjami ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da bo na evropski izvoz avtov v ZDA uvedel dodatne carine
Na članek...

Evropska komisija si pospešeno prizadeva za sklenitev omejenega trgovinskega sporazuma med EU in ZDA, potem ko so propadla pogajanja o trgovinsko-naložbenem sporazumu (TTIP). Kot pravi evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström, so pogajanja nujna zaradi napetosti v trgovinskih odnosih med ZDA in EU, pri čemer upa, da bo mogoče obnoviti medsebojno zaupanje. Pogovori tečejo v kontekstu dejstva, da so ZDA tudi proti EU uvedle dodatne carine na jeklo in aluminij, obenem pa ameriški predsednik Trump grozi z uvedbo dodatnih carin na uvoz evropskih avtomobilov v ZDA.

Za lažje razumevanje smo se najprej ozrli nekoliko nazaj, nato pa pogledali, kaj se trenutno dogaja v čezatlantskih trgovinskih pogovorih.

Propadli TTIP: kaj so bili cilji in kdo je sporazum ustavil

Evropska unija in ZDA so se julija 2013 začele pogajati o medsebojnem trgovinsko-naložbenem sporazumu (TTIP), ki ne bi zagotovil le lažjega tržnega dostopa za podjetja z odpravo carin, temveč so imeli pogajalci ambicije, da bi sklenili celovit dogovor, ki bi močno presegal trgovinske odnose. Med cilji TTIP so bili:

  • odprava carinskih in necarinskih trgovinskih ovir,
  • liberalizacija storitvenih trgov (z izključitvijo javnih storitev),
  • sodelovanje pri sprejemanju (evropske in ameriške) regulative,
  • odprtje trgov javnih naročil,
  • zaščita intelektualne lastnine,
  • krepitev kapitalskih trgov in pa
  • okrepitev medsebojnih neposrednih naložb, zlasti tudi z okrepljeno zaščito naložb(enikov) prek arbitražnega sodišča ISDS.

Načrtovani sporazum TTIP je sprožal burne odzive. Pri evropski komisiji so poudarjali, da bi se zaradi njega evropski BDP lahko okrepil za 119 milijard evrov in bi nastalo 400 tisoč novih delovnih mest. Nasprotniki pa so opozarjali, da bi pripomogel k zniževanju evropskih standardov na področju socialnih pravic, okolja in zdravja ter h krčenju delovnih mest, ker da je preveč ukrojen po meri korporacij.

Potem je bil na položaj ameriškega predsednika izvoljen Donald Trump in na žalost zagovornikov ter na veselje nasprotnikov ustavil pogajanja o TTIP. Zatem pa so se pogovori na najvišji ravni obudili.

Nova prizadevanja .... Bruselj želi omejen sporazum z ZDA

Kako je prišlo do tega? Kot je znano, je ameriška administracija pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa maja lani tudi proti evropskim proizvajalcem jekla in aluminija uveljavila dodatne carine za njihov izvoz na ameriški trg.

Zatem je Trump marca 2018 z dodatnimi carinami, ki bi bile osemkrat višje od takratnih, zagrozil evropski avtomobilski industriji, maja 2018 pa je storil prvi korak k uresničitvi te grožnje, z uvedbo posebne preiskave. (Kot se je razvedelo februarja letos, je neuradno - izsledki niso javni - ta preiskava potrdila, da po ameriških ugotovitvah evropski izvoz avtomobilov v ZDA ogroža ameriško nacionalno varnost; posledičnih ukrepov ZDA za zdaj niso sprejele.)

Julija 2018 je na vrhuncu trgovinskih napetosti med ZDA in EU predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker odletel v Washington, tam pa sta Juncker in Trump sklenila trgovinsko premirje, tudi glede avtomobilov, hkrati pa sta se Juncker in Trump dogovorila za pogajanja. V izjavi po srečanju sta poudarila:

  • ZDA in EU si bodo prizadevele za ničelne carine, ničelne netarifne ovire in ničelne subvencije za neavtomobilsko industrijsko blago.
  • Prizadevale si bodo za zmanjšanje ovir in okrepitev trgovine s storitvami, kemikalijami, farmacevtskimi izdelki, medicinskimi proizvodi in sojo.
  • ZDA in EU bodo okrepile strateško sodelovanje na področju energije. EU želi uvažati več utekočinjenega zemeljskega plina iz ZDA za diverzifikacijo dobave energije.
  • Predsednik EK Juncker in predsednik ZDA Trump sta se dogovorila tudi o začetku tesnega dialoga o standardih, da bi se olajšala trgovina, zmanjšale birokratske ovire in občutno znižali stroški.
  • Predsednika sta sklenila, da združita moči za boljšo zaščito ameriških in evropskih podjetij pred nepoštenimi svetovnimi trgovinskimi praksami (med te izjava uvršča krajo intelektualne lastnine, prisilni prenos tehnologije, industrijske subvencije, izkrivljanje, ki ga povzročajo državna podjetja, in presežek zmogljivosti). Sogovornika sta julija lani napovedala prizadevanja za reformo Svetovne trgovinske organizacije (STO).
  • V izjavi sta Trump in Juncker na koncu dodala, da želita razrešiti tudi vprašanja v zvezi s carinami na jeklo in aluminij ter povračilnimi carinami.

Kje so pogajanja o novem sporazumu

Med Evropsko unijo in ZDA trenutno potekajo intenzivni pogovori, niso pa še stekla pogajanja, ker morajo države članice najprej potrditi pogajalski mandat evropski komisiji, ki se bo v imenu vseh članic nato pogajala z ameriško pogajalsko skupino o novem sporazumu, ki so mu nekateri pripeli oznako TTIP 2.0.

Januarja letos je komisija pripravila dva predloga, kaj naj zajema pogajalski mandat:

  • Bruselj predlaga, naj članice evropski komisiji podelijo mandat, da se v imenu EU z ZDA pogaja o odpravi tarif za industrijske izdelke, izključeni pa bi bili kmetijski proizvodi;
  • predvideva tudi dogovor o ugotavljanju skladnosti izdelkov (standardi oziroma tehnični predpisi), s čimer bi odpravili necarinske ovire za enostavnejše dokazovanje.

Pri tem je treba poudariti, da so ameriške ambicije večje, saj si ZDA želijo pogajati tudi o odpravi carinskih in necarinskih ovir za ameriški izvoz kmetijskih proizvodov na trg EU.

Evropski parlament je zavrnil obnovitev pogajanj z ZDA

Na kratko o postopku: pogajalski mandat morajo evropski komisiji podeliti članice. O mandatu se izreče tudi evropski parlament, a njegovo mnenje v tej fazi ne more preprečiti potrditve pogajalskega mandata. Večjo moč ima parlament na koncu postopka, saj lahko trgovinski sporazum zaživi le, če ga parlament potrdi. Kje smo zdaj?

Poslanci evropskega parlamenta so minuli četrtek na plenarnem zasedanju v Strasbourgu zavrnili predlagano obnovitev trgovinskih pogajanj z ZDA, ki so ji sicer poprej na pristojnem odboru v parlamentu prižgali zeleno luč. V 751-članskem evropskem parlamentu je o tem vprašanju na podlagi resolucije glasovalo 458 evroposlancev, pri čemer je 198 poslancev podprlo začetek pogajanj, 223 poslancev pa se je izreklo proti temu (ob 37 vzdržanih). Z vsebinskega stališča so evroposlanci zlasti menili, da bi morali v mandat vključiti tudi pogajanja o avtomobilih.

So pa menda blizu potrditve pogajalskega mandata države članice. Komisija si želi postopek sicer skleniti čim prej, saj ne smemo pozabiti, da so maja evropske volitve, kar pomeni, da bo EU jeseni dobila tudi novo evropsko komisijo.

Nekaj številk o evropsko-ameriški blagovni menjavi

Za lažjo predstavo, o kakšnih številkah govorimo, za konec poglejmo še nekaj številk o medsebojni blagovni menjavi - številke smo prikazali v grafih.

Kako pomembna trgovinska partnerica so ZDA za EU? Za EU je ameriški trg na izvozni strani najpomembnejši, na uvozni strani pa drugi najpomembnejši.

Lani v primerjavi s predlanskim sta se povečala tako evropski izvoz v ZDA, ki je bil vreden nekaj več kot 406 milijard evrov, kot evropski uvoz iz ZDA, ki je lani znašal nekaj manj kot 267 milijard evrov.

In kako velika sta bila evropski izvoz v ZDA ter ameriški izvoz v EU v prejšnjih letih?

Poglejmo še, kaj so glavni izvozni in uvozni proizvodi: EU v ZDA največ izvaža stroje in aparate (okoli 25 odstotkov v skupnem izvozu v letu 2017), izdelke kemične industrije in sorodnih industrij (okoli 22 odstotkov), že na tretjem mestu pa je transportna oprema, torej osebni avtomobili in tovorna vozila (nekaj manj kot 20 odstotkov celotnega izvoza v letu 2017).

Med članicami, ki v ZDA izvozijo največ avtomobilov, so na prvih petih mestih Nemčija, Velika Britanija, Italija, Slovaška in pa Švedska.

Slovenija je v ZDA po zadnjih celoletnih podatkih (ti so na voljo za 2017) izvozila za okoli 560 milijonov evrov blaga, pri čemer so bili na prvem mestu (17 odstotkov) jedrski reaktorji, kotli, stroji in mehanske naprave ter deli zanje, na drugem mestu (13 odstotkov) električni stroji in oprema ter aparati za snemanje in reprodukcijo slike in zvoka, na tretje mestu (11 odstotkov) farmacevtski izdelki, na četrtem pa z 10-odstotnim deležem železo in jeklo.

EU in ZDA v pogovorih za trgovinski sporazum TTIP 2.0
Foto: Shutterstock
Koga bodo davkarije ukrotile prej: multi­nacionalke ali robote? 8
11 ur

Ni pomoči: čeprav davkov nihče ne mara, brez njih družbe pač ne morejo uresničevati skupnih potreb. Boj med državami, ki jih pobirajo, in plačniki davkov, ki hočejo plačati čim manj, se tako nikoli ne konča. Mali davkoplačevalci v njem nimajo veliko možnosti za zmago, drugače pa je z velikimi gospodarskimi korporacijami.

Podatki OECD jasno kažejo, da so te v pogajanjih o davkih močnejše od držav, saj so se na svetu uradne davčne stopnje na dobičke podjetij v zadnjih 18 letih v povprečju znižale za četrtino, z olajšavami in posebnimi dogovori pa še bolj.

Vendar davki nikoli niso dovolj nizki, da bi se jim ne bilo vredno izogniti, in možnosti za to je v digitalni dobi več kot kdaj prej. Poskusov, da bi preprečili fiktivne selitve dobičkov iz držav, kjer so v resnici ustvarjeni, v davčno ugodnejše, je bilo doslej že ogromno, vsi z razmeroma pičlim uspehom. Najnovejša ideja je uvedba svetovne minimalne davčne stopnje, ki bi jo lahko zaračunavale države podjetjem na svojih tleh. Ali bo ta poskus kaj uspešnejši od dosedanjih, je seveda vprašljivo, čeprav o tem vsaj na videz soglašajo pomembne države, kot so Nemčija, Francija in ZDA.

V prihodnosti pa bodo davke morda plačevali tudi tako imenovani avtonomni roboti, tisti, ki bodo zaradi vgrajene umetne inteligence delovali po lastni pameti, pravi francoski strokovnjak za računalniško pravo Raphaël Rault. Imeli bodo status elektronske osebe, imeli bodo bančne račune in bodo lahko nosili tudi odgovornost za svoja dejanja. Kot pravi, bo v njihovo pamet treba vgraditi tudi etična načela – in, malo za šalo, če jim bodo vgradili še poštenost pri plačevanju davkov, je morda prihodnost človeške družbe rešena …

Največja kolesarska dirka na svetu skozi požare in suše
11 ur

Desetega marca je potekal 42. Cape Town Cycle Tour (CTCT), sicer še vedno bolj znan po svojem originalnem imenu Cape Argus, ki je s približno 35 tisoč udeleženci največja kolesarska dirka na svetu. Udeležence popelje po 109 kilometrih čudovite pokrajine Kapskega polotoka, od katerih dve tretjini poti potekata skozi zaščiteni narodni park Table Mountain, zaradi česar jih veliko meni, da je to tudi najlepša dirka na svetu. Med njenimi privrženci so stari in mladi, lokalci in tujci. Najstarejši udeleženec doslej je bil Japie Malan, ki je pri 90 letih leta 2010 uspešno končal dirko sam, dve leti pozneje pa še v tandemu. Več kot 17 tisoč ljudi je dirko opravilo vsaj desetkrat, več kot dva tisoč 21-krat in šest udeležencev vse dirke doslej.

Izvorni cilj je ostal neuresničen

Dirko sta leta 1978 začela lokalna kolesarska navdušenca John Stegmann in Bill Mylrea z namenom ozaveščati prebivalce Cape Towna o varnosti kolesarjev in lobirati za nove kolesarske poti. Žal sta oba njuna cilja več kot 40 let pozneje še precej daleč od uresničitve. V širšem Cape Townu je vsako leto nekaj kolesarjev žrtev prometnih nesreč, lani sta dva umrla celo na sami dirki. Kar pa zadeva kolesarske poti, so vsaj tiste v mestu bolj odstavni pasovi za vozila, kot pa da bi bile namenjene za kolesarje.

Ne glede na slabo doseganje glavnega namena pa CTCT poleg veselja udeležencem prinese še veliko dobrega. Startnina za dirko znaša 33 evrov za domačine in 62 evrov za mednarodne udeležence in večina prihodkov je namenjena dobrodelnima organizacijama – Združenju za moč pedalov (Pedal Power Association – PPA) in rotarijskemu klubu Claremont. PPA se zavzema za spodbujanje kolesarjenja in interese kolesarjev v Južni Afriki, medtem ko je delo rotarijskega kluba usmerjeno v raznovrstne razvojne projekte v širšem Cape Townu. Samo v zadnjih petih letih je bilo prek PPA in rotarijskega kluba razdeljenih več kot 2,7 milijona evrov za spodbujanje rekreacijskega kolesarjenja po vsej Južni Afriki in za številne projekte, ki izboljšujejo življenje pomoči potrebnih v lokalni skupnosti.

Poleg tega dirka letno prinese približno 31 milijonov evrov gospodarstvu province Zahodnega rta (Western Cape) in začasno zaposli skoraj tri tisoč ljudi: usmerjevalce kolesarjev, policiste, zdravnike, medicinske sestre, ljudi, ki ponujajo prvo pomoč, in čistilce, ki na koncu odstranijo več kot 16 tisoč kilogramov odpadkov, ki jih ustvari 35 tisoč udeležencev in še veliko več gledalcev.

Boj s podnebnimi spremembami

Kljub izvrstno naoljeni organizaciji pa se je CTCT v zadnjih nekaj letih spopadal z velikimi izzivi. Marca 2015 so požari opustošili velik del polotoka in prisilili organizatorje v močno skrajšanje proge s 109 na 47 kilometrov. Jubilejno, 40. izdajo kolesarske ture so bili organizatorji zaradi številnih izzivov, vključno s silovitim vetrom, velikim požarom na delu proge in tveganjem nasilnih protestov, prvič v 40-letni zgodovini prisiljeni celo povsem odpovedati.

Leta 2018 je izjemna suša, ki je prinesla močne omejitve pri uporabi vode, dirko prav tako postavila pod vprašaj. A organizatorji so si z obljubo, da se na dirki ne bo porabil niti liter pitne vode iz občinske oskrbe, zagotovili zeleno luč. Za uresničitev obljube so morali prepeljati velikanske količine pitne vode iz delov države, ki takrat niso trpeli suše, zmanjšali so število vodnih postaj in za čiščenje uporabili reciklirano vodo ali lokalno proizvedeno razsoljeno vodo. Poleg tega so zagotovili več kot dva milijona litrov vode iz trajnostnega vira, da bi pokrili porabo predvidenih 11.500 obiskovalcev zunaj mesta.

Letošnji CTCT je bil zaradi močnega jugovzhodnika spet izjemno zahteven. Na večini proge smo se kolesarji le počasi prebijali skozi veter, ki je na določenih predelih dosegal hitrost tudi 70 kilometrov na uro. Ob moji slabi pripravljenosti je bilo to preveč in malo pred 80. kilometrom sem morala opustiti idejo, da bom tokrat dosegla cilj. A to je le dodatna spodbuda za prihodnje leto.

Avstrijski literat, ki se mu ne bi upali podeliti Nobelove 2
11 ur
Letos mineva 30 let od smrti avtorja, ki velja za enega največjih avstrij­skih pripovednikov po drugi svetovni vojni. Kot radikalni družbeni kritik je neizprosno ocenjeval smrtonosne institucije avstrijske družbe, kot jih je imenoval sam, in se ob tem zapletel v kopico škandalov.
Na članek...

Thomas Bernhard s svojimi proznimi in tudi dramskimi deli sodi v sam vrh tako avstrijske kot tudi svetovne literature, saj so mu literarni teoretiki v svojih razpravah dodelili celo oznako »podalpski Beckett«. Vendar je vsaka primerjava Bernharda s katerimkoli svetovnim avtorjem neumestna, saj je ustvaril tako edinstven in prepoznaven slog, da ga ni mogoče primerjati z nikomer. »Bernhard je preprosto genialen literarni unikum! Ob Petru Handkeju in Elfriede Jelinek je bil najresnejši avstrijski kandidat za Nobelovo nagrado, ki pa je zaradi neusmiljene kritike avstrijske države in družbe kot tudi kulturniške srenje ter seveda predvsem zaradi škandalov, ki jih je povzročal ob podelitvah nagrad, ni dobil,« pravi Marinka Poštrak, umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj in dramaturginja predstave Zabava za Borisa (Ein Fest für Boris), njegove prve drame. V PGK so jo krstno uprizorili 20. marca.

Tegobe nezakonskega otroka

Bernhardovo življenje je bilo zelo travmatično in kaotično, kar je popisal v petih avtobiografskih knjigah z naslovi Vzrok, Klet, Dih, Hlad in Otrok, ki so v slovenskem jeziku izšle med letoma 1989 in 1999 pri celovški Mohorjevi založbi v zbirki Austriaca v izjemnem prevodu pokojne Lučke Jenčič. Rodil se je leta 1931 kot nezakonski sin in mati ga je, da bi se izognila sramoti, rodila v tujini, v samostanu za »padla dekleta« v Heerlenu na Nizozemskem. Oče ga nikoli ni priznal in leta 1940 je umrl, ne da bi se s sinom kadarkoli videla. Mati je morala, da bi povrnila stroške poroda in nege ter da bi v tujini lahko preživela, delati kot gospodinjska pomočnica, zato je malega Thomasa za eno leto oddala v rejo, obiskovala ga je lahko le ob vikendih. Po letu dni se je z njim vrnila v Avstrijo k svojim staršem, ki sta Thomasa sprejela z veliko ljubeznijo. Z materjo je imel Thomas v bistvu ves čas ambivalenten odnos, saj je bil zelo samosvoj in zahteven otrok, hkrati pa jo je ves čas spominjal na očeta, vseeno pa sta tik pred njeno prav tako prezgodnjo smrtjo le vzpostavila lep odnos.

Kako biti sam in kako biti z ljudmi

V otroštvu in mladosti sta na Bernharda močno vplivala zlasti dva človeka, stari oče in trgovski šef gospod Podlaha. Stari oče po materi, pisatelj, svobodomislec in anarhist Johannes Freumbichler je želel zagotoviti mlademu Thomasu vse možnosti za umetniško kariero, saj je v njem prepoznal umetniško žilico, hkrati pa mu je vcepil tudi visoke etične norme in kritični pogled. Gospod Podlaha, njegov šef v trgovini z mešanim blagom, kamor je odšel delat po nedokončani gimnaziji, pa je postal njegov drugi veliki učitelj. Sam v svojem avtobiografskem delu Klet pravi takole: »Moj stari oče me je izšolal v tem, kako biti sam in za sebe, Podlaha, kako biti skupaj z ljudmi, in sicer z mnogimi in najrazličnejšimi ljudmi. Pri starem očetu sem hodil – idealno, ker je bilo tako zgodaj – v filozofsko šolo, pri Podlahi v naselju Scherzhauserfeld v kar največjo možno in absolutno realnost. Ti dve šoli sta bili odločilni za moje življenje in, dopolnjujoč druga drugo, sta do danes temelj mojega razvoja.«

Kritik šole za ubijanje duha

V svojih petih avtobiografskih knjižicah je Bernhard opisal ključne mejnike svojega odraščanja, hkrati pa z neizprosno kritičnostjo razkrinkaval vzgojne metode podrejanja in uničevanja človeka, ki jim je bil izpostavljen kot otrok. Obenem je v njih razgalil tudi ustroj avstrijske države, ki je s svojimi sadističnimi vzgojnimi metodami »proizvajala« generacije topoumnih, apatičnih, vodljivih in seveda tudi psihofizično zlomljenih posameznikov. Prva izmed teh »smrtonosnih« ustanov za ubijanje duha in kreativnosti je bila seveda šola z rigidnim šolskim sistemom z vodljivimi in ozkosrčnimi učitelji, ki so pri otrocih zatirali ustvarjalnost ter zahtevali zgolj poslušnost in podredljivost, še posebej v Jungvolku, predstopnji Hitlerjugenda. Vsem tem sistemom, zgrešenim tako po človeški kot tudi po strokovni plati, se je pisatelj s svojo kritično mislijo nenehno upiral, saj je na svoji koži izkusil njihovo človeško ozkosrčnost, in kot sam pravi, celo »smrtonosnost«.

Tisti, ki si je drznil kritizirati domači Salzburg

V svojih delih ni prizanašal domovini Avstriji, seveda v veri, da bi jo ozavestil in spremenil. V svojem kritičnem opazovanju ji je nenehno postavljal ogledalo, tudi humorno in sarkastično, še posebej njeni dvolični morali in nacionalsocialistični miselnosti, in to v času, ko se je zdelo, da je Avstrija s tem že opravila. Zato si je prislužil tudi naziv »skrunilec gnezda«. Njegov gnev do Avstrije je bil tako močan, da je pred smrtjo v oporoki celo prepovedal uprizarjanje in tiskanje svojih del v Avstriji, vendar njegove poslednje želje njegov polbrat ni upošteval. Bernhard je v avstrijski javnosti veljal za kontroverzno osebnost, saj avstrijska literarna javnost nikakor ni mogla mimo njegove literarne virtuoznosti, hkrati pa je bila njegova kritičnost zanjo seveda moteča in neprijetna. Še posebej ni prizanašal niti svojemu domačemu in najlepšemu mestu Salzburgu, za katerega je v Vzroku zapisal, da je »zgolj lepa kulisa na smrtonosnih, smrtnih tleh«.

Razkrival avstrijski prikriti nacizem

Bernhard tudi sarkastično ugotavlja, da če si kdo drzne kritizirati to mesto in njene sprenevedave prebivalce, ga ti nemudoma razglasijo za norega, »kot vselej razglasijo za norega vsakogar, ki pove, kaj misli in čuti«. Avstrijska literarna javnost je sicer Bernhardovo veličino prepoznala že ob izidu njegovega prvega romana Mraz (Frost) leta 1963 in njegova dela tudi nagrajevala s številnimi nagradami, vendar pa prav paradoksalnost in bizarnost teh nagrajevanj Bernhard z veliko sarkazma in ironije opisuje v svojem delu Moje nagrade ter v njem razkriva vso hipokrizijo in banalnost teh podelitev – na nekaterih izmed njih ga namreč podeljevalci niso niti prepoznali. Zadnji škandal je povzročil tik pred smrtjo z uprizoritvijo drame Trg herojev (Heldenplaz) v Burghtheatru leta 1988, v kateri je razkril avstrijski prikriti nacizem in njegovo gojenje. V usta judovskega profesorja je namreč položil »škandalozni« in, kot vidimo zdaj, še kako utemeljen stavek: »Saj se dogaja prav to, kar hoče večina Avstrijcev, da vlada nacionalsocializem, pod površino je nacionalsocializem že dolgo na oblasti.«

Zabava za Borisa

Bernhard je napisal 18 gledaliških del, prvo z naslovom Zabava za Borisa je iz leta 1970, nastalo je torej v času revolucionarnih študentskih gibanj v Evropi. Zabavo za Borisa je pisal ravno okrog leta 1968 in vse kaže na to, da je imel ob pisanju v mislih tudi dogodke študentske revolucije v Parizu leta 1968. V knjigi Moje nagrade pariško študentsko revolucijo tudi omenja in je seveda skeptičen glede učinkovitosti revolucije. Čeprav ne velja za politično angažiranega avtorja, v njegovih delih nikakor ne moremo mimo družbene kritičnosti in angažiranosti. Prav zato je bil v Avstriji nekako nezaželen, a hkrati tudi izjemno odmeven in priznan.

»Sporočilo predstave Zabava za Borisa je seveda večplastno. Govori o popolni polarizaciji sveta na bogate in revne, oboji so na takšen ali drugačen način hendikepirani. Eno izmed sporočil je seveda ostra družbena kritika dvolične morale dobrodelnosti, ki za lažnim humanizmom skriva globoke korenine prikritega totalitarizma,« razlaga Marinka Poštrak.

Avstrijski literat, ki se mu ne bi upali podeliti Nobelove
Foto: Erika Schmied
Akcijske kamere vstopajo v novo dobo
11 ur
Najnovejše kamere omogočajo snemanje adrenalinskih športov povsem brez tresenja.
Na članek...

Akcijske kamere so po bumu pred nekaj leti, ko jih je bilo videti tako rekoč povsod, spet nekoliko v ozadju. Kar ne pomeni odsotnosti novosti, pojasnjuje pa precejšen osip konkurence podjetju GoPro, še vedno glavnem igralcu na tem področju. Drugi se zdaj večinoma poskušajo uveljaviti s čim drugačnim, ne več s cenejšimi kamerami enake vrste. Tako smo v zadnjem času dobili DJI osmo pocket, ki nagovarja predvsem vlogarje, in pa 360-stopinjsko kamero insta360 one X. Medtem pa vodilni na tem področju s serijo hero 7 poskuša prepričati uporabnike, da je čas za zamenjavo.

Prava konkurenca akcijskim kameram niso toliko telefoni, ki običajno ne premorejo širokokotnega objektiva, temveč vse bolj napredni in dostopni letalniki (droni). Ti za snemanje uporabljajo podobno tehnologijo, le da imajo kamero pogosto obešeno na večsmerni umirjevalnik (gimbal). So pa specifični in določenih nalog ne morejo opravljati, predvsem pa so omejeni s trajanjem baterije, ki včasih ne zdrži niti 20 minut. Proizvajalci so tako pri snovanju konkurenčnih izdelkov začeli iskati vidike, ki jih »monopolist« zanemarja. Podjetje Insta360 je v kratkem času prehodilo pot od ponudnika majhnih in precej poceni 360-stopinjskih kamer do razvijalca resnih orodij, primernih tudi za polprofesionalno rabo.

Izkoriščanje 360 stopinj za dodatne učinke

Model insta360 one X ostaja pri 360 stopinjah, torej snema okrog in okrog, kar je njegova posebnost v primerjavi z goprojem. Toda medtem ko je večina kamer za vseobkrožajočo sliko namenjena bolj statičnemu snemanju, je one X prava akcijska kamera z nekaj izstopajočimi lastnostmi. Doslej so bile tovrstne kamere bolj ko ne zanimive igrače, saj ločljivost posnetkov ni bila dovolj velika za čisto sliko. Lahko smo opazovali zanimive destinacije daleč proč, a kmalu smo ugotovili, da so podrobnosti zamegljene. Ta kamera je sposobna zajemati video v največji ločljivosti 5,7K, če se zadovoljimo s 30 sličicami na sekundo (fps). Taka ločljivost ni več slaba. Vendar je 30 sličic na sekundo premalo za hitre prizore športnih ali zabavnih dejavnosti, zato lahko ločljivost znižamo na 4K ali 3K in snemamo s hitrostjo 50 oziroma 100 sličic na sekundo. Možno pa je tudi fotografirati v ločljivosti 18 milijonov pik v načinu HDR (visok dinamični razpon).

Še zadnja, a mogoče celo najbolj pomembna razlikovalna lastnost te naprave je šestosna stabilizacija, ki prepreči, da bi bil video tresoč, fotografije pa zamegljene. Ker kamera snema celotno okolico in z dovolj slikami na sekundo, je mogoče iz tega posnetka ustvariti učinek, ki ga druge akcijske kamere (samostojno) ne zmorejo. Kader se namreč lahko počasi zavrti okrog protagonista ali objekta, podobno kot pri filmski tehniki stopmotion, ki zahteva več deset zelo dobro sinhroniziranih kamer oziroma fotoaparatov. Nekaj trikov omogočajo še dodatki. Denimo »nevidna« palica za sebke, ki jo program zazna in pozneje izbriše iz videa, tako da je videti, kot da kamera, ki sicer stane malo manj kot petsto evrov, lebdi nad motivom.

Majhna, a zmogljiva kamera za v žep

Kitajsko podjetje DJI je najbolj poznano po letalnikih, kjer že nekaj let drži primat, vendar je že pred časom poskušalo tudi s stabilizirano kamero osmo. Ideja snemalnega pripomočka na držalu in z vpetjem, ki je zagotavljalo odlično umirjanje slike, ni bila za odmet. Toda izvedba je pustila nekaj neizpolnjenih želja, poleg velikosti in povprečnega trajanja baterije še skromno zvočno podobo, ki jo je ves čas kazil dokaj glasen ventilator zelo blizu mikrofona. Pozneje je DJI ponujal samo nosilce za pametne telefone osmo mobile, ki so opravljali enako nalogo, a celotno snemalno in prikazovalno delo prepustili vstavljeni napravi. Zdaj pa je prišel in na novo spisal pravila med tovrstnimi napravami.

Z nekdanjim osmom nima skoraj nič skupnega, razen morda sistema za umirjanje z elektromotorji, žiroskopi in utežmi, a je tudi ta izpopolnjen in pomanjšan. Medtem ko so bile bolj ali manj vse prejšnje rešitve precej velike in okorne, je novinec skoraj šokantno majhen in gre v vsak žep. Kljub temu pa ima dovolj procesorske moči, da snema video 4K pri 60 sličicah na sekundo. A na voljo so tudi druge kombinacije ločljivosti in hitrosti snemanja. Glavna lastnost kamere pa je sledenje objektu ali obrazu, kar je odlično za vloganje.

V ospredju je snemanje, a na voljo je tudi fotografiranje in ustvarjanje posnetkov s časovnim zamikom ter panoramskih posnetkov. Vgrajen ima majhen zaslon, da pa se priključiti telefon, kar precej poveča prikaz slike in tudi omogoči določene nastavitve, ki jih na kameri ni. Z uporabo prilagojevalnika z USB-C na izhod 3,5 milimetra je mogoče priključiti zunanji mikrofon, a že vgrajeni zelo dobro lovi govor in odstrani hrup v ozadju. Osmo pocket stane 359 evrov in ima ožji spekter uporabe kot izdelki GoProja in Insta360, toda za te specifične naloge je trenutno daleč najbolj priročno orodje.

Dodelana GoProjeva sedma generacija

GoPro je šel skozi različne faze. Zajel je skoraj celoten prvotni val, nato so ga začeli ogrožati cenejši kitajski posnemovalci, še bolj pa zasičenost trga, saj nima vsak česa snemati s tako napravo. Številni kupci so ugotovili, da je pot do zanimivih videov precej težja od zgolj montiranja kamere na smučarsko čelado ali kolesarsko krmilo.

Vmes so tudi izzivalci zaradi preskromne prodaje večinoma obupali, tako da začetnik trenda znova bolj ali manj sam narekuje tempo. Z najnovejšo generacijo naprav je kar nekoliko presenetil.

Družina obsega tri modele, ki se razlikujejo po barvi, iz katerih izhajajo tudi njihove oznake. Hero 7 black s priporočeno ceno 400 evrov se ponaša s snemanjem v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo. Edinstven pri tej najdražji kameri od trojčka različic je sistem umirjanja slike, ki mu rečejo hypersmooth (izredno gladek). Ta je digitalen, a naj bi prekašal celo namenske (optične) stabilizatorje. Podobna stabilizacija deluje tudi v načinu za časovni zamik (time lapse) timewarp. Za fotografiranje pa so razvili nove algoritme za visok dinamični razpon (HDR). Vodotesnost brez dodatnega ohišja je ostala enaka – kamera zdrži tlake do desetih metrov globine.

Sledi za sto evrov cenejši hero 7 silver. Srebrna oziroma siva sedmica je pravzaprav posodobljena kamera hero 6 black. Snema v 4K, vendar s 30 sličicami na sekundo, fotografira pa z desetimi megapikami, ne dvanajstimi. HDR je malo manj impresiven in umirjanja slike hypersmooth tu ni, ostaja pa GPS.

Za približno dvesto evrov, torej polovico zneska najdražje, pa je v prodaji še hero 7 white. Bela kamera je enostavna vstopna točka v GoProjev svet brez GPS in naprednih funkcij ter s snemanjem v ločljivosti 1.080 pik s 60 ali 30 sličicami na sekundo in fotografiranjem z desetimi milijoni točk. Verjetno se splača odšteti malo več za eno od zmogljivejših dveh ali pa za dobro ceno najti katerega od starejših modelov, ki so že zmogli 4K in boljše fotografiranje.

Akcijske kamere vstopajo v novo dobo
Foto: Press
(intervju) Iz oči v oči z judovsko advokatko, ki brani Palestince v Izraelu 2
11 ur
Grki so na festivalu v Solunu na evropski premieri zmagovalnega dokumentarnega filma Advocate s stoječimi ovacijami, toplimi besedami in stiski rok sprejeli njegovo glavno junaki­njo, izraelsko odvetnico Leah Tsemel, ki že 50 let brani pravice Palestincev in judovskih aktivistov na izraelskih sodiščih.
Na članek...

Bilo je presenetljivo in osupljivo. Zelo se me je dotaknilo. Tako je vtise po sprejemu na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Solunu strnila 73-letna Leah Tsemel. Takšni odzivi ji dajejo energijo za nadaljnje pravde, saj ji dajo vedeti, da še obstajajo kraji z ljudmi, ki razmišljajo normalno in jo cenijo, pravi. Vrača jim s tem, da jim s svojo nepopustljivo držo vliva upanje. Samo sebe sicer imenuje »izgubljajoča odvetnica«, saj na izraelskih sodiščih, ki so bolj orodja v okupaciji Palestine kot institucije enake pravice za vsakogar, doživlja predvsem številne poraze. A to je ne potre – še naprej donkihotsko bije pravne boje s sodnimi mlini na veter, pri čemer sprejema najtežje primere.

»Tudi v Izraelu me pogosto sprejemajo in cenijo – tako med odvetniki kot v skupnosti. A če se pogovarjaš s povprečnim Izraelcem, je levičar osovražena beseda, celo žaljivka. Premier Netanjahu pred volitvami že ločuje med močno desnico in 'do samih sebe sovražnimi levičarskimi Judi, ljubitelji Arabcev'. Trenutno ni lahko biti levičar v Izraelu. Toplina in dobrodošlica, ki sem ju bila deležna v Sundanceu in Solunu, je zato segla do srca.« Film Advocate (branilka, op. a.) je svetovno premiero doživel med nominiranci enega največjih filmskih festivalov na svetu v Sundanceu, kjer so Tsemelovo toplo sprejeli tako ameriški judje kot Izraelci in Arabci. V Solunu pa je poleg odličnega sprejema prejel tudi glavno nagrado festivala zlati aleksander in nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Dokumentarec je nastal v kanadsko-švicarsko-iz­raelski koprodukciji, režirala pa sta ga Američanka Rachel Leah Jones in Francoz Philippe Bellaiche. Prav v njunih državah v nasprotju s številnimi drugimi v času festivala film še ni imel dogovorjenega prikazovanja, bo pa prikazan v Izraelu.

Omenili ste aktualne volitve. Na prejšnjih ste tudi sami kandidirali na Združeni listi. Kako se je izteklo pred štirimi leti?

Moj cilj ni bil, da pridem v parlament, ampak se mi je zdelo predvsem pomembno, da se na listi združimo Judje in Arabci. To je prihodnost, ki si jo želim: skupno življenje Judov in Arabcev v Izraelu. Šlo je predvsem za pomembno gesto, a lista je bila tudi zelo uspešna na volitvah. Lahko bi postala poslanka, a to ni zame. Pomembneje je, da nadaljujem svoje odvetniško delo.

Film je močan medij, ki prikaže stvari, ki sicer na sodiščih in v medijih ne bi prišle v ospredje. Kako ste ga vi gledali?

Sploh ne s te perspektive. Že 50 let sem odvetnica in običajno sodelujem pri najzahtevnejših primerih. Zato me desničarski ekstremisti – jaz jim pravim lunatiki – velikokrat napadajo kot izdajalko izraelskega ljudstva in branilko sovražnika. Ampak na pravnem področju imam občutek, da sem cenjena. V vsakodnevnem življenju se ne počutim ogroženo. Kot ste lahko videli v filmu, obstajajo ljudje, ki me želijo verbalno in mentalno napadati, a sem tega že vajena. Želim, da me ljudje izzovejo, zato pravim: ne skrivajte se na družbenih omrežjih, pogovarjajte se z mano, da lahko odgovorim; prepričana sem, da bom spremenila vaše mnenje.

V filmu pojasnite, da ste kot Izraelka tudi sami del okupatorske sile v Palestini.

Sem velika nasprotnica okupacije, a kot Izraelka se zanjo počutim tudi odgovorna, ker mi tega še ni uspelo spremeniti. Na koncu nam bo uspelo – če ne meni, pa mogoče ljudem, ki prihajajo za mano. Za kaj takšnega je potrebno ogromno časa. Poznamo zgodovino te dežele: tukaj so bili tudi križarji, ki so potem morali oditi. Ne želim, da odidejo tudi sionisti. Želim, da ostanejo, ampak ne kot zatiralci, temveč v enakosti s Palestinci. In v tem kot privilegirana izraelska Judinja vidim svojo nalogo.

Po vseh teh letih bolj ali manj neuspešnih pravnih in aktivističnih bojev ostajate optimistka. A kako gledate na izraelsko politiko, ki postaja vse bolj agresivna?

Številni se zdaj že odkrito izrekajo za apartheid. Po vojni leta 1967 je vladalo apologetsko razpoloženje: ne želimo vojne, a smo prisiljeni vanjo. Takoj po njej je bila objavljena knjiga intervjujev z izraelskimi vojaki, kjer pričajo, kako so streljali in izseljevali Arabce ter ob tem jokali – 'shooting and crying'. Kljub vojnim grozotam je takrat še veljal neki moralni kodeks, po katerem je izgon prebivalstva slab, diskriminacija in rasizem pa negativna. Ljudje so imeli vsaj potrebo po opravičevanju, zdaj pa se niti ne opravičujejo več. Obstaja jasna podpora škodovanju in zatiranju Palestincev ter prevzemu njihove zemlje – v imenu Biblije in prerokov. To je zelo nevarna faza. Če si sposoben govoriti kot rasist, si prej ko slej zmožen tako tudi ravnati. Nekateri kandidati desnice gredo zdaj celo tako daleč, da javno govorijo, da je treba vsakega Arabca, ki spregovori proti judom, ubiti. Smo v obdobju odkritega sovraštva in ne vemo, kam nas bo to peljalo. Nekateri trdijo, da je bolje imeti pošast fašizma vedno pred očmi, saj tako vsaj veš, kaj ti stoji nasproti. Ne vemo, ali nam jo bo uspelo obvladati, a zgodovina nas uči, da je to možno.

Že 50 let spremljate razvoj države in sionizma v njej. Kako je možno, da je ta postal tako velika pošast? Če pogledamo zgodovinsko, je čedalje bolj podoben nacizmu, ki si je postavil cilj prav uničenje judov med drugo svetovno vojno.

Točno tako. To je ena izmed tragedij zgodovine. Vse več ljudi, tudi pisateljev, se tega zaveda in se sprašuje, zakaj je v jude posejano seme nasilja tako močno pognalo prav v Izraelu.

Kako se to kaže v pravosodnem sistemu? Imajo Palestinci možnost pravičnega sojenja?

Preden se vprašamo o pravičnem sojenju, se moramo vprašati o pravičnem zakonu. Ravnokar so sprejeli zakon, ki pravi, da država pripada judovskemu narodu kot takšnemu, s čimer daje prioriteto Judom. V Jeruzalemu smo že imeli primer, ko je sodnik s pomočjo tega zakona pojasnil, zakaj pri obravnavi dela razlike med Arabci in Judi. Ne vemo še, kam se lahko to razvije, a posledice so lahko zelo slabe.

A tudi pred tem Palestinci na sodiščih niso bili enako obravnavani kot Izraelci.

Seveda. Zaradi zakonov o izrednih razmerah, ki veljajo tako na zasedenih ozemljih kot v Izraelu. To so izvirno britanski zakoni, ki so jih Britanci uporabljali, ko so imeli oblast nad Palestino in Indijo, predvsem zato, da bi zatrli vstaje. In ti grozni zakoni v Izraelu veljajo še danes. Ravnokar smo v pisarno prejeli ukaz vojaškega poveljnika, da hoče podreti hišo Palestinca, ki naj bi ubil izraelsko naseljenko. Palestincu bodo sodili, a poveljnik hoče že prej uničiti hišo, ki ni samo obtoženčeva, ampak od njegove družine, ki ni storila ničesar nezakonitega. Temu pravimo kolektivno kaznovanje. Izvirno britanski koncept razlaga to takole: ker je Palestinec ravnal proti vladajoči oblasti, lahko poveljnik kot opozorilo drugim, da naj tega ne počnejo, podre družinsko hišo. Verjetno bomo tudi ta primer izgubili, družina pa hišo. Na drugi strani imamo tolpe judovskih naseljencev, ki napadajo Palestince. Jeruzalemskega fanta Mohammeda Abu Khdeira so pri 16 letih ugrabili, zvlekli v gozd, mu v usta nalili bencin in ga zažgali. Trojico, ki je to storila, so ujeli in obsodili, a nihče se ni dotaknil njihovih hiš; niso bili podvrženi kolektivni kazni, ker so Judje. To je zelo pomemben argument. Kaže na apartheid tudi v tej grozni kolektivni kazni, ki je ne maramo in ne želimo, vsekakor pa je ne smejo selektivno izvajati samo nad Arabci, nad Judi pa ne.

Gre torej za kolonializem v 21. stoletju? Tudi naselbine, ki se širijo na Zahodnem bregu, so po mednarodnem pravu nezakonite.

Tako je. Naselbine so popolnoma nezakonite. A to je sionistična podjetnost.

V filmu spremljamo zelo zahteven primer. Zaradi nasilja v Gazi jezen palestinski 15-letnik prepriča svojega 13-letnega bratranca, da bi vsaj delček strahu za življenje prenesla na Izraelce. Z okrasnimi noži svojih očetov se odpravita na ulico, kjer ranita odraslega moškega in vrstnika. Medtem ko 15-letnika izraelski vojaki pokončajo s streli, drugega zadene avtobus, pri tem pa se znajde pod plazom psovk mimoidočih. Ponižuje ga tudi policija med zaslišanjem, javnost pa ga že vnaprej obsodi kot krivega. Čeprav sam ni nikogar ranil in je bratrancu celo želel preprečiti napad na izraelskega vrstnika, mu izraelsko sodišče prisodi kar 12 let zaporne kazni.

Gre za star in dobro poznan problem. Judovski pregovor pravi: sodnik naj sodi svojemu ljudstvu. Če bi sodnik sodil judovskemu mladostniku, bi bolje razumel motive, misli in namene. A večina sodnikov – ne le na vojaških, ampak tudi na civilnih sodiščih – ne živi med ljudmi, ki jim sodi. Zanje je ta palestinski deček, čeprav je tako mlad in prijeten, zloben terorist, saj ni del njihove kulture in vsakdanjega življenja. A verjemite mi, nihče tega dečka ne more upravičeno imenovati terorist. Po pritožbi so mu znižali kazen za dve leti in pol, kar je bil vsaj majhen in redek uspeh.

Ste imeli kdaj pomisleke, ko ste branili hudodelstva, kot so samomorilski bombni napadi ali umori nedolžnih ljudi?

Ponavadi ne. In skoraj vedno gre za 'nedolžne'. Uporaba besede hudodelstvo bi bila upravičena, če bi bile kazni za napad na oboroženega vojaka manjše. A z vso odgovornostjo vam povem: če Palestinec napade izraelskega vojaka, bo kazen višja, kot če bi napadel civilista. Vojaki so sveti. Zakaj bi torej kdorkoli napadal vojake, če bo potem dobil višjo kazen. Morala tako hitro spreminja kategorije.

Pravite, da ne zagovarjate nasilja in terorizma, a da ju lahko razumete, ker Palestinci nimajo druge poti, da bi branili svojo zemljo.

Seveda. Alžirce so v vojni za Alžirijo proti Francozom kritizirali, ker postavljajo bombe na tržnico. Nekdo izmed njih je odgovoril: Dajte mi letalo in zagotovim vam, da ne bom več skrival bomb v košare. Podobno je zdaj z baloni, ki jih Palestinci pošiljajo iz Gaze. Vsi vemo, kakšno orožje ima in uporablja Izrael. Načelnik štaba izraelske vojske je nekoč naznanil: Gazo smo vrnili nazaj v srednji vek. Gre za najbolj gosto poseljen kraj na svetu z najbolj revnimi ljudmi. In mimogrede: polja, ki jih Palestinci zažigajo s temi baloni, so polja njihovih nekdanjih vasi, ki obkrožajo Gazo. Kar je marsikdo že pozabil. Begunci so in imajo pravico do vrnitve nazaj domov.

Izraelska vojska nenehno ponavlja, da se brani pred napadi; tudi ko so Palestinci protestirali na meji z Gazo in so nanje streljali ostrostrelci. Je kaj resnice v tem?

Prepričana sem, da ne. Želijo jih prestrašiti, jim preprečiti, da bi se vrnili na svojo zemljo ali na to sploh opozarjali – celo za ceno življenj. Streljali so tudi na medicinske sestre, na otroke, mladostnike in starostnike. Kar nima zveze z varnostjo.

Vajeni ste kamer in medijske pozornosti, a kakšna je Leah Tsemel osebno, ko ni nepopustljiva in brezkompromisna odvetnica? Kakšno sled to delo pusti na vas?

Zelo sem žalostna in žal mi je, da se to dogaja. A to me ne zlomi. Ker čutim, da dajem od sebe vse, kar lahko. In da je razplet del sistema, ki ga v tistem trenutku ne morem spremeniti.

V filmu vidimo tudi vašo družino. Sin pravi, da ste delo postavili pred družino, mož pa razlaga, kako ste mu v priporu navrgli, da ni dovolj pogumen za vašega soproga.

Te pritožbe poznam že vrsto let. (smeh) Res se trudim biti nepopustljiva, ampak sem takšna tudi do sebe. Tudi od sebe zahtevam požrtvovalnost. Težko je reči otrokom, da nisi običajen starš, ki bi bil takoj na voljo in se nenehno ukvarjal z njimi, ker si zaposlen. Lahko pa jim poskušaš pojasniti, da to delaš za njihovo prihodnost. Ni najbolj prepričljivo, a tako je.

V filmu je vidno tudi njihovo razumevanje in ponos.

Da, res je.

Koliko imate še moči? Kako dolgo boste še vztrajali?

Ne vem. A ko me nekaj razjezi, sem pripravljena. (smeh) To mi daje energijo. In podpora številnih prijateljev doma in v tujini.

Prihajajo za vami nasledniki, ki bodo nadaljevali delo?

Da, da. Na začetku sva bili dve izraelski odvetnici in ena je odnehala, ker je postalo pretežko zanjo. Ostala sem tako rekoč sama na izraelski strani in z nekaj palestinskimi odvetniki smo nadaljevali delo. Zdaj pa je boj za človekove pravice v modi. Veliko mladostnikov pravi, da bi radi bili kot Leah Tsemel. V Izraelu se razvija tudi čedalje več organizacij za zaščito človekovih pravic, ki zaposlujejo odvetnike in odvetnice na teh področjih. Niti približno nisem več sama. Izraelci, Palestinci, vsi sodelujemo med seboj, kolikor je možno. In tudi razmere v tej naši liberalno pravniški družini so mnogo boljše, kot so bile pred 50 leti.

(intervju) Iz oči v oči z judovsko advokatko, ki brani Palestince v Izraelu
Foto: Žiga Brdnik
Kaj mora storiti Evropa, da ne bo zdrsnila v senco?
11 ur

Pred kratkim sem se sešel z veleposlanikom države iz jugovzhodne Azije. Začela sva se pogovarjati o zdajšnjem trgovinskem sporu med ZDA in Kitajsko, pa tudi o prijetju višje vodstvene delavke kitajskega telekomunikacijskega velikana Huawei, ki so ga izvedli na zahtevo ZDA. Moj sogovornik je povzel zadrego, s katero se spopadata Nemčija in Evropa.

»Kitajski vlak je s postaje odpeljal že pred leti. Nazaj ga ne morete pripeljati. Prav tako ne smete nanj skočiti, ker bi s tem zavzeli stališče proti ZDA,« je dejal veleposlanik. »Me, majhne države, vemo, kakšen je občutek, če sediš med dvema stoloma, in smo se naučile loviti ravnovesje. Za vas, Evropejce, je to nekaj novega. Bi pa bilo za vas bolje, če bi se ga hitro naučili loviti.«

ZDA so bile dolgo najpomembnejši zaveznik Evrope. Zdaj, ko je njihov največji tekmec Kitajska, bodo ZDA svojo pozornost verjetno še bolj usmerile na tihomorsko območje. Politično in strateško težišče se bo s tem premaknilo. Če se Evropejci ne bodo kmalu prebudili, bo svet »G2«, ki ga obvladujeta Amerika in Kitajska, postal resničnost.

Za Evropo in še posebej Nemčijo pomeni ta novonastajajoči svet dva velika strateška izziva. Kot je dejal veleposlanik, mora Evropa skrbeti za uravnoteženost svojih odnosov z ZDA in Kitajsko. Hkrati mora uveljaviti svoje skupne interese, da bi iz G2 nastal G3. Če bo Evropi to uspelo, bo vnovič pridobila svetovno verodostojnost in pomen. Če ji ne bo, bo tiho zdrsnila v senco.

Naslednja Trumpova tarča: Evropa

Kitajska in ZDA bodo v svojem trgovinskem sporu verjetno dosegle takšen ali drugačen kompromis. Ameriški predsednik Donald Trump kljub svojemu rohnenju dogovor potrebuje prav toliko kot njegov kitajski kolega Ši Džinping, ki se boji odkrite trgovinske vojne v času upočasnjevanja rasti domačega gospodarstva.

Res je, da se ameriško-kitajska trgovinska trenja, tudi če bi bil dogovor dosežen, ne bodo kmalu končala, če se sploh bodo kdaj. Bo pa Trumpu začasno premirje s Kitajci omogočilo, da svoje tirade na Twitterju spet usmeri proti Evropi. Kot pri Kitajski bo tudi takrat njegova glavna tarča velik trgovinski presežek, ki ga ima Evropa, še zlasti pa Nemčija, z ZDA.

Sicer pa Trump ni edini kritik velikanskega trgovinskega presežka Nemčije, zaradi katerega so presežki na njenem tekočem računu v zadnjih letih presegli osem odstotkov BDP. Po besedah Mednarodnega denarnega sklada lahko presežki, ki redno presegajo šest odstotkov BDP, ogrozijo gospodarsko trdnost, ker morajo druge države, še zlasti ZDA, nenehno izravnavati primanjkljaje tekočega računa. Natančno to pa je tisto, čemur želi narediti konec Trump, zaradi česar se bo Evropa, še zlasti pa Nemčija, znašla pod tolikšnim pritiskom kot še nikoli doslej, ko se bodo trenja s Kitajsko enkrat umirila.

Iskanje sozvočja s Kitajsko

Evropa si je s Trumpom dolgo delila trgovinske skrbi glede nekaterih zadev, povezanih s Kitajsko, kot so nepoštena konkurenca, ovire za vstop na trg, državne subvencije, kršitev pravic intelektualne lastnine in čedalje večji vpliv kitajskega državnega aparata na tuja podjetja. Tu pa je navsezadnje – a ne najmanj pomembna – sposobnost in želja kitajske države ter njenih varnostnih služb, da dostopajo do kar se da velike količine podatkov. Takšna ravnanja imajo izjemno visoko ceno za ameriško in evropsko gospodarstvo in Evropa si ne more privoščiti, da bi jih pri svojih prizadevanjih za tesnejše trgovinske in naložbene vezi s Kitajsko spregledala.

Vendar si ne Nemčija ne Evropa ne moreta privoščiti odkritega prepira s Kitajsko. Nemški izdelovalci avtomobilov, strojegradnja in mnoga druga industrijska podjetja zelo veliko izvažajo na kitajski trg. Če bi ogrozili te vezi, bi to pomenilo zelo velik upad blaginje in možnosti za rast.

Poleg tega bi resen prepir lahko prizadel kitajske naložbe v evropska podjetja. Huawei prispeva, na primer, od 40 do 50 odstotkov zdajšnje omrežne tehnologije Deutsche Telekoma. Če bi ga izključili iz nemškega in evropskega telekomunikacijskega trga, kot to želijo ZDA, bi Kitajska skoraj gotovo odgovorila s čim podobnim.

Opazovalka ali udeleženka?

Naj bo izid ameriško-kitajskega trgovinskega spora takšen ali drugačen, je eno jasno: Evropa je kljub svojim obsežnim gospodarskim vezem z obema velesilama le nekaj več kot opazovalka. Še več, brez pomembnega vpliva je tudi pri celi vrsti drugih svetovnih konfliktov – ne nazadnje pri zdajšnji krizi v Siriji, ki je v njeni neposredni soseščini. Pomanjkanje vpliva in pomena, ki ga ima Evropa kot strateški igralec, je bilo le redko tako očitno, kot je zdaj.

Začnemo lahko s tem, da sveta, kot se zdi, ne zanimajo evropske zamisli. Ena takšnih je, na primer, načelo o sobivanju, po katerem imajo v EU manjše članice enake pravice in dolžnosti kot velike. Tak primer pa je tudi njena temeljna vera v vladavino prava in ne vladavino najmočnejšega.

Evropa lahko objokuje izgubo teh vrednot v svetovni politiki, a je vodjem v Washingtonu, Pekingu in Moskvi ter drugje, ki delujejo po načelu »prednost državi«, za to bolj malo mar. Svet je zanje tekmovalna arena. Preživeli bodo le najmočnejši, šibki pa morajo slediti močnim. Donald Trump, Ši Džinping in ruski predsednik Vladimir Putin so si glede tega veliko bolj na jasnem kot Evropejci, pri čemer pa vsi iščejo poti, kako bi nas razdelili.

Svetovni gospodarski premiki pomenijo za Evropo tudi grožnjo, da bi lahko zaostala. Kitajsko gospodarstvo je zdaj verjetno večje od gospodarstva evrskega območja. In kot napovedujejo nekatere ocene, bi razvijajoči se trgi do leta 2030 lahko prispevali kar 70 odstotkov svetovne gospodarske rasti. Svetovne osi politične in gospodarske moči so se premaknile in dobe evrocentrizma je za vedno konec.

Namesto da zaman plava proti toku, se mora Evropa naučiti uveljaviti svoje interese v svetu, v katerem imajo premoč ZDA in Kitajska. Evropske vrednote ostajajo seveda pomembne in jih je treba glasno braniti. Toda enako, če ne še bolj, je pomembno to, da Evropa oblikuje veliko bolj drzen skupni glas glede ekonomije, obrambe in trgovine. Pogoj za to bo sprememba nekaterih dolgoletnih stališč Nemčije.

Nemčija, zbudi se!

Če Nemčija in Evropa želita, da ju bodo jemali resno, morata postati gospodarsko močnejši. Za Nemčijo to pomeni, da bi morala svojo dolgoletno izvozno moč nenehno dopolnjevati s krepitvijo domače porabe. Spodbuda za ukrepanje bi morala biti ameriška kritika velikega nemškega trgovinskega presežka. Sicer pa ima Nemčija tudi drugače na pretek dela – zaradi slabega stanja šol in infrastrukture ter svojega pretirano velikega sektorja z nizkimi plačami.

Še več, morda je ni države, ki bi s temelji svoje blaginje ravnala bolj malomarno od Nemčije. Nemčija je imela od konca osemdesetih let prejš­njega stoletja v Saarbrücknu največje središče umetne inteligence na svetu, ki pa je ostalo slabo izkoriščeno. Medtem ko namerava po eni strani vložiti na desetine milijard evrov v to, da bo sedem ali osem let prej, kot je načrtovala, nehala uporabljati premog za pridobivanje energije, namenja za umetno inteligenco le tri milijarde evrov.

To pa še ni vse: največja gospodarska prednost Nemčije so njene integrirane vrednostne verige – na primer v avtomobilski in farmacevtski industriji ter energetiki. Kljub temu pa snovalci politik te panoge obravnavajo ločeno in jih skoraj vsak dan obremenjujejo. Podobne napake dela tudi EU – na primer, ko je pred kratkim evropska komisija sprejela absurdno odločitev, da prepreči združitev, s katero bi nastal prvak evropske železniške industrije.

Evropa mora poleg tega zbrati pogum in evro spremeniti v resnično alternativo ameriškemu dolarju. Pogoj za to je, da se Nemčija ne bo več upirala načelu skupne odgovornosti vseh držav članic evrskega območja in da se bo strinjala s finančnimi transferji, ki bi jih utegnila prinesti takšna delitev tveganj. Hkrati bi morala EU izvajati večji nadzor nad proračunsko politiko držav članic. Mednarodni vlagatelji bodo evro podprli le, če bo Evropa stopila skupaj.

Obramba Evrope in njene razsežnosti

Evropa mora postati tudi bolj verodostojen vojaški in varnostni igralec, še posebej v osrednji in vzhodni Evropi. Zaradi priključitve Krima leta 2014 in zdajšnjega konflikta na vzhodu Ukrajine je regijo postalo strah ruskega napada. In naši vzhodnoevropski prijatelji dvomijo, da bi bili zahodni Evropejci – vključno z Nemci – pripravljeni umreti za njihovo svobodo.

Za to, da bi pridobili njihovo zaupanje, bodo potrebni vidni ukrepi, kakršen je Natova operacija zračnega nadzora v Baltiku. Na to misijo je svoje osebje poslala tudi Nemčija, kar je že samo po sebi izjemno – glede na grozote, ki so jih povzročili nemški vojaki v regiji pred komaj 80 leti. Storiti pa je mogoče še veliko več.

Nemčija mora pri porabi za obrambo ujeti občutljivo ravnotežje med nujnimi naložbami v svojo vojsko in morebitnimi strahovi svojih sosed. ZDA ni težko od Nemčije zahtevati, da za obrambo na leto nameni dva odstotka svojega BDP (približno 80 milijard evrov), vendar si je enako zlahka mogoče predstavljati tudi, kako bi se na to odzvali Francija in Poljska.

Da ne bo pomote, Nemčija nujno potrebuje naložbe v Bundeswehr. Skoraj ne mine dan brez novic o slabem stanju vojaške opreme, velikem pomanjkanju kadrov in zamudah pri nabavi. Toda za izboljšanje tega položaja ne bo treba nameniti dveh odstotkov BDP na leto v naslednjih desetih letih. Nasprotno, Nemčija bi morala porabiti 1,5 odstotka BDP na leto za svojo nacionalno obrambo in 0,5 odstotka za izboljšanje obrambnih sposobnosti svojih vzhodnoevropskih partneric, denimo poljske mornarice.

S tem, ko bi prevzela vodilno vlogo pri financiranju verodostojnih pobud na ravni celotne Evrope, bi Nemčija, tako je vsaj upati, spodbudila evropska obrambna podjetja k sodelovanju, namesto da tekmujejo drugo z drugim. Ker je vsaka evropska država v vojaškem smislu kot palček v primerjavi z ZDA in Kitajsko, je naivno misliti, da bi vzdrževanje vrhunske nacionalne obrambne sposobnosti lahko to kakorkoli spremenilo. Časi, ko so se evropske države lahko prepuščale različnim pristopom pri upravljanju obrambne industrije, so se iztekli.

In končno, evropski vodje držav in vlad bi se morali redno sestajati v Evropskem varnostnem svetu in na njem razpravljati o obrambi interesov celine. Ena od mnogih težkih nalog tega telesa bo iskanje načina, kako sodelovati z Rusijo pri varnostnih zadevah. Evropa ne more preprosto stati ob strani in opazovati, kako spet postaja območje razmeščanja jedrskega orožja.

Več trgovine, prosim

Evropa mora tudi podpisati dodatne prostotrgovinske sporazume, saj bi s tem postala bolj privlačna partnerica za druge države in gospodarske bloke. Trgovinska agenda EU je glede tega na povsem pravi poti. Prvega februarja je začel veljati novi sporazum z Japonsko, sklenitev ločenega sporazuma z latinskoameriškim blokom Mercosur pa se tudi ne zdi zelo oddaljena. Nemčija ne sme biti evropska zavora prihodnjih dogovorov, kot je bila, ko je nasprotovala Celovitemu gospodarskemu in trgovinskemu sporazumu (CETA) s Kanado in Čezatlantskemu trgovinskemu in naložbenemu partnerstvu (TTIP) z ZDA. Bolj ko bo Evropa zanimiva kot razširjen trg, močnejša bo nasproti Kitajski.

Bolj kot kadarkoli prej potrebuje Evropa tudi skupno stališče do Kitajske glede trgovine in naložb. Cilj pri tem ne bi smel biti, da bi Kitajsko označili za nasprotnico, še manj za sovražnico, temveč da se z njo sodeluje kot z enakopravno. Če je mogoče, bi Evropa to morala storiti na podlagi posveta z drugimi partnericami, kot so Japonska, Južna Koreja in ZDA. Evropa potrebuje nove oblike institucionaliziranega sodelovanja s temi državami, cilj česar bi bila reforma Svetovne trgovinske organizacije in obramba liberalnih, demokratičnih in družbeno odgovornih tržnih gospodarstev.

Evropa bi pri lastnih poslih s Kitajsko pokazala modrost, če bi s to državo ravnala tako, kot si sama želi, da bi ravnali z njo. To med drugim pomeni, da bi kitajskim podjetjem morala omogočiti dostop do tistih panožnih trgov v Evropi, na katere bi evropska podjetja utegnila vstopiti na Kitajskem. Poleg tega bi evropska podjetja morala razkriti svoje tehnologije, kadar to od njih zahteva Kitajska. In kot lahko Kitajska, kadar se ji zahoče, pošlje v vsa podjetja predstavnika svoje komunistične partije, bi tudi Evropa in Nemčija lahko zahtevali, da imajo njune nacionalne agencije polno pravico do nadzora kritičnih kitajskih infrastrukturnih projektov v Evropi. Vsako nesoglasje s Kitajsko bi moralo biti rešeno za zaprtimi vrati. Evropa je odvisna od sodelovanja, ki pa ga z javnim blatenjem Kitajske ne bo dosegla.

Veleposlanik iz jugovzhodne Azije ima prav. Medtem ko ameriški in kitajski vlak pospešujeta v novo svetovno ureditev, se Evropa spopada s težko nalogo, kako ostati verodostojna in pomembna. Če Nemčija in druge članice EU ne bodo kmalu ukrepale z združenimi močmi, jih bo svet pustil na postaji, kjer bodo glede na zdajšnjo neenotnost najverjetneje stale na različnih peronih.

© Project Syndicate

Pogled na digitalni novorek skozi oči »industrialca« iz generacije X
11 ur

V zadnjem času sem bil povabljen na več izobraževanj na temo digitalnega ozaveščanja oziroma kako izkoristiti digitalno revolucijo. Glede na to, da sem kot predstavnik generacije X v očeh milenijcev digitalni dinozaver, sem imel velika pričakovanja, da bom na enem mestu dobil veliko sliko o digitalnih trendih, priložnostih in pasteh, ki so mi kot digitalnemu dinozavru mogoče ostali skriti.

Koncept vseh izobraževanj je bil enak, vedno se zadeva začne z navdušujočimi zgodbami o uspehu, o startupih, ki so spremenili svet, o digitalnih velikanih, ki skozi digitalizacijo spreminjajo številna področja našega življenja, in o rešitvah težav, ki ne bi bile mogoče brez umetne inteligence in zmožnosti obvladovanja velikih zbirk podatkov.

Na žalost pa so bila vsa nadaljevanja v slogu, da je je svet postal kompleksen šele z digitalno revolucijo (kot se zgodovina v angleških šolah začne z bitko pri Hastingsu), da je digitalizacija odgovor in rešitev za vse težave ter da je treba vse tehnološke in poslovne procese izzvati z vidika digitalizacije. Veliko je bilo visokoletečega leporečenja, bogatega z novimi trendovskimi in zapletenimi izrazi, če pa si zadevo kritično pogledal, so bili v večini predstavljeni stari poslovni koncepti, obogateni z besednjakom in načinom prezentacije, ki je blizu milenijcem, svetu VUCA in konceptu SPRINT, ki sta bili dve stvari, o katerih je bilo ogromno govora in naj bi pomenili »osnovo« digitalne revolucije in univerzalno rešitev za vse težave v »analognem« svetu.

Svet VUCA je akronim za hitro spreminjajoči se svet, ki so si ga izmislili v ameriški vojski po padcu berlinskega zidu in opisuje okolje z besedami volatilnost (Volatility), negotovost (Uncertainty), kompleksnost (Complexity) in ambiguity (Dvoumnost). Gre za okolje, v katerem nikoli ne veš, kaj te čaka. VUCA je postal pojem, ki se zdaj široko uporablja v poslovni literaturi v povezavi z digitalno revolucijo. Ker je končni izid težko predvidljiv, sta toliko pomembnejši fleksibilnost in pripravljenost na eksperimentiranje. Kratki in skoncentrirani cikli eksperimentov, tako imenovani design sprinti, omogočajo hitro identifikacijo težave in hitro preizkušanje možnih rešitev.

Ko zadevo kritično pogledaš, ugotoviš, da če svet, ki ga ne poznaš, gledaš le skozi »digitalna« očala brez zgodovine in iz nje izhajajočih »orientacijskih točk«, se ta res vrti izredno hitro in je težko opaziti vzorce, ki bi pomagali napovedati, kam in kako se bodo stvari premaknile. Ker je eksperimentiranje v digitalnem svetu poceni in hitro, se raziskovanja lotimo s hitrimi cikli eksperimentiranja, namesto da bi svet VUCA raziskali in opisali s klasičnimi »analognimi« metodami, ki nam sicer ne ponudijo popolne rešitve ali natančnih podatkov, vendar nam dajo dovolj podatkov, na podlagi katerih se lahko odločimo, kako naprej.

Verjetno je to učinkovita metoda reševanja težav oziroma raziskovanja priložnosti, ko gledaš svet samo z vidika možnosti digitalne disrupcije in vstopaš na povsem nepoznano področje (denimo Amazon od ponudnika knjig na področje logistike, distribucije in trgovine). Ne glede na to, kako privlačna je ideja, da gremo takoj v akcijo in se potem sproti odločamo, kako naprej, je to za večino »analogne« industrije, ki funkcionira v »realnem« in še vedno statičnem svetu, precej nepraktično – lokacije ali pa zasnove tovarne pač ne moreš spremeniti čez noč. Digitalni pristop k reševanju težav je sicer dobrodošel tudi za »analogno« industrijo, ko se kreirajo izdelki, ki bi ponujali optimalno uporabniško izkušnjo (uporabniki smo pač muhasti in nepredvidljivi). Kapitalsko intenzivna industrija z dolgimi investicijskimi cikli, denimo industrija izolacije iz mineralnih vlaken, pa bo še vedno svoje odločitve in strategijo temeljila na multidisciplinarnem reševanju težav in natančno analizo čim večjega števila parametrov v okolju, kar se je še vedno pokazalo kot zelo učinkovit način predvidevanja in napovedovanja sprememb v okolju.

(intervju) Avtonomni robot bo imel tudi svoj bančni račun 2
11 ur
Kdo bo odgovarjal za nesrečo pametnega avtomobila? Bo robot lahko opravljal politično funkcijo? Kdo bo lastnik robotovega izuma – človek ali robot sam? Pametni avtonomni robot bo elektronska oseba s svojimi pravicami in obveznostmi, napoveduje Raphaël Rault, francoski odvetnik in strokovnjak za računalniško komunikacijsko pravo.
Na članek...

Kako lahko SAR (smart autonomous robot), pametni avtonomni robot, odgovarja za svoja dejanja in kako lahko uvajamo etiko pri njegovem vedenju? To in kopico drugih dilem o vplivu razvoja umetne inteligence in robotike na raznolike vidike našega življenja pa tudi o ključnih pravnih rešitvah v prihodnjem sobivanju Evropejcev in pametnih robotov, je v predavanju v Cankarjevem domu aktualiziral Raphaël Rault, partner v odvetniški družbi Alter Via Avocats iz francoskega Lilla. Kot strokovnjak za nove tehnologije in računalniško komunikacijsko pravo poučuje digitalno pravo, pri pisanju knjige o etičnem hekerstvu (Ethical Hacking, ENI editions) je (kot soavtor) začel sodelovati z inženirji, kot član francoskega združenja uradnikov za varstvo podatkov (AFCDP) pa se ukvarja z obravnavo vloge podatkov pri industrijskih robotih oziroma aplikacijah umetne inteligence (artificial intelligence, AI). V Ljubljani je gostoval na povabilo prof. Nika Herakoviča v okviru Alumni kluba fakultete za strojništvo.

Imate predstavo, kako bo umetna inteligenca vplivala na politiko prihodnosti?

Umetno inteligenco pomembno določa zmožnost samostojnega sprejemanja odločitev. Na lanskih volitvah v Rusiji je bil eden od predsedniških kandidatov robot Alisa, zbral je 25 tisoč glasov. Njegov slogan je bil »predsednik, ki vas pozna najbolje«, obljubljal je, da bo sprejemal le racionalne odločitve, utemeljene na analizi velikih količin podatkov, da bo pošteno, brez korupcijskih skušnjav, služil potrebam vseh ljudi, ki jih bo z analitično obdelavo znal celo predvidevati in napovedati. To niso več sanje, ampak napoved prihodnosti. Podjetja z dobro razvito umetno inteligenco vedo o vas več, kot veste sami o sebi, prej kot zdravstvene oblasti v državi lahko napovedo epidemijo, ki se bo zgodila.

Kaj je pri AI v politiki najpomembnejše pravno vprašanje?

Zagotovo vodenje in odgovornost za sprejemanje odločitev. V Franciji imamo že več kot 20 tednov proteste rumenih jopičev, množično nasprotovanje ljudi političnim odločitvam, ki jih sprejema zgolj skupina ljudi. Gre za nekakšno predstavniško krizo, ki bi jo lahko z omenjenimi argumenti uporabili za vpeljavo AI v politično življenje.

Vendar to tehnično še ni mogoče.

Tehnično bi bilo to prej izvedljivo kot pravno, vseeno pa bi v prihodnosti lahko sprejeli idejo, da bi državo zastopala umetna inteligenca. Že zdaj upravlja nekatere dele korporacij, na primer finančne oddelke podjetij v Aziji. Uveljavlja se tudi v ZDA v zakonodajnem oziroma sodnem sistemu s kakovostnimi podatki, ki jih uporabljajo sodniki pri sprejemanju svojih odločitev.

O tem je slišati veliko kritičnih pripomb.

Drži, a po drugi strani je zgovoren primer iz ZDA, ko so dali pet različnih pogodb o nerazkritju informacij (NDA) pregledati 20 odvetnikom in AI, z nalogo, da poiščejo v njih zaupne informacije. AI jih je našel v manj kot eni minuti 95 odstotkov, odvetniki so potrebovali od 60 do 150 minut, našli pa so jih 85 odstotkov. Kot odvetnikom se nam lahko zdi ta rezultat strah zbujajoč češ, zaradi robotov bomo ob delo, lahko pa dojamemo kot koristno, da bomo morali dokazovati dodano vrednost človeških bitij v primerjavi z umetno inteligenco. Če vemo, kako ravnati z AI, smo lahko boljši.

Vprašanje samostojnega odločanja AI je žgoče pri avtonomnih oborožitvenih sistemih.

Zato EU intenzivno dela pri pravnem okviru etike z zahtevo, da se ne ustvarja avtonomna umetna inteligenca, ki bi škodovala ljudem. Seveda so pri tem neizogibne anomalije, pri katerih pa je treba poiskati nosilca oziroma njegovo odgovornost – ali se je sam avtonomni sistem odločil, da zaobide pravila, ali je napako povzročil razvijalec AI, ali pa je bila posledica načrtnega dejanja, na primer zaradi kriminalnega motiva.

Kdo bo odgovoren pri poškodbah ljudi v nesrečah z avtonomnimi vozili?

Potencialno bi lahko bili zaradi sklopa dejavnikov odgovorni vsi po vrsti, od razvijalca AI in računalniškega programerja do dobavitelja vozila, njegovega lastnika, distributerja storitve, vzdrževalca vozila … pa tudi uporabnika, čeprav bo v avtonomnem vozilu le potnik, ne pa več voznik. V pravnem smislu moramo določiti posebno odgovornost oblikovalca in programerja, pravni režim pa se razvija skladno z razvojem pametnih avtonomnih sistemov. Koncept napake pri njih je še odprt, obenem pa je že zdaj zelo zapleten. Podjetje, ki je izdelalo avtonomnega robota in je njegov lastnik, lahko namreč dokaže, da je bil robot tako avtonomen, da je odločitev sprejel sam. Odprto je tudi vprašanje odgovornosti pametnih robotov, če pride do škode, prej ali slej bo moral imeti robot svoj bančni račun, zato bo moral biti pravna oseba in torej imeti pravni status. Na tej podlagi poskušamo v Evropi oblikovati koncept elektronske osebe, ki bo spoštovala isti pravni okvir kot njen človeški ustvarjalec, oblikovati pa bo treba tudi njene pravice, tudi pravico do osebnih podatkov elektronske osebe.

Kako blizu smo pravnemu okviru elektronske osebe?

Parlament EU je pripravil glavna priporočila za civilno pravo o robotiki. V prvem koraku je treba pametne robote definirati – kot kibernetsko-fizične sisteme, v drugem koraku pa jih treba registrirati. Če naštejem le nekaj najpomembnejših načel – obvezno bodo morali biti zavarovani, zagotavljati bodo morali interoperabilnost, ustvarjali pa bodo tudi intelektualno lastnino in imeli iz tega izhajajoče pravice. V proces oblikovanja robotov bodo morala biti vgrajena etična načela, projektirani bodo morali biti v najboljšem interesu ljudi, spoštovati bodo morali človekovo avtonomijo, morali bodo biti tudi cenovno dostopni. Njihovi oblikovalci bodo morali imeti licenco, roboti bodo morali biti na primer za ljudi tudi jasno prepoznavni, da jih ne bi zavajali s svojo človeško mimikrijo, pred začetkom uporabe za delo z ljudmi bodo morali prestati tudi test etične komisije. Invalid bo denimo moral imeti pravico do zavrnitve predloga, da skrb zanj 100-odstotno prevzame robot.

Kako bo pri robotih kot pravnomočnih članih družbe zagotovljeno izpolnjevanje njihovih dolžnosti?

To bo precej zapleteno. BMW je na primer, tako kot vsi pomembni igralci v avtomobilski industriji, že napovedal, da bo v »no win« situaciji, ko bo moralo avtonomno vozilo izbrati med možnostma, da ubije osebo na cesti, ali pa se s potnikom v vozilu zaleti v zid, vselej zaščitil potnika – četudi bi to pomenilo škodo za tretje osebe. To je že očitna, sprejeta etična in pravna odločitev.

Kaj pa vprašanje osebnih podatkov pri avtonomnih vozilih?

Pametni avtonomni roboti potrebujejo in zbirajo ogromno količino podatkov, bolj ko je sistem avtonomen (in koristen za človeka), več podatkov potrebuje. Težava je, ker ne vemo več, kako lahko nadziramo to silne količine podatkov, od kod sploh prihajajo, za kateri namen so bili izvorno zbrani, niti ne vemo, kako jih bomo hranili.

Sliši se kot močno nasprotje prizadevanj za varstvo osebnih podatkov in vnovično pridobitev nadzora nad svojimi podatki.

Strokovnjaki menijo, da v zvezi z AI ni več mogoče nadzirati podatkov. Pri pametnih robotih je zbiranje podatkov problematično tako zaradi njihovega varstva kot zaradi dokaznih postopkov pri vprašanju odgovornosti. Forenzični strokovnjaki znajo analizirati preproste računalniške programske sisteme, pri pametnem robotu pa ne vedo, zakaj sprejme posamezne odločitve. Če želimo to razložiti, moramo z zakonom predpisati obvezno hrambo podatkov in njihovo sledljivost pri posameznih robotovih odločitvah, za to pa bodo potrebne ogromne zmogljivosti za shranjevanje podatkov.

Zelo občutljivi so tudi zdravstveni podatki.

O pametnem robotu, ki bo skrbel za človeka, je treba razmišljati kot o zbirki občutljivih zdravstvenih podatkov, do katerih imajo lahko dostop le pooblaščeni ljudje. Ena od težav je tudi programska oprema, ki pomaga zdravnikom pri diagnostiki in sprejemanju odločitev. AI lahko neko informacijo razume narobe in zavede zdravnika, ki se mora potem soočiti s posledicami odgovornosti. V tem primeru bi morali iskati tudi odgovornost avtorja programske opreme oziroma tistega, ki je koncipiral konkretne rešitve AI. Za zdravnike bo tudi čedalje težje sprejemati odločitve, ki ne bodo v skladu z rešitvami AI, saj bodo v teh primerih zelo izpostavljeni osebni odgovornosti. Njihovo svobodno odločanje bo zelo omejeno.

Kaj pa pravice intelektualne lastnine pri pametnih robotih in delih, ustvarjenih z AI?

Če načrtuješ oziroma programiraš AI, ki nekaj ustvari, oziroma če nekaj ustvariš s pomočjo AI, si trenutno tudi avtor. Če bomo ustvarili elektronsko osebnost, bo imel pametni avtonomni robot tudi intelektualne pravice za izvirne stvaritve. V Nemčiji na primer (na Univerzi Konstanz) imajo robota e-Davida, ki ustvarja svoje slike, na Japonskem robotska glasbena skupina Z-machines ustvarja svojo glasbo: za zdaj imajo intelektualne pravice lastniki teh robotov, v prihodnosti jih bodo mogoče imeli pametni roboti sami in bodo od svojih izvirnih del plačevali davke. Če so lahko ustvarjalci, lahko na osnovi samoučenja pridobijo tudi osebnost.

(intervju) Avtonomni robot bo imel tudi svoj bančni račun
Kako bo prizemljitev udarila Boeing
11 ur
Tako obsežne prepovedi letenja, kot se je prejšnji teden zgodila enemu izmed dveh največjih proizvajalcev letal na svetu, v zgodovini še ni bilo. Ogrožena so več kot 560 milijard evrov vredna naročila Boeingovih novih letal. Se je vodstvo Boeinga preveč ukvarjalo z lobiranjem in premalo z razvojem?
Na članek...

Težko je verjeti, da lahko leta 2019 nova letala padajo z neba, Boeingu pa se je to zgodilo kar dvakrat v zadnjih petih mesecih. Tako obsežne globalne prepovedi poletov, kot so jo agencije za letalstvo po svetu uvedle prejšnji teden za letala boeing 737 max, potem ko se je po nesreči v Indoneziji zrušilo še letalo v Etiopiji, v zgodovini še ni bilo. Preiskave nesreč še potekajo in na uradna poročila bo treba še počakati.

»Vsa ozadja o nesrečah v Indoneziji in Etiopiji bodo verjetno razkrita šele čez pet ali deset let,« meni Pavel Prhavc, direktor operacij (COO) pri vzdrževalcu letal Adrii Tehniki. Boeingove ekipe zdaj hitijo z uvedbo ukrepov, da bi prepričale agencije za letalstvo po svetu – tudi najvplivnejšo ameriško zvezno upravo za letalski promet (FAA), da so poleti z novo generacijo letal boeing 737 max varni. Kdaj bi lahko bila prepoved odpravljena, je za zdaj neznanka.

Boeing je doslej letalskim družbam po svetu dobavil nekaj manj kot 400 letal 737 max. To sicer globalno ne pomeni velikega deleža, je pa nekaj družb, ki jim izpad poletov povzroča precejšnje težave in bodo verjetno tožile Boeing za izpad prihodkov. Če bi prizemljitev trajala tri mesece, bi to po navedbah portala CNN Boenig stalo med milijardo in pet milijardami dolarjev: pri več kot 100 milijardah letnih prihodkov in več kot desetih milijardah letnega dobička bi si Boeing to lahko privoščil. Vendar ta strošek ni vse.

Še precej huje bi lahko usekalo po naročilih novih letal. Pri Boeingu jih je doslej uspelo zbrati 4.636 naročil za novo generacijo 737 max v prihodnjih letih, njihova skupna vrednost je 633 milijard dolarjev (blizu 560 milijard evrov). Toda kdo bi hotel kupiti letalo, ki lahko strmoglavi? Indonezijski LionAir iz prve Boeingove nesreče bo zelo verjetno odpovedal za 22 milijard dolarjev naročil pri Boeingu in kupil Airbusova letala, in nikakor ni edini. Podobno že razmišljajo savdska, kenijska in vietnamska letalska družba, navaja Bloomberg, še večji udarec pa bi bil, če bi že obljubljeni nakup Boeingovih letal preklicala Kitajska. Na drugi strani lahko s tem pridobi Boeingov največji svetovni tekmec, evropski Airbus, ki pri naročilih novih letal že tako vodi: za svoj najpomembnejši model A320neo mu je že pred etiopsko nesrečo uspelo nabrati 5.836 naročil.

Razvoj generacije letal 737 max

Boeing je dal novo generacijo 737 max na trg leta 2017. Gre za četrto generacijo Boeingovih letal 737, ki so sicer med najbolj razširjenimi potniškimi letali na svetu. To je osrednji Boeingov izdelek, s katerim tekmujejo za primat na svetovnem trgu z evropskim Airbusom, ki je razvil generacijo A320neo. Glavna novost pri generaciji 747 max naj bi bili večji in učinkovitejši motorji, ki so na letalu drugače nameščeni, nov pa je tudi sistem za nadzor letala MCAS (Maneuvering Characteristics Augmentation System) – ravno ta bi lahko bil glavni krivec za obe nesreči.

Boeingovi letali, udeleženi v nesrečah v Indoneziji in Etiopiji, sta strmoglavili nekaj minut po vzletu: letalo v Indoneziji se je konec lanskega oktobra ponesrečilo 11 minut po vzletu z letališča v Džakarti, letalo v Etiopiji pa šest minut po vzletu v Adis Abebi. V prvi nesreči je umrlo 189 ljudi, v drugi pa 157. Preiskovalci nesreče v Indoneziji so doslej odkrili, da je šlo za okvaro pri senzorju, ki sproža avtomatsko uravnavanje položaja letala (sistem anti-stall). Preprosto povedano, senzorji so napačno zaznali upočasnjen pretok zraka, zato je računalniški program avtomatsko pomaknil nos letala navzdol, da bi letalo pridobilo hitrost.

Česa vsega Boeing ni naredil

Ker so uradne informacije skope, se v medijih širi veliko špekulacij o ozadju nesreč. Pri Bloombergu poročajo o pritožbah treh ameriških združenj pilotov, da jim je Boeing dal pomanjkljive informacije o novem sistemu »anti-stall«. Pri Southwest Airlines so denimo nekaj tednov pred nesrečo v Indoneziji izklopili dva senzorja za kontrolo poleta, ker naj ne bi delovala pravilno. Pri Forbesu poročajo, da so pri Boeingu poskušali pri novi seriji letal narediti čim manj sprememb, da bi se izognili novemu usposabljanju pilotov, ki so že imeli licenco za upravljanje letal vrste 737.

Pri Boeingu so sicer izdali priročnik za pilote (Operations Manual Bulletin), vendar so šele po nesreči v Indoneziji dodali navodila, kako naj piloti ravnajo v primeru, če senzorji pošiljajo nepravilne podatke o hitrosti pretoka zraka.

Dennis Tajer iz združenja pilotov družbe American Airlines je povedal, da so pilote za upravljanje letala 737 max dodatno usposobili zgolj tako, da so poslušali enourno predavanje prek ipada. Šele po nesreči so protokol spremenili in uvedli treninge z inštruktorjem, piloti pa so zahtevali tudi treninge na simulatorju. Pri New York Timesu poročajo, da so piloti pri družbi United sami sestavili 13-stranski priročnik o 737 max, vendar v njem niso omenjali sistema MCAS. Po novem bodo morali piloti vseh letalskih družb skozi treninge na simulatorjih, kjer se bodo naučili povoziti softver, ki je zelo verjetno usmeril nos letala navzdol.

Vpliv Boeinga na odločitve oblasti

Koliko lahko Boeing, največji ameriški izvoznik in največji pogodbenik ameriške vojske, vpliva na vladne odločitve? Ameriški urad za letalstvo (FAA), vodilna svetovna agencija za letalstvo, je bila med zadnjimi, ki je po nesreči 10. marca v Etiopiji prizemljila Boeingova letala. Predsednik Trump je še 12. marca razglašal, da je dobil osebno zagotovilo Dennisa Muilenburga, predsednika uprave Boeinga, da so letala varna, nato pa so 13. marca letala prizemljili tudi v ZDA. Pri ameriški skupini za transparentno porabo javnega denarja Campaign Legal Center se sprašujejo, ali so pri FAA res sprejemali odločitve v interesu javnosti ali na podlagi odnosov in vpliva. Sprašujejo se tudi, kako je mogoče, da Boeing sam testira nove sisteme, ki jih dodaja na letala. Boeing je sicer močno vpleten v vladno politiko in v velika naročila za ameriško vojsko, zato je v preteklosti investiral veliko lobističnega denarja, s katerim je poskušal vplivati na odločitve vladnih uradnikov. Boeing je med drugim izdelovalec predsedniškega letala Air Force One, hkrati pa prejema posredne državne subvencije od številnih ameriških vladnih agencij, med drugim tudi od Nase.

V 20 letih 275 milijonov dolarjev za lobiranje

Od leta 1998 do 2018 je Boeing za lobiranje porabil 275 milijonov dolarjev. Vsako leto so v to dejavnost vložili od 15 do približno 22 milijonov evrov, lanski znesek je dosegel 15,1 milijona dolarjev. Za primerjavo: Airbus je lani za lobiranje namenil štiri milijone dolarjev. V zadnjih letih se lobistični zneski Airbusa v povprečju gibajo od tri do 4,5 milijona dolarjev, je videti na portalu Open Secrets, ki ga upravlja Center for Responsive Politics. Boeing in Airbus se sicer ves čas vzajemno obtožujeta, da prejemata nedovoljene državne pomoči.

Boeing se je ob zadnjih volitvah v kongres uvrstil na prvo mesto po lobističnih zneskih, pri tem so prehiteli celo proizvajalca obrambnih sistemov Northrop Grumman in Locheed Martin. Največ donacij praviloma dobijo člani senata in predstavniškega doma, ki sedijo v odborih, kjer odločajo o delitvi zveznega obrambnega proračuna. Boeingovi lobisti so bili aktivni tako na področju vojaškega proračuna kot pri vplivu na delovanje izvozno-uvozne banke, ki ameriškim podjetjem zagotavlja financiranje izvoznih poslov. Lani pa so bili najbolj dejavni pri novem zakonu o znižanju davkov in zaposlovanju (Tax Cuts and Jobs Act), ki je znižal davek na dobiček s 35 na 21 odstotkov. Zakon je bil sprejet leta 2017, v letu 2018 pa so lobirali predvsem glede implementacijskih pravil. Porabili so tudi več kot tri milijone dolarjev za lobiranje za milejša pravila glede onesnaževanja zraka (Clean Air Act).

Koliko je Trump prihranil Boeingu

Trumpov zakon, ki je v povprečju znižal davek na dobiček ameriških družb za približno 40 odstotkov, je Boeingu prihranil 1,1 milijarde dolarjev (na podlagi rezultatov v letu 2017). Pri Boeingu so napovedali, da bodo od tega 300 milijonov dolarjev porabili za usposabljanje zaposlenih in druge izboljšave, hkrati pa so decembra lani napovedali odkup lastnih delnic v višini 20 milijard dolarjev, kar je sprožilo hitro rast tečaja delnice. Boeingove delnice so bile pred zadnjim upadom med najhitreje rastočimi na newyorški borzi, v treh letih se jim je vrednost zvišala za trikrat. Do 1. marca letos je cena delnice skočila na 440 dolarjev, po nesreči v Etiopiji pa je upadla proti 370 dolarjem. Tržna kapitalizacija Boeinga se je tako z vrha pri 257 milijardah dolarjev sesedla na približno 210 milijard. Odkup delnic v vrednosti 20 milijard dolarjev so sicer odobrili na srečanju upravnega odbora družbe 20. decembra lani, ko so bili kljub nesreči v Indoneziji vsi kazalniki odlični: družba je presegala načrtovane prodajne rezultate, napovedali so tudi višjo dividendo za leto 2019.

Kako bo nova nesreča vplivala na prihodnost Boeinga, bo bolj jasno v prihodnjih tednih, povsem mogoče pa je, da jim bo uspelo popraviti škodo in se oprati krivde. Okoliščine na letalskem trgu, ko vse več ljudi hoče ali mora leteti, jim za zdaj gredo na roko. Za zdaj so pri Boeingu zamenjali šefa razvoja in naredili rošado v inženirskem timu. Predsednik Trump pa je imenoval novega šefa zvezne agencije za letalstvo FAA, kjer so doslej Boeingu dobesedno dovolili, da si sam potrdi ustreznost in varnost novih letal za polete, ker menda niso imeli dovolj denarja za lastne strokovnjake.

Kako bo prizemljitev udarila Boeing
Foto: Boeing
Novi načrt proti davčnim zvijačam: minimalni svetovni davek na dobiček
11 ur
OECD snuje nove ukrepe proti izogibanju davkom s fiktivnim prikazovanjem dobičkov v davčno ugodnejših državah. Ideja o uvedbi minimalne svetovne stopnje davka na dobiček je zrasla na nemškem in francoskem zelniku, podpirajo pa jo tudi Američani.
Na članek...

Ob robu letošnjega Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu so mediji objavili tudi izjavo francoskega finančnega ministra Bruna Le Maira, da bo prioriteta Francije, ki zdaj predseduje skupini G7, uvedba minimalnega svetovnega davka na dobiček, s čimer bi omejili možnost izogibanja davkom s prikazovanjem dobičkov v davčno ugodnejših državah. Mesec dni pozneje, ko je bil na obisku v Franciji, je svojo podporo tej ideji izrekel tudi Steven Mnuchin, finančni minister ZDA, od koder izhajajo multinacionalke, ki so najbolj izmojstrile tovrstno izogibanje davkom.

Predlog o uvedbi minimalnega svetovnega davka na dobiček ni popolna novost; zanj se je že lani, skupaj s francoskim kolegom, zavzel nemški finančni minister Olaf Scholz.

Nemško-francoski predlog je padel na plodna tla. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je januarja dala v javno razpravo predloge za davčne ukrepe, s katerimi bi se spopadli z »izzivi digitalizacije gospodarstva«. Med ukrepe je vključena tudi uvedba najnižjega svetovnega davka na dobiček večnacionalnih podjetij. Ti predlogi so bili do začetka marca v javni razpravi, junija pa jih bo obravnaval vrh skupine G20 v Osaki in nato avgusta še vrh G7 v francoskem Biarritzu, da bi jih prihodnje leto dokončno sprejeli na vrhu OECD v nemškem Leipzigu.

Omenjeni dokument je nadaljevanje prizadevanj, zastavljenih v Akcijskem načrtu proti davčni eroziji in selitvi dobičkov (Base Erosion and Profit Sharing, BEPS), ki so ga članice OECD sprejele julija 2013. Davčne zvijače zlasti multinacionalnih družb so namreč postale že tako obsežne, da so se vlade različnih držav odločile ukrepati.

Na stotine milijard izgubljenih davkov

Tisti, ki prikrivajo oziroma selijo dobičke, seveda ne objavljajo podatkov, zato je davčne izgube mogoče le oceniti in so te ocene zelo različne. OECD je v poročilu leta 2015 objavil, da zaradi prikazovanja dobičkov v davčno ugodnejših državah svet izgubi od 100 do 240 milijard dolarjev (od 88 do 210 milijard evrov) davkov na leto. Nekateri ekonomisti so prepričani, da jih še veliko več: v študiji, ki jo je leta 2017 objavila Univerza Združenih narodov v Helsinkih, sta Alex Cobham in Petr Jansky ocenila, da vse svetovne multinacionalke po tej poti prikrijejo vsaj 500 milijard dolarjev (približno 440 milijard evrov) davčnih obveznosti na leto. Še bolj vznemirljiv je njun podatek, kako hitro narašča delež dobičkov, ki jih multinacionalke selijo v ugodnejša davčna okolja: v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so ameriške multinacionalke v državah, kjer v resnici niso ekonomsko delovale, prikazale le pet do deset odstotkov svojih dobičkov, do leta 2015 je ta delež zrasel na 25 do 30 odstotkov. Jansky je v drugi študiji zapisal, da samo ameriške multinacionalke utajijo najmanj za 150 milijard dolarjev davka na leto, to pa je kar desetina davka na dobiček, ki ga pobere ameriška zvezna blagajna.

Dosedanji koraki Evropske unije

Leta 2013 sprejeti akcijski načrt OECD je postavil pravilo, da se dobiček obdavčuje tam, kjer podjetja ustvarjajo prihodke, in je za preprečitev zvijač s prikazovanjem dobičkov v davčno ugodnejših državah tudi določil nujne ukrepe, da bi to lahko dosledno izvajali: na primer poročanje podjetij o prihodkih in plačanih obveznostih po državah ter izmenjavo davčnih podatkov med državami. Evropska unija je za uresničitev teh načel leta 2014 sprejela direktivo, ki je predpisala skupni standard poročanja o poslovnih izidih in dve leti pozneje še direktivo, ki je uzakonila obvezno poročanje multinacionalk o poslovnih izidih po posameznih državah. Dodatno so v EU leta 2015 sprejeli direktivo o davčnih sporazumih z multinacionalkami, ker se je izkazalo, da nekatere države privabljajo velike mednarodne družbe s širokosrčnimi davčnimi olajšavami.

Ker izmikanja davčnim obveznostim ni mogoče preprečiti brez širšega meddržavnega sodelovanja, je OECD iskal podporo za izvajanje svojega načrta za globalno davčno pravičnost tudi pri nečlanicah in tako zdaj akcijska skupina šteje 128 članic, to je držav in regij.

Vendar, med drugim tudi zaradi zapletenosti novih poslovnih modelov, dosedanji ukrepi ne zadoščajo.

Tarča niso samo digitalna podjetja

Novi sveženj izboljšav davčnih predpisov, ki ga predlaga OECD, ne meri samo na digitalna podjetja. S tem, ko naslov dokumenta postavlja v ospredje izzive digitalne dobe, zgolj opozarja na dejstvo, da sta prav prodor informacijskih tehnologij in rast digitalnih velikanov, kakršni so Apple, Amazon, Facebook, Google, razkril omejitve veljavnih davčnih predpisov. Ta namreč predpostavljajo fizično navzočnost podjetij v državi, ki nato pobira davek od dohodka oziroma dobička. Digitalno gospodarstvo pa je prineslo drugačne poslovne modele in možnost za ustvarjanje ogromnih dobičkov brez fizične navzočnosti in tako podjetja zlahka prikažejo dobičke v okoljih z najnižjimi davki. To seveda povzroča izpad davčnih prihodkov v državah, iz katerih dobičke odseljujejo, pa tudi neenakopravno porazdelitev davčnih bremen med podjetji in davčnih prihodkov med državami. Zdajšnja davčna pravila ne ponujajo rešitev za tovrstne prakse, nujni so novi prijemi.

Amazonu vračilo davka ob 11,2 milijarde dolarjev dobička

Prejšnji mesec smo videli nov primer davčnega čudeža, ki hkrati pojasnjuje, zakaj davčno ovinkarjenje žuli tudi domovino največjih digitalnih multinacionalk: Amazon je objavil, da je lani dosegel 11,2 milijarde dolarjev dobička, pa ni plačal niti centa zveznega davka v ZDA – še več, iz zvezne blagajne mu pripada 129 milijonov dolarjev vračila. To sicer ne pomeni, da ni plačal nobenega davka, saj v poročilu navaja, da je poravnal 1,2 milijarde davkov v tujini in ameriškim zveznim državam, vendar ni razkril, koliko je plačal doma in koliko v tujini. Vračilo pa so Amazonu prinesle davčne olajšave, predvsem za naložbe.

Zakaj minimalni globalni davek

Kot rečeno, je OECD v najnovejši dokument na predlog Francije in Nemčije na novo vključil tudi določilo o minimalnem globalnem davku na dobiček. Utemeljitev je, da bodo imela podjetja kljub vsem doslej načrtovanim ukrepom še vedno preveč možnosti, da selijo dobiček v države, ki imajo nižje davčne stopnje ali dobička sploh ne obdavčujejo. Uvedba minimalnega globalnega davka na dobiček bi že sama po sebi zmanjšala motivacijo in možnosti za tovrstne zvijače, menijo predlagatelji.

V praksi to pomeni, da bi država, v kateri posluje večnacionalna družba, imela pravico do določene stopnje obdavčiti dobičke, ki jih ta ustvari na njenem območju, tudi če jih prikaže v kakšnem drugem davčno ugodnejšem okolju. V predlogu posvetovalnega gradiva OECD ni navedeno, kako visok naj bi bil minimalni davek na dobiček – davčni izvedenci ugibajo, da bo morda okrog deset odstotkov.

Donald Trump kot zgled

Vodja divizije OECD za mednarodno sodelovanje Achim Pross je povedal, da se pri predlogu minimalnega davka na dobiček zgledujejo pri ZDA.

Predsednik Trump je sicer znan kot velik zagovornik nižjih davkov in je z davčno reformo konec leta 2017 zvezni davek na dobiček podjetij znižal s 35 na 21 odstotkov. Ker ameriška podjetja poleg zveznega plačujejo tudi davke posameznim državam in lokalnim skupnostim, je povprečna predpisana stopnja davka na dobiček 26,5 odstotka, so izračunali davčni analitiki.

Toda na drugi strani je celo predsednika Trumpa jezilo, da mnoga izjemno dobičkonosna ameriška podjetja selijo dobičke v tujino in se tako izmikajo davkom. Tako je v svoj davčni sveženj vključil tudi globalni davek na nizko obdavčeno neopredmeteno premoženje (global intangible low-taxed income, GILTI). Gre za prihodke od patentov, avtorskih pravic in blagovnih znamk, ki jih ameriška podjetja ustvarijo v okoljih z ugodnejšimi davčnimi stopnjami in jih lahko ameriška davčna uprava dodatno obdavči do efektivne davčne stopnje 10,5 odstotka.

Ker sami že imajo podoben davek, ni čudno, da so Američani skozi usta ameriškega finančnega ministra Stevena Mnuchina med obiskom v Parizu podprli idejo o minimalnem svetovnem davku na dobiček. Po pogovorih s francoskim finančnim ministrom Brunom Le Mairom je Mnuchini izjavil, da ZDA odločno podpirajo ukrepe za preprečitev tekmovanja držav v nižanju davkov. To je ena redkih multilateralnih akcij, ki jih ZDA podpirajo – seveda pa zaradi bega dobičkov v države z nižjimi davki po vseh podatkih tudi izgubijo največ davčnih prihodkov.

Davčno soliranje najbolj neučakanih

Ker v OECD le počasi pišejo nova pravila, so se nekatere evropske države že odločile za samostojno ukrepanje za obdavčitev digitalnih družb. Take davke so začele pripravljati Avstrija, Španija, Velika Britanija in Francija, ki je v tem postopku najdlje, saj je vlada predlog zakona o digitalnem davku že poslala v parlament.

Kot je pojasnil finančni minister Bruno Le Maire, bodo obdavčili provizije, ki jih spletne platforme zaračunajo na prodajo, ustvarjeno prek njih, in prihodke ciljnega oglaševanja ter prodaje podatkov o uporabnikih, ne pa tudi neposredne prodaje izdelkov in storitev. Obdavčeni bodo prihodki, ustvarjeni v Franciji, davčna stopnja pa bo tri odstotke. Večina podjetij, ki bodo plačevala digitalni davek, bo ameriških, a ga bodo verjetno morala plačati tudi podjetja iz Kitajske, Nemčije, Španije, Velike Britanije in eno francosko podjetje.

Minuli teden pa je zaradi nasprotovanja nekaterih evropskih držav padel v vodo leto dni star predlog vseevropskega digitalnega davka, s katerim je evropska komisija želela začasno rešiti problem davčnega izogibanja s selitvijo dobičkov v davčno ugodnejše države. Najprej je predlagala triodstotni digitalni davek za prihodke od prodaje spletnega oglasnega prostora, digitalnega posredništva in prodaje podatkov o uporabnikih spletnih storitev, nato sta Francija in Nemčija pripravili kompromisni predlog, da bi obdavčili samo prodajo oglasnega prostora. Kre niso dosegli soglasja vseh članic, so finančni ministri držav EU minuli teden sklenili, da bodo to pobudo začasno dali na hladno in usmerili prizadevanja v oblikovanje globalne rešitve, ki jo pripravlja OECD.

A so dodali: če se bo do prihodnjega leta izkazalo, da v OECD ne bo možno doseči dogovora o rešitvi, se bodo evropski ministri vrnili k predlogu evropskega davka na digitalne storitve.

V OECD so optimistični

In kako kaže globalni rešitvi OECD? Vodja oddelka za davčno politiko pri OECD Pascal Saint-Amans je prejšnji teden ob izteku javnega posvetovanja optimistično izjavil, da je odpor proti prizadevanju za prilagoditev davčne ureditve digitalni dobi občutno manjši kot v preteklosti. Na sedežu so prejeli mnenja več kot 200 korporacij, poslovnih združenj in strokovnih organizacij. O vsebini ni govoril, je pa zatrdil: »Precej velika skupina poslovnežev je menila, da je napočil čas za uvedbo določenih sprememb.« Selektivne davčne olajšave namreč ne škodujejo samo državnim zakladnicam, ampak postavljajo v neenakopraven položaj tudi podjetja.

Sklep razprave OECD pa je izkoristil predstavnik ameriškega finančnega ministrstva Chip Harter, ki je v Parizu opozoril, da ZDA odločno nasprotujejo enostranskim akcijam, kakršna je francoski predlog zakona o digitalnem davku. Američani grozijo Franciji, da bodo proti njej sprožili postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo, če bo res sprejela zakon o digitalnem davku, ki da diskriminira ameriške družbe. V tej grožnji je nekaj ironije, saj so prav Američani pod predsednikom Trumpom začeli gospodarske spore reševati z enostranskimi akcijami.

Sicer pa si ZDA po besedah predstavnikov zunanjega ministra želijo, da bi predlog nove globalne davčne ureditve pripravili hitro, se pravi, da bi v okviru OECD dosegli vsaj grobe obrise dogovora v juniju, da bi lahko finančni ministri skupine G20 dobili mandat za opredelitev tehničnih podrobnosti. To pomeni, da bi lahko novi sporazum o mednarodni davčni ureditvi podpisali prihodnje leto.

In kako gleda na te predloge naša država? Za pojasnilo smo vprašali finančno ministrstvo, katerega predstavniki sodelujejo v delu akcijske skupine OECD. V odgovoru so zapisali: »Glede na globalno naravo tega izziva je najbolje poiskati mednarodne oziroma globalne rešitve za obdavčitev digitalnega gospodarstva. Njihov cilj mora biti v prvi vrsti bolj pravična porazdelitev davčnega bremena med tako imenovano tradicionalno in digitalno ekonomijo. Morajo tudi ohranjati evropsko konkurenčnost nasproti preostalim državam.« Posameznih rešitev niso komentirali.

Novi načrt proti davčnim zvijačam: minimalni svetovni davek na dobiček
Umar znižal letošnjo gospodarsko napoved s 3,7 na 3,4 odstotka; rast izvoza se bo umirila 1
12 ur
Ob tem so pri Uradu za makroekonomske analize in razvoj napovedali, da bo k rasti vse pomembneje prispevala domača poraba
Na članek...

Urad za makroenomske analize in razvoj (Umar), ki ga vodi Maja Bednaš, je v sveže objavljeni pomladanski napovedi znižal napoved rasti BDP za letos in prihodnje leto. K slovenski gospodarki rasti bo vse pomembneje prispevala domača poraba, manj pa izvoz. Pri tem na vladnem uradu navajajo, da se bo rast izvoza postopno umirjala zlasti zato, ker se umirja gospodarska rast v glavnih trgovinskih partnericah Slovenije.

Poglejmo glavne poudarke iz Umarjeve spomladanske napovedi – kaj v njej napovedujejo o rasti slovenskega BDP, o izvozu in uvozu, o naložbah, plačah.

Slovenska gospodarska rast bo iz leta v leto zmernejša

Kaj pravijo številke iz napovedi? Poglejmo po letih:

  • Za leto 2019 je napoved o rasti slovenskega BDP s 3,7 odstotka znižal na 3,4 odstotka.
  • Za leto 2020 je napoved s 3,4 odstotka znižal na 3,1 odstotka.
  • Tokrat prvič Umar objavlja tudi napoved za leto 2021, ki je glede na prejšnje leto še skromnejša - 2,8 odstotka

In kako se to primerja z napovedmi drugih ustanov? Pogledali smo, kaj so za Slovenijo v vmesni zimski publikaciji napovedali pri evropski komisiji (februarja letos), kaj pri Banki Slovenije (decembra lani), OECD (novembra lani) ter pri MDS (oktobra lani). Kot kaže tabela, se glede napovedi za letošnjo rast Umar izenačuje z Banko Slovenijo in MDS, ki vse tri Sloveniji napovedujejo 3,4-odstotno rast, OECD je bila lani novembra bolj optimističen, saj je napovedal 3,6-odstotno rast, najbolj skromno rast pa nam je v vmesni, zimski napovedi predstavila evropska komisija – napoveduje, da bo slovenski BDP letos zrasel za 3,1 odstotka.

Prispevek neto izvoza k rasti bo rahlo negativen, večji pomen dobiva domača poraba

Kot navajajo pri vladnem uradu, se bo rast slovenskega izvoza postopno umirjala zlasti na račun umirjanja gospodarske rasti v glavnih trgovinskih partnericah Slovenije. Pri tem bo neto izvoz manj prispeval h gospodarski rasti v Sloveniji, saj bo rast izvoza skromnejša od rasti uvoza. Še več, prispevek neto izvoza k rasti bo po napovedih rahlo negativen, večji pomen pa bo dobivala domača poraba.

Realna rast izvoza: po napovedih bo realna rast izvoza znašala:

  • v letu 2019 – 5,1 odstotka,
  • v letu 2020 – 5,3 odstotka,
  • v letu 2021 – 4,7 odstotka.

Realna rast uvoza pa bo po svežih napovedih taka:

  • v letu 2019 – 6,0 odstotka,
  • v letu 2020 – 5,8 odstotka,
  • v letu 2021 – 5,4 odstotka.

Bo pa po napovedih večji pomen dobila domača poraba. Rast zasebne porabe bo večja od državne (letos bo prva zrasla za 2,9 odstotka, druga za 2,2 odstotka), se bo pa rast zasebne porabe umirjala v napovednem horizontu:

  • v letu 2019 – zasebna poraba: 2,9 odstotka, državna poraba: 2,2 odstotka,
  • v letu 2020 – zasebna poraba: 2,4 odstotka, državna poraba: 1,9 odstotka,
  • v letu 2021 – zasebna poraba: 2,2 odstotka, državna poraba: 1,4 odstotka.

Rast plač bo enkrat večja v javnem, drugič v zasebnem sektorju

K rasti zasebne porabe bo prispevala tudi rast plač, ki bo po 1,6-odstotni rasti v letu 2018 po napovedih Umarja letos povprečno znašala 3,3 odstotka. Pri tem bo v napovednih letih prihajalo do razlik v višini realne rasti plač med zasebnim in javnim sektorjem. Letos denimo bo rast plač v javnem sektorju večja kot v zasebnem, v letih 2020 in 2021 se bo situacija obrnila.

Kot so napovedali pri Umarju, je bila lanska rast plač v zasebnem sektorju posledica ugodnejših poslovnih rezultatov podjetij ter pomanjkanja ustrezno usposobljenih delavcev, v javnem sektorju pa posledica uresničevanja sprejetih dogovorov s sindikati ter velike rasti v javnih družbah. Ob tem pri Umarju pravijo, da skupna rast plač ni presegla rasti produktivnosti, bi se pa to po opažanjih Umarja utegnilo zgoditi letos.

Bruto naložbe bodo še vedno precejšnje

Realna rast bruto naložb v osnovna sredstva bo še vedno precej velika, čeprav manjša kot v letu 2018 (ko je dosegla 10,6 odstotka). V letu 2019 Umar napoveduje, da bo znašala 7,7 odstotka, v letih 2020 in 2021 pa po sedem odstotkov.

Bruto rast naložb se bo torej nekoliko umirila, zlasti zato, ker se ob upočasnjevanju tujega povpraševanja to pokaže v potrebah po naložbah v stroje in opremo. Velika pa bo rast gradbenih naložb, kar bo po navedbah Umarja povezano s črpanjem evropskih sredstev. Po napovedih Umarja se bo okrepila tudi rast stanovanjskih investicij.

Tveganja, da bo rast manjša od napovedane, prihajajo od zunaj

Ali za napovedi, kot jih Umar navaja v spomladanski napovedi, obstajajo tveganja? Da, obstajajo – in najti jih je zlasti v mednarodnem okolju. V okviru EU gre zlasti za tveganje neurejenega brexita ali spremembe ekonomskih politik nekaterih članic, na primer Italije. V globalnem kontekstu je še vedno zaznati tveganja, povezana s protekcionističnimi ukrepi ZDA, morebitnim hitrejšim gospodarskim ohlajanjem Kitajske ali pa z morebitnim hitrejšim zaostrovanjem globalnih pogojev financiranja.

Nasprotno so po navedbah Umarja dejavniki v domačem okolju večinoma pozitivni in celo celo nakazujejo na potencial za nekoliko večjo rast zasebne porabe v primerjavi z napovedano, s tem pa tudi na večjo gospodarsko rast.

Kaj slabša napoved pomeni za rebalans proračuna

Kot so pojasnili na Umarju, je bil rebalans proračuna pripravljen na temelju jesenske napovedi, ki je za letos predvidela nekaj večjo rast (kot rečeno, 3,7-odstotno, medtem ko je napoved zdaj popravljena navzdol na 3,4 odstotka), vendar na Umarju pojasnjujejo, da to ne pomeni težav za rebalans oziroma prihodke, ker pomladanska napoved prinaša večji BDP, izražen v evrih, za proračunsko načrtovanje pa je ključna ta številka. Pri Umarju v tem segmentu ne vidijo tveganj, da bi bili proračunski prilivi manjši.

Najbolj brani članki danes
12 ur
1. Minister Bertoncelj pojasnjuje, kako bo letos možno izplačati regres2. Kaj rekordni dobiček Krke pomeni za prihodnja izplačila dividend?3. Dejstva, ki so pretrgala sanjski osemletni niz
Več ▼

1. Minister Bertoncelj pojasnjuje, kako bo letos možno izplačati regres

2. Kaj rekordni dobiček Krke pomeni za prihodnja izplačila dividend?

3. Dejstva, ki so pretrgala sanjski osemletni niz poslovanja BMW

4. Blejska hotela Lovec in Kompas tik pred prodajo; po govoricah prihajajo Kitajci

5. Ženske, moški in preostali spoli. Švicarji izganjajo gospe in gospode.

6. Če je Šarec frajer, naj višji regres zrihta že letos

7. Kaj pri ukrajinskem MHP ob predstavitvi rezultatov pravijo o Perutnini Ptuj?

8. Tuševi upniki z novim šefom Andražem Tušem: kako naprej?

9. Sveža in igriva Mazdina uspešnica

10. Tako Odelo v Preboldu izdeluje zadnje luči za prestižne znamke avtomobilov BMW, Audi in Mercedes-Benz

Naslovne zgodbe Financ
13 ur
Danes objavljeno...
Več ▼

Danes objavljeno...

Naslovne zgodbe Financ
Voditelji EU razpravljajo o pogojnem odlogu brexita - in pogoj je ... 6
13 ur
Pogoj za to, da bi evropski voditelji britanski vladi odobrili krajši odlog brexita (ta je sicer še vedno predviden za 29. marca 2019), je eden, vendar resnično velik. Voditelji bodo namreč -
Več ▼

Pogoj za to, da bi evropski voditelji britanski vladi odobrili krajši odlog brexita (ta je sicer še vedno predviden za 29. marca 2019), je eden, vendar resnično velik. Voditelji bodo namreč - sodeč po osnutku sklepov vrha - VB odobrili odlog brexita do 22. maja, če bodo poslanci britanskega parlamenta prihodnji teden potrdili izstopni sporazum in s tem omogočili urejen brexit.

Spomnimo, da je britanski parlament letos že dvakrat zavrnil izstopni sporazum, kot ga je izpogajala vlada britanske premierke Therese May.

Nekateri politični analitiki na Otoku sicer zdaj ugibajo, da bi morda vendar bilo mogoče doseči tesno podporo, če bi se dovolj trdih brexiterjev odločilo izstopni dogovor podpreti iz strahu, da sicer brexita ne bo. Spomnimo, parlament je izrecno izglasoval, da nikakor in nikoli ne sme priti do trdega brexita. Ta sklep parlamenta ni zakonsko obvezujoč, je pa velika politična zaveza. Čeprav, zdaj o pozivih k zamenjavi premierke Mayeve ne pišejo zgolj britanski časniki, temveč o tem javno govorijo v parlamentu.

Voditelji EU razpravljajo o pogojnem odlogu brexita - in pogoj je ...
Foto: Shutterstock